You are currently browsing the tag archive for the ‘Mavretanija’ tag.
Tole smo preskočili, tega še nisem povedala:
Po Nouadibouju sva šla v Bou Lanouar. Lani sva tam spoznala Daaja, njegove tri sestre in ostarelo mamo. Daa je bil suhljat petindvajsetletni fant, ki je vodil motel pokrit s streho iz starih plaht in ribiških mrež ter bedno trgovino, v kateri se je dobilo kondenzirano mleko, čaj, neke čudne bonbone in piškote, Nescafe, sladkor, riž, vrečke s pralnim praškom “Kline”, plinske gorilnike in vreče z moko. Skratka bolj nič kot kaj. Bil je nekako resigniran, melanholičen, a skrajno prijazen. Zmenili smo se, da kempirava na vrtu za motelom, to je na sipkem pesku, ograjenem z mrežasto ograjo. Vsaj nama je bilo povsem jasno, da si bova plačala predvsem mir pred otroci, ki ne odnehajo in ne odnehajo z “Monsieur, donnez moi cadeau!” in se s svojimi zahtevami zaletavajo vate kot muhe v zmrznjen drek. Oprostite izrazu.
Ko smo tako sedeli kar v trgovini, ki služi kot recepcija, sprejemnica in tudi spalnica, je prišla Alija, Daajeva najmlajša sestra, ki je imela od peska in vetra vneto oko. “Januarja in februarja tu vedno piha,” je pojasnil Daa. In za enakimi vnetji oči, je v tistem času trpelo veliko mavretanskih otrok. Ko sva kasneje odrinila v puščavo, so naju nomadke kar naprej spraševale, če morda nimava s seboj kapljic za oči. Spomnila sem se, kako mi je kot otroku, mama oči umivala s kamilicami. Ker sem jih imela s sabo, sem zvarek pripravila tudi za Alijo, ki je bila naslednjega dne, kot po čudežu, čisto ok. Oko se je umirilo, oteklina je splahnela, rdečina je izginila. Izpadla sem kot ta glavna zdravilka. Sledilo je prvo darilo: plastične roza koraude nanizane na elastično vrvico.
Potem še kaniranje. Hadža, Alijina starejša sestra, me je zvlekla v ženske prostore, kjer sem ostala cel dan. Nanašanje kane na prste na nogah in na rokah, zavijanje vsakega posebej v natrgane kose plastičnih vrečk, podpiranje okončin, ki so morale zato, da se kana ne bi razpackala, ostati v zraku, z blazinami in čajčkanje med čakanjem na končni rezultat. Ko smo končale, sta bili obe navdušeni. Hadža je rekla, da bom zdaj končno zanosila. Če po dveh letih zakona nimaš otrok, te na tem koncu sveta ponavadi začnejo spraševati, kaj je narobe. To, da se za otroke nisi odločil, je nepojmljivo. In kana prinaša, srečo in obilje. Je simbol plodnosti. Mlade ženske se z njo poslikujejo ob vseh velikih praznikih, še zlasti pa pred poroko, ko kaniranju posvetijo celo nič. “Noč kane”. Na moji beli koži je delovala veliko bolj intenzivno kot na njuni. Alija mi je rekla, da sem lepa. Ker sem bela. Potem je pokazala na Hadžinega sina, ki je karamelen tako, kot bi bila rada marsikatera mladenka, ki po braun bojo hodi v solarij in rekla: “Tole ni lepo.” Skomignila sem z rameni in se spomnila na milo Didijeve žene, ki sem ga opazila v kopalnici med obiskom v Boujdourju. Neka zadeva za beljenje kože…
Alija je svetlejša od Hadže, zaradi česar velja za lepšo. Meni osebno se je Hadža zdela lepša. Zdela se mi je bolj simpatična, zanimiva, odštekana in energična. In bolj fotogenična. Ko sem po končanem kaniranju iz torbe potegnila fotoaparat, so punce pripravile tak foto sešn, da se je kar bliskalo. Nastali so moji najboljši portreti ever. In Hadža je njihova kraljica.
Takrat, pred več kot enim letom, smo zvečer dobro razpoloženi v trgovini pili čaj. Pridružil se nam je tudi Mohamed-Said, Daaje bratranec. Ker dela na ruskih in ukrajinskih ribiških ladjah, sva se pogovarjala po rusko. Kar se mi je zdelo nekam čudno in špasno obenem. Ruščina sredi puščave, kjer vlada arabščina in po zaslugi nekdanjih kolonialistov tudi francoščina. Iskal je ženo. Hotel je Evropejko. Ker Evropejke delajo in možu pomagajo skrbeti za družino. Mavretanke pa ne delajo. Možje jih morajo vzdrževati in ko jim ne znese več, zbežijo. Tako kot sta zbežala Alijin in Hadžin mož. “Zaslužim 200 evrov na mesec. S tem se ne da preživeti. Kaj šele vzdrževati družino. Če ne najdem Evropejke, se ne bom nikoli poročil. Nočem končati tako kot sta Daajev ali moj oče. Nista zdržala pritiska, zato sta zapustila družino. Nočem, da moji otroci odraščajo brez očeta, tako kot sem sam. Oba z Daajem sva se odločila, da se ne poročiva. Daa mora že tako skrbeti za mamo, Alijo, Hadžo in njunih pet otrok. Kje mu bo zneslo imeti še ženo in svoje lastne otroke.” Mohamed-Said je bil zelo simpatičen. Prosil naju je, da mu pomagava najti ženo. Vse bo plačal. Rad bi namreč v Evropo, za to pa potrebuje papirje. – “Počakaj malo, bi se ti rad poročil zaradi papirjev ali iz ljubezni? Ne razumem te najbolje,” sem bila zmedena. On pa prav nič: “Za oboje. Kaj to ni mogoče? Pomagajta mi. Lahko data oglas, dam vama svojo fotko. No, kaj, saj ne zgledam tako slabo, mar ne? Vsaka, ki me bo videla, se bo lahko prepričala, da sem kar postaven dec.” Mohamed-Said je na vsak način hotel v Evropo, kjer bi bolje služil, imel ženo za papirje, ljubezen in enakopravno prispevanje v družinski proračun.
