You are currently browsing the tag archive for the ‘Maroko’ tag.

IMG_7518

V Maroku se moraš po treh mesecih bivanja v državi ali osebno zglasiti na meji , to je prestopiti v drugo državo in se pofočkati, ali pa zaprositi za podaljšanje vize pri žandarjih. Če si v Dakhli in se v Mavretaniji bližajo volitve, je po mavretansko vizo, ki se jo sicer že nekaj časa da dobiti na meji,  treba v Rabat. Do koder je cca 1.500 km. Malo veliko samo za to, da bi se v Mavretaniji pofočkal zaradi podaljšanja maroške vize. Tako je bolj smiselno stopiti do žandarjev, za katere se zdi, da imajo v takšnih okoliščinah za tujce malo več posluha. Če ne drugega že zaradi tega, ker so tako kot so tudi sami, bogu izza nogu, v Zahodni Sahari, kazenski koloniji za vse maroške mlade učitelje, neuspešne zdravnike, žandarje začetnike itd. ipd. En tak začetnik, ki so ga poslali 1.500 km stran od rodne Oujde je tako lani, ko smo šli na potep v puščavo, na check-pointu pred Smaro Ist-o.k.-ju iz čistega obupa in želje po solidarnosti ponudil griz svojega zajtrka – sendviča z omleto. In Ist-o.k., ki je situacijo razumel, je solidarnostno zagrizel…

Če si v Aourirju, to je 10 km od Agadirja, je situacija bistveno drugačna. Ceuta ni tako zelo daleč, da se ne bi bilo mogoče odpeljati do meje, poštempljati, po novem cca trikrat obvezno prespati na oni strani, to je v Evropi na afriški celini, ki se diči z evropskimi cenami in se vrniti v Marokovino. Zato žandarji tukaj ne ponujajo sendvičev in niso nič kaj solidarnostni. Treba jih je podmazati. Pa še to se ne obnese, če postopka ne poznaš od A do Ž in torej ne veš, kdaj se je treba stegniti. Zaradi tega je tu Said Veliki, brez katerega se verjetnost uspešnega podaljšanja vize zmanjša s stotih procentov na nulo. Ali pa pretvori v enotedensko šljakanje in nategovanje živcev v dirkanju med Poncijem in Pilatom.

Said ima svojo agencijo z nepremičninami. Najde se jo med eno in drugo stojnico, med bananami in paradajzom,  ob glavni cesti, ki pelje skozi Aourir. Vhod zakrivajo razdrapane stojnične tende in zbledela maroška zastava. Skratka, ja, če želiš do Saida, potrebuješ vodiča ali avtomehanika Hasana, ki se spozna na zahodnjaške težave s podaljševanjem vize v Agadirju. Ves zašmiran pusti delavnico in odide z mano, da mi pokaže pot.

Pisarna deluje kot na hitro spraznjeno skladišče. Pisalna miza, pritlikav hladilnik, nekaj raznorodnih plastičnih stolov. Na mizi je posvaljkan časopis, predvsem pa veliko zdrobljenega tobaka. Za mizo sedi Said in Said kadi džointe. Tako rekoč enega za drugim.Temu in vročini primerno hitro dela. Najprej je treba izpolniti štiri izvode enega in istega formularja. Kar pomeni, da je podatke, ki se nahajajao na različnih straneh potnega lista in še nekaj dodatnih informacij potrebno izpisati na enega izmed izvodov, potem pa preplonkati še na ostale tri: ime in priimek, datum in kraj rojstva,  ime očeta in matere, datum izdaje in veljavnosti potnega lista, datum vstopa v državo in številka, ki  jo je ob prvem vstopu v državo podelila policija, poklic… Za to skrajno rutinsko opravilo Said potrebuje cca dve uri, vmes pa pokadi cca 3 džointe. Ker je vroče, se seveda še bolj poti in da ne bi zmočil formularja, si roko s katero piše, podstavlja s koščkom najlon vrečke. Vsakič, ko začne izpolnjevati nov pildek, me s svojim globokim samozavestnobebavim glasom sprašuje že znana dejstva: »Špela?«… »Ljubljana?« … »Ime matere: Cvetka…  Kot roža!« Vmes »sodelavca«, pri katerem bom kao prijavljena in ki mora ravno tako prispevati podatke, pošlje po dokumente v 2 km oddaljeno vas. Peš oz. s taksijem, oz. snadži se. On pa ima avto, s katerim bi zadevo uredil v trenutku. Ampak ne, rit je pretežka, da bi jo premaknil in na voljo ima ves ljubi čas na tem svetu.  Hasan pa ne. Le meni na ljubo je pustil delo…

Ko kooončno izpolni zadnji pildek, odideva fotokopirat mojo kreditno kartico. Dokazilo, da se v času svojega bivanja v Maroku imam s čim preživljati.

