You are currently browsing the tag archive for the ‘mentalne bolezni’ tag.
In sicer za nazaj:
Ne več tam in še ne tukaj
Liminalnost na dveh nogah. To sem jaz. Nisem več tam in nisem še tukaj. V tem stilu ga sviram že od lanskega septembra. Ko sem le na kratko prišla v Slovenijo. Tole o tam pišem tukaj. V Argoubu. Ki se nahaja nasproti Dakhle. Ki je v Zahodni Sahari. Ki na večini zemljevidov spada pod Maroko. Ki se nahaja v severozahodni Afriki… O tem tukaj sem začela pisati že februarja in končujem šele zdaj. Ker ni bilo časa? Energije? Inspiracije? Ne, ker sem delala na tem, da odidem, zaradi česar sem določene senzorje izklopila in vklopila nekatere druge. Tako a) nisem opazovala stvari, ki bi bile lahko zanimive; in b) tudi če sem kaj takega opazila, nisem uspela reflektirati; torej c) nisem ničesar zapisala. Ali pa vsej ne dokončala. Tako kot ne prvega od spodnjih treh postov.
V Slovenijo sem se vrnila na kratko, se vedla kot da sem u prolazu in v takem stanju vztrajala osem mesecev. Kako je to mogoče? Do novega leta sem kolobarila med Ljubljano in Saharo. Razumljivo: ko sem bila v Ljubljani, sem se pripravljala na odhod v Saharo. Ko sem se vrnila iz Sahare, sem se privajala na Ljubljano. In ko sem se ravno navadila nanjo, se je bilo ponovno potrebno pripraviti na Saharo. Saj pravim, the master of liminality.
Po novem letu sem se na odhod pripravljala še bolj resno. Bolj resno zato, ker je šlo za D odhod. Odhod z velikim O. Tako nisem imela časa zapisati, da imam poleg avtomehanika še avtomehaničarko. Ki je njegova žena. In verjetno edina tega kova v Sloveniji. In da imata zakonca Avtomehanik tri otroke. Ki so že pri šestih znali voziti, četudi premajhni, da bi sedeli na sedežu in tiščali gas. So pač vozili stoječke. In se že pri dvanajstih naveličali vozakanja, nakar so si poiskali druge, bolj zanimive konjičke. Medtem ko so njihovi sovrstniki sanjali o tem, kako bodo nekega dne šli v avtošolo in naredili vozniški izpit… Ksenjin in Slavetov vnuk Viktor pozna ključe vseh avtomobilov v njuni delavnici in na dvorišču. Najraje pa ima kombi. Kadar babica in dedek prideta na obisk, je najbolj vesel, če prideta s kombijem. Kadar je na obisku on, se usede v kombi in pretvarja, da vozi. Če kombija ni, spleza v bager. Ki je malo velik. In razsut. A za igrat čisto dober…
Takšnih zanimivih ljudi in zgodb je v Ljubljani veliko. Ponje ni treba v oddaljene kraje. Le ozreti se je potrebno okoli sebe, se malo ustaviti in razmisliti, kaj pravzaprav gledamo. S kom in o čem se dejansko pogovarjamo. A ne, za take stvari ponavadi ni časa. Treba je noreti naokoli, služiti denar, delati kariere, ustvarjati družine, zidati hiše, kupovati in kupovati in kupovati. Zato, da česa nebi zamudili, da bi izpolnili vse družbeno pričakovane norme in se… Realizirali? Kakor kdo. Enim sledenje zapovedanim življenjskim smernicam predstavlja samouresničitev, drugim ne. Nekateri bi morda (še) kaj drugega. Jaz bi zaenkrat le zgodbe.