Naslednje jutro sva nadaljevala pot. Daa je krmežljavo gledal v dan in nič ni kazalo, da se namerava kaj aktivno poslavljati. Prosila sem ga za naslov, kamor bi poslala fotografije, pa mu tudi to ni zneslo. Momljal je nekaj takega kot “motel pri prvem križišču v Bou Lanoirju na levi”. Bila sem kar malo jezna nanj.
Po petnajstih mesecih, sva spet tu. Motel in trgovina imata streho, na belo in turkizno pobarvano fasado in ličen rdeč napis “Auberge”. Na turkizno so pobarvane tudi polkne in vrata. Ustaviva se pred trgovino, tako kot lani. Vidim Alijo in Hadžo, ki se spogledata v stilu češ, prišli so stari znanci. Prisrčno se pozdravimo in odidemo v trgovino na čaj. Ta je videti še slabše založena kot lani. Čaj nam streže Ibrahim, Daajev starejši brat, ki sicer živi v Laayounu, kjer šiva moške bubuje in tradicionalne hlače. Saharci se namreč oblačijo enako kot Mavri. Povprašam za Daaja. Kje je? Ibrahim me sprva ne razume. Ne ve, da sva bila tu že lani. Daajevo ime ponavljam na vse možne načine, saj nisem prepričana, če sem zgrešila v naglasu, intonaciji, kakšnem vmesnem r-ju ali h-ju. Na pomoč priskoči Alija, ki pojasni, da sprašujem po bratu. “A, Daa. Daa marhum.” Francosko ne govorijo, moja arabščina predstavlja prgišče besed in fraz, za najnujnejše primere. A besedo marhum razumem. Na Jesenicah je vgravirana na nagrobnike, kjer so pokopani muslimani. “Merhum” za moške, “merhuma” za ženske. – “Daa mejt? Daa mrlič?” potegnem iz petnih žil. Ibrahim tleskne z jezikom, kar pomeni “ja”. Pred osmimi meseci se je peljal v Nouakchott in imel prometno nesrečo. Zletel je s ceste, avto se je prevrnil in Daa je umrl še preden so ga prepeljali v bolnico. Rahlo sem pretresena, potem pa se po zaslugi nauka Šejha Mohameda Lamina, ki mi je razložil, da je smrt božja volja, zberem in brez patetiziranja nadaljujemo pogovor.
Čez nekaj časa izročim fotografije lanskoletnega foto sešna. Z ženskami v zasebnih prostorih in Daajem v trgovini. Komaj čakam, kaj bo na svoje fotografije rekla Hadža. Navdušuje se nad vsemi, še posebej nad tistimi, na katerih je Alija. Za tiste, na katerih je sama, ne pokaže pretiranega zanimanja. – “Hadža, si si všeč?” – “Ne.” – “Ne?! Zakaj?” – “Ker sem grda.” – “Kako grda? To je najboljši portret kar sem jih posnela kdajkoli! Lepa si. Na teh fotografijah si naravnost lepa. Zelo si fotogenična.” – “Ne, ti si lepa. Jaz pa sem črna.” Sedaj se spomnim še na vse tiste žaube, ki sem jih opazila v trgovinah in na tržnici v Nouadibouju, ko sem iskala karitejevo maslo. Skoraj vsaka je vsebovala belilno sredstvo. Ženske se s tem mažejo, da bi bile svetlejše. Nekaj časa se je z njimi mazala tudi Merjema. Ki je krasotica. A je črna. Na fotografijah, ki mi jih je pokazala, je kot mulatka: tako zelo abšlesaš, če uporabljaš to čudežno kemijo. Verjetno čez nekaj časa fašeš tudi kožnega raka. Hvala bogu je Merjema z beljenjem prenehala. Predvsem, ker te kreme veliko stanejo. Rekla je, da je zanje porabila celo bogastvo. Sedaj svojo črno lepoto argumentira s pomočjo islama: “vsak človek je lep, saj ga je vendar naredil Bog.”
Ajet v koranski suri El-Hudžurad bi lahko imeli za poslanico človeštvu o enakosti in dialogu med različnimi: »O, ljudje, ustvarili smo vas iz moškega in ženske ter razdelili na narode in plemena, da bi se spoznali med seboj …« Koran promovira enakopravnost in ne dela razlik med rasami. Prvi človek, ki je klical ezan, je bil temnopolti Bilal. No, svetlopoltim Mavretancem, kljub temu, da so muslimani, tak koncept enakosti ni preveč blizu. Tako črnim kot belim se pozna, da je Mavretanija kot zadnja dežela na svetu suženjstvo ukinila šele leta 1981. Temnopolti Fulani, Tukolorji, Sonike, Bambara in Wolof, ki govore vsak svoj jezik, so Mavrom od nekdaj bili za sužnje. Ti so pri družinah ostajali iz roda v rod, se arabizirali in se danes imenujejo Haratini. Tradicija suženjstva na področju Mavretanije sega v deveto stoletje, še preden so črne sužnje za delo na čezatlantskih plantažah sladkornega trsa, tobaka in bombaža odkrili Evropejci. Ko jim je naposled “uspelo”, so jim beli Mavri pri nabiranju sveže delovne sile veselo pomagali. Proti plačilu, seveda.
