Tag Archive

Sploh več ne vem, kako se je začelo. Bil je zajtrk, bila je kana in bil je kuskus. In potem smo šli na plažo. Kjer sem se jaz kopala, punce pa skrivale v senci pod klifom, da jih ne bi spržilo poznopopoldansko sonce. Ura je bila namreč že štiri in preč. Tudi sicer izdatno uporabljajo sun block kreme in podobna sredstva za beljenje kože… In našla sem ogromnega nautilusa…

Za večerjo je bil riž s sončničnim oljem in poprom, po večerji pa delo, ki krepa človeka. V hiši ni elektrike, zaradi tega sem ostala v nomadski kancelariji, to je avtu, ki tudi sicer postaja nekam majhen. Potreba po kombiju, v katerem bi bilo še kaj drugega kot postelja, iz dneva v dan narašča…

»A te ne bo strah?«

»Ma ne, nikoli me ni strah. Sicer imam pa Pacota.«

Ščene je bilo preimenovano v Francota. In kadar jih popravim, se potrudijo in mu rečejo Bako. Ne gre in ne gre. Moje ime je po novem Šlebsa ali Esbera. Arabščina ne pozna črke »p«, ravno tako ne tamazight, to je po naše, a nepravilno, berberščina. Maroški Berberi si namreč ne rečejo »Berberi«, temveč »Amazigh«. Skoraj tako se imenuje tudi njihov jezik. »Barbari« so jih nekoč davno klicali Rimljani, Arabci pa so etimološko različico »Berberi« prenesli v svoj slovar in danes jih pod tem imenom pozna ves svet.

»Kako je ime tvoji mami?«

»Cvetka.«

»Svekhta. Cveka!« Hja, kakšen cvek je ziher že kdaj dala, saj je učiteljica…

»Kako se pa piše?«

»Kalčić.«

»??? Cveka Nči?«

»Kako se že reče kura? Ž’da?«

»Đeža. Ž’da je babica.« Aja…

»Sedi Špela.« (To so pobrali od »Sedi Paco.«)

Ja, mal si lomimo jezike. Sicer pa se imamo čisto radi. Malo jih vozim naokoli, Mohamedu sem obljubila, da ga naučim kako se preko neta išče štipendije, da mu na Zahod ne bo treba na črno, ženske pa me hranijo, umivajo in nasploh skrbijo za mojo čistočo. Takšna delitev dela se je ustvarila sama od sebe, čeprav ji kljubujem. Če se pustim streči, sem po njihovih standardih kot moški, kar pomeni, da moram glumiti šoferja. Tako vsaj veleva moja, ne njihova etika. A neglede na to, kakšno delo opravljam, sem zanje anomalija na dveh nogah, ki jo je treba nevtralizirati. Postati moram ženska, potrebna zaščite moškega. In tako se vsakodnevno srečujemo s paradoksom.

Prvič, ko sem se odpeljala v Essaouiro, sem ženske uzput, to je po daljšnici, kjer pa manj ruka, peljala na obisk k neki teti. Pot do vasi Id Mouhin, ki se nahaja v hribu nad rtom Takaušt, je namreč prava kozja stezica. Odložila sem jih ob cesti, od koder so po makedamu odpešačile v 3 km oddaljeno vas. Same od sebe so se zelo obzirno odločile, da je Yotine amortizerje potrebno šparati. Ob sedmih zvečer, ko sem se ravno zalaufala z delom v sajber kafeju, je Mohamed začel pritiskati:

»Boš še dolgo? Treba jih je poklicat, da jih ne bo skrbelo. Kaj naj jim rečem? Kdaj prideva?«

Kaj sem hotela drugega, kot da sem vsed skupaj pustila in šla ponje. A niso me čakale ob cesti, kot dogovorjeno, ker je Hanan ugotovila, da je pot nevarna.

»Kako to misliš nevarna, Mohamed? Po moje se jim le ne da hodit.«

»Veš, one so chicken heart, ti si pa lion heart.« Mohamed študira angleščino…

»A dej, ne nakladaj. Saj je samo pot. Poglej, nikjer nobenega gozda, vse jasno in pregledno. Nikjer nobenega bavbava.«

Po zaslugi mojega negodovanja se je mladenič končno izjasnil: temnilo se je že in Mohamedov oče je Mohamedovi mami vedno govoril, naj hčerke nikar ne hodijo same po stranpoteh, še zlasti pa ne ponoči. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Tu in tam se baje sliši, kako je kje kak moški sredi goščave in puščave napadel kakšno žensko…

»Kam Mohamed? Desno? Levo? Govori in ne kaži. Pri nas rečemo, da je ponoči vsaka krava črna. In tvoje mahanje z rokami v temi mi ne pove ama ništa, ker te ne vidim.«

»Sledi oslu. Hm, kaj je pa šel?«

»Hja, mislim, da je hitrejši od Yote…« Medtem ko se z Yoto pomikava 2 polžji na uro, osliček v lahnem drncu galopira po razdrapanem kolovozu. Bistveno bolje mu gre kot požrešnemu vozilu na štirikolesni pogon…

»A veš, da ima gospa, ki mi je dala Pacota, osla po imenu Toyota? In avto Nissan Patrol. Nissan se kdaj pa kdaj pokvari, Toyota pa nikoli. Koliko stane osel?«

»Kadar je suša in ni krme, 250 dirhamov [cca 25 eur].« Hm, za razmislit. Videla sem, da je uporaben tudi kot prevozno sredstvo do plaže. Nič ne stane. Samo krmiti ga je treba. Ker drugače se zgodi kot z oslom tistega možaka, ki je žival učil živeti brez krme: ravno, ko je osla dobro streniral, je ta poginil…

Nekje bogu izza nogu obrnem avto in naložim ženske.

