Ne pričakujem, da se kdo pomuja smukniti v mojo kožo, a vseeno: dajmo si predstavljati pekla 45 stopinj v trhli senčici, od katerih še zadnja alveola v mučenih pljučkah reskira, da se spremeni v zapečen Skoporitnikov štunf. In potem si dejmo predstavljati hladno, bistro vodo ćefurko, ki brez vize privalovi s planin sosednje države, ki se ji reče Gvineja in reki se reče Bafing. Seksi ime, a ne? Še posebej pri 45.

DSC_0059

Bafingov mlajši bratec se imenuje Bakoye, tudi on priteče iz Gvineje, natančneje iz nedrij z zlatom bogatih in temu ustrezno kontaminiranih hribov na malijski meji, medtem ko Bafing izvira pod natančno 1984 m visoko goro in kar takoj na štartu brez nekih padcev teče mimo vasice Niagara. Ako bi  ubral le nekaj sto metrov zahodnejšo ruto, bi se izlil direkt v Atlantik in ne okoli riti v žep v Atlantik in jaz se že ne bi kraljevsko friškal pri 45 stopinjah. Zdej, evo, eni geniji kao ne verjamejo v teorije zarote. Pa kaj jim jaz morem!? V glavnem, Bafing in Bakoye pri Kayesu postaneta reka Senegal, ki potem na več kot 1000 km dolgi poti pade točno za 50 metrov, da bi se naposled leno sfižila že večkrat omenjenu Atlantiku v objem. Dobrih 250 km uouiuenka sem naredil za to močnato štorjo. Štrbuuunk, o-o, uuuuuuuuuuuuuuu, iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii.

DSC_0058

I tako sedam ili osam puta svaki sat. Imel sem masko, plavutke in en debel štrik, ki sem ga sredi ne tako nedolžno deroče mirnoće zavezal za živo skalo in se potem pustil đakuzit in tauhuzit, s pogledom navzgor v pekočo svetlobo, dokler mi ni zmanjakalo zraka in je bilo treba narediti še en vdih Pod svobodnim soncem. Teško meni. Vmes pa mangoti, papaje, že identificirana jabolka indijskih oreščkov in banane (ki jih lastnik Coolcampa Casper ne preveč strokovno, zato pa inventivno, skuša našuntati k čimbolj korenjaškem rojevanju).

SAMSUNG

Casper ima nekaj sto banan, ki jih za res socialno ceno skuša na lokalnem tržišču podtakniti lenim babam, ki se jim ne da gojiti lastnih banan. Domačini so svojega kredita vredni, predvsem tisti krepkejšega spola, ne bi o tem, v glavnem Casperja so izkušnje naučile, da jih je popolnoma nesmiselno zaposlovati. Zato se mu zdaj okrog bajte smuka šest otrok, hehehe, no ja mulcev, ki za nekaj drobiža šljakajo za tri atije. Predvsem zato, ker potem popoldne lahko igrajo fuzbal na Casperjevih plejstejšnih. Real vs. Barcelona in seveda geniji navijajo za Real. In da ne bo panike, mulci so stari 15-16 let. Casper je svoj upokojenski sold zaslužil s prodajo holandskih plejstejšnov, pa je potem 10 ali kaj let potoval okrog krogle zemeljske, da bi se naposled ustalil tam, kjer so muhe. Vsa čast in slava. In da bi še dooolgo držal pozicijo.

Jaz sem se na njej zadržal skoraj slab teden. Vsak dan sem si rekel, ma kam se ti mudi: zunaj je beli svet, tam so vojne in bolezni in kriminal vseh dimenzij. Pa izbeglice. E.

DSC_0044

DSC_0074

Posedi, postoj, poglej, kaj so ptičice spletle … morda morda tu celo najdeš duše pokoj. Od silne sadne diete sem dobil črevesne vetrove, t.im. jet-stream-e, kar je pripeljalo do tega, da se je piroga, ki mi jo je Casper velikodušno posodil (električni motor sem s modro zavrnil), cakum-pakum spremenila v rimljansko triremo. Malo čez poldne, (ob tem letnem času in ko sem jaz tam – za druge dni ni podatkov), namreč po Bafingu navzgor potegne krepak vzgornik (strokovno termalni veter), kar je boatbulderju mojega kova omogočalo, da sem se pred poldnem spustil nizvodno, do črede nilskih konjev, ki brezbrižno mulijo rečne bregove pri dislociranem mestecu za uslužbence hidrocentrale v pokoju, ki pa, odkar je Siemens poslal svoje inženirje, spet kaže šibke znake življenja. Inženirji rabijo devet mesecev, da reanimirajo eno crknjeno turbino. Krat šest – pa računaj, koliko je koštala možitev hčerke tistega direktorja ali ministra ali kaj je že bil, ki je zdaj ali prav odurno stara baba ali pa že kar pod rušo. Nima veze, ravno ko sem se naveličal gledati zavaljene hipo-vegetarjance, je potegnil veter, napel moje jadro, pardon, zaflekano rjuho in že smo glisirali v smeri hitro rastočega monumentalnega jezu, katerega labirinte je vsako sredo in četrtek možno za male pare obiskati. In ko že pesnikujem o enigmah trajnostnega terorizma, naj ponovim, da se nad jezom razteza 50 km dolgo akumulacijsko jezero, ki kar kliče pod kakem A-class katamaranu ali čemu podobnemu. Tudi od Bokija gajeta falkuša bi se harmonično vklopila v pejsaž.

20160425_183211

Razmišljam, da bi se Casperju priparazitil, v smislu dosmrtne podnajemnine treh kvadratnih metrčkov ozemlja z dostopom do Bafinga. Aja, kače pa so. Sem videl velikega u-dava in nekaj vsaj dva metra dolgega nedefiniranega, tako hitro je švignilo v goščo, ko sem spet enkrat prilomastil do klopce nad Bafingom. Ampak ok, saj ni treba da si ravno po nohtih na nogah stopamo (kaj bi bil pri kači ekvivalent?). Lahko miroljubno koeksistiramo, morebiti tuintam darujemo kako miško kačjim bogovom, a ne preveč, da se ne razvadijo pa stalni kvartir dorekt pod tvojo rito napravijo. To ipak ne bi bilo ok.

