Tag Archive

Ravno sem se fino zatopila v delo, ko je potrkalo. “O ça va, ça va, ja, ravnokar sem zgubil tri stranke, zunaj je vroče, na terasi buganvilije še niso pognale sence in so navajeni, da jih posadim semle, ja, težko je, težko, si lahko poiščeš kaj drugega? – “AAAA?!” – “Veš, tudi kolesi, ki sem ju posodil unima dvema, še nista nazaj. Že dva dni ju ni nazaj. Sej ni treba takoj, če greš do večera bo čist v redu,” je dodal kupovalec in renovator nekoč francoskih gradov, danes pa desetih najlepših vil v Tiznitu. Tako hitro, kot me je povabil, me je tudi odslovil. Kaj je pravzaprav sploh mislil? Najverjetneje nič. Priznam, da sem bila čisto paf, ampak, saj je bilo too good to be true. In poskušat razumet nekaj, kar nima smisla, pač nima smisla.

S Pacotom sva se sprehodila do Turista za vogalom in Abduja vprašala, če je videl film “Lesi se vrača”. Ker ga ni, sem mu morala razložiti koncept, na katerem temelji film, zatem pa pokazati še na njegovo zvezo z migracijami Južnih Slovanov. Ves razsvetljen mi je dal ključe identične sobe kot zadnjič, a en štuk nižje. Zgornjo je namreč okupirala neka odštekana 19 letna Francozinja, ki že deset mesecev potuje. Ni vedela, kaj bi šla študirat, pa je odpotovala, da bi ugotovila, kaj v življenju hoče. V desetih mesecih je prišla do sklepa, da bo poskusila z mikrobiologijo in če ji ne bo všeč, bo čez eno leto spremenila smer, ker se v Franciji to da brez večjih komplikacij. Jo povsem podpiram, zakaj pa bi človek že v zibelki moral vedeti, kaj hoče v življenju in nehal iskati svoje življenjsko poslanstvo še preden je dobro zaživel… Aja, ko sem jo vprašala, kako kaj je, je rekla “Vroče!” Po čelu pa so ji lile potne kaplje. He he. Moja soba je malenkost hladnejša, ker je pod njo. Abdu mi grozi, da bo poleg sobe zaračunel še usluge za hamam. Saj veste, to je parna kopel…

Skratka, nazaj sem se preselila v eni sami uri, o sebi pa sem se naučila sledeče: I can be zen! Morda mi je zaradi tega zadnjič pod roke prišla tista knjiga zenovskih zgodb, katerih nauke sem bolj slutila kot razumela. Heidegger je o njih baje rekel: “Če jih prav razumem, poskušajo povedati isto, kot jaz v svojih spisih.”

Pas de photos cette fois.

Preden sem odpotovala, sem se opremila z vsemi tehničnimi dosežki modernega sveta. Zrihtala sem si nov lap-top, Denis mi je pokazal, kako se naredi blog, sposodila sem si Morov digitalni diktafon, po treh letih sem pri NLB obnovila Klik, po dveh letih sem ugotovila, da so moji gsm računi tako visoki zato, ker imam nek čuden Debi(l)tel paket, ki za vsako storitev računa duplo, zato sem prešaltala na Si.mobil Smart, ki je baje pametnejši. Odprla sem si Gmail, za svoj štiri leta star Olympus sem končno nabavila večjo spominsko kartico. Moru sem jo naročila iz Nemčije, kjer so bolj poceni. En giga. To bo fajn, nič več stiskanja na 128 mb! Zdaj slikamo samo še v super haj kuoliti…