Kljub njegovi ukinitvi, se je suženjstvo ohranilo in bilo šele lani z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. In kljub za kršenje zakona predvidenim kaznim, se nekatere družine baje še vedno zanašajo na delo svojih sužnjev, marsikateri Haratini pa so zaradi ekonomske odvisnosti pri svojih gospodarjih ostali tudi po tem, ko so jih ti osvobodili. V Mavretaniji belo pomeni svobodo, prestiž in družbeno-ekonomsko prosperiteto, zaradi česar ni čudno, da tako belo kot črno teži k forsiranju beline kot simbola večvrednosti pod krinko lepote.
Margarina na soncu
Danes je prvi maj in novica je ta, da je minilo kar nekaj časa. No, in Špela je potom brezmadežnega spočetja dobila naraščaj. Tako da je zdaj poleg penzije še na porodniškem. Jaz pa itak na bolniški. Zelo praktično. Sredi največje naraščajniške evforije sta mimo prišla dva naduta Francoza s svojim drekačem, pa sem ju zbodel:
»Vaš otroček ima samo dve nogi, naš pa štiri, šlik-šlak.«
Bi morali videti tiste kisle frise – znamenitost za na Unescov seznam, Eifflov stolp ni nič. Kraj dogajanja je bil bordel na robu mesta, tam je Špela nabavila psa z blazno originalnim imenom Paco. Paco je čistokrvni puščavski ribič z rodovnikom, ki zaenkrat še misli, da so njegovi izločki v pristojnosti Združenih narodov, po štengah pa že zna priti sam in pri tem izgleda kot Tomaž Humar v južni steni Lhotseja.
Tudi šakalov (Canis aureus) se prav nič ne boji, čeprav sta danes zjutraj dva prišla čisto do Orsona. Smo namreč na morju, vkleščeni med peščene sipine in muhasti Atlantik, dokler ne pride oseka in nam odpre vrata na sever. Ker je luna v krajcu in so razlike med plimo in oseko minimalne, je stezica, ki se odpira, široka vsega nekaj metrov: levo valovi, desno pudrasti pesek, levo potop, desno 50 in več stopinj celzija.
Pred nami je Banc d’Arguin, za nami Nouakchott. Se pravi da smo, kar se te sezone tiče, najjužnejšo točko že dosegli. Načrt je, da se odslej z andahtjo slalomira ves čas ob morju, dokler nam visoki Atlas ne omogoči pobega v gore. Inšalah. Do takrat nas vsekakor čaka še veliko špehatih rib, rarogov in školjk. In Orsonovih muh. Dokaj redno nehote pomislim na bivša lastnika:
»Vse dela… Tip-top… Ta kamion ima dušo…« in taka jajca. Težko bi govoril o kakih pozitivnih čustvih. Mislim Slovenci znamo biti res pravi Cigani, ali pa – ajde – Mavretanci.
Postanek v Nouakchottu je bil kar dolg: zavariti je bilo treba počeni nosilec šasije, ojačati vzmetenje, zamenjati nekaj sprhnjenih lajtng in z manualnim bajpasom v stilu Kremenčkovih usposobiti vklop štirikolesnega pogona, brez katerega tukaj enostavno ne gre. Zdaj zadeva funkcionira polavtomatsko: medtem ko dr. Špela pritiska na zavoro, namesto na sklopko, se jaz vržem pod Orsona in z montirnim železom vklopim štirikolesni pogon. Jeklena žica in šponar potem poskrbita, da stvari ostanejo na svojem mestu. Elektrike raje ne omenjam. Inšalah. Vsaka stvar je za nekaj dobra, a ne. Tako sva precej podrobno spoznala določene aspekte mavretanske prestolnice:
-kako se napolni jeklenko plina v pičlih dveh urah
-zakaj včasih ponoči streljajo okrog predsedniške palače
-kako postaneš original Mavretanec za 300 jevrčkov
-učinke alkohola (pivo Tsingtao, viski H&B, »viljamovka« in domače ljutice) na mentalno in fizično artikulacijo domačinov
-kakšni paranoiki so Izraelci (tisti »napad« na njihovo ambasado je bil v resnici ljubosumnostni incident v bližnjem baru, v katerem se antropologu-amaterju nudijo spektakularni pogledi na slinjenje zariplih in zavaljenih anglosaksoncev in frankoflancev ob skeniranju lokalnih kurb)
Spoznala sva Ulubuja, ki ima super hotelček, edino pri turistkah ga malo zanese, spoznala nouakchottske neslišne malarične mikrokomarčke, Amiduja, ki je inženir brodogradnje, ki je tu ni in je torej mojster za vse, recimo za geodezijo in komunizem, pa Fadla iz fine družine, ki službuje v Evropi in ki je hodil z Jožefo z Bleda, drugače pa redno videva bele miši. Spoznala sva francosko-švicarsko pleme in njihove pse ter Nicolasa in Nicole v bordelu na robu mesta, o katerem več v naslednjem postu.
In oba računalnika sva popravila v cajberju poleg male restavracije, ki nudi tiobodijanske specialitete. Čudež! Pa Paco se nama je pridružil in potamanil vse zaloge WC papirja. Tako zdaj serjem na vrhu sipine, se podričam po higienskem pesku in čof v Atlantik.
Za La malo pato tukaj še niso slišali.
Naslednji problem: kako vstopiti v nacionalni park s kamionom, ki še vedno tehta 5 ton, če so povsod znaki, da je vstop vozilom težjim od 3,5 ton strogo prepovedan?
Nujna bo ekspresna shujševalna kura.