No in potem je bilo treba žal iti, spet 1oo km razdrmanih glinenih reberc. pa cca 750 km fletnega asfalta, mimo vasi z zgovornim imenom Kafana, Boboju v objem.

Tam je zvesti Jevoz Rade v enem dnevu našel novega lastnika, ki gotovo ne bo tako prijazen, kot sem bil jaz, ampak kaj bi pa rad – druga alternativa za tretje življenjsko obdobje našega Jevoza bi bila, da bi še naprej gnil in rjavel pod nemilega Zagreb grada kislim nebom. Jevozu slava!

DSC_0115

Slava burkinskim artistom in avtistom.

DSC_0121

Slava naši palmi, ki se je spet brezmadežno otelila.

DSC_0120

In slava lokalnim šamanom in čarovnikom, ki mi bodro pomagajo spet ubirati pota razuma, čeprav na prvi pogled ni ravno videti tako.

DSC_0125

in nenazadnje slava in zahvala Anji Kaligari, ki mi je naredila nenadjebljive zavesice in karnise za Jevoza, ki jih nobeno, najsibo še tako zvedavo afriško oko ni uspelo penetrirati, tačas ko sem jaz v notranjosti vadil Kama sutro in QiGong. Edino to napako je naredila Anja, da so firnki predobri, pa jih bom zdaj v nedogled recikliral, to z njene strani ni bila najbolj umna poslovna poteza, ampak bomo pa kaj drugega pri njej naročili in itak: večna slava in zahvala!

SAMSUNG

In biciklistu Tomažu hvala

ShadeShare Dinosaur

Pa Evgenu jaka hvala, pa krepostnim državnim uslužbencem širom sveta in vsem poslovnim partnerjem in vsem tistim, ki boste pred sredo julija, ko krene naslednja karafana proti dol, šenkali delujoči hladilnik, štedilnik, pralni stroj ali kakrkoli drugega, kar od divjine utrujenemu bleduharju olajša težko raboto na pasti polni poti v onostranstvo.

Shalom alelulejkum!

Zjutraj smo videli šakala, verjetno istega, ki je večer prej divjaško obglavil črnega tukana (recimo, da tukana, jaz poznam samo vrabce in sinice, pa še to slabo), katerega smrdeča glava je brez oklevanja postala moj gris-gris, ki naj bi me varoval na nevarnosti polni poti pred nami. Pred nami je bil tisti del poti, ki sem se ga najbolj bal – na oko 150 km piste, ki mavretanski Selibaby veže z malijskim Kayesom. Bal, ker je bil moj busek kljub kirurških posegom še vedno prejkone nizek, za ducat ozkih in strmih suhih rečnih korit, zahrbtnih grbin in kotanj. In ker sem bil kot po navadi brez kakršnegakoli orodja, sem bil zelo vesel Jensove, predvsem pa Abujeve družbe. Abu bo popravil vse, kar se sploh lahko pokvari in njuna yota me bo zvlekla iz dreka, če bom kje obtičal. Yota je še vedno spuščala debele kače lepljivo črnega dima, zato sta bila tudi onadva vesela moje družbe. In sploh, v igri je bil še faktor preprostega, nesebičnega prijateljstva.

the two

S Selibabyem smo na hitro opravili, na glavnem trgu smo se pofočkali pri žandarjih, ki so sporočili na mejo, da prihajajo eni čudaki. Restavraciji smo se odpovedali, ker oštir ni premogel niti jajc. Smo jih raje sami kupili, namesto da bi čakali, da on nabavi svoj jajc. Carino in policijo smo pustili stati, saj naj bi po novem veljalo, da se vse formalnosti uredi na meji, kar pa – se je kasneje izkazalo – po najnovejšem zopet ne velja več. Še pet prstov “doma” narejenega kruha vsak, pa nekaj paprik in dva paradajza in smo bili na pisti, ki se vije na položen prelaz, ki je v deževnem obdobju problem, drugače pa keks. Nekaj km naprej prva struga in tudi ena od najtežjih. Kot prvo sem tlak v gumah spustil s šestih na tri bare. Ogled terena je hitro pokazal, da je običajni prehod zame no go. Potem je nadebudni pasant pred dilemo, ali naj ubere katero od mnogih podvariant ali naj gre plužit deviški celec. Slednji je čistejša inačica, a riskantna, ker nikoli ne veš, koliko je zares mehek pesek, preko katerega naj bi se zguzil na oni breg. Z Abujem sva kmalu našla dobro pasažo, ki sem jo na lastno začudenje speljal iz prve in brez poškodb. To je dalo elana. Pista do Kayesa nikakor ni težka, a zaradi svoje raznoterosti zahteva stoodstotno pozornost: s trde gline te izstreli v mehek pesek, pa na razpokano ilovico, pa v pudrast prah, ki te direkt zaduši, če nimaš nagobčnika, in na ostro kamenje, ki zlahka predre tvoje napol prazne gume.