V dobrem mesecu sem bila po hitrem postopku soočena z dejstvom, da sem v zadnjih nekaj letih tehnološko stagnirala. Informacije so kar deževale, jaz pa v glavi premalo rama, da bi vse skupaj lahko dovolj hitro sprocesirala. Vse je prišlo naenkrat: obstajajo Flicker in njemu podobne spletne usluge kot so Picassa in kaj vem še kaj, obstaja U-tube in še in še razno raznih for s pomočjo katerih lahko počneš skorajda vse. Lahko narediš svoj uebpejdž, blog, oboje v enem, nanj pa lahko naložiš toliko muzike, filmov in slik, kot se ti zljubi. Le vse žive spletne usluge moraš znati uporabljat. Nadalje: na Gmailu se lahko tudi četa in tudi moja Nokia je baje zelo haj tek. Ima spominsko kartico, Word, Excel. Tudi Bluetooth – kaj se že s tem počne? Prask prask po glavi. Ma ja, ko bo treba, se bom že naučila. Glavno, da imam vse to s sabo…

Potrebno je bilo sfrizirat novi lep-top. Naložiti vse potrebne programe, slovarje, enciklopedije, knjige. In ker zares ni bilo časa in ker je bil moj ram preobremenjen s procesiranjem programa “Kaj vzeti s sabo in kaj še moram narediti preden grem”, sem za vse potrebno zadolžila Denisa, ki je zlat. Moro je bentil, češ da cele dneve nič ne delam, jaz pa sem intenzivno in globoko razmišljala. O tem, kaj bom spakirala (sic!).

Baje obstajajo programi, ki ti po netu poiiščejo literaturo, ki jo potrebuješ in jo snamejo na računalnik. No, enemu takemu se baje reče Torrent in Denis mi ga je seveda naložil. Iskanje knjig sem si pustila za drugič. Ni frke, program je in ko ga bom hotela uporabit, bom poslala mejl glede navodil za uporabo. Ali pa še bolje, zadevo uredila kar preko četa. Ali pa Skypa. Samo še kaj penezov moram naložiti. Pa kakšne slušalke nabavit. Vse bo še kul. Res sem nesramno komot…

Računalnika pred odhodom skorajda nisem odprla. In ko sem ga, sploh nisem pogledala, kaj vse imam, kako dela ipd. Marsikatero opravilo sem si pustila za na pot. Olympusovo spominsko kartico sem spravila v torbo, ravno tako kuverto z geslom za obnovo certifikata Klik in Si.mobilovo sim kartico. Tudi za podaljašanje mednarodne garancije za računalnik na tri leta ni bilo dovolj rama.

In potem se je začelo: v Marakešu sem prejela sms, da smo se z Debitelom dokončno razšli in da sem v dobi Si.mobil. Si mobilna? Sem! Vstavim sim kartico – moja haj tek Nokia je noče registrirat. A imam zaklenjen telefon al kaj?

“Ampak Nokia, zakaj me pa potem sprašuješ, če hočem delat v povezavi ali brez? In zakaj me arbitrarno veliko časa puščaš na linijo, potem pa začneš štrajkat? A si zaklenjena ali nisi?! Obnašaš se kot kak despot!”

Nekaj časa sem se sekirala in težavo poskušala odpraviti, potem pa to posebnost moje Nokie vzela kot nujno dejstvo. Nabavila si bom maroško številko in videla, če dela.

Nekje južno od Marakeša sem si rekla, zdajle bomo pa malo fotkali. Vstavila sem mojo Gigo. In mašinca me je vprašala: “Bi radi formatirali?” Jasno da ja. “Yes.” Mašinca pa: “Sori, na tej kartici je pa napakca, težka bo.”

- “Ma ne, to ni mogoče, prav gotovo spet česa ne znam.” In sem zadevo pustila za kdaj drugič. Da mi slučajno ne odnese plafon… No, pa je naključje hotelo, da se je v Didijevi hajmi oglasil fotograf Matjaž Krivic, ki obvlada.

“Stara moja, tale kartica je fuč. Tudi meni se je že zgodilo.”

- “A jo pol kar stran vržem al kaj?”