»A misliš kopirat tudi zadnjo stran?«

»Ja, seveda.«

»Mislim, da to pa ne bo šlo. Tisti, ki mu bodo pred nos prišli vsi ti moji podatki, gre lahko direkt na internet in si privošči karkoli mu omogoča moj skromni limit.«

»Ah ne, tukaj v Maroku ljudje tega ne poznajo.«

»Veš kaj, dovolj je, da pozna in zna samo eden. Kopiral boš samo prvo stran.«

»Ne, treba je kopirat obe. Sicer pa, a misliš, da bodo šli žandarji s tvojimi podatki na internet? Veš koliko let zapora dobiš za to v Maroku? Kje si pa upajo!«

Kaj naj rečem cepcu, da bo končno dojel? Ko mi v kopirnici reče, da naj dam ven svojo Viso(!), mu izročim kartico Ljubljanske banke. Z njo lahko tu dvigujem denar, naj si pomaga še sam, če more.

Papirje in kopije greva overovit na občino. Izročim mu osem fotk, ki sem jih naredila v Foto Agfa. Na njih ličim na limono. Če jih narediš osem, za spomin dobiš eno veliko. V upanju, da nikdar več ne pozabim kupit limon, jo bom pripopala na vetrobransko steklo.

»Kako se zmeniva? Pokličeš, ko zrihtaš z žandarji?«

»Ja.«

»Safi. Zmenjeno. Je to potem za zdaj vse?«

»Ne. Dala mi boš še nekaj denarja.«

»Aha. Koliko pa?«

»800.«

»Toliko?«

»Ja. Če ne bi prišla s Hasanom, bi bilo pa še več.«

»Ja hvala.  Vidim, da ti biznis laufa.«

»Koliko pa misliš, da bi dala za gorivo do Ceute in nazaj?«

»Hja, saj ravno zato pa vizo podaljšujem tukaj, a ne.«

»Ni problema. Lahko si rihtaš tudi sama, če misliš, da ti bo zneslo.«

»Okej, stari, v Dakhli je sicer zastonj. Pol dobiš zdaj, pol ko zrihtaš.«

Ko smo se zvečer zbrali pri Hasanu v garaži, je padla tudi beseda o Saidu.

»Pa kdo je to?« sprašuje Mohamed.

»Pa un, velik, hodi tako [pokaže medveda] in govori tako [naredi glas kot iz soda]. Velika glava in majhni možgani«, se krohota upokojeni muskonter vojak, ki se je nekoč po službeni dolžnosti znašel na fronti s Polisariem, pa mu je glasba rešila življenje. Po njeni zaslugi, mu ni bilo treba streljati…

V ponedeljek dopoldne sedim v Hasanovi lopi in škrebljam na abakus. Brez kakršnegakoli  trkanja mi v »kancelarijo« uleti orangutan s svojim podložnikom. Na mizo mi vrže pildek: podaljašnje vize. »Zrihtano.«

»O, to je bilo pa hitro. A boš kavo?«

»Ne, mudi(!!!) se mi odpret pisarno.«

Tip je poln presenečenj… 300 dirhamčkov mu položim na mizo direkt pod nos.

»Rekla sva 400.«

»Res je. A govori se, da drugi plačujejo po največ 700. Čemu bi jaz 800? Motiš se, če misliš, da sem bogata Francozinja.«

»Naj ti bo zaenkrat. Ampak naslednjič boš pa plačala…«

Mah ja. Kdo ve, kje in kdaj bo ta naslednjič.

IMG_6895

Vroče je.

Tako zelo, da se je še vodomrznik Paco pričel zavedati blagodejnih učinkov tuširanja. Po nekaj prisilnih prhah, se je pod tuš pričel postavljati kar sam. Dej me že! Kej tazga…

In ker je v Almi res dovolj vode (»al ma« je po arabsko voda), to počneva parkrat na dan. Mrzel tuš zaleže le za par minut, iz pipe pa na začetku teče vrela voda. Taaaako je vroče…

IMG_5032

Tako je vroče, da iz hiše ne smeš bos, ker tla pečejo. Tako je vroče, da odpreti železna dvoriščna vrata, pomeni dobiti opekline.