20160423_160746

Povprečna hitrost je bila slabih 15 km na sto, se pravi deset ur do cilja, če ne štejemo vedno nepredvidljivih postankov na meji. Še dodatno nas je bremzala moja pedantna skrb, da ja slučajno ne bi kje popraskal mojega modrega Ersatzpenisa in Alteregota, ki naj bi me vrnil v hitro kopneči krog finančno solventnih Zemljanov. Pa tudi yotin avtomatski menjalnik, ki je kot za stavo scal ATF olje, je dodal svoje. Popoldne smo bili šele na meji. Kot vedno sem nanjo pripeljal z napačne smeri. Jebi ga. Z žandarji je šlo hitro in brez bolečin, za carinike, pa se je izkazalo, da je njihova karavla po novem prekrščena v mobilno enoto in da celotna ekipa trenutno gostuje nekje na obrežjih reke Senegel, ki jug Mavretanije loči od Senegala. Khm, njihov pečat je pomemben, ako popotnik želi z istim pasošem še kdaj brez zapletov vstopiti v Mavretanijo. Če ti vozila ob izstopi ne vizirajo črno na belem poleg izstopnega žiga, se naslednjič šteje, da si svojo kripo nelegalno prodal in to pol ni glih fajn za štimungo. Žandar je bil nezaslišano uvideven, pa nam je na lastno iniciativo dopisal pod žandarski žig, da sta vozili bili videni ob izhodu iz države. Super. Nakar nam je šleper zaprečil edino pot du velike struge, ki loči obe državi. Šofer je ravnokar molil, pa tudi sicer se mu ni ravno mudilo. Pa še prepričeval me je, da je tale pista totalno zapeščena, da je za kombi mojega tipa primernejša kamionska pista, ki da jo lahko pokaže njegov asistent. Jaja, hvala. Jensu se je začelo muditi na pir, pa je kar šel, jaz pa sem obtičal sredi struge. Ne za dolgo. S pomočjo lokalnih otrok in lastne (glej, glej) pameti sem se izvil na desno na serpentino trdnejše podlage in tudi klanec na drugem bregu me je spustil čez. Malijski carinik, s katerim sva že imela poslovne stike, je bil rekordno brz, pa še Jens se je ipak odločil počakati, samo da bi potem brezupno obtičali pred licem malijskega žandarja, ki ni bil srečen v življenju, pa je majkemu ene dve uri prevrjal naše vize, žige, registrske številke in številke šasije in kar je še takega. Dan se je vesil v noč, on pa: a ne bi vi raje oboroženega spremstva, za vašo varnost gre? Joj, premilostivi, res ne bi, veste že imava lokalnega vodiča, poglejte njegove bicepse, poleg tega je moj švedski prijatelj Viking, kar pomeni da obvlada vse borilne in okultne veščine, jaz pa imam moj gris-gris in vse pojnte na đipies mašini.

A res ne bi?

Za las je šlo. No in potem je bilo treba malo bolj stopiti na plin in v takih situacijah običajno pide do napak, ki lahko imajo nepopravljive posledice. Ampak nič, vse je šlo gladko, parkrat sem sicer blago nasedel in tik pred Kayesom kar pošteno nabil s karterjem v furunkel mamice Zemlje, a brez večje škode. Moja tajna steza nas je pripelja direkt do mosta čez reko Senegal, kjer čemi v zasedi zloglasni policaj, ki si je za življenjski motto zadal oskubitev prav vsakega tubabuja, ki mu pade v past. Heh, počakal sem na ustrezno velik in počasen šleper in potem tik pred njim švignil na most, Abu takoj za mano, predirljiv brlizg, e-e-e, prepozno. Policaj je ostal z dolgim nosom, mi pa smo se miže približali drugemu koncu mosta, kjer čemi še en tak mandeljc, na srečo medla kopija prvega. Se je že po omlednem piskanju slišalo, da ne bo tekel za nami. In evo Jens in Abu sta dobila svoje pivo sa pogledom na more, ki se mirno steka v ocean. Jaz pa Hawaii tropic, ker sem vsled razpadle đigerice alko že tri tedne nazaj naposled obesil na klin. Ne vem, morda bom pa le preživel. Do naslednjega uouiunka. Prespali smo v Karamankole Palace štiri zvezdice, ker je Jens hotel luksuz, meni se je pa fučkalo, saj je soba koštal 42 tisoč, kemping pa pičle 3. Glavni porton smo seveda falili – namesto na vhod, ki ga je stražilo 22 nadrkanih goved, smo se pripeljali skozi izhod, ki ga ni stražil nihče. Kapo se je nekaj časa drl, pa sem mu rekel, ok, kako naj nevedni tubab vem, če pa ni znaka? Je znak, je znak, znak je, je ponavljal. Ni znaka, sem rekel, a greva pogledat? To mu je bilo ipak preveč avanturistično, je raje vprašal svojega kontraadmirala, pa mu je ta rekel, da ni znaka. Hehe. Potem je hotel moje ime. Pejt vprašat na recepcijo, pa ti ga bodo dali, če se boš lepo obnašal. Nakar smo si zaželeli bon sejour, pa bonne sante, pa a ni danes fina klima, ker ni tako peklensko vroče, kot je običaj ob tem letnem času. Brez slabe krvi. To je ta bistvena kulturna razlika med Evro in Afro. Jens mi je ponudil zastonj tuš, če prispevam 10 hiljadarki, jaz sem bil za kaj takega enostavno preveč in Škot in fuč. Fanta sta šla na še eno pivo, jaz pa sem pro forma pometal kućo lutajućo. Treba je imeti prioritete v življenju.

20150418_124956-1

Zjutraj mi je Jens še enkrat ponudil tuš, tokrat brez doplačila, Ja no v redu, če že vztrajaš. Povedal mi je številko sobe stoenajst, ampak jaz sem sto preslišal in se prav fino okopal v suiti enajst, edino to me je čudilo, da v njej ni bilo prav nobene prtljage. Ok, Jens je v stanju trogati vso svojo kramo v zajtrkovalnico, for security reasons, itak dela za cionistični Mossad, pa je temu ustrezno paranoiden, ampak Abu? Hja, mogoče pa sploh nima prtljage, tudi to je opcija. V glavnem čisti in obriti smo šli oprati še naša kljuseta, na bencinsko Total, na kateri je tudi glavni punkt za prodajo EU vozil v Kayesu. Tu je Abu pokazal svojo neprecenljivo genialnost – tačas, ko sem jaz pumpal gume in brez uspeha reklamiral moje fenomenalne solarne akumulatorje “tres bonne qualite & pas cher de tout”, je že našel kupca za poklempano yoto quattre renard (4 runner), z zjebanim menjalnikom in z volanom na desni, pa z motorjem, ki je rauhal kot turški par-lament. Takoj za Nikolo Teslo med velikani človeštva. Vmes sem jaz izvedel in trikrat preveril, da z mojim rajem na reki Bafing, kamor sem bil naslednje-etapno namenjen, ne bo nič, ker se je zrušil most. Ah, Neretva, Sutjeska in to. Ok, ostala mi je opcija preko Sadiole, t.im. Zlata pista, oziroma pista rudnikov zlata, dolga okologuzna varianta, z obupno razdrapanim makadamom namesto novega asfalta in predvsem depresivna kot satan, zaradi ljudi, ki jih je zjebalo zlato, oziroma z njim povezana živo srebro in cianid. Uf. Pogajanja okrog yote so bila v zaključni fazi, kupec je šibal domov po šolde, pa sta me fanta prijazmo zapeljala do mojega tajnega placa, kjer se dobi najcenejše avtomobilsko zavarovanje v zah. Afri (8 jewrou na leto za katerokoli vozilo), ki je sicer fejk, ampak 100% deluje. Khm, bila je nedelja, ampak nema problema, prijazni sosedje so poklicali šefa, ki je prihitel, še preden smo uspeli ponotranjili vse slastne homemade banance. Nato hitro slovo, jaz smer Sadiola, fanta pa smer finančna oaza na Kajmak otokih.