- “Ja, ni nujno. Obstajajo tudi rescue tools in se da včasih popedenat …”

Nak, premalo rama…

Potem je prišel dan, ko sem hotela urediti Klik, pogledat, če je bila nakazana štipendija, sporočit Duški da je prišel dan D, istočasno pa urediti še mednarodno garancijo za Toshibo. Zveza v Laayounu je bila odlična. Računalnik je delal tik-tak. Uspešno prenesem Klikov certifikat. Potrebno je samo še vpisati geslo in že bom lahko preverila, koliko soldov je na računu. Vtipkam tisto, ki so mi ga poslali po pošti. EEEEE! “Vaš račun je bil blokiran, ker ste 5x napačno vnesli geslo.”

- “Ne nisem, samo enkrat sem!”

Pa to ni res. In se spomnim, da je bil Denis tisti, ki mi je pred tremi leti štimal zadevo in napisal geslo v takih hieroglifih, da sem se prepričana, da tokrat pa vem, katere črke so zapisane z veliko in katere z malo, štirikrat zatipkala. (Matr sem bila komot. Bolj ali manj kot tokrat?) In kako mi lahko samo obnovijo certifikat ne da bi mi dali novo geslo? Kako pričakujejo, da bom vtipkala geslo, ki ga nisem nikoli poznala? (Sic!) Sem mislila, da je tisti račun adijo za vedno, zdaj pa se oglasi kot kak duh iz preteklosti in hoče pesuord. Res sem haj tek, ni kaj. Štekam manj kot Didijev osel Žajfor.

Pišem na banko. Dva dni nobenega odgovora. (Ker sem se na vsak način hotela pogovarjat z avtomatom…) Potem poiščem na Klikovih straneh drug naslov. Ponovno pišem. Nič. Ne šljivijo. Prosim za pomoč Denisa. Seveda mu ne bodo povedali zaupnih informacij. Pravijo, da me bodo poklicali. Ja, ampak na mojem telefonu zveza redno pada, poleg tega pri Didijevi hajmi ni ravno dosti signala. Plezati moram na kamion. Kaj, a naj cel dan stojim tam in čakam na klic? Obup… In zakaj me ne kontaktirajo po mejlu? Zakaj mi nihče ne odgovori? Za uslugo sem jim plačala 10 eurov. Nihče me ne mara, drugi so krivi za vse…

No, pa še mednarodna garancija. Grem na net. Še pravočasno. Rok za podaljšanje je 30 dni od nakupa. Vnašam vse računalniku pripadajoče šifre, vse teče kot po olju, nakar moram sporočiti datum nakupa in številko garancije. Ja, kje je pa to zapisano? Tega nimam. Garancija je neštempljana. Prask prask… Pišem tipu, pri katerem je bil kupljen abakus. Ne odgovarja. Hja, morda je pa moje vprašanje preneumno. (Izkaže se, da res. Že skozi imam na desktopu nek program, ki se mu reče TOSHIBA Warranty. Budala! Pa nikomur ne povedat…)

In potem, nekje vmes se spomnim, da je moj Gmail malo čuden.

“Denis, zakaj, ko pošiljam pošto iz mojega Gmaila, abakus zahteva pesuord od Morovega Gmaila?”

- “Špela, tole je zame čisti sajnsfikšn!”

- “Ja, zame pa drama…”

“Omar, zakaj me Gmail zafrkava?”

- “Hja, tole je pa res čudno…”

No, danes, po nekaj dneh obiskovanja sajbr kafejev, se je Moro spravil na svoj Gmail. Vsi odgovori na mejle, ki sem jih poslala iz svojega Gmaila, so bili v njegovem kaslcu. Prsak prsak. Med drugim tudi tisti od Klika: Moram na matično banko ali uredit preko Teledoma. Podpisne kode pa v Ljubljani… No, vsaj gsm mi spet dela. Omar je ugotovil, da ga je treba ipak odklenit. Kakšno olajšanje, ko razrešiš vsaj eno izmed zagonetk digitale tehnologije! Kako majhni smo na tem svetu. Kako veliko zvezd je na nebu. Kako daleč je sonce!