In zakaj na pot, če so zanimive zgodbe tudi za vogalom domače hiše? Morda zato, ker se na poti lažje posvečam samo njim? Ker mi ni treba delati stvari, ki me bolj ali manj zanimajo samo zato, da bi plačala račune in hrano, odplačala dolgove, preostanek pa stisnila v štunf, bodisi za hude čase bodisi za kakšno kri poživljajoče potovanje. O katerem bi potem zapisala zgodbo. In ker mi tako ni treba opravljati dela, po katerem ponavadi nimam več energije za pisanje…
Tukaj porabim bistveno manj. Bistveno manj tudi zaslužim. V prihodnost ne vlagam, ker nimam s čim. Ko bom stara in grda, morda ne bom imela penzije niti rezerve, s katero bi si plačala dom za ostarele. Morda ne bom imela otrok in vnukov, ki bi me tja spravili in me ob vikendih iz čiste milosti obiskovali. Morda za mano ne bo ostalo prav nič materialnega. Prihodnost je en velik MORDA (po rusko »gobec«, je to naključje?). A eno je jasno. Ko bom brez zob, vsa posušena in skrivenčena, ne mislim stokati zaradi zamujenih priložnosti. Raje bom pripovedovala zgodbe. Pa magari o tem, kako sem počela vse drugo samo zato, da bi bila lahko enkrat končno v vsakem trenutku »tukaj in zdaj«. Ne pa »ne več tam in še ne tukaj«. Spet ta liminalnost…
O.k., zdaj pa poglejmo resnici v oči. Zgodbe gor ali dol. Moro me je enkrat vprašal: »Kaj bi ti v življenju najraje počela?« Moj odgovor se je glasil: »Potovala.« In če smo čisto pošteni, je to edini pravi razlog zakaj moram po frdamane zgodbe še kam drugam kot le za vogal domače hiše. Potovanje je lahko mentalno. A še več mentalnega se zgodi, ko odpotujemo tudi fizično. Stara sufijska metoda. Fizični premiki pospešujejo duševne. In potovanje te prisili v to, da si kolikor se le da samo »tukaj in zdaj«. Ali, če parafriziram še Morota: »Kontrasti delujejo poživljajoče.«
O vi, ki vstopate, pustite vse upe zunaj…
Sedanjost je posledica preteklosti. Ali: no, pa skočimo malo v preteklost.
Februar, 2009
Medtem ko se mr. Moro driča po Sahari, se dr. Špila ukvarja s povsem drugimi banalnostmi. In je še kar naprej liminalna. Morda tudi zaradi tega, ker se en del E-migratorjeve odprave nahaja v pustinji, drug pa na Antarktiki slovenski. Že samo to eno dejstvo pooseblja liminalnost. In to v najčistejši obliki. Tukaj, na tem mrazu, fizičnem in psihičnem, nekaj mrdam. To pa zato, da bi bila nekje drugje. Kjer bi lahko mrdala kako drugače.
Čeprav prihaja pomlad, me kar naprej zebe. Sahara mi je zlezla pod kožo in zato se mi že ob najmanjšem mrazu zanohta. Posteljo in dušo mi greje Paco s kratko dlako. Navadil se je na zimsko spanje in ponočevanje, zaradi česar se sploh ne meni na nenadno spremembo mojega bioritma: »Kaj se to pravi, poštenega psa metati iz postelje prej kot se spodobi?!« Enkrat do takrat, ko popijem svojo galono kave, se skobaca iz postelje, nakar se na vse kriplje preteguje in zeha, da mi ja dokaže, da kar je preveč je pa preveč. Kaj pa jaz, ki moram ven, na ta ušivi mraz?!
Aja, mimogrede: dr. Špila je začela hoditi v službo. Zato da odplača avto, s katerim se bo potem odpeljala nazaj na toplo in ki ji bo omogočil, da bo denar služila na način, ki se najbolj približa bistvu njene srčike: z opazovanjem z udeležbo. Dr. Špila je namreč antropologinja. To ni isto kot arheologinja. Namreč, medtem ko arheologi iščejo mrtve stvari, se antropologi ukvarjamo z živimi. Ponavadi z ljudmi in neumnostmi, ki so jih ti ustvarili. Predvsem z njihovimi neumnostmi. Ker antropologi naj bi bili kritični. Ker antropologi naj bi postavljali družbene diagnoze. Za katere pa nihče noče slišati. In ravno zaradi tega se dr. Špila klati po svetu. Da bi to isto povedala na bolj poljuden način in razbobnala svoje liminalne misli vsem nepristojnim členom pristojnih organov. Skratka, vsem konzumentom javnih trobil in blogoture. In s tem, glej ga vraga, morda celo nekaj malega zaslužila. Za dizel, pa za futr. Recimo. Saj nismo pohlepni…
Paco me zadnje čase tudi sicer dobesedno »vozi scat«. Če se mu zdi, da je bil sprehod prekratek, se iz bližnjega parka (po tem, ko je golobom pojedel vse šnite skrbno narezanega in zaradi nepremišljenosti storilca tudi globoko zamrznjenega kruha – kot da ga že cel mesec nisem nafutrala!), neglede na moje moledovanje, da greva gor, na toplo, odpravi po svoje.