Kar je dobru nej slabu.
Les sultanes: N 18° 13.284´ W 16° 01.962´
Prvi vtis je bil nežno bizaren: kot bi padla v kupleraj, kakor si ga predstavlja kak podjetnik iz Podvolovjeka ali pa Dolnjih Stranj. Mavretanska edicija: velika bela hiša z vseh vrst dogradnjami in nekaj sto metrov naprej, čisto na plaži, baraka s kontejnerjem. To je zelo ekskluziven bar.
V Mavretaniji je poleg golote prepovedan tudi alkohol, a ta bar, trinajst kilometrov proč od ministrskih palač, ga zakonom vbrk toči. Klientela so visoke živine, torej prav tisti, ki so zakonsko prepoved alkohola uzakonili. To je njihov peskovnik, tu se visoke živine obnašajo kot stekle živali. Zaradi premehkega peska ustavim motor na dostojni razdalji in že tam valove in veter preglaša zblojeno kruljenje. Ko zakoračim pod skromno senco, je kaj videti: gospodje v finih bubujih se valjajo po tleh in na vsakem od njih visita po dve špehati razuzdanki. Ne bi tega tukaj pričakoval. Ena od prostitutk čepe ščije slab meter stran.
Ko se čez uro, dve vrnem, je omenjena poscanka ravno na tem, da si raztegnjene mokre gate zopet potegne na rit. Očitno malo zahtevnejši projekt, ki se ga kaže lotiti etapno. Njene kolegice se vrešče lasajo. Malo med sabo, malo s svojimi ljubčki. Miza se zruši in pod sabo pokoplje poscanko, ki se onemoglo zvali nazaj na hrbet in da vse štiri od sebe. Gate so še vedno pod koleni. Osebje jo nekako zvleče stran. Sto kil razpuščenega sala, to ni šala. Tudi preostanek izbrane družbe se nekako splazi do novega mercedesovega terenca in vanj. Šoferjeva glava binglja čez odprto okno in eksaltirano ponavlja “to je spektakel, to je spektakel”. Kvekerska slika konca sveta, kot ga poznamo.
Ker imam speedy domišljijo, sem si takoj mislil svašta – glede provenience in namenov francoske ekipice, ki vodi auberge Les Sultanes. Kot je to redno slučaj, sem krepko mimo usekal. Les Sultanes je na noge postavila Nicole, ki je bila nekoč najmlajša odvetnica v Franciji, pa predsednica odvetniške zbornice, pa nato državna tožilka, pa žena še bolj slavnega odvetnika, pa hči še bolj podmazanega gradbeniškega barona, enega takega franko-Zidarja. Njena bajturina v Lyonu je bila vedno odrpta za študente iz tretjega sveta. Pri njej je stanoval tudi mladi Mavretanec, ki je bil slučajno sin nekega ministra, ki je nekega dne Nicole povabil na počitnice v Mavretanijo in ji v zahvalo podaril veliko parcelo ob morju z bianco menico glede namembnosti. Skratka offshore paradiž. In ker je Nicole precej bolna, je zdaj v glavnem tukaj, pa še sina Nicolasa, ki je hotel biti v znak protesta kovač, specializacija konjske podkve, je povlekla za sabo in še mamo Renee, ki je že precej v letih in ne sliši več dobro. Tudi spomin ji že peša, vsakič se te nanovo razveseli. Zato pa toliko raje bere svetovne klasike na svojem nona-fotelju.
Vse dobro. Kuplerajski ekscesi so redki, druge dni je mir. Les Sultanes je zelo eklektično opremljen, fantje, ki v njem delajo, so vsak na svoj način resnično vrhunski, kar za domov vzet, štimunga je nostalgično-uživaško-intelektualistično-humanistična. Pravi balzam majkumu.
Med inventar sodi še sedem psov in lokalna znamenitost, osel z imenom Toyota, ki ga je Nicole vsega shiranega in garjastega pobrala z ulice v enem od nouakchottskih slumov in ki zdaj službuje na relaciji auberge – bar na plaži. Slednjega so sledeč keynesijanski ekonomski doktrini oddali v najem zelo zelo podjetnemu francoskemu parčku – tip nekam feminilen, baba pa mali Schwarzenegger, ki je v precejšnjo Nicolasovo žalost najprej vse podrl, da bi potem vse skupaj zopet postavil, pet metrov bolj proč od obale. Okej. Malo bizarno učinkuje v Mavretaniji tak dlakocepski elan. Nima veze, važno da se bo fine klientele kar trlo in da se bo visoko v nebo dvigal vonj pečenih rib. Kar se mene tiče, je to zelo fin kraj z močnim štihom domačnosti, kjer se obeduje v širšem krogu, kjer je mogoče srečati prav fine ljudi, kjer se brez zadržkov da vse štiri od sebe. In aha, Nico nama je seveda našel stručkota za računalnike, pa še marsikaj drugega. Hvala Nico, hvala Nicole, merci et bonjour nona Renee, alias Meme, ca va?
Je bilo kar težko oditi.
Tudi Paco je cmerasto cvilil.
Banc d’Arguin
Je ogromen nacionalni park, miks puščave in oceanskih lagun, domovanje vseh vrst ptičev in rib. Je pod Unescovo zaščito, skupaj z domorodci, ki se jim reče Imragen in so, odkar pomnijo, ribiči po poklicu. Tu srečaš približek izumrle dalmatinske gajete, oziroma barkače, ki so jih nekoč uporabljali na Kanarskih otokih. Zdaj so tu, kjer je motorni pomorski promet strogo prepovedan.