Stopiva iz sajbr kafeja Esma. Iz nekega pik-apa me gledata dve kameli: “A si ti čist luni al kva?!”

- “Ja, bi rekla, da še kar…”

Hm…Kako sta se stlačili noter? Saj res, zadnjič sem videla eno, ki se je peljala v avtu in ne v pik-apu. Zlesti v keson pik-apa je pravzaprav mala malca…

Vrneva se h hajmi. Iz Kueidrovega radijskega sprejemnika se razlega nekam znana melodija. Radio Polisario? Potem razločim besedilo: “Zbog jedne divne crne ženeee… Zbog njene divne crne koseee… Zbog jednog pogleda u noći, i obećanja, da će mi doći, tužan i saaam, čekam je jaaa…” Kueider, a me ti malo zafrkavaš?

Najini prijatelji Nemci, po slovensko družina Komar, so naju lani rešili iz zagate, ko nama je sredi mavretanske Sahare avto rekel, da brez posebnega tretmaja noče dalje. Trije belolasi otroci, dva simpatična starša. Veliko potujejo, kljub zelo majhnim otrokom. Skupaj smo preživeli dva prijetna dneva, nakar so se naše poti razšle. Letos smo se ponovno srečali, skupaj preživeli 11 kar prijetnih in zabavnih dni ter se malo pobliže spoznali. Morda še preveč.

Komarjevi so pravi kaskaderji, čeprav na strehi prevažajo 80 kilogramski šotor, raje vsi skupaj spijo v avtu. Ata Komar pravi, da otrokom za večerjo servira konzervo sardin in jih pouči o tem, kam morajo, ko pride čas za spanec, položiti svoje glave in kam noge, kje se nahajajo noge in glava sestrice, bratca, mamice in očija. Za crknit od smeha.

Otroci so stari 2, 4 in 6 let, vsi trije imajo postavljeno diagnozo “hiperaktivnost”, eden tudi artritis. Odkar se izogiba farmacevtskim aparatom in jemlje homeopatska zdravila, so simptomi skorajda izginili. Starša otrok nočeta pitati s pomirjevali, zaradi tega trošita svoje živce in se trenirata v potrpežljivosti. Nobenega povzdigovanja glasu, kričanja, nobenih batin. Vsaka čast, gre jima zares dobro.

Na poti v Boujdour srečamo Didija, ki v Laayoune pelje prodat svoje koze. Naložene so na kesonu pick-up-a, trije mladiči ležijo na sedežu v kabini. Ljubko. Spoznali smo se lani, ko sva potrebovala mehanika za najino staro sabljo, Bajramija. Didi se je izkazal za pravo ljudino. Pošten, gostoljuben, solidaren, duhovit, podjeten, pameten… V zadnjem letu se je iz švercerja cigaret in pomočnika skrbnika ene največjih kameljih čred v Zahodni Sahari prekvalificiral v rejca koz in ovac. Edini biznis, ki se ga poleg šverc-komerca lahko gre Saharec v Zahodni Sahari. Službe v mestih so rezervirane za Maročane in bogate Saharce, ki lahko zaštartajo neodvisni biznis. In takih je malo.

Didi je danes v Boujdourju spotoma pobral fotografije, ki jih je že nekaj časa nazaj dal uokvirit. Naključje je hotelo, da smo se srečali ravno zdaj. Pokaže jih. So tiste, ki sva jih naredila lani, ko smo se skupaj potepali po puščavi. Ena je fotomontaža dveh, na njej so Hadža, njegova žena, Didi in hčerka Salka. Na drugi sva Didi in moja malenkost nekje sredi Addrar Soutoufa. Ganjena sem.

“Kam greste?”