JVH

Minilo je skoraj pol ure, da sem se docijazil do čekpojnta na izstopu iz občine Kayes, tako obupno je bilo stanje cestišča, in tega naj bi bilo še za 154 km, do asfalta in do krajšnice (kasneje je se izkazalo, da takorekoč neobstoječe) za Manantali, kamor sem bil namenjen. S policaji je šlo hitro, če odmislim krepko štoparko Tonko, ki se mi je našlepala do Sadiole. Z žandarji je bilo tudi kar obetavno, prijazni podoficir mi je celo razložil dosti ugodnejšo alternativno pot do Manantalija, in krajšo in boljšo, ja super, sem se že zavihtel za volan, ko me je nadofocir priklical nazaj in posilil s t.im. varnostno preverbo. Klicati je bilo treba v Kayes (v nedeljo), da šef potrdi, da je seznanjen z mojo prezenco na dotični kontrolni točki in da nam posreduje navodila za nadaljnje ukrepanje. Pa je šla dobra ura. Plus petnajst minut, da sem bil nazaj tam, od koder sem štartal. Ravno prav, da poberem Abuja in Jensa, ki se jima je silno mudilo s kraja prodaje vozila. Odepljal sem ju na Sonefovo avtobusno postajo, smer Dakar, Senegal. Sweet, res.

Jaz pa v drugo smer. Najprej benignih ♠ 77 km asfalta.

SAMSUNG

 

SAMSUNG

In nato desno alternativna kamionska pista, ki pelje do velike tovarne cementa, dokler ne popravijo porušenega mostu.

SAMSUNG

Bahhh, prvih 500 m je bilo donekod znosnih, potem pa neskončnih 65 km zračke atomiziranega glinenega pudra neznane globine. Ubogi Jevoz je plaval, ružil, oral in lebdel, vse naenkrat. Šofer je bil kaj hitro na koncu potence. In če sem ustavil, me je pogoltnil oblak absolutno dušljivega prahu. UUUU, nenene. Vztrajal sem ene 15 km in potem priznal poraz. Še 50 km tega, neeee.

SAMSUNG

Pa sem bil nazaj na glavni cesti Kayes – Bamako, ki res, ampak čisto res NI bila v načrtu. Enkrat sredi noči in 1000 lukenj kasneje, sem se znašel na zadnji cestninski postaji. Naravnost Bamako, desno Kita in 150 km naprej Manantali. Spušiti ali ne spušiti, mislim slediti sanjam, ufurjem v glavi ali počepniti kot kura nesnica? Desno, spontano sem zavil desno. Kmalu sem zapeljal v goščo, vklopil oba ventilatorja in se orenk naspal. Nasklednjega dne sem v zaselku Kokofata zavil na pisto, ki pelje do ogromnega akumulacijskega jezera in hidroelektrarne Manantali, ki so jo v poznih šestdesetih zgradili nemški inženirji. In pod njo reka Bafing, bistra hči gvinejskih planin. Še sto km rukanja in z njim povezanih peripetij in tragedij.

nesreča

Še malo rukanja, 50 km dolgo, popolnoma neobljudeno akumulacijsko jezero z dvema ali tremi ribiči, ki so zelo invetivno motorizirali svoje drevake (kitajski električni agregat, kardanski zglob in homemade propeler na podaljšani osi.

20160425_183156

in traraaaaa olalalaaaaa subhanalllaaaaaa magnifique ualaji billaji …

SAMSUNG

 

SAMSUNG

Tu bi se vse skupaj lahko tudi nehalo. Komot.

šta je pičke

Ma kurc gleda mavretansko islamsko republiko – v gatah sem. Sredi do belega razbeljenega dne. Ura je 12.32. Še tri ure 28, pa se bo iz silnega dremeža zbudila Nada (poročena Zaman). Da bo morbit enkrat za spoznanje bolš …

Ko je tako, kot je, me tam malo po peti zjutraj, s prvim meuzinovim krikom neminovno prime srat. Da ne rečem kakakat.  Evakuacija ponotranjene vsebine je nujna takoj. Ni tu muezin nič kriv ne dolžen – to je edini urcajt, ko je te vrste napore v tovrstni klimi sploh možen. Ob strokovni glasbeno-literarni spremljavi in Keglovih kontrakcijah torej bogaboječe spremljam nezadržni padec bledega meseca v horizont, akutno se zavedaje, da na drugi strani neba to pomeni neusmiljeni dvig velikega Fakerja. Je ni veze ali poznanstva, ki bi tu lahko kaj postorila. Ko bledo vijola-ornažni zlikovic zdrkne navzgor, težnosti in humanosti nasploh v posmeh. Edino božji posranec Binamin Net&Yahoo si lahko nekaznovano privošči biti še večja pička: “Anyone who tries to harm us, his arm will be cut off.” (harm pa arm se lepo rima, a ne?)

Iz vsake pore mezi kot sirup gost švic – jebemti podkožno rojevanje. Tu mi je malo žal, da nisem zavaljen pujs, temveč koščeno kljuse z napredujočimi plahtami starostnih gub. Tu mi je edinokrat žal, da nisem obrezan – ena guba več, ki znoji z obeh strani. Takorekoč cel dan mi nonštop prihaja, tačas ko Jevoz Rade topoumno brunda predse in se – čudo švabsko – sploh ne pregreva. Včeraj smo cel dan snemali njegov zadnjični okoloritno prtljažni obvod & dodaljšek šasije, ki naj bi že tako veliki kišti omogočil še veliko prikolico v priponki. Jaja, hermetično je, pa kaj?! Jebenti Švabe, ki znajo tko zakomplicirat, da še dva brutalna Mavretanca s parom trorokih brutalo asistentov ne more na furt amptutirat popolnoma nepotrebne navlake.