V vasici R’geiba te barkače celo še čisto zares gradijo. Možen je tudi enodneven izlet, se pravi jadranje, kar me je seveda silno narajcalo. Tudi ribiče, ki julija in avgusta bojda lovijo ribe v nekakšni simbiozi z delfini, v začetku maja pa so njihovi trnki in mreže prejkone prazni. Atipično hitro smo se nagodili in naslednjega jutra točno ob uri odrinili. Bril je svež zmorec, posadka je urno razvila veliko poševno jadro in že smo iz varnega zavetja lagune pičili bolj na odprto, do nasedle ladje, ki jih v teh krajih res ne manjka. Najprej smo razvili famozno Bebler-Plahutino zastavo
in majkumu, ni minilo pol urice, ko sem že držal krmilo in rezal valove nekam proti Ameriki. S hitrostjo zavidljivih petih vozlov v orco, s kotom 50 stopinj v veter in s precejšnjim bočnim zanosom, saj imajo barkače samo malo globlji gredelj in nobene kobilice.
Potem je krmar ugotovil, da talent še ni vse in me prekrstil v flokista na barki, ki ima samo glavno jadro. Torej sem z duitjorself trapezom skrbel za zabavo posadke in za masažo nadledvičnih žlez. Pa še razgled je bil dober.
Naslednjega dne smo po običajnem cenkanju za plačilo neobstoječih uslug v kempu duhov odrinili ob obali na sever. Ptic sicer ni bilo na milijone, sva pa vsak večer jedla sveže ribe, medtem ko je Paco zelo ekološko čistil plaže naplavljene mrtve podmorske prirode. Orson je veselo brundal, morda tudi zato, ker sem ga ob vstopu v park po Džirlo metodi prekrstil v 3,5 tonca. Razen dveh Francozov na bičikletah (uf, norci), turistov praktično nismo srečali. Rt Tafarist in še toliko bolj sosednji rt Tagarit sta se nam usrala v srce, tako da nam je potekel rok trajanja in smo postali ilegalci. Od napol naturaliziranega Francoza Phillipa smo dobili v dar lepega makroja, ribo, ki navdušuje športne ribiče, ker na trnku močno mrda in s tem ribiču daje filing, da je vsaj on živ, če že vse drugo crkuje. Ob improviziranem ražnju smo spoznali Vetena, ki je bil poročen s Španko, naredil z njo tudi pridelek, nakar ga je lepo dala na čevelj in njunim otrok povedala, da nimajo več očeta. Veten je na noge postavil najlepši kemp v Banc d’Arguinu (N 20° 09.098´ W 16° 13.522´). Res se je potrudil, a letos turistov zaradi tistega butastega incidenta v Alegu žal ni. Veten je otožen. Tudi njegov delavec mu je pobegnil. In po vodo je treba v 30 km oddaljeni Chami. Na vsem širnem svetu ima samo še enega mladega psa, ki pa je morda že pokojni. Ko je Veten namreč opremljal svojo ribiško palico, mu je ščene sunilo velik trnek in ga pogoltnilo. Laična kirurška operacija ni uspela. Zdaj Vetenu preostane upanje, da bodo želodčne kisline in pota narave rešili situacijo.
Barakalaufik Veten.
Svetovna banka
Svetovna banka res ni škrtuh.
Pa tudi Amerikanerji blazno radi pristavijo humanitarni pisker.
Vašington noćas mora pasti.
Cap Blanc
Spet v Najdibuju. Jutri moramo ven. Paco na šverc, midva pa zato, ker je viza v zadnjih vzdihljajih. Špeli je pravzaprav že potekla. Na poti do Cap Blanca smo si ogledali pokopališče ladij. Od blizu.
In od daleč.
Nekam švoh reciklirajo.
Cap Blanc sva malo težje našla, ker so bile spet neke vojaške vaje, pa je bilo treba ubrati alternativno ruto mimo rafinerije in terminala za železovo rudo. Cap Blanc je zadnje zatočišče sredozemskih tjulnov (Monachus monachus). Enega sva dejansko spazila. Veliko špehato stvar (izločeni mačo s poteklim rokom trajanja?), ki je rila po kalni vodi prav na skrajni južni točki rta. To je tisti del Mavretanije, ki najbolj štrli v smeri Amerike.
A ja kažem a gde je Amerika?
Nota bene čudovit primerek križanega morja. Med bridkim Mavrom in Lepo Vido.
Veter brije kot pri norcih. Peščena zrnca žvižgajo kot izstrelki iz Uzija. Ena taka burja. Katabatično bičanje s kopnega. Samo da tu ni nobenega Velebita. In sploh nobenih hribov. Ladje se krčevito in krampasto držijo svojih sider. Ena je že nasedla.
To je bilo več let nazaj. Do nedavnega so nasedlino vahtali oboroženi stražarji. Zaradi dragocenega tovora bakra, ki ga je lastnik naumil še nekako pretovoriti. Ne vem, ali mu je uspelo. Na vsak način pa so tu zvezde na čisto napačnih koncih. Tudi Rimska cesta binglja nekam nizko nad obzorjem. Se bliža konec sveta? Za vsak slučaj je Orson parkiran na najvišji skali.
Jehovc pravi.
Ribica Slovinka
Sredi neusmiljene Sahare,
in v njenem srcu, sredi zlonamernih luž z zavajajoče milim imenom Imlili,
se skriva pleme disidentskih ribic, ki so nekoč bile čast in dika ponosnega naroda s tisočletno pomorsko tradicijo.
Zapustile so svoje avtohtono gnezdo v Sedmerih jezerih, ker niso bile marale živeti v senci mumije na križu in ker jim ni bila ustrezna škrta klima.
Da bo drugje mnogo in vse bolje, je mislila ribica Slovinka, ko je šla.