Po bajti hodim naga, z mene lije v potokih, ponoči ne morem spati. Niti na terasi, niti na vrtu, niti v hiši. Kamorkoli se daš, ista pesem. Odpreš vsa vrata in okna in čakaš, da potegne blagodejna sapica. Ki je ni in ni… in ni.  Dokler se proti jutru za kakšne pol ure ne shladi in ti uspe vsaj malo zaspati. Tukaj pravijo, da v vročini kri hitreje teče, zaradi česar sta dve uri spanja na dan dovolj…

Bi rekla, da sta dve uri dovolj, ker pač morata biti dovolj, a ne! Ja, baje da smo jih imeli petdeset…

P1000297

To je skoraj edina fotka, ki mi jo je uspelo narediti v Almi. Imam bajto z oljčnim in figovim nasadom, v vasi z obilico vode, ki se nahaja v Valée du Paradis. Rajska dolina po domaće. A če stopim iz hišne savne, se znajdem v ognjenem peklu, ki ni ravno inspirativen. In če piha, piha vroče. Tudi zvečer. Karkoli narediš, je skurjeno, rdečkasto ali brez kontrasta. Fotošop ne pomaga.

IMG_6892

Potem zmanjka še elektrike. A nič za to, grem v avto, kjer bo več prepiha. Si mislim. Lap topa bom filala na inverter. Jok brate, odpade: varnostno stikalo sproži hitro utripajočo rdečo lučko in predirljiv alarm, ki sporoča, da je zadeva pregreta. Potipam črno škatlo. Vrooočee! A hladilnik je še vedno hladen. Hmm… Ideja ni slaba, a kaj, ko ne pomaga.

IMG_6945

Odpravim se po kokakolo. Na razbeljeni cesti srečujem domačine. Vsi v zimskih oblačilih, zademfani od glave do pete. Šta? Spustim se v Aourir. V drugo vas, v kateri je še ena vas: Dorf. Tu živi Hasan in evropsko pleme, ki pri Hasanu popravlja svoje karavane. Makejn muškila, tle vse šiba. Zgleda, kot da prav nikomur ni vroče. Kako je to mogoče?

Nič lažjega: vročini se kljubuje z vročino. Zato se na slačite, ne pijte mrzle kokakole in ne tuširajte z mrzlo vodo. Oblecite dželabo, glavo pokrijte s šešem, pijte vroč čaj in tuširajte se z vročo vodo. Jp. Res pomaga.

IMG_6679

IMG_6882

IMG_6652

Androctonus_amoreuxi_tin-zoulin

No, tale zadnji niti ni preveč moj. Po vsej verjetnosti je bil on tisti, ki je včeraj zvečer pičil Pacota, ki je kar naenkrat začel cvilit, poskakovat po treh nogah in besno lizat taco, nakar je ves nor oddiraj v gozd od koder se ni prikazal do jutra. What a night I had!

stroj (2)

Obstojim pred vedrom umazanega perila in si rečem: »Čakaj, pa saj imamo v bajti pralni stroj.«

stroj (3)

V boben zbašem perilo in nasujem prašek.

stroj (4)

Natočim tri vedra vode.

stroj (5)

Program dam na »normal«.

stroj (6)

Tajmer na 15.

stroj (7)

Dela.

stroj (8)

Počakam 15 minut in gumb obrnem na »drain«.

stroj (9)

Odhakljam cev…

stroj (10)

… in jo porinem v vedro.

stroj (11)

Vajo ponavljam toliko časa, dokler ne odteče vsa voda, ali še bolje,

stroj (12)

pralni stroj porinem do kopalnice, odtočno cev položim na tla in si rečem, tako je lažje (Aja, tla so nagnjena, tako da se voda staka za školjko, kjer je školjka čučavka, ki je tu še od prej. WC je namreč obenem tudi tuš kabina, tako kot v večini maroških gospodinjstev…)

stroj (13)

Zdaj je treba cunje še splakniti s čisto vodo. Nič lažjega za tiste, ki se znajdejo!

Namesto vedra tokrat uporabimo tuš,

stroj (14)

programski gumb damo na »normal«, tajmer na minutko ali dve…

stroj (15)

… potem preklopimo na »drain« in ponovno »pomijemo ploščice«.

stroj (16)

Vajo ponovimo:

stroj (17)

stroj (18)

stroj (19)

stroj (20)-a

Itd. X cca 2, odvisno od tega, kako umazana je voda, ki teče iz bobna.

Pavza

stroj (20)-B

se prileže.  Druže Tito je govoril: »Nema odmora dok traje obnova.« Jaz pa pravim, da je fizična dela lažje opravljati, če si pijan ali neumen… Sledi centrifugiranje. Cunje vzamemo iz bobna,

stroj (21)

jih razvozlamo in položimo v centrifugo.

stroj (22)

Za 5 minut.

stroj (23)

Med ožemanjem se stroj trese kot Mangart med potresom, a centrifuga dela brezhibno. Dodatno, ročno ožemanje ni potrebno.