SAMSUNG

Dobro, nima veze. Se pa inverter, ki naj bi poganjal dva ventilatorja, ki naj bi nadomeščala dva staroegipčanska postrežčka, ki naj bi me pridno pahljala, korenjaško obnaša. Hladilnika se raje niti ne dotikam, ziher v takem mutira v mikrovalovko. Ni lahko slediti že tako medlemu toku misli. Kaj sem že bi kanil dejati? Muska pomaga. Srbske pjevalke, skandinavsko mnogoglasje, pa Amy Winehouse. A koga čudi, da je bejba mela alko problem? Hide your ego? Where? 13.05, še dve uri 55, to pa je naprdek: čak da mal pobrskam po fotoarhivu …

land lover.jpg 010

As opposed to

6 (6)

Dobro to je malo pogoljufano, da ne rečem zaspinano, ampak isto ti se piše: safer je safer. Surla tours je pa tut nekaj podobnega. Mislim, tolk je vroče, da sem od vsega hudega dobil erekcijo. A naj jo zdaj na žandarskem čekpojntu deponiram? V stalno hrambo? Ne vem, če bodo znali cenit. Bi raje en smart fon. Tko ful super duper smart, da se kar sam uporablja. Super duper hands off tač skrin samgnus. Insekte imam v Jevor Radetu! Neki leze po tleh. A-a-ane skače tut, jao ker fanatik, a zato me zadnje čase vse srbi. A-a-a glej-glej, pa picajzli zdaj, ko smo spet pri gatah pristali. Čez prepečeno puščo ja tam na uč iz smeri Senegala potegnil vrel reful (reful = sunek vetra). Na radiu igrajo Krokodili dolaze. Hvala kurcu, da sam sam – zdajle bi bil precej neugoden sotrpin. Ampak lahko bi mi uno Mirjam Bizjek poslali, da ji predočim, kaj je to kultura v primarni obliki. Rudi Mental pade na um. Sem pod akacijo za Kaedijem. Abu pa Jens zaostajata za 440 km, sta ravno štartala iz Nouakchotta, kjer je tudi brez mikrovalovke družbena klima napeta kot lok. Predsednik so izgubili kompas. Premagali so jih greed in gluttony. To se ne bo mirno končalo. No, ampak pred tem pričakujem Jensa in Abuja. Jens ima neko fensi military grade ročno baterijo, ki tako močno sveti, da sploh gledat ne moreš. Sic ali sick? A je to iz tiste Shock & Awe risanke? Pa kaj je tem Amerikanerjem? Pa kaj nam je nam ljudem? 13.27, naprdujemo, naprdujemo.

SAMSUNG

A mi kdo lahko v takem zameri tole solarno illuminatus inštalacijo? Nota bene zgoraj specialno manualno on&off stikalo tik nad čokoladko zgoraj. (V Afri ne jebemo elektronike. Niti pod razno). Sicer ni posebnih dogodkov. Čas in kri se zgostita in obstaneta. Še najmanj trpim, če vozim, primerno opremljen seveda.

20160422_102831

Občasno kaj malega pojem,

20160422_101019

tisti en camelbert (camembert iz kameljega mleka), za katerega sem se drznil rskirati denar, ker če bi kupil dva, bi se drugi ziher pokvaril, da ne gledam ves čas tega:

20160422_095850

Sanja svinja kukuruz:

SAMSUNG

in Capt’n Morgan sanja

SAMSUNG

SAMSUNG

in tačas sta mi Šved in Mavretanc izmenično sporočala, da se iz auspuha črno kadi in da se menjalnik pregreva in da trošita 1liter ATF olja na 100 km, pa da kmalu prideta. In potem mi je nedaleč od M’bouta, na vrh hriba Col de Wawa naenkrat padel tlak v komori za stisnjen zrak. Najprej se je prižgala ena rdeča lučka, potem dve, potem tri. Vode sem imel dovolj. Preden mi je zablokirala ročna bremza sem se zapeljal v prvi približek sence, odprl vrata in se predalom čarom resignacije, ki je v žlahti z revalorizacijo prehojene življenjske poti. Smo kaj postorili? Se je splačalo? Je bil kje kak zasevek smisla. Ali gre zgolj naprdujoče zametastaze norosti? Mah. Jens in Abu sta vedno počasneje napredovala. Scimpral sem neko depanaž popravilo in počakal, da se “Silicoine sealant” donekod strdi. Onadva sta sporočila, da ni ziher, da prideta. Zakurblam motor, stvar ok zabrunda, kompresor za zrak kao dela in potem odjekne zvoke nekje med pokom in prdcem. Moj remontni umotvor je preteklost, ma dobro, saj nisem resno računal, da bo kaj iz tega. Ampak hej, tlak je spet tu, ročna dela, če pa jo spustiš, ne dela, kar je kul, ker pomeni, da lahko spet gremo. M’bout je kraj, katerega ime vse pove. Zavijem tisti kilometer dol z glavne ceste do njega, ker sem mnenja, da sem zaslužil hladen melon milk, ki prihaja s Tajske. Melon milka nimajo, imajo pa Hawaii tropic. Dobro, ok – hladen cuker z mehurčki. Pet sekund kasneje se počutim kot superman, enkrat čez most in spet na glavni cesta pa spet ko doberman. Pasje je vroče. In Jens in Abu me čakata. Aha, to so tisti famozni dimni signali, ki sem jih tu nekje omenjal. In gremo naprej skupaj v noč. Skoraj do Selibabya in tam zapeljem do mojega top šit baobaba in veter krepko piha, in ura je tri zjutraj, in ni noben kunšt zaspat.

