You are currently browsing the tag archive for the ‘školjke’ tag.
Moja naljubša plaža ni nič spektakularnega.
Je pa globalno v redu. Kot prvo je lepo zaščitena pred vetrom. Beli pesek prave granulacije omogoča kot drugo brezšiven vstop v vedno spokojni oceanski rokav, tako ob plimi, kot ob oseki. Gneče kakopak ni. Prvovrstna hrana je v pešadijskem radiju. Vongole, divje ostrige, ribe & raki in kajpak klapavice velikanke / magnum pedoči / pizdice gromozanke:
Ob oseki dosegljive z levo, samo gležnarje je treba sezuti. Za časa plime se je treba malce bolj potruditi. Sem sicer malo iz vaje, ampak a ne spominjajo dejansko na…
Treba pa je dodati, da zaradi svoje velikosti pizdice v svojih nedrjih zadržujejo toliko vode (morske seveda), da kakršnakoli buzara odpade. Treba se je znajti drugače. Kakorkoli liiiz, mljac in slurp.
Obilna je slast pecanja lastne hrane. Plaža je zelo primerna tudi za pomivanje posode. Tu nekje živi ribji orel.
Na hribu točno nad plažo ima brlog šakalji par. Sicer sta homoseksualca, nekakšna pravičneža in komunista, a iz letala se to sploh ne vidi. Na koncu plaže je majhen kanjonček, v katerega se ob silnem vetru zguzita dva terenca in se pretvarjata, da je bonaca. Zaradi narave saharske obale je takih placov malo in so dragoceni (še enega sem zvohal nedaleč proč od prve in di oridžinale farme ostrig, ki jo fura dama Pascale, ki izgleda kot stara klapavica, majkemi). Čeprav letos še vedno ni nobenega vetra, tako da morda zgolj zganjam paniko za prazen nič. Klima se je pač spremenila, na bolje, jebi ga, kaj čmo zdaj. Cmerali se ne bomo. Čeprav, na moji najljubši plaži neredko postanem prav ostudno sentimentalen – mesto Dakhla je onfas na drugi strani zaliva, 8 km zračke in mami z obeti civilizacije, priziva dobro družbo in seveda tone spominov, tako blizu, a le tako daleč. In da ne bi spet jokcal, se raje zazrem v bledo lice matere zemlje in potem vidim to:
Kot nek prašpeh, en kos nečesa, kajvem, svašta, krneki, če se ne motim.
Nima glave, nima riti. Plastika ni, pa dobro kaj je to? Odgovor slavnega prirodoslovca in naturoljuba Morovića je: preberi spet naslov in pejt spat.
Za tiste, ki spati ne moremo, pa PS.
Lejdis in džentlemen pliz let mi introdjus ju maj uan end onli d bjutiful d senžual Andželina Žoli:
Kako lepo prijazno se smejčka. Meni stalno, vam pa kolikor šef dovoli. Naša Andžika je €-migratorju naredila res neskončno veselje. Še moj alter ego,
se je zdramil, se obrnil na drugo stran
in spal naprej (courtesy of Tomaž Šalamun). Za razliko od treh starih kosti.
Le-te obračam samo še jaz, ker je njihova lastnica želva Caretta caretta preminila. Vem, da je za lase privlečeno, a ob slednji vedno pomislim na porš carrera. No, in potem je tu še, še, še pomnite tovariši: morski vrag, Stane McDolanc, naš Barbapapa osebno.
Jabadabiduu!
Zadnjič sem od enih zafnanih Angležev dobil v dar kaviar. (»Sva razmišljala, kaj naj ti podariva, ko si tak gurman, pa sva našla samo tale kaviar.«)
Dobro, podarjenim jajcem se ne gleda v zobe, ampak tekst na pokrovčku se pa vseeno lahko prebere in na njem je lepo pisalo Kaviar Made in Denmark, brendnejm je bil pa Kaviart. Ja super, in okus je bil še bolj puhel od imena. Ništa. Majkemi, da je bil en dan star subvencionirani maroški hlebček od vojaškega peka precej bolj aromatičen od tega danskega firlefanca. A potepuški psi lačni. Pa sem jim lepo nasul celo dozo kaviarta na tla. In kaj mislite, da se ga je kdo dotaknil? Nihče. Niti vnučki, niti mladiči, niti ofucana in zlajdrana stara fuksa mati, ki je bila že spet breja. Celo pregovorno garaške in neizbirčne mravlje so se danskega šmira nekam na široko izogibale.
Toliko o Angležih in danskem kaviarju.
Sicer pa živim sanje. Dakhla z okolico je čudovita, muhe so na dopustu v Nemčiji, v laguni vlada zatišje, naphano z optimizem špendirajočim melaninom. Yuhu. Ribe se mečejo iz vode in vsak špljas je jasno slišen, ptiči nažigajo, da je veselje, flamingi veselo brundajo in s kljuni žokljajo po sipkem blatu, stotine rdečih rakov se ob oseki gre svojo plesno masovko. Ostrige so, ribe mi nosijo moji prvi sosedje – 2 km down the beach, kot se temu reče – ker enostavno ne vejo kam z njimi. Hja, lajf je gut, še posebej, ker je dokaj blizu en fajni tuš s toplo mineralno vodo v neomejenih količinah
in z izrazitim umetniškim štihom.
Sicer sem stacioniran na drugi strani Bele sipine. Ta je paradoks. Namreč sipine v obliki lunce so po definiciji potujoče sipine, tale pa ne samo, da ni potujoča, temveč je parkirana sredi morja! Baje edinstvena reč na svetu.
In ker do nje vodi zelo zelo vigi-vagi pista (bravo Orson care!), niti slučajno ni nobene gneče. Samo ko je izrazita plima in če je veter ugoden, se prikadi kak kajter ali pa (še bolj redko) surfer.
Veter je zadnje tedne res hecen: večni pasati so izginili kot kafra, zvečer in zjutraj je bonaca, čez dan se dvigne zmorec, oziroma maestral, ki je tukaj pravi južnjak, ponoči pa brije lagan burinček, ki je – logično- severnjak. Vmes pa se lenobno pripelje kakšen vatel meglene vate.
Res, vreme za izležavanje na palubi kake jahte, v režiji Burin Yacht Kluba.
In ker je te dni, ko je bibavična amplituda poudarjeno velika, poleg rib na pladnju morje divjih ostrig, ki so malo bolj resnega okusa od tistih gojenih, pa vongol in drugih, ekstravagantnejših školjk, nastopa fenom tega bloka dobro znani proteinski fenomen. Tako imenovani lattus majesticus:
Da ne rečem buzdovanus spuderaticus:
Sorči.
Recent Comments