Pa kdo tu koga zajebava? Pralni stroji so zato, da se človek medtem, ko delajo zanj, lahko posveti čemu drugemu, ne pa da mu asistira. Tako so mi vsaj govorile ženske, ko sem pred leti po Sloveniji iskala najstarejši Candyjev pralni stroj. Neka gospa je bila nad pridobitvijo tako navdušena, da mu je celo posvetila pesmico. Škoda, ker sem jo nekam založila…

V šestdesetih so ljudje marsikaj naredili, da bi prišli do svojega pralnega stroja. Koliko zgodb  o transportu s fičkom iz Italije so mi povedali. In seveda, pri tem so bile najbolj navdušene predvsem ženske. Ker so medtem, ko je stroj delal zanje, one lahko špancirale z vozički in izkoriščale dnevno svetlobo. Ali v miru kaj dobrega skuhale, kaj lepega nakvačkale, ali, ja, prebrale kakšno dobro knjigo! Ni jim bilo treba cel dan preždeti ob umazanih plenicah, ki jih je bilo treba najprej prekuhati, nato pa še pošteno zdrgniti. Da so bile spet kolikor toliko bele in pripravljene na novo lulanje in kakanje. In da se je ob vsem silnem mencanju in drgnjenju vmes naredila že noč in je bilo prepozno za karkoli.

Zgoraj prikazana zadeva močno spominja na Candyjev stroj iz petdesetih:

stroj (24)Princip delovanja je isti, le da nima centrifuge.

Za sodobno maroško različico je potrebno odšteti 2000 dirhamov (cca 200 eur), toliko, kot znaša povprečna maroška plača. Glede na to, da tudi v Maroku »ful automatik« ne predstavlja nobene novosti, zares ne vem, zakaj te »polavtomatike« še vedno izdelujejo. In kdo bi svoji ženi želel kupiti kaj tako nepraktičnega? A) Tisti, ki še nikoli v življenju še ničesar sam ni opral. B) Tisti, ki se boji, da bi pralni stroj kot se šika ženi podaril preveč časa za, recimo gledanje telenovel, ki so, kot nalašč na sporedu vsak dan med 16h in 18h. Da o razmišljanju o kakšnih drugih »neumnostih« ne govorimo.

Pred leti so nekje v Latinski Ameriki na tržišču poskušali uveljaviti instant juhe. Tiste v lončku, ki jih je potrebno samo še preliti z vročo vodo. A niso šle v promet. Trgovci si niso znali razložiti, zakaj njihov velecenjeni in genialni produkt, ki se je uspešno prebil na mnoge trge po svetu v Latinski Ameriki ne zažiga. Zato so na teren poslali antropologe. In kaj so ti ugotovili? Ženska, ki kosilo pripravi v dveh minutah, ni cenjena kot gospodinja. Zaradi tega raje kuha tako, kot je že njena babica. Cele dneve prebije za štedilnikom, zato da lahko svojo družino in moža, razveseljuje z doma pripravljeno hrano. No, če misli, da je to njeno edino poslanstvo v življenju, vse lepo in prav. Ampak, kaj pa če ne?

15. julij

Danes imam rojstni dan.  Sem v Aurirju, vasi blizu Agadirja, kjer rihtam avto. Zvijanje fedrov, menjava amortizerjev, švasanje, pregled olj in jermenov… Moro je zadeve na svojem kamionu porihtal prvi. Ker se je moral danes, zgodaj zjutraj, odpeljati v Tangier, od koder bo plul v Evropo. V Laayounu mu niso podaljšali vize tako kot lani. Tudi v Agadirju niso bili nič bolj milostni. Tako je naneslo, da sva se proti pričakovajem morala predčasno posloviti.  Baaam!!! Prišlo je kot strela z jasnega in do zadnjega mi ni čisto potegnilo, da gre zares.  Tako zdaj že cel dan nekam otožna tavam po dvorišču avtomehanika Hasana. Zgleda, da bom v Riff šla sama. Saj s tem ni nič narobe, ampak, tja sva nameravala skupaj. Evo, takole v liminalnost zazibanega človeka zbrihta realnost. Šmrc šmrc delam »tukaj in zdaj«. Kot da nisem vedela, da je vozilo lahko v Maroku največ  šest mesecev v enem letu. Zakaj že sem prišla v Maroko? A sem se samo farbala, da bom potovala in pisala? Trenutno se mi zdi, da je bil edini razlog za moj prihod Moro. Če se kaj spomnim, sem nekaj jamrala o tem, da bi bilo lepo biti »tukaj in zdaj«.  Če ne gre zlepa, gre pa zgrda…