»Paco! Pacooo!! Pa kaam greeeš?!!!« Mali se vzvišeno ozre čez ramo, izzivalno pogleda, češ, kaj te briga, nakar prečka Streliško ter marš na grad. Jaz pa za njim. A kdo bi vedel, v katero smer jo je mahnil, katero potko je izbral in ali se medtem, ko se jaz po zaledeneli stezi vzpenjam na ljubljanski Nanga Parbat morda ni že vrnil pred blok?! Spoznanje, ki sledi rafalu vprašanj, me vrne ob vznožje hriba, kjer ga seveda ni. V upanju, da se me bo le usmilil, vseeno čakam in čakam in čakam, da se vrne. In tik preden se mi do konca ne zanohta in mi ne odpadejo zmrznjeni uhlji, se iz varnostnih razlogov, vsa besna in seveda sama, odpravim nazaj v četrto nadstropje. Popit tisto prvo jutranjo kavo, ki se je že shladila. In pregledat mejle. Vmes skozi okno oprezam, če se je ščene že vrnilo. Njente.
Ker moram avto odpeljati do Sarah in ker džukca še vedno ni, se v jezi odločim, da ga bom tokrat pa res zignorirala in pustila čakati, dokler končno ne spozna strahu. Pravijo, da se moraš psu, ki bezlja po svoje, skrivati. Zato da se ustraši, da bi ostal sam in ti prične bolj zvesto slediti. Pri mojem take nedolžne igrice ne palijo. Morda ga bo pa to izučilo: dolgo čakanje pred blokom na ledeni Strossmayerjevi. It sounds like a plan… Vžgem avto, zavijem proti Poljanski, nakar mi nekaj reče, naj še enkrat zapeljem na Streliško. Materinski čut se oglaša: »Samo še enkrat poglej, mogoče je pa že nazaj. In kaj, če ga zbije kak avto, samo zato, ker nisi dovolj dolgo vztrajala in se ga nisi potrudila uloviti?« Ojoj, nikoli si ne bi odpustila! Zavijem, izza vogla pa: »Ta-da-da-daaaam!« Kot da bi bila zmenjena, se ravno v tistem trenutku po zelenici spušča proti cesti. Ustavim, odprem okno in ga razdraženo pobaram: »Kaj, a greš z mano, al’ me misliš še naprej zaj….at?« Čisto freh odkoraka okoli avta in počaka, da odprem vrata. Skoči na sovoznikov sedež, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu, nakar se naveličano zazre skozi okno: »No, kam greva?«
Nadut je. Tako zelo, da se je še gospod miličnik, ki me je zadnjič ustavil zaradi kontrole dokumentov, od srca nasmejal in mi oprostil, ker pes ni bil pripet s pasjim varnostnim pasom. Čista resnica. Kazen baje znaša 80 eur. Varnostni pas stane 20.
Poleg tega se gospod že veselo pripravljajo na odhod na rodno celino. Zadnjič me je opozoril, da mu še vedno nisem naredila slovenskega potnega lista. In to demonstrativno: »Če jaz nimam licence, je tudi ti ne boš imela!« se je glasilo sporočilo. Požrl mi je doktorsko diplomo, tisto, ki mi je bila na ljubljanski univerzi častno podeljena. Uštogljeno in zapeto kar se le da. Z vsemi floskulami in črnimi rombi na glavah univerzitetnih dostojanstvenikov. Edini, ki je poleg mene prišel v kavbojkah, je bil Tomaž Toporišič. Za moje pojme edini normalen… Sovražim procedure. Sovražim predpisane forme. Sovražim hierarhije. A diplomo vseeno potrebujem. Pa čeprav sem jo zagovarjala v obleki z divjim afriškim vzorcem, ki jo je natanko v taisti namen Moro dal zašiti samemu nigrskemu Yamamotu osebno. In čeprav bo po vsej verjetnosti večino svojega časa preživela kot praholovka.
Skratka, pes mi je požrl diplomo. Morda ga pa zaradi tega Tatjana in Denis kličeta »Pa-co« in ne »Pa-ko«. Ker je nor. »Paco« je po italijansko nor… Ampak ne, pes je pameten. Ker sem se toliko obirala, odhod v Afrko pa se bliža, mi je hotel le namigniti, da še vedno nima EU pasaporta, brez katerega mu grozi večno izgnanstvo v Tretji svet. In ja, o tem, da je pameten, pričajo še nasledja dejstva: sam od sebe se je naučil nekaterih trikov. Recimo, kadar mu dam prevročo hrano, skledo prevrne in hrano jé neposredno s tal, kjer se lepo razmazana na veliiiiki površini, hitreje hladi. In še to: po novem ščije ležečke. Ampak samo v znamenje protesta. Ker je dobil preveč za pit in bil premalo zunaj. Uleže se mi pred noge, zazre globoko v oči in sporoči »Na, zdej pa maš«. Nakar se uščije. Jebiga. Pes pametnejši od mene…
No, in sem šla. Preklicat nesrečno a svetlo prihodnost obljubljajočo doktorsko diplomo na Uradni list. 5 jevrčkov in še par deset centimov. In njene ostanke odnesla na referat Filozofske fakultete. In napisala prošnjo za izdajo duplikata. Paco je tačas pridno čakal v avtu, kot da bi se zavedal, da greva zatem še do veterinarske klinike po Evropski potni list za male živali. Kjer je veterinar malo zajamral, ko sem mu razložila, da je pes že čipiran. In to v Maroku:
»Težava je v tem, da želite slovenski potni list, on pa ima maroško številko. Kako naj to protislovje zdaj razložim našemu abakus programu?«
A ni bilo potrebno razlagati. Program je brez kakršnegakoli usajanja in ljudem lastnega moraliziranja sprejel maroško kodo. Paco pa je postal slovenski državljan in polnokrvni član EU za samo 1,25 jevrčka. Izdaja duplikata moje diplome je stala 25 eur. Skupaj s preklicom na Uradnem listu torej 30!