»Vaš osel je pripravljen,« se smejem. Drugega mi itak ne preostane. Mamo Mino skrbi, kako bomo zmogli po temi, zato predlaga, da prespimo pri teti.

»Jok brate, Paco je že cel dan sam v vaši hiši. Saj ste rekli, da je tudi on vaš gost…« Čista resnica. Prvi večer je po tem, ko smo si do konca polizali prste mama Mina vprašala:

»Kaj bo jedel Paco? Tudi on je naš gost.«

»Bismillah, v imenu Boga« zaslišim, tako kot vedno, preden speljemo, potem pa še »ko-ko-ko.«

»Kaj je to?!«

»Teta jim je dala kokoš.« In ta kokoš se pelje z mojim avtom… Zdaj manjka samo še, da zapojejo »Ko to tamo peva«, pa smo redi za v kak Kusturičin film…

Novo jutro. Kava je že skuhana. Kruh je spečen. Vsi so hepi, ker sem z njimi. Tudi jaz, ker me pedenajo. Moram priznat da godi.

»Le kaj bomo brez tebe, ko boš šla? Pridi z nami v Agadir. Se nas boš še sploh kdaj spomnila, ko boš odšla?«

Družina se je iz Id Mouhina preselila v Agadir, ko jih je Fatima imela 10. Sem prihajajo le čez poletje, ko je v Agadirju prevroče.

Resno so se zapalili zame. Že takoj prvi dan so mi ponudili, da gradim na njihovi zemlji. In ko sem jih nejeverno pogledala, mi je mama Mina pojasnila, da sem po ta novem njena hči in da so Fatima, Sadija in Hanan moje sestre. Nordin in Mohamed pa moja brata. Ti boga. Potem sem gledala še bolj debelo. Razumem razumem, da me je potrebno spraviti v njim domače okvirje, ampak zemlja in bajta kar takoj prvi dan?

Po tem, ko sem si kupila prenosni modem, se je Mohamed blazno trudil, da bi sredi ničesar ustvaril signal. Samo da ne bi odšla.

»Pridi pogledat. Tukaj ob zidu lovi.«

»Mohamed, avta ne morem zapeljati v zid. Poleg tega telefonski signal ni isti kot tisti za internet. Jutri grem pogledat do Sidi Kaukija. Tukaj si enostavno ne morem pomagat.«

»V redu, s tabo grem… Če nimaš nič proti.«

»Imam. Ker mislim delat in potrebujem mir.«

»Ok. Ampak zvečer prideš nazaj, ne?«

»Bom videla. Če ne pridem, sporočim.«

»Ampak oče mi je rekel, da te ne smem nikamor pustiti same.«

Oče, ki dela v pristanišču v Laayounu, cca 1000 km južneje in je zame izvedel po telefonu.

»Mohamed, to pa res ni moj problem, kaj ti je rekel oče. Sama sem hodila naokoli še preden si vedel zame.«

»Ok, če boš prespala v Sidi Kaukiju, boš poklicala, ne? Drugače nas bo skrbelo.«

Celo popoldne se vozakam v smeri med Sidi Kaukijem in Essaouiro, dokler naposled ne ugotovim, da je edini primerni plac za tako in drugačno surfanje Essaouira. Na žalost ne bom mogla ostati z njimi…

Proti večeru me doleti sms: »Zdravo. To je Mohamed. A prideš? Ker te pogrešamo in ne bomo mogli spati, če ne prideš.«

Vsak dan je kakšna nova situacija, ki jo je potrebno evidentirati na fotoaparat. Nova faza v pridelavi arganovega olja ali obisk sorodnika, ki ga še ne poznam. Sedim na dvorišču in gledam svojo večerjo: trakec, privezan za nogo in na drugi strani za palico, obteženo s kamnom. Ko pride njen čas, kure ne bo potrebno loviti po dvorišču. Kako tanka je linija med življenjem in smrtjo.

»Bi rada videla, kako zakoljem kuro?«

»Ne.«

»A, sem mislil, da bi rada slikala. Koljemo lahko samo moški, veš?« Mohamed je svojo prvo kuro zaklal pri 15ih. Gre za ritualno klanje, s posvetitvijo žrtve bogu in pravilnim puščanjem krvi, ki je v islamu haram, za to, da se pridobi meso, ki je halal.

»Gre Hanan s tabo?«

»Ja.«

»Naj vzame fotoaparat.«

Hanan se zasvetijo oči. Opazila sem, da jo zanima vse v zvezi s fotoaparatom. Naj se malo igra. Čez nekaj časa vsa neučakana priteče nazaj in reče, naj pritisnem na tisti gumb, kjer se prikažejo fotografije. Prelistam do klavske scene in zagledam veliko krvi v prvem planu. Hanan vsa navdušena zapoje:

»Zuejna?! Lepa?!«

Cela družina prasne v smeh. Hanan nas začudeno pogleda, nato s pogledom potuje nazaj do monitorja fotoaparata z mrtvo kuro: »Zuejna!« In se prične hihitati.