- “Jah, mislili smo v Iraifio, potem pa h Didiju.”

Zmenimo se, da ga počakamo v Iraifii, v puščavskih toplicah. Posreduje nam GPS točko, potem hitro telefonira Hasanu, skrbniku toplic, ki mora pustiti prižgano luč, da ga bomo lahko našli. Lani ga je v temi tudi sam, prekaljeni puščavski maček, zamanj iskal. Prijateljem na bencinski črpalki naroči, da naj nam pokažejo, kje se z glavne ceste zavije na pisto. Ko prispemo v oazo sredi puščave, nam naprosti pridrvi španska različica Land roverja, Santana. Didi! Iz Laayouna je prišel po puščavski bližnjici in nas prehitel za nekaj ur.

Dobrodošlica predstavlja le uverturo v pravo razvajanje: Didi in Hasan se cele dneve podita z otroci, z njimi uganjata norčije in prihajata na dan z novimi in novimi fintami, s katerimi zabavata mladiče in razbremenjujeta utrujene starše. Jaz z izjemo ene slastne lečine čorbe, ki jo je pripravila mama Komar, že od začetka našega snidenja kuham za vse. Komarji se po nekaj dneh ponudijo, da bodo ponovno skuhali. Namesto tega jih za kosilo povabim na kus-kus, za večerjo pa pripravim pašto, ki nam jo je mama Komar skrbno odmerila. To, da pet člansko družino že nekaj dni futrajo drugi, ne šteje. Pograbim sestavine in skuham. Saj mi ni težko, pa še lačni smo. Po večerji Didi naznani, da bo naslednjega dne kuhal on. Ko napoči čas, iz svoje mini torbe potegne vinsko rdeč predpasnik in pripravi kosilo kot se šika. Kurji tažin. Hasanu je naročil, naj iz mesta prinese piško. Tažin ni le okusen, tudi serviran je tako, kot v kakšni fensi restavraciji. Za odrasle na tleh po saharsko, za otroke za mizo, z bištekom, serveti in vsem, kar gre zraven. Ulala, Didi! Pa saj si za oženit. No, v bistvu je že oženjen… Po kosilu se Nemci ponovno razlezejo po svojih ležiščih, stopijo v termalnih vrelcih, mrknejo v sencah drevesnih krošenj ipd. Posodo pomivava midva z Didijem. Itak ni njihova…

Didija otroci naravnost obožujejo. Plezajo po njem, ga objemajo. Didi! Didi! Luis je pozabil, da ima za zajtrk najraje sport müsli. Ob jutrih se usede na preprogo poleg Didija in zahteva saharski čaj. Je samo še kruh, s katerim vozi rejli po mojem vrhunskem bio olivnem olju in čip maroški marmeladi. Dej nehi s tem gravžom si mislim in zaskrbljeno opazujem njegov smrkelj, ki bo zdaj zdaj pristal v skupnem krožniku. Njegovo kričanje mi že rahlo načenja živce, saj je lušen in vse, ampak njegov slinast obraz mi namesto ugodja ob prvi jutranji kavi vzbuja obračanje želodca. Ene dvakrat se mi prav zares dvigne. A Didi se ne da. Otroci so svetinja. In tile so blond. Poljublja ga, pestvuje, poka vice in ga futra. Prejšnjega dne so Komarji potegnili ven svoje sirčke, nikomur nič ponudili, potem pa je mali prišel k nam, na zadnji kos napol posušenega kruha, ki ga je bilo dovolj ravno za eno osebo. Didi ga je radodarno odtrgal od naših treh ust in ga kot desert h nemški večerji namenil malemu kričaču. Jaz pa sem si mislila, tvoja mamica mi ni hotela dati zadnje čebule za Didijev piščančji tažin, kljub temu, da smo pred tem mi dali vse zadnje paradajze, bučke, malancane, česne, banane, pomaranče in kaj jaz vem še kaj. A mali princ ni za to nič kriv. Presrečen je, da je našel nekoga, ki je cel dan na razpolago samo zanj. Mamice in očija skorajda več ne pogleda. Pravi, da bo ostal pri Didiju. Hasan se navdušuje nad njegovim oboževanjem saharskega čaja: “Ti si Sahraui! Reci Sahraui!” In tako iz dneva v dan.