Kje je tu pravica? Ko smo ga uvažali v Evropo, ga nihče, kljub zanj vestno pripravljenim in drago plačanim papirjem, niti povohal ni. Raje so trkali po gumah in rezervoarju, da bi ugotovili, koliko kil kifa prevažava z Riffa. Ko smo zaprosili za državljanstvo, ga je še isti trenutek in brez kakršnegakoli pomisleka pristojnih organov dobil za pičel jevrček in pol. Dragi Afričani, ki si želite v Evropo: pustite vse upe zunaj, v Evropi imajo psi več pravic kot ljudje. Ostanite v Afrki, kjer imajo ljudje več pravic kot psi. Tudi sama se vam, inšala, kmalu pridružim. Če ne drugega, bo vsaj bolj toplo.
P.s.: Po zadnjih informacijah iz sosednjega vozila nekateri Afričani, ki so se s trebuhom za kruhom odpravili v Španijo, trenutno živijo kar v tamkajšnjih gozdovih. Zaradi resecije so se na plantažah sadja in zelenjave ponovno začeli zaposlovati domorodci, ki so do nedavnega nad take vrste dela vihali nosove. Delodajalci, ki imajo raje rojake, pa so Afričanom, ki so se zadnjih pet mesecev primorani znajti po svoje, dali nogo.
To be continued za nazaj in naprej…
Tole bi se dalo označiti kot čisto podvajanje, a vendar: med potjo iz Dakhle na jug sem se v trenutnem navdihu odločil za kvantni skok v polje konceptualnega. Do nadaljnega bom slikal samo še razglednice (saj to je tisto, kar vleče, kajne?), se pravi bom škljocal samo še udobno nameščen v odzadnjem sedežu, s šalčko toplega čaja v roki.
Ekola:
Tole je Casa Espagnol, eden redkih placov na obalah Zahodne Sahare, v katerem bi nadebudni jadralec našel nekaj zavetja za čez noč. Zaliv je namreč solidno zaščiten pred prevladujočimi vetrovi iz SZ-SE kvadranta. Zadnja dva dneva je končno začelo pihati. Saj ne da bi bil tega vesel. Tu sta celo dve boji,
ki so jih za sabo pustili nadebudni marikulturniki, ki so tu zaštartali kultivacijo dva pošta nazaj ovekovečenih pizdic. Pa se nekako ni izšlo. Pizdice niso navrgle dovolj cvenka ali kaj. Oprema je še vsa tukaj, malo abšlesana, pa ne preveč, tako da če koga zanima, prosim. Tukaj sem naletel na kolibo z očetom in sinom, ki bi pravzaprav moral biti v šoli. Pa na dva upokojena Francoza s hudim ex Pariz-Dakar tovornjakom, pa na Bretonca z land lover mobilom. Sami rahlo ukazovalni upokojenci pritlikave rasti. A žilavi, kot podplat iz Mišelin gume. Kakorkoli, en upokojenec non-stop vleče ven ribe porcijašice. Po mojem ima hladilnik že zabasan. Po mojem mi dostava na dom ne gine.
Samo naj jih proba prinest neočiščene!