Zdaj pa ima, pošteno je nadrajsala, brez vize, pasoša in celo azila je uklenjena v kalno luknjo, kjer živi od uvoženih aziatskih mikroalg, ali kaj. In če slučajno vsake tretje binkošti mimo pritaca Slovak in ji za naprej zastave slave šenka skorjo kruha,
se ribica Slovinka od veselja meče v zrak,
hodi po vodi,
ali pa glumi eht japonski suši.
P.S.:
To pa res nima veze s čimerkoli, ampak vadafak, širimo obzorja:
P.S. P.S.:
Špela sporoča: Med 15.4. in 15.5. sem bila na porodniški z najinim čistokrvnim mavretanskim ribičem, daljnim potomcem šakala, Paco Mavr Nouakchott Šakalom, zaradi česar v tem obdobju nisem napisala ma ama ništa.
Spet sva v Najdibuju. Orson je malo zmatran, potreben seta popravil. Nič dramatičnega. Če se butec tega ne lotiš v Mavretaniji, kjer je zamenjava dotrajane cevke za gorivo enaka amerikanerskemu osvajanju Lune. Recimo. Torej majstor Samba je iz Gvineje. Neuvrščene je ohranil v lepem spominu, midva pa bova njega ohranila v malo manj lepem. Mislim, tip je fotogeničen, nedvomno.
To pa je tudi vse. Popravilo je trajalo dva dni, tako da sva morala prespati kar v njegovi krasni delavnici, ki je bila nekoč davno hangar za helikopterje francoskih kolonizatorjev. Od takrat se, razen letargičnega zobovja časa in novih generacij podgan, ni spremenilo nič.
Samba je poskrbel za napete trenutke (zamenjali smo štiri opešane bronaste čaše, ki pričvrščujejo prednja kolesa na akso). Tako med delom, kot med plačilnimi pogajanji. Predvsem temi.
Dobro, ne bom preveč na dolgo o tem, tri ure avtentičnega antičnega teatra kasneje, smo se nekako nagodili. Pa mehanika sva zamenjala. Tudi temu je bilo ime Samba, a je bil iz docela drugačnega testa. Njega je bilo težko plačati, ker ni zahteval nič. Samo čas, ah, čas je tukaj nekaj čisto drugega. Strašno se vleče in potem umreš. Nič čudnega, da je življenjska doba povprečnega Mavretanca drastično krajša od evropskih norm.
Mavretanija je draga, neprijazna in zadnje čase tudi rahlo nevarna.
Se zelo pozna.
V kampu Abba sva zadnja turista. Prodajalec nakita se je pobral. Ključ od stranišča in tuša je vedno težje dobiti. Pasjih drekov nihče več ne pobira. V kampu parkirajo kamioni. Zanesljiv znak, da se vsled ekonomskih danosti, namembnost spreminja.
V Najdibuju sva spoznala Fadla, ki je nekoč davno, ko je delal v nemčiji, hodil z Marijo Ajd iz Slovenije. Zdaj živi na Švedskem, Fadl namreč. Rad pije viski, po možnosti v omikani družbi. Tako je malo manj sam. Ali kaj.
Spoznala sva Merjeminega strica Bejžija, ki dela kot serviser točilnih naprav na bencinskih črpalkah. Točno mi je povedal, katere črpalke mešajo gorivo z dizlom iz ukrajinskih ribiških ladij, vodo in raznimi detergenti, in katere ne. Njegova firma seveda ne. Hja, pa smo spet tam.
Spoznala sva maročanko iz Marakeša, ki ima restavracijo 24/24 in ki pravi, da je pri Rašidu sama kurbarija. Da je njegov brat opetnajstil nekega naivnega Švicarja za kredit, ki ga ta nikoli več ni videl, pa da je brat zdaj v Evropi, kjer je postal peder. Hja, pa smo spet tam.
Pri njej sva spoznala tri prave male gangsterje, ki so vsi imeli velik bel obliž na črnih vratovih. To je tu moda, da si nalepiš en tak obliž na vrat. Trije pravi mali gangsterji so tipične seronje, ki na vsak način iščejo gužvo, samo da dogaja. Dojaja.
Danes greva naprej.
Niti ne veva še točno, kam.
Tako je v Mavretaniji najbolje.
Morda bova kmalu pogrešala Gvinejca Sambo in njegovo krasno delavnico, ki jo poleg vozil z neugotovljenim geografskim poreklom,
krasi tudi prava pravcata privatna mošeja.
Dobro je imeti vplivne prijatelje. Samba pa ti.
Na maroški strani maroško-mavretanske meje, kjer mejni uslužbenci fehtajo vodo.
Nazaj grede je mejna kontrola potekala hitreje kot tja grede. Na mavretanski meji sva opravila v dveh potezah. Kontrola potnih listov in carina, pa sva bila čez. v Mavretaniji ima vse čez vojska, tako da ni preveč komplicirano. Obe mejni kontroli loči nekaj kilometrov nikogaršnje zemlje: neasfaltiran pas, ki ga je včasih potrebno prevoziti skorajda v reduktorju, tipi, ki šeraufajo mercedese – verjetno ukradene, menjalci denarja ipd. “Za koliko zmenjaš?” – “300.” – “Pa jade.” – “Gospod, to je uradna menjava.” – “Pa jade. Uradna menjava je 350, neuradna pa 320. Ne me zafrkavat, saj nisem tu prvič.” – “A res? Ok, 320?” – “Ok.” No, to je bilo tja grede. V Mavretanijo. Nazaj grede nisva potrebovala ougij, dirhame pa sva še imela. Mavretanski kontrolorji niso fehtali tako kot lani. Zgleda, da so te stvari malo poštimali. Pri kontroli pasošev je padlo le vprašanje: “Kaj boste podarili Afriki?” Ker je bil odgovor: “Kako prosim?”, je tip hitro izgubil upanje v postranski zaslužek. Alkohola, ki je v Islamski republiki Mavretaniji prepovedan, tudi nisva imela, tako da je tudi carinik ostal praznih rok in trezne glave. Če mu ni slučajno primaknil kdo drug… In vodičev, ki te proti plačilu v pravilnem vrstnem redu vodijo od uradniške kolibe do kolibe, da prideš čez mejo hitreje kot brez njihove pomoči, tudi ni več. Kot že rečeno, to je bilo tja grede.