Po nekaj dneh se prestavimo v Didijevo hajmo, 120 kilometrov bolj severno. Pravi raj za otroke. V ogradi so nekaj dni stari kozlički, zjutraj nas obiskujejo sosedove kamele. Otrokom ni dolgčas. Pozabili so na svoje avtomobilčke in plastične dinozavre. Kozlički in ovčke, akacijeve veje, kamni, veter in pesek so bolj zanimivi. In Didijeva hajma je kot nalašč za igranje! Pravi Disney Land…

Didi da nam v čast zaklati kozo. Ponujeno plačilo bi predstavljalo žalitev, vendar se vse lahko nadoknadi s primerno gesto. S praktičnim darilom ali čim podobnim. Nabaviva gajbo sadja in zelenjave, sladkor, sol, olje, kruh, kavo, mleko. Komarji ostanejo pri hajmi. Ata Komar je zbolel, za primerno gesto ni dovolj energije. Neka gripa, ki jo je prinesel iz Evrope. Otroci se med tem igrajo v hajmi, noter nosijo pesek, drobijo kruh. Zaradi tega je v hajmi polno muh. Povsod so samo še njihove stvari. Kueider, Didijev pastir, skuha čaj, pripravi okusno večerjo, naslednjega dne se ponovno izkaže Didi. Medtem ko se Didi zapelje v Boujdour in je Kueider nekje v hamadi s kozami, počistim hajmo. Pometem, pomijem posodo. Mame Komar se to ne tiče. Preveč je utrujena. Ata Komar le malo privzdigne noge, da lahko pometem pod njimi. Didi se vrne iz Boujdourja. Za vse je prinesel darila. Moru manižo, Komarjevim skledice, meni lonček za kavo.

Didi se odpravi po Hadžo in Salko. Rad bi, da bi se njegova hči malo igra z malimi Nemci. Ti se medtem odločijo, da bodo nadaljevali pot proti severu. Dopust je že čez polovico. Čakajo Didija, ki je z njihovo kamero odšel do studia, kjer mu bodo presneli film, ki smo ga snemali zadnje dni. Odločijo se, da mu gremo naproti. Včeraj sem kupila maroško gsm številko in ga bom poklicala, ko prispemo v območje signala. Tako dolgo se jim ni nikamor mudilo, zdaj pa jih kar naenkrat priganja čas. Čeprav vedo, da je Didi že na poti nazaj.

Srečamo se kakšnih pet kilometrov pred mestom. Hadža stopi iz avta in v saharsko tančico ovije mamo Komar, ki jo vidi prvič v življenju. Ata Komar dobi kolonjsko Hugo Boss. Komarjevi se zahvalijo za vse in Didiju izročijo staro konzervo fižola. Bu? “Ne ne, lej, tukaj se odvije.” Kamufliran sef. No ja, dobra kamuflaža za popotnike z najdražjo Toyoto, ki skrivajo denar pred potencialnimi vlomilci, a sef v hajmi? Zakaj niste kdaj pa kdaj raje narezali paradižnika, samoiniciativno izročili svojo zadnjo čebulo, ko je bilo treba, pomili posode, ko so vam drugi kuhali in za sabo pospravili šotora? Gesta Komarjev je prazna kot njihov sef. Le kaj si misli Didi? Verjetno čisto kaj drugega kot jaz. Tole razglabljanje pa verjetno več pove o meni kot o kom drugem. Če bi zgodbo povedali Komarji, bi jo prav gotovo drugače. Kaj moremo, sto ljudi, sto čudi.