Kat. Rez. Šnit. Sem šel malo naokrog. A verno sledeč konceptu iz kamiona stopil nisem. Prispel sem tudi v Chico, najbolj raff ribiško vas na obalah Zahodne Sahare. Kraj neizrecne umazanije in čudovitih porcelanastih skal, ki se fosforescentno vijolično svetlikajo v sončni svečavi, če uporabljaš fensi daljnogled znamke Eschenbach. Sicer je Chica ena taka maroška Avstralija v Zahodni Sahari. Ribiška kazenska kolonija. Vsi so nadrkani do amina (musliči rečejo amin, ko nehajo molt). Tako na prvi uč. Ko pa se bolj informiraš, ali pa poznaš prave ljudi, stvar zgleda takole: Mustafa, ribič iz Case espagnol (sicer gostinec, po pedigreju pa poljedelec), je časten človek. Kot tak je branil čast svoje žene in za to dobil 10 let strogog zatvora u KP Zenica. Po šestih letih je prišel ven – na račun novega kralja in od novega kralja prvorojenca. Pa naj še kdo reče, da monarhija ni kul družbena ureditev. V čuzi je Mustafa bil z nepismenim modelom, ki se mu reče Bulbul. Njegovo pravo ime, poleg mame (če jo ima) in Bulbula samega, pozna le še Mustafa, ki je Bulbulu pisal prošnje za pomilostitev in taka brezupna jajca. Mustafa in Bulbul nista več neka strašna frenda, je pa usoda obadva naplavila zelo blizu eden drugega. Bulbul operira iz zaledja bencinske črpalke pri Chici. Je taglavni diler v teh krajih. Baje da proda od 1.5 do 2.5 kil šita na mesec. Poleg tega fura še rejo drobnice, t.j. odkup ukradenih ovčk’n'kozic in preprodajo le-teh. Futra jih s starim kruhom, ki ga zanj zbirajo v Chici. Če hočejo kak džojnt po akcijski ceni. Ovce čuva Nažim iz Casablance, ki je bil tam guardian, to je neke sorte paznik parkiranih avtov. Ker Maroko na veliko leze v rit Evropi, želevši postati še boljša Slovenija, se po novem prodajajo koncesije za gaurdiene. Nažim ni mel keša za koncesijo. Nekdo drug pa ga je imel in je Nažimu rekel odjebi stari, zdaj sem jaz tu gospodar. In zdaj Nažim mona 2.000 km južneje dela za Bulbula v eni blatni in orenk zaminirani luknji 8 km od ceste. Za 25 dirhamov na dan. To je za čike marquiz, pa še sedem dirhamov ti ostane. Na že omenjeni bencinski se tudi na veliko porodaja alkohol. Tuj in domač. Za tujega nimam keša, ampak domačica, ki se ji reče mahja, po frenčosko pa »o de vi«, v prevodu »voda življenja«, me je pa kar zaintrigirala. Še posebej za to, ker jo prodajata dva kraljeva žandarja! Na bencinski imata mizico in dva stola (sposojeno iz kafiča), pro forma nekaj čekirata promet, v resnici pa za Bulbula prodajata mahjo. Jaz sem jo dobil zastonj. Se mi zdi, da zato, ker sem bil nasmejan. Jebi ga, zrem smrti v oči, kreditov nimam, pa mi je vse smešno.
PS
Aja, ker me po novem nosi v vode Imelde Marcos zvane Narcos in imam že 2.999 parov čevljev, sem en par pač šenkal Nažimu. In Nažim mona je ta stare, čisto v redu cipelice gladko zadegal čez rame v nek grm, kjer so jih takoj napadle ukradene kozice, namesto, da bi jih skušal prodati Bulbulu za dvojno ceno.
PPS
Aja, kje da so zdaj razglednice?
Ma evo vam.
PPPS
Aja, vsake toliko kak nadrkan ribič trešči kako defektno hobotnico na moje vetrobransko steklo. Še dobro, da brisalci ne delajo. Predstavljajmo si zdej ta mess. Modro počakam torej dan, dva, da nemili veter in muhe Ce-Ce hobotnico zmehćajo in potem ekspertno zasukam kuhalnico. Nastane pričujoča razglednica.
In še nekaj manj ugodnih stranskih produktov, o katerih več v naslednji številki €migratorja.
Vedno sem sanjal, da bom tako kot Mesna Milek nekega dne slonel na kamniti okenski polici vile nad amalfitanskim zalivom in puhal v nebo čeleste dim kubanske Cohibe. Zgodilo se mi je isto kot Eriku Satieju: čakaš, čakaš, pa nič. Tako torej ždim kot zapuščena mamka iz doma obnemoglih Tabor na božični dan in svetoboljno zrem v daljavo.
Ah Lepa Vida, kdaj bova spet odjadrala v Aleksandrijo? Ti in jaz, sama? Vsak dan te čakam in sa čežnjom zrem za južni kanton, od koder pa prihajajo samo premraženi senegalski migranti v mavretanskih pirogah.
Tiste strije na pleksiglasu: sve su to moje suze. Zrem do poznega večer, ko se ocean sprevrže v reklamo za Silverado (Eldorado je na vrsti od junija naprej).
Te dni je huda plima. Plimovanja so hudo komplicirana stvar. Že leta študiram knjižico »A Sailor’s Guide to Wind, Waves and Tides«, pa še ne bi mogel trditi, da sem zadevi prišel do dna. V laguni Dakhla se stvar dodatno zakomplicira zaradi lokalnih, se pravi lagunarnih specifik. Kakorkoli, malo je navalila ta plima.