baobab

Ampak nekaj sem pa čisto pozabil …

Baobab troops

foto Tomaž Dolenc

Danes je dan za odhod. Lahko bi bilo tudi včeraj ali pa jutri. Nouakchott, ta fascinantno odurni, potapljajoči se konglomerat zagovednih topoumnežev, bo kmalu preteklost. Pred nami je pečica – 47 celzija v senci za malo malco. Meni pa german made air cooler crknil. Sem iz frustre kupil še en ventilator, pa bomo malo vreli zrak mešali. Potovalo se bo ponoči, de Selibabya, pol pa podnevi, ker na pisti se ponoči vozi le izjemoma. Moj Jevoz Rade je dolg in relativno nizek, pa me malo skrbita dva ozka in strma vadija malo za Selibabyem. Bo treba diagonalno čez ali pa – buh ne dej – po kosih. Ma no bo že, smo tudi hujše doživeli. V množini govorim, ker potujem s šlampastim Švedom Jensom in z najinim skupnim prijateljem Magic Abujem, ki vsak, še tako mrtev mercedesov motor obudi v upa, a trpljenja polno novo življenje. Jens je priropotal iz Anglije s 4 Runnerjem z angleškim volanom pa z avtomatskim menjalnikom, ki na 1000 km izgubi 1 liter dragega olja. Cenetako, kot pa motor dol, pa novo tesnilo med motor in menjalnik gor. Torej mam eno vlečno mulo, pa enega majstra, ki ima tudi komplet orodja s sabo, kar je fino, ker jaz sem celo ključ za menjavo koles šele pred kratkim nabavil. Drugače pa imam od orodja škarjice za nohte, pa flašo vode, No to slednje spada že bolj med vzdrževanje in ne toliko med mehankarski depanaž. Imam pa top šit vozilo, ki samo zadovoljno brunda in vozi in vozi. Pa bo valjda tudi zadnjih 2000 km ostalo tako.

Kayes, najbolj vroče mesto v zahodni Afri (tudi okolica ni nič bolj ledena), me bo ubil. Tako da bo naslednji post pisan prejkone z dimnimi znaki ali pa z gluhonemo govorico. No, ampak na drugi strani je to:

Manantali

Plac z rahlo prenapihnjenim imenom Cool Camp (bolj točno bi bilo Slightly Less Superhot Camp), kjer kraljuje Holandež Casper, med stotinami banan in papaj. Mangotov tudi ne manjka. A v tem letnem času voda bistra in hladna. Rahlo nizvodno čreda radoživih hipopotamov, malo uzvodno pa mega jez Manantali, ki je nekoč v davnih šestdesetih bil celo potentna hidrocentrala, ki so jo zgradili Siemensovi sužnji, danes pa bolj služi kot bazen za dva krapa in kot rezervoar izvrstne pitne vodo. So Malijci “pozabili” menjal olje v turbinah (direktorju jeza ali pa ministru za energetiko se je poročila hčerka edinka, pa je bilo treba nekje zategniti pas). Pa je šlo vseh šest gigantov u kurac. Ah Sahel.

114 Malo kiča ne škodi

Ah svet.

8 Amatlich (9)

Naj to že enkrat mine.

9 PK 30 (14)

Pred časom me je svetovno znana globetrotlka Benka Pulko opomnila, da obstaja premnogo bolj atraktivnih destinacij od Burkine Faso. In prav ima, sem se zamislil stoje na slovitem mostu čez reko Kva-Je.

SAMSUNG Raki so bili že prebavljeni, Švabski Koch se je mentalno že pripravljal na odskok v prečudovitem narodnem parku Banc d’Arguin.

Bac

102 Tristo vagonov, vsak 70 ton železove rude

Komaj sem ga prepričal, naj ne hodi z vlakom, ki vozi železovo rudo iz Zouerata v pristaniško mesto Nouadhibou, ker da ga bosta  – blont kot je – peklenska vročina in črni prah garant ugonobila. Mu je najprej na trmo in prkos udarilo, a so ga tri second-opinions ipak prepričale. Na maroško-maverski meji ni bilo prav nobene gužve. Nič čludnega saj Mavri zahtevajo 120 jewrou za 30 dni enovstopne vize – keš, ki gre mavretanskemu samodržcu (ki je na oblast prišel z državnim udarom, zdaj se pa boji državnega udara) direktno v levi devžej. Mi je maroški majstor za pasoše rekel aaaa, Zlovenija: danes je že en tvoj sonarodnjak šel tu čez. Aha, sem gruntal, ex-avanturistični Klativitez Metod to že ne more biti, saj je on že nekaj dni nazaj z Dahidovo pomočjo prodal svojo kripo v Nouakchottu in rešil kupček deviz v hirajočo mamko Ojropo. Pa sem vprašal: s kakšnim prevoznim sredstvom? S kolesom. Aaaaa. neodvisna, samostojna, suverena …. mala mi je Zlovenija eeeej – to ne more biti nihče drug kot Tomaž Magic Fingers MacDolanc. Na drugi strani nikogaršnje zemlje, v Mavretaniji sem vklopil stezosledske senzorje in Magic Fingersu sledil v Nouadhibou, čepra mi je to predstavljalo 120 km-ski vouvuiwnk iz začrtane poti. Glede na to, da sem v žepu imel še slabih 350 jewrou to my name & lajf, bi bila to čista norost, ako mi ne bi nekaj pičlih ur prej doktor Špila v daljni Burkini velemojstrsko prodala kamion, ki me je že rahlo spravljal v obup. Novopečeni magnat sem se v mestu, ki se mu v prevodu reče “Oslov vodnjak” poslovil od Clemensa, ki je še enkrat spremenil načrt (Švabi že dolgo niso več to, kar so bili) in heeeej 100 naprej zagledal figuro v rdeči maji, ki prav po budistično vrti pedala. Sem poniglavo vozil vštric in se naslajal, medtem ko je Magic vneto glumil gljivo, gobo in spužvo, dokler ni kriknil: Moooorrro! Heh. Magic se mi je pred meseci po mejlu najavil enkrat v bodočnosti v Burkini, evo, pa ga je OZNA sve dozna že malo prej prestregla. Sva se na licu mesta obrnila in zviz v Nuakačakačott. Tam je bilo na plaži vetrovno, a lepo. In naslednjega dne sem v prestolnici bizarne Mavretanije imel kopico opravkov, in Magic Tomaž bo zavrtel pedale naprej proti Senegalu in po obalah zahodne Afre proti Burkini, kjer se spet vidimo.