01

Na tem mestu se postavlja vprašanje kakšna je razlika med potovanjem v skupini, v dvoje in solo. In kakšna je razlika, če po arabski državi ženska  potuje v moški družbi ali sama. Do sedaj sem vedno potovala kot žena svojega moža. Konstelacija , zaradi katere sem v družbi ljudi, ki sva jih srečevala na poti, pogosto zasedala klasično žensko vlogo: moški je tisti, ki vzpostavlja kontakt, ženska je tista, ki se jo spoštuje, ker je žena tega moža.  Vsaj v ruralnih območjih, kjer spolno deljene vloge še vedno veljajo, je bilo tako. Seveda sem v družbi lokalcev večinoma zasedala vlogo častnega moškega in počela vse tisto, kar je počel tudi »moj mož«: medtem ko so ženske doma pridno kuhale, sem se sama klatila po terenu in ob vrnitvi jedla za mizo skupaj z moškimi, s katerimi sem lahko o vsem tudi razpravljala.  Ko sem odigrala moško vlogo, sem še žensko. Gostiteljice so mi kanirale okončine, da bi čim prej dobila naraščaj in me oblekle v svoja oblačila. Pravzaprav moja ženska vloga ni bila tako zelo klasična, a dejstvo, da sem potovala z možem me je nevtraliziralo kot predstavnico ženskega spola. V tem pogledu sem bila haram, prepovedana, zaščitena in zatorej povsem klasična.  Ženska, ki potuje sama, je anomalija…

02

Letos sem se na pot odpravila s svojim avtom, v družbi treh žensk in psa. In prav gotovo so se zaradi izključno ženske družbe na poti dogajale stvari, ki se v moški  sicer nebi. V Fesu, ki je od vseh maroških mest najbolj znan po faux guides,  lažnih vodičih, to je ljudeh, ki se ti vsilijo kot vodiči in te poskušajo finančno odreti,  sem se seznanila z nečim, kar bi se lahko imenovalo moška prostitucija ali žigolo. Ob nočnem prihodu v Fes smo nekega taksista najele, da nas vodi do kampa. Medtem ko smo mu sledile, nas je na enem izmed mnogih križišč nek tip na motorju pobaral, če iščemo hotel. Pojasnjeno mu je bilo, da gremo v kamp in da smo se znašle. A ne bodi len, nam je vseeno sledil  celih 10 kilometrov,  na poti celo poskušal odsloviti taksista in prevzeti vodenje do kampa. To me je seveda pošteno pogrelo. Utrujena od celodnevne vožnje sem bila ravno prav nataknjena da sem ga brez milosti nadrla: »Pa kaj je s tabo?! Že 10 kilometrov nam slediš kot kak kriminalec! Si fault guide, ne?! Spelji se, preden ne pokličem policije.« Osebje v kampu, ki je bilo navzoče ob mojem izpadu, mi je kasneje povedalo, da so imeli s taistim osebkom že večkrat težave in de je resnično faux guide.

03

Lažni vodiči so v Maroku že nekaj časa prepovedani in opravljanje dejavnosti turističnega vodiča brez licence je kaznivo. Ko nam je, še zdaj ne vem, če pravi ali lažni sin lastnika hotela in restavracije, kjer smo se nastanile naslednjega dne, in o katerem bo ravnokar govora, zrihtal fanta, ki nam je za nekaj drobiža skozi labirint feške medine pokazal pot do barvalnice usnja, je postalo jasno, kako zelo resno to prepoved jemljejo v Fesu. Fant je namreč stalno hodil vsaj 5 metrov pred nami, tako da ne bi bilo videti kot da smo skupaj. Malo pred barvalnico se je ustavil in se skril v stransko ulico. Ko smo prispele do vhoda hiše, od koder je razgled na barvalnico, nas je nekakšen inšektor najprej zaslišal, če smo prišle same ali v spremstvu, šele nato so nas spustili na ogled.  Leta 85, ko je Moro Fes obiskal prvič, lažni vodiči še niso bili prepovedani. Eden izmed njih mu je na silo hotel  prodati ne vem koliko šita. Po tem, ko ga je tip speljal v neko zakotno slepo ulico, ga je v samoobrambi z objektivom na gobec, zbežal stran in se zaklel, da v Maroko ne pride nikdar več.