Orson je za vsak slučaj zavihal krinolino.
Pa v kolena je rahlo mehek ratal, z vsega 0.9 bara v pnevmatikah
je prav po jehovsko redi za šprint na vrh hriba, če se tisto, na kar vsi pošteni ljudje čakamo že odkar vemo zase, pripeti prav danes. Orson je redi, jaz pa zamišljeno zrem v čudeže narave
in čakam, da šakalji par počisti ostanke moje večerje. Danes se mi prav ne da pomivat. Tudi zob si ne bom umil. Eto.
Zadnjič sem od enih zafnanih Angležev dobil v dar kaviar. (»Sva razmišljala, kaj naj ti podariva, ko si tak gurman, pa sva našla samo tale kaviar.«)
Dobro, podarjenim jajcem se ne gleda v zobe, ampak tekst na pokrovčku se pa vseeno lahko prebere in na njem je lepo pisalo Kaviar Made in Denmark, brendnejm je bil pa Kaviart. Ja super, in okus je bil še bolj puhel od imena. Ništa. Majkemi, da je bil en dan star subvencionirani maroški hlebček od vojaškega peka precej bolj aromatičen od tega danskega firlefanca. A potepuški psi lačni. Pa sem jim lepo nasul celo dozo kaviarta na tla. In kaj mislite, da se ga je kdo dotaknil? Nihče. Niti vnučki, niti mladiči, niti ofucana in zlajdrana stara fuksa mati, ki je bila že spet breja. Celo pregovorno garaške in neizbirčne mravlje so se danskega šmira nekam na široko izogibale.
Toliko o Angležih in danskem kaviarju.
Sicer pa živim sanje. Dakhla z okolico je čudovita, muhe so na dopustu v Nemčiji, v laguni vlada zatišje, naphano z optimizem špendirajočim melaninom. Yuhu. Ribe se mečejo iz vode in vsak špljas je jasno slišen, ptiči nažigajo, da je veselje, flamingi veselo brundajo in s kljuni žokljajo po sipkem blatu, stotine rdečih rakov se ob oseki gre svojo plesno masovko. Ostrige so, ribe mi nosijo moji prvi sosedje – 2 km down the beach, kot se temu reče – ker enostavno ne vejo kam z njimi. Hja, lajf je gut, še posebej, ker je dokaj blizu en fajni tuš s toplo mineralno vodo v neomejenih količinah
in z izrazitim umetniškim štihom.
Sicer sem stacioniran na drugi strani Bele sipine. Ta je paradoks. Namreč sipine v obliki lunce so po definiciji potujoče sipine, tale pa ne samo, da ni potujoča, temveč je parkirana sredi morja! Baje edinstvena reč na svetu.
In ker do nje vodi zelo zelo vigi-vagi pista (bravo Orson care!), niti slučajno ni nobene gneče. Samo ko je izrazita plima in če je veter ugoden, se prikadi kak kajter ali pa (še bolj redko) surfer.
Veter je zadnje tedne res hecen: večni pasati so izginili kot kafra, zvečer in zjutraj je bonaca, čez dan se dvigne zmorec, oziroma maestral, ki je tukaj pravi južnjak, ponoči pa brije lagan burinček, ki je – logično- severnjak. Vmes pa se lenobno pripelje kakšen vatel meglene vate.
Res, vreme za izležavanje na palubi kake jahte, v režiji Burin Yacht Kluba.
In ker je te dni, ko je bibavična amplituda poudarjeno velika, poleg rib na pladnju morje divjih ostrig, ki so malo bolj resnega okusa od tistih gojenih, pa vongol in drugih, ekstravagantnejših školjk, nastopa fenom tega bloka dobro znani proteinski fenomen. Tako imenovani lattus majesticus:
Da ne rečem buzdovanus spuderaticus:
Sorči.
Jaz, Andrej Morović, rojen 23.08. 1960 sem 14.03 2009 ob cca. 18h KONČNO KONČNO pobegnil v tabor srečnih nekadilcev. Po desetletjih brezumnega giftanja, davljenja, zahrbtne odvisnosti, porazov, ponižanj, laži in samoprevar, sem s pomočjo knjižice Allena Carra »The Easy Way to Stop Smoking« ugasnil zadnji čik v življenju!