Po nikogaršnji zemlji je nastopila zapletena maroška procedura. Maročani imajo svoje policiste, carinike, vojake in žandarje. Vsakemu izmed njih je potrebno pokazati potni list. Carinikom še dokumente vozila. Vsako funkcijo opravlja po več osebkov, tako da včasih še sami ne vedo, katero delo so že opravili in katero ne. Naprimer pregled kamiona. Ko te dobro preštefnajo in končno spustijo naprej, se najde kdo, ki ti pokaže, da zapelješ na stran, ker te morajo še pregledati. In če pripomniš, da je smo vse to že opravili, ni nujno dobro. Ni ravno v čast priznati, da mejna kontrola nima vsega pod kontrolo. No, najbolj simpatični so maroški vojaki, ki imajo svojo pregledno točko kar lepo pod drevesom, čakalnico pa ob zidu z betonsko klopco. “Zid! Naprej! Naslednji.” Ali pa policist, ki zahteva, da Andrej Morović pride po potni list sam. Kmalu mi je bilo jasno zakaj. V deklaraciji sva morala vpisati svoja poklica, pa se je tip ob zapisu écrivain razgrel in hotel tega pisatelja videti v živo. In potem ga je še pospremil do kamiona. Da dobi kakšno čtivo, seveda. “Lahko ste srečni, da imate za moža pisatelja. To je zelo romantično. Kajne?” No, romantik še nima romana, ki bi bil preveden v francoščino, zato mu je podaril nekaj drugega: “Gospod policist, mislim, da imam nekaj zelo primernega za vas. Upam, da vam bo všeč. Voila!” Izroči mu roman z naslovom Naslov romana je Visa pour enfer. Viza za pekel.
Poleg kampa Abba je restavracija z maroško in evropsko hrano “Chez Rachid”. Rašid je iz Guelmima, končal je ekonomski faks in ker je ob vsej maroški korupciji težko dogurati do magisterija, se je odločil, da najprej zasluži z gostinstvom, potem pa nadaljuje študij v Evropi. V Maroku imajo prednost tisti z VIP in veliko denarja. Po mami je Berber, po očetu Saharec. Je proti Polisariu in saharskemu nacionalizmu. Pravi, da je Maročan, da je Mohamed 6. super kralj in da so Saharci neizobraženi. Da imajo svoje hajme le iz kljubovanja. Če si civiliziran, živiš v mestu in se izobražuješ. Delaš in od države ne sprejemaš kuponov. Vsak brezposelni Saharac namreč mesečno prejme enega v vrednosti 1000 dirhamov. 5 članska družina torej 5000 dirhamov (če sem prav razumela; to je cca 450 eurov), kar za maroške razmere, kjer povprečna plača nanese 200 eurov, ni slabo. Povsem ga razumem, kot Maročan tako lažje pride skozi. In ker njegova družina nikoli ni gojila nekih tipično saharskih ali berberskih običajev, zanj postati etnični Maročan ni bilo težko. Ima maroški potni list, rojen je v mestu, ki leži v legalnem delu Maroka, je moderen. Moderen je enako biti Maročan. “Maroko je moderna država. Saj si videla, tam je tako, kot v Evropi.” Prav nič ga ne zaznamuje. V svojem življenju ni pravzaprav ničesar spremenil. Le etiketo je zamenjal. Etnično z nacionalno. No, meni s ponosom pove, da je Saharec. Vendar pa je bil v Marakešu, kjer je študiral, 100 procentni Maročan.
No, Rašid pri svojem obsojanju Saharcev pozablja, da so ti pogosto brezposelni tudi zaradi tega, ker imajo v Maroku prednost pri zaposlovanju in službah, ki jih že tako in tako primanjkuje, Maročani. In da Saharci podporo prejemajo zato, da jim zamašijo usta: saj vas hranimo, kaj bi še radi. Tako jim ne preostane drugega, kot da so še naprej pastirji, živijo v hajmah in se sprehajajo po pusti hamadi. In so ponosni nomadi. In zaničujejo vse maroško. In navijajo za Polisario.
No, Rashid je sicer super zlat fant, ki je, odkar je njegov starejši brat odšel v Španijo, glavni v svoji restavraciji. Restavracijo je sponzoriral Rašidov oče, za Mavretanijo pa se je fant odločil zato, ker je tu manj konkurence in je lažje uspeti. Z njim delajo še njegov mlajši brat, dekle in fant iz Guilmima ter Merjema. Vse je spoznal v Nouadhibouju, ko so prišli vprašat, če jih vzame v službo. Merjema mu je zato, ker jo je zaposlil, neizmerno hvaležna. Pravi, da kot črnka v Mavretaniji težko dobi zaposlitev. To je praktično nemogoče. Rasizem je v Mavretaniji vseprisoten. Arabci se imajo ze večvredne. No, pri Rašidu je šlo brez težav. Prišla je vprašat, če je kaj dela zanjo in jo je brez pomislekov vzel. Vidi se, da še predobro razume, kaj pomeni, biti diskriminiran. Na osnovi porekla ali barve kože. Saj ni važno. Princip je isti. Le da imajo nekateri možnost manipuliranja z identiteto, drugi pa ne.