04

Faux guide v današnji, bolj mili izvedbi  je fenomen, ki ni spolno omejen.  V Nigru jih imenujejo chasse touristes, lovci na turiste, kar se morda bolj približa esenci tega poklica. Gre pač za to, da je treba nekako zaslužiti denar in da nekateri poskušajo s turisti, za katere menijo, da bi jim lahko spulili nekaj denarja. Pokažejo jim pot do hotela, restavracije, specialnega suka, mehanika, mošeje ali kake druge znamenitosti. Narava poklica pač zahteva, da se priložnost za zaslužek ustvarja sproti in nekateri imajo pri tem več stila kot drugi. Nekateri te pridobijo s svojim šarmom in simpatičnostjo, nekateri s prijaznostjo in vztrajnostjo, nekateri pa poskušajo na silo. To slednje pomeni, da se sploh ne odločiš za vodenje, ker se je vodič že odločil namesto tebe in ko se tega naposled zaveš, je že prepozno, ker od tebe zahteva denar.  In če začneš jecljati »Ampak saj sploh nisva bila tako zmenjena…«, se začne dreti nate, da si ga najel in da je uslugo treba plačati.

05

Faux guide, oz. chasse touristes pa se lahko specializira tudi za nudenje uslug izključno predstavnicam ženskega spola.  Lepo se obleče, prevzame identiteto, za katero meni, da bo »izbranki« všeč in ji dvori: kako si ti lepa, pametna itd.  Tako smo se v Fesu naposled nastanile v hotelčku z restavracijo v pritličju. Med prehranjevanjem se je na vhodu restavracije narisal mladenič s kafkovskimi očalci, safari jakno in rutko okoli vratu – kao nek intelektualec. Predstavil se je kot potomec lastnikov, dober poznavalec Fesa in nasploh razgledan mož, ki non stop samo študira in študira in dela že ne vem kateri faks zapored, poleg vseh standardnih jezikov pa govori celo japonsko. Priskrbel je fantiča, že omenjenega vodiča do barvalnice usnja. In to tiste neturistične, kamor hodijo samo lokalci! Seveda je bil zastonj ogled barvalnice končan z obveznim ogledom trgovine s cenovno zasoljenimi in presoljenimi izdelki, ki se ji ob sestopu s terase ni mogoče izogniti, ker je pot na ulico speljana skozi oddelke vseh prodajnih artiklov. V trgovini pa aktualna le nemščina, angleščina, španščina, italijanščina, portugalščina in francoščina. Morda tudi japonščina… Na izhodu nam je naš prijazni vodič, ki nas je sprejel na vhodu, nad katerim z velikimi črkami piše »Ogled barvlanice usnja je zastonj« oštel, ker nismo ničesar kupile: »Z vami sem samo izgubljal čas.« Me prav zanima, kakšne procente ima pri njih naš poliglot Jemal.

P1010001Zvečer smo se namenile malo razgledat po mestu. Ko sem se z malo zamudo s hotelske sobe spustila na ulico, sem svoje sopotnice našla v spremstvu nekega osladneža. Predstavil se jim je kot free-lance(!) turistični vodič po Maroku, ki je študiral v Evropi. Ravno tako poznavalec Fesa se je ponudil, da pokaže pot do lokala z alkoholom, kjer se nam je pridružil. Terasa ala vera, cene glede na alkohol sprejemljive in naš Ahmed z vsemi zaposlenimi na ti. Vmes se je izkazalo, da je iz Merzzouge in ko smo predebatirali naš itinerarij se je izkazalo, da naš frilensar ne pozna niti okolice svojega rojstnega kraja, niti Fesa, kjer največ deluje. Ker nismo bile zadovoljne z njegovim izborom restavracije, v kateri je ždelo nekaj zdolgočasenih Evropejcev in prebiralo svoje inštrumente nekaj v berberske noše oblečenih glasbenikov s posiljenemi nasmeški na obrazih, smo se odločile, da večerjamo kar v hotelski restavraciji. Med obedovanjem se je naš spremljevalec  vljudno umaknil in rekel, da se nam pridruži kasneje. In ravno ko smo zaključevale, se je pojavil Jemal, ki je takoj nadaljeval tam, kjer je opoldne končal. Z laskanjem in diskretnim a vztrajnim zapeljevanjem .