Da si dodatno posladkam najsrečnejši trenutek od tod do večnosti, sem zadevico previdno dokumentiral. Torej:
1. Najprej sem prebral knjižico in zapopadel vsebino.
2. Se ovekovečil z in brez zadnjega čika.
3. Dokumentiral diaboličnega kapitalističnega prasca, ki me je trpinčil toliko let.
4. Zares z guštom in pozorno do kaj pravzaprav ZARES dogaja pokadil zadnji čik in skoraj kozlal.
5. Ugasnil zadnji čik.
6. Skuril diaboličnega prasca s preostankom naparfumiranih smrdljivcev.
Fučka se mi za Saharo in Himalajo, v tem smislu se mi fučka za vse, samo da sem se poslovil od pritlehnega vraga. Kljub megleno-sivemu vremenu, ki stoprocentno pričara »Smrt v Benetkah« sem zelo dobre volje. Ga grem malo zažurat gor k biznismenu Omarju. Nadaljevanje sledi.
PS
Hvala bogovom Alahu, Jehovcu in Očetu Bogu, da mi je tistega mrzlega januarskega dne na avtocestnem počivališču Fratta v severni Berluskoniji počila osovina menjalnika in mi med petdnevno sibirsko kalvarijo med drugim potisnila v premražene ročice tudi omenjeno knjižico omenjenega avtorja. Vsak šit je za nekaj dober, ampak samo en šit je najboljši.
V februarju novega leta 2009 se javljam ponižno in skesano,
Zadnje čase sem spet vsa liminalna. O slednjem pričajo tudi moji rapidno se spreminjajoči statusi na fejsbuku: “in a complicated relationship”, “single”, na koncu pa kar “married”. Pri slednjem je ostalo, in tudi bo, pa če je res ali ne. No malo me skrbi, ker so zadnjič v Jalli že razglasili datum poroke, to je 26. 2. tega meseca. In to ne da bi ženin privolil spljoh. Rekla sem bila namreč: “če ne dobiš državljanstva, se bom jaz s tabo poročila.” Po poti domov pa mi je Ist-o.k., ki je slišal le: “in ti boš priča,” preslišal pa ”če ne dobiš državljanstva”, razložil, kako bo zadeva potekala: “Prisegla bosta na Koranu in pred pričami.” “Eto ti, zdej pa maš muslimana,” so prepevali ptički medtem ko se je delal nov dan. “Ja in?” Uresničile so se nočne more mojega atija… Ob vsem skupaj je izredno zanimivo dejstvo, da se procent liminalnosti v krvi premosorazmerno veča z mojimi poskusi ponovne vstavitve v sistem: čeprav sem se tej ideji že odpovedala, sem ponovno kandidirala na razpisu za postdoke in brez kakršnekoli računice sanjala o tem, kako bom, ko dobim projekt, kupila terenca in se odpeljala nazaj v Saharo. Ne, nisem sanjala, živela sem projekt Fata Morgana. Oziroma, Morgan Dža. In zdel sem mi je povsem realen. No ja, izgubila sem nekaj dni in nekaj ur, ki bi jih lahko porabila za lepotni spanec, pa nič ne de. Sej sem že tko dost lepa, a ne ;) Za poroko očitno čisto dovolj. Mehr sem že določila in ga skregano s šeriatom kar sama tudi kupila. Še preden sem za roko zaprosila. Na srečo na magistratu o tem še ničesar ne vedo. Mehru je ime Laki Jota in po njegovi strehi se prav fino stopa. Tudi če dežuje… Hm, a sem zdaj kaj povedala? Težko je eno polletno mentalno neurje spraviti v par vrstic. Naj opišem le začetno in končno vremensko sliko, tisto vmes pa kar preskočim. Bi bilo preveč… Avgusta sva prispela v mamo Evropo in kmalu za tem tudi že v Slovenijo. Ko po daljšem času prilezeš iz peska v mesto, se vse zdi že videno, znano in čisto preveč predvidljivo. Zaradi tega je skorajda vseeno kam jo mahneš, a vseeno ti ni vseeno, ko se znajdeš doma, kjer se ne počutiš prav nič domače. Skratka, na lastno nesrečo in Orsonovo srečo (registracija – pa kdo jo v Afrki spljoh potrebuje?!) sem čisto prekmalu in dokaj neslavno pristala v Ljubljani, kjer sem se nekaj časa sprenevedala, da me ni. Moja prva izvidnica Ljubljane je potekala v francoščini in v afriško-italijanskem spremstvu. Tako sem se vsaj malo počutila kot dôma. In meditirala na temo dóma. So dom hiša, avto, služba? Ali pa je to tam, kjer so ljudje, ki jih imamo radi? In morda še več, tam, kjer se dobro počuti tvoj pes? Vmes je bil en fotosešn v Zahodni Sahari za revijo Zaljubljenca na minskem polju in eno potovanje, za katerega je firma Forti oblikovala slogan Potovanje, ki ga težko opišeš, z lahkoto pa začutiš. (klikni fotko) Potem je moj fijonse odmaglil z Orsonom in predstavnikom slovenske prometne policije osvobajat okupirano Zahodno Saharo. Jaz pa sem ostala in iskala navdih, ki me je doletel kar preko domofona: “Dober dan, opravljamo anketo za osnovnošolsko raziskovalno nalogo. Ste pripravljeni sodelovati? ” “O čem pa?” “Ali verjamete v NLP?” “Mogoče.” “Ali menite, da so nezemeljska bitja inteligentna?” “Nedvomno.” “Hvala, nasvidenje.” Moram povedati, da v anketah sicer skrajno nerada sodelujem, še posebej, kadar mi pridejo pred vrata, a svoje sorodnike vedno rada opravljam. In še poanta: na delu je metamorfoza. Zdaj zdaj bo iz bube prilezla neka žuželka. Težava je le v tem, da še ne vem ali bo to saharska pikapolonica ali kamelji klop. Definitivno pa nekaj bo. 