51 Anderamboukane, Mali

Ma so se nam ves ta muke poln zadnji čas samo skrivali, navihanci.

SAMSUNG

SAMSUNG

SAMSUNG

SAMSUNG

SAMSUNG

 

Jastoge (Palinurus elephas) se kuha samo tri minute, me je podučil moj švabski kuhar.

20160414_125028

Jevoz Rade (tako je zadevi ime) me je zaenkrat varno in hitro pripeljal kar daleč. Ampak ok, najprej je Marruecos izrekel tradicionalno dobrodošlico: ko sva zadnjič bila z Evgenom vstopila v Nadorju, me je bil en “chasse-touriste” tolk znerviral, da mi je iz žepa odpadlo 20 jewrića. Tokrat mi je model na črpalki v Tangerju v rezervoar kapacitete 90 litrov natankal 118 (sklepam, da tanžirskih) litrov. Na poti sem sam – čeprav naj bi šla z mano dva sopotnika: ta prvi me je gnjavil leto in pol, da bi mi potem zadnjo noč pred odhodom sporočil, da je babica kilavega zdravja … ta druga je bila neka furija ki me je s tipično srbsko vehemenco (se rima z demenco) ene dva dni pred odhodom pozvala, naj ji potanko objasnimprogram in itinerarij potovanja, ako bi želel, da se mi blagovoli pridružiti … no, ampak urico pred odhodom žal ni našla pasoša, a nujno da naj se javim, ko bom naslednjič iskal koga za zraven. Ja prou gvišen se bom.

Potem ti v Marokiju zakurblam špaher znamke Gorenje, ki ga je v smislu blagovno-menjalnega kritja potnih stroškov špendiral prvi sopotniški kandidat in glej, glej: prišlo je do manjše eksplozije. Rezultat spodaj:

SAMSUNG

Frisa ne bum kazal, ker že prej ni bilo baš apetitlih, lahko pa kaj historičnega nalimam.

IMG_1728

(Če me bo kdo kdaj skušal najti v slepem črevu brezmrežja)

Pa kaj sem reva mogla, postrgala sem smrdečre ostanke kocin in kupila najbolj čip maroški gorilnik, ki zaenkrat dela. In to hudo, odkar me je uštopal Nemec, ki je po poklicu chef de cuisine, pa zdaj jemo (preliminary list): ostrige, courbinov carpaccio, hude solatke, filet blago opečene palamide in še vrsto delicij, ki jim ne vem imena. Pa me tudi ne zanimajo preveč (imena), saj jaz samo mižim in jem. Hvala Svarunu, da so fejk Šljovenci in Šljovenke opet podbacili!

No, prehitevam. Najprej sem sever Maroka skinil na brzaka, da bi pri El Jadidi skrenil z autoputa Kralja i Kralja in jo ubral ob obali. V srce argan country, ki izgleda malo kot italijanska Toskana, nikakor pa ne kot severne Benetke.

SAMSUNG

Tierra de dios.

SAMSUNG

SAMSUNG

Med potjo na jug sem počasi šminkal in urejal stvari, da je bil bus kmalu nalik kakemu Cmerarjevemu protokolarnemu objektu.

SAMSUNG

Bilo je nekaj bližnjih srečanj s sledmi tujih civilizacij,

SAMSUNG

ki se niso končale enako dobro za vse.

2016-04-09a

Vmes sem izvedel, da sem spet enkrat v totalnem bankrotu in da so gate, na katerih sedim vse, kar v življenju posedujem. Mah. Pol sem pa Clemensa srečal, pa zdaj vsaj dobro jeva.

SAMSUNG

Life je resno a beach. Tu smo zdaj v Dakhli. Plehar mi šminka avtobus,

SAMSUNG

da bo še lepši in še mlajši kot je že itak. Potem dodam še nekaj plastičnih biserov in diamantov, pa ni vrag, da bodo zumbiči zadovoljni in bo Zlovencl spet ok.

SAMSUNG

Tačas pa v Belgiji, kjer firma Sin Papeles Inc. natovarja še dva kamiona na ladjo za Afro, drama, ki nas pušča odprtih ust, a brez besed.

MB 814 vario 2

Katera črna duša bo pokasirala tole modro in lepo? Kdo bi vedel – tole s črnimi dušami in njihovimi monetami je “tres complique”. V vsakem primeru se bom jako pomujalo da bo to skupo će to da plati. In kar je bolj ipak bistveno: prvih 21 noči tudi tokrat pripada meni samemu. Rest assured, da bom te tri tedne izkoristil, kot le mogoče. Ampak najprej je treba absolvirati nekaj in še več mukotrpnih dni, ko se včasih zdi, da montažni jamrariji ne bo kraja.

20160331_104203

Tu, pod od Gogija* ex-kavčem skrit, je dobro viden t.im. power-pack, trojni sixpack baterij, ki se nadejajo drugega in tretjega življenjskega obdobja v daljni Afri.

20160331_104341

Na strehi, očem nevidno, pozicijo drži solarni panel, v čistokrvno Kopernikanski maniri. Na sredi, tam, kjer se vse stika in križa, pa seveda kraljujeta t.im. kontrolni in trasformacijski trust. Kot v resničnem življenju: božji posranci / božji poslanci.

20160331_104215

Vse ostalo je folklora. No, ampak en-dva-tri hama-hama mor’mo vsi.

20160331_143015

Ponazoritev mojega heliocentričnega miselnega sistema: na sredi črna lukna, okrog pa sam prah. Globoke misli so, skrite v intergalaktičnih nebulah in nebulozah. Potem je tu pirov power bank, noviteta.

20160402_150114

Da ne rečem revolucija na področju zelenih frisov in jetičnih brad. In čez vse to kink-zajc ležišče. In led leščerbice tudi že skoraj v kompletu gorijo. Čeprav jih je moja drhteča roka s ta debelim svedrom napadla.

20160402_162445

Kavboj jaše ljut, dalek mu je puuuut.

*Gogi – napol mitološko, napol bitje, znano tudi kot Karate Kid, Gogi Demagogi in pa The Golden Flashback Ritoznojčan.

To se dogaja že nekaj let zdaj: dol v Burkini je hiša s sadjem, zelenjavo in mesninami, gor je barkača v zakisani župi, vmes pa je mnogo kilometrov, živih in povsem mirnih trenutkov in improvizacij.