PICT2037Večer se je nadaljeval na hotelski terasi, kjer sta se Jemal in Ahmed soočila. Ko je Ahmed ves nadišavljen zakorakal na teraso in sta se pogleda poznavalcev Fesa srečala, je bilo jasno, da nekdo nekomu posega na teritorij… Maročani morajo v primeru, da želijo s pripadnikom/co nasprotnega spola najeti hotelsko sobo, na recepciji predočiti poročni list. Predpostavljam, da sta zaradi maroških moralnih standardov tako Jemal kot Ahmed živela sama, a tega ne morem vedeti zagotovo, ker se nobena izmed nas ni odločila za njuno »vodenje« skozi noč. Ravno tako ne vem, kako se stvari odvijajo naprej, a kolikor vem, je pogosto cilj takih druženj poroka in migracija na Zahod. Če nič drugega pa nekaj dni finančne brezskrbnosti, saj se predpostavlja, da imajo Zahodnjakinje denar, ki so ga pripravljene porabiti za nekaj dni uživanja v družbi lokalnega kavaliraj.

08

Ponudbe za spolne usluge so postale veliko bolj neposredne v Merzzougi, zaselku ob cca 40 x 20  km veliki sipini Ergg Chebi, kamor turisti hodijo na instant puščavsko doživetje: dvourno jahanje kamel od vznožja sipine, kjer se nahaja hotel, ki arhitekturno oponaša ksar, do oaze, kjer ti pripravijo večerjo in sončni zahod, spanje v pravem berberskem šotoru, zjutraj pa jahanje nazaj in tuširanje de lux ter konzumiranje ksarske restavracije, po želji tudi spalnic. Kdor želi, se lahko odloči le za jahanje kamel, izbira pa lahko med sončnim vzhodom ali sončnim zahodom. Pravi in lažni turistični vodiči ter lokalni žigoli (vloge se pogosto prekrivajo) se tukaj oblačijo v modre bubuje, glave pa ovijajo v šeše.  Tisti, ki želijo na turistke narediti še poseben vtis, se izdajajo za Tuarege, berbersko ljudstvo, ki se je po arabizaciji in islamizaciji severne Afrike umaknilo v del Sahare, ki se danes razprostira med Alžirijo, Libijo, Nigrom in Malijem.

09

V Merzzougo smo se podale, ker je sipina Ergg Chebi s svojim oranžkastim peskom kljub vsemu turističnemu pompu, lažnim Tuaregom in ksarom, ki okoli nje poganjajo kot gobe po dežju, spektakularna in ker smo se na naši poti iz Ljubljane v Marakeš puščave želele vsaj dotakniti. Takoj za Erfoudom in ravno v trenutku, ko smo zavijale na pisto, nas je prestregel »spet en Mohamed« in tako smo zaradi tega, ker so se mi brez GPS-a zatresle hlače, pristale na čaju v njegovem ksaru in ne nekje v sipini, daleč proč od vseh turističnih ponudb. Tam smo se odločile, da ipak poskusimo to čudo od jahanja kamel. Dogovorile smo se za ježo v sončni vzhod, kar pomeni, da so nam kamele pripravili za ob štirih zjutraj.

Napotile smo se spat. V sipino. Brez šotorov, pod zvezdami in milim nebom. Mohamed,dolgoletni turistični delavec,  ki s pridom izkorišča domnevno hormonske vplive puščavskega peska na nežnejši spol, je pred spanjem prišel  povsem rutinsko, kot da bi to predstavljalo standardni del turistične ponudbe, preverit, če katera izmed nas ne bi slučajno želela z njim na sprehod v sipino, na ogled zvezdnega neba. Pa jade.

10

Ponoči je začelo pihati in v nekaj minutah se je iz popolnega brezveterja razvil pravi peščeni vihar. Zatekle smo se v berberske šotore pred ksarom, ki pa so, kot se je izkazalo, služili bolj kot turistična kulisa in bili tako precej slabo zavetje. Vhoda se ni dalo zapreti niti po tem, ko smo šotorsko krilo obtežile z rukzaki in skupaj zvezale vogale. Ogrodje se je nevarno majalo in v obraz je nosilo pesek. Čez nekaj časa se je šotor seveda porušil. Nina in Sabina sta se zatekli v drugega, ki je zdržal do jutra, Mojca, Paco in moja malenkost pa smo se do jutra zibali v avtu.  Kljub viharju, so nas malo čez četrto na dogovorjenem mestu čakale štiri kljusaste kamele. Biznis mora naprej neglede na vremenske pogoje… Ko smo se po ježi odločale o tem, ali pot nadaljujemo po puščavski pisti do Mhamida ali pa jo mahnemo proti severozahodu, nam je bilo naši varnosti na ljubo predlagano, da za ne tako male denarce do Mhamida najamemo vodiča, to je »spet enega Mohameda«, ki bi se z veseljem zguzil v naš avto. »Same vas na pisto ne pustimo. Gre za vašo varnost.« My ass. Ponoči, ko nas je skoraj zasulo, naša varnost ni zanimala nikogar… Seks turizem in biznis gresta v Maroku z roko v roki.