ker sem od avgusta leta 2008 dalje tako malo igrala po klaviaturi svojega abakusa in se za tukajšnje strani bolj malo menila. Ali to pomeni, da nisem imela česa povedati in da sem intelektualno presahnila kot Cerkniško jezero? Morda je kaj na tem, morda pa tudi ne. Kdo bi vedel. 
Oprosti Paco, čim opravim z liminalnostjo, te peljem nazaj. Do takrat boš pa redno hodil na počitnice v jurto. Saj na Kozjanskem nimajo nič proti, če lajaš ob zasneženi poti…
P.s.: Za večerjo je jedel ocvrte sardine iz ribje restavracije – dostava na dom. I need a doctor.
Ravno sem se fino zatopila v delo, ko je potrkalo. “O ça va, ça va, ja, ravnokar sem zgubil tri stranke, zunaj je vroče, na terasi buganvilije še niso pognale sence in so navajeni, da jih posadim semle, ja, težko je, težko, si lahko poiščeš kaj drugega? – “AAAA?!” – “Veš, tudi kolesi, ki sem ju posodil unima dvema, še nista nazaj. Že dva dni ju ni nazaj. Sej ni treba takoj, če greš do večera bo čist v redu,” je dodal kupovalec in renovator nekoč francoskih gradov, danes pa desetih najlepših vil v Tiznitu. Tako hitro, kot me je povabil, me je tudi odslovil. Kaj je pravzaprav sploh mislil? Najverjetneje nič. Priznam, da sem bila čisto paf, ampak, saj je bilo too good to be true. In poskušat razumet nekaj, kar nima smisla, pač nima smisla.
S Pacotom sva se sprehodila do Turista za vogalom in Abduja vprašala, če je videl film “Lesi se vrača”. Ker ga ni, sem mu morala razložiti koncept, na katerem temelji film, zatem pa pokazati še na njegovo zvezo z migracijami Južnih Slovanov. Ves razsvetljen mi je dal ključe identične sobe kot zadnjič, a en štuk nižje. Zgornjo je namreč okupirala neka odštekana 19 letna Francozinja, ki že deset mesecev potuje. Ni vedela, kaj bi šla študirat, pa je odpotovala, da bi ugotovila, kaj v življenju hoče. V desetih mesecih je prišla do sklepa, da bo poskusila z mikrobiologijo in če ji ne bo všeč, bo čez eno leto spremenila smer, ker se v Franciji to da brez večjih komplikacij. Jo povsem podpiram, zakaj pa bi človek že v zibelki moral vedeti, kaj hoče v življenju in nehal iskati svoje življenjsko poslanstvo še preden je dobro zaživel… Aja, ko sem jo vprašala, kako kaj je, je rekla “Vroče!” Po čelu pa so ji lile potne kaplje. He he. Moja soba je malenkost hladnejša, ker je pod njo. Abdu mi grozi, da bo poleg sobe zaračunel še usluge za hamam. Saj veste, to je parna kopel…
Skratka, nazaj sem se preselila v eni sami uri, o sebi pa sem se naučila sledeče: I can be zen! Morda mi je zaradi tega zadnjič pod roke prišla tista knjiga zenovskih zgodb, katerih nauke sem bolj slutila kot razumela. Heidegger je o njih baje rekel: “Če jih prav razumem, poskušajo povedati isto, kot jaz v svojih spisih.”
Pas de photos cette fois.
Medtem ko tip duhoviči in flirta z Laro Croft na svetovnem spletu, je realnost taka:
To so moje stvari.
4 km od meje z Mavretanijo.
Lulček me je vrgel ven in se odpeljal v Najdibu.
K Mariami. Pravi, da se bosta kar poločila.
Cankarček je šel na neskafe.
Recent Comments