20150103_135740

Čeprav gotovo ne po lastni zaslugi, sem se tu počutil kar nekako superiornega glede na onega mandeljca na drugem bregu.

DSCN0031

Nedaleč proč sem prespal, skrit pred hrupom in kar je še takih motenj, pa naslednji dan malo potegnil, da raziščem, kam pelje tale asfaltni jeziček – pot je zaprečila sipina in seveda mi vrag ni dal, da je ne bi iz prve skušal prelisičiti, kar je imelo za posledico, da sem skoraj končal v prepadu. Tisto levo je kar orenk padec. No, tri ure in nekaj egipčansko-rimljanskih cestogradnih podvigov kasneje, sem se upehan in prešvican izvlekel nazaj.

DSCN0077

Hah, ja sredi poletja v kao kot poper suhi Mavretaniji tele Benetke. Tri dni kasneje sem – že koker iz ta hudega ven – potopil motor in opravil prvo generalko 40 km od malijskega mesteca Nara. Al Kokakolakajde ni bilo na spregled.

P1070913

P1080502

CIMG3499

Every time summertime: the fish are jumping! Neskončne ravnice pod mejo z Mavretanijo. Lani je scalo kot pri norcih (ta del Sahela se veseli klimatskih sprememb, saj se je količina padavin občutno povečala). Zahodno od tod se razteza Ouagadou foret (gozd), kjer čemijo ta bradati, na vzhodu pa je sam pesek in seveda ta bradati. Vmes smo mi, praznina v nas in veliki strahhhh.

20151120_123411

Tole so stranski produkti izdelave karitejevega masla – najboljše mavže za telo in okončine. Uporabljajo se za kurjavo :) Po mnogih letih iskanja, sem končno našel konstantno vrhunske proizvajalke – 13 samoorganiziranih žensk, ki so si na obrobju Boboja postavila v vseh ozirih zgledno manufakturo. Zdaj samo še pri njih kupujem, to, kar potem sivotržno cirkulira po obrazih krepostnih Slovenk in Slovencev.

SAMSUNG

La Guingette, nekdo se je spomnil in ob edini Bobojski rečici postavil tole čudo or relax-max placa, ki ga emancipirane Bobolejke evidentno zelo cenijo.

20160106_115557

Moj najljubši pajzelj v Ouagadougouju (Vagi po naše) za nakup afriških tkanin. Enoti tkanine se reče pagne (panj po naše) in je velika toliko, da si jo lahko normalno raščena ženska ovije okrog bokov. Tam v ozadju muslič familja sedi na kupih in balah teh čudes, jih preklada levo-desno, da  ni dolgčas in pride šteje grosistične denarce. Vsakič, ko sem v kurcu, grem, pa si kupim tri panje v kosu, kar se kasneje sivotržno materializira v rokah kake zahodnjaške stranke. Spredaj so lonci iz toksičnih litin. V štuku je pa restavracija, kjer se kosila za en evro ali manj.

IMG_0472

90 km jugozahodno od nas se razteza Banfora country – voda, orjaška drevesa, nilski konji, riževa polja in palmovo vino, ki se mu reče – kdove zakaj – bandit.

Že nekaj časa nazaj se je v Burki zgodila ljudska vstaja. Zadnje čase se revolucije sicer vrstijo kot po tekočem traku, kot bi jih v nizkocenovni verigi Little serijsko pekli, a tale burkinska vstaja je bila malce drugačna. Menim, da ima dodano dodatno vrednost, ki bi jo kazalo izvoziti, v prvi vrsti na t.im. razvita tržišča, recimo k nam.

Štorija je bila, da so si prežident po 27-ih letih oblasti zaželeli še malo taistega. Morda tudi zato, ker so na oblast prišli preko nekaj trupel, pa so se zbali, da bi sestop s te opojne prasice in z njo povezana izguba imunitete lahko navrgla še kako truplo. Njegovo recimo. V glavnem, za dosego tega cilja je bilo treba (že tretjič) spremeniti ustavo. Ko je postalo jasno, da se tozadevni referendum ne bo izšel po željah, so pragmatični prežident razvezali mošnjiček, plačali opozicijskim posrancem en miljonček po glavi in pronto pridobili dvotretjinsko večino v par-lamentu. S tem je bila sprememba ustave gotofa stvar. Se je zdelo.

1

Ma je folk šel na ulice, en masse, in ni bil glih židane volje. Nekateri organi so reagirali po priročniku,

2

večino pa je – videvši reakcijo zainteresirane javnosti –

3

hitro srečala dobrohotna mamka pamet. Ene hitro, druge še hitreje.

4

Par-lament je dobil nenapovedan obisk in doživel določene kozmetične korekcije.

5

Posranci so šli domov, saj seja ni bila preveč zanimiva. To je baje njihova ustavna pravica. Pametna odločitev, saj jih je doma čakalo mnogo dela. Ljudstvo je namreč poleg par-lamenta, državne televizije, sodnih palač in nekaterih bolj popularnih občinskih poslopij,

6

7

8

9

11a

zakurilo tudi hiše vseh posrancev vladajoče sranke, kakor tudi tiste podkupljenih opozicionarjev in pa vile & dače določenih bogatunov, ki so hrčkali v prežidentovi postelji.

Prežidenta so evakuirali Francozlni. Ti so ga na oblast takrat davno tudi pripeljali, saj jim je šel vizionar Thomas Sankara blazno v nos. A na nos Francozlni, kot vemo, sila občutljivi.

Naslednjega dne je ljudska iniciativa “Državljanska metla” pozvala ljudi še enkrat na ulice. Prišli so in kot se imenu pritiče počistili vse za sabo.

Pa je bil mir. Šalom alejkum.

PS

Razen zadnje, so vse fotke ne-moje. Kurc, nisem imel jajc skakat naokrog, pa škljocat selfije.

Contact

Andrej Morović
andrej.morovic[add]gmail.com
Špela Kalčić
spela.kalcic[add]gmail.com
---------------------------------- Address: W Africa P.O.B, n.n.

Authors

Archives

Recent Comments

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 808 other followers