DSC_0206Ker smo bile brez GPS-a in ker je bilo zeeelo vroče (42 stopinj ob 6h zvečer), sem se hvala bogu odločila, da se držimo prvotnega plana in jo mahnemo proti atlaški soteski Todra Gorge (francosko »grlo«). Kjer bo, inšala, hladneje.  Hvala bogu zaradi tega, ker se nam je naslednjega dne ob 11h dopoldne, ravno ko je začela pritiskati vročina, odlomila vodna pumpa, z njo pa še ventilator in da ne govorim, nismo mogle niti naprej niti nazaj. Nekje na pisti bogu izza nogu bi bilo šele vroče… A nismo bile bogu izza nogu, čeprav prašna cesta, ki je v Tinerhir vozila skozi zaselek Ait Aisa, na prvi pogled ni obljubljala kaj dosti.

12

Štiri ženske, pes in pokvarjen terenec, torej… Ni trajalo dolgo, ko je mimo prišel Omar, mlad casablanški policist na dopustu  v rodni vasi. Čeprav je bil namenjen v Tinerhir, je ostal z nami, postavil prvo diagnozo in poslal po lokalnega mehanika. Vmes se je okoli avta zbrala gruča vaščanov, v glavnem samih mladeničev, ki so se lahko naslajali nad nevsakdanjim prizorom. Eden izmed njih je dal prinesti čaj, s katerim je pojil od vročine zdelane Evropejke. Nato je prišel mehanik, ki je ob pogledu v Yotino drobovje ugotovil, da bo težavi kos le »grand mechanician«, veliki mehanik. Kmalu zatem se je na avtomatiku pripeljal tudi ta, snel ventilator in vodno pumpo, rekel da naj avto na kratko vžgem in zapeljem z jarka na cesto, nakar ga bo potrebno odvleči do dva kilometra oddaljene delavnice. Medtem ko smo porivale Yoto, je tipa s kombijem, mimo katerega smo sopihale, pobaral za pomoč, a je zanjo hotel 200 dirhamov (20 eur). »Kar mej jih!«, smo zakričale, kar je k porivanju terenca spodbudilo tudi mladeniče, ki so do takrat nad nami bolj ali manj pasli zijala.

13

Na polovici poti se je našel drug prostovoljec, Abdel iz Montepellierja s Ford tranzitom,  ki je bil mnenja, da je treba v takšni situaciji še posebej ženskam pomagati in Yoto zategnil do Mohamedove delavnice. Tu je veliki mehanik ugotovil, da hladilnik ne pušča in da bo treba po novo vodno pumpo in ventilator v Tinerhir. Abdel je ponudil prevoz, Mohamed je šel zraven kot specialist in supervizor pri nakupovanju avtomobilskih delov, punce so odšle na Abdelov dom, kjer jim je njegov prijatelj Hasan iz Nancyja pripravil slasten tažin. Ob sedmih zvečer smo obredli že vse trgovine z novimi in rabljenimi avtomobilskimi deli iz česar je sledilo naročanje vodne pumpe v cca 1000 kilometrov oddaljeni Casablanci. Težava torej ni bila majhna, a imele smo srečo v nesreči. Poskrbljeno je bilo tako za asistenco pri popravilu avta kot tudi za streho nad glavo. In še več, Abdel in Hasan sta ponudila  dvodnevni izlet v Todro Gorge in dolino reke Dades, tako da smo medtem, ko je bil avto v nevoznem stanju, kljub temu potovale.

PICT2671

Na tem mestu se ponovno postavlja vprašanje: ali smo bile tako vsestranske pomoči deležne zaradi tega, ker smo potovale brez moškega spremstva, ali pa smo enostavno naletele na ekstremno prijazne ljudi, ki bi pomoč nudili neglede na spolno konstelacijo?  Če se samo spomnim Didija, ki je pred dvema letoma, ko sva z Morom potovala čez Zahodno Saharo, poskrbel za najinega lendiča Bajramija , naju medtem ko so ga šeraufali gostil na svojem domu in za štiri dni peljal v puščavo, lahko zaključim, da je vse odvisno le od tega, na koga naletiš, ko se znajdeš v težavi. So ljudje, ki pomagajo in so ljudje, ki s tvojo nesrečo poskušajo zaslužiti. Pa bodi moški ali ženska.

15

Čez nekaj dni so punce iz Marakeša poletele v Ljubljano, jaz pa sem se odpeljala na jug, Morotu naproti