Merjema je šolo pustila pri enajstih. Pravi, da njen oče poleg hasanije in fulanščine govori še nemško, angleško in francosko. Končal je fakulteto in kaj? Ni dobil službe. Kaj ti bo vsa izobrazba, ko na koncu pride belec, kupi diplomo in dobi službo, za katero sploh ni usposobljen. Ti pa nič. Ker si črn. Njen oče je zaradi tega vse skupaj pustil in začel barvati tkanine. Od tega živi njena družina. Pravi, da gre batik dobro v promet, kadar so večji prazniki, naprimer mevlud (rojstvo preroka Mohamed, v noči z 19. na 20. aprila = Hitlerjev rojstni dan), da takrat ta beli veliko naročajo pri njih. No, Merjema je zapustila Nouakchot, ker je tam imela veliko težav. S svojim možem. Razen o spontanem splavu, ni kaj dosti razlagala. Pravi, da poroke danes trajajo kakšno leto, dve, potem gre pa vse v maloro. Tako je bilo tudi v njenem primeru. Zato se je odločila, da se bo ločila. To je opravila s pomočjo advokata, ki je možička obvestil o tem, da je ločen, preko telefona. Merjema je še istega dne spokala in se preselila v Nouadhibou. Bivša ljubezen je tako rekoč sosed in res ga ne bi rada gledala vsak dan. “Pri nas ni v običaju, da se poo ločitvi še naprej pogovarjaš s svojim bivšim. Ko se enkrat ločiš, je vsega konec. Zato sem šla. Tisti trenutek, ko sem se ločila, sem ga izbrisala iz spomina. Zdaj gledam samo še naprej.” To je bilo pred enim mesecem. Oče jo je poklical in ji povedal, da fant ni kaj dosti žaloval za njo. Ima že novo prijateljico. No, Merjema pa novo življenje in službo. Glede na to, da jih ima šele dvajset, ima še vse pred sabo. Upam. “Če bi dobila pasoš in vizo, bi še isto sekundo odšla,” pravi. – “Kam?” – “V Evropo, Ameriko. Kamorkoli. Tukaj, v Mavretaniji ni ničesar. Nimaš nobene opcije. Lahko le sediš in šteješ dneve, ki minevajo.”
O njem na kratko, ker na dolgo bi bil roman. Noro, a naj se skoncentriram samo na nekatere pridelke:
Posušeni morski psički za špansko klientelo (dobro za potenco in to)
Malo večje girice, za korejsko klientelo, če sem prav razumel
Posušena jetrca od malo večjih giric (ko voli, nek izvoli)
In pa seveda naši rarogi.
Modela sem vprašal, kolk cajta se te vrage cmari, pa mi je rekel, da ne ve, da oni tega ne jejo. Oni samo lovijo.
Model vsak dan lovi raroge, pa nima denarja, da bi si enkrat enega privoščil!
Ta kapitalizem, to je za bruhat.
Najina Mavretanija je bila res kratka, a sladka. Bila sva 3 dni v Nouadhibouju, po domače Najdibuju. Dokaj veliko mesto, kot črevo raztegnjeno po ozkem polotoku, ki si ga delita Mavretanija in Maroko, samo da je maroška polovica samo na papirju, v resnici jo kontrolirajo Mavretanci. Nima veze, kajti verjeli ali ne: za znervirano Gabrielo in kislim Drahmanom, uživaško familijo Mueck in dobrovoljčkoma Matjažem in Ano, je končno končno v Afriko prišel tudi Viktor z Metelkove!
Imenovani tudi nudist. Ko se nama je naslikal, smo šli z njegovim merdžotom namreč takoj malo v akcijo, na maroško stran najdibujskega polotoka, kjer je bilo tako:
Viktor hop v adamov kostum in pljusk in hop mavretanska patrulja meni za vrat: C’est interdit!, tačas ko je Špela blokirala na Viktorjeve dragulje. Mislim nudizem je v Mavretaniji enako zapor. Nima veze. Šli smo na drugo, kao legalno stran, kjer smo pošteno zakopali in nas je iz dreka rešil en mavretanski tovornjak, ki pri tem ni ničesar polomil. Potem smo šli pa v pristanišče,
kjer je veliko avtentičnih čolnov, tiste vrečkice so pa gri-griji, ki jih ribiči hranijo na premcu za dobro srećo, zdravje in veliko otrok. Se pravi, se je mogoče prešteti, koliko ribičev je v enem čolnu, tudi ko jih ni. Čeprav, lahko pa ima en ribič več gri-grijev, nikoli ne veš.
Na koncu koncev se je torej na krasni plaži kopal samo Viktor: Špela je omočila gležnje, jaz sem pa mavretanskim vojakom razlagal, da Viktor danes ni za družbo in potem ril pesek izpod merdžota, kot veper, majkemi. Super.
No in če smo bili že pri stvari, sva Viktorju častila še eno fletno kosilo – mavretanske raroge, ki so sopli kot jetičarji, medtem ko smo jih trogali v črni plastični vrečki iz pristanišča do kempa Abba (nima veze z onimi Švedi), potem pa so ratali rdeči kot Švabi v Zeleni laguni.
Viktor se je oddolžil s čajem in desetimi kilami ponarejenih kristalov, ki naj jih odneseva njegovi hčerki v Lj ter oddrvel v Burkino Faso ali kaj. Midva pa na izi nazaj.
Lajf is gud.
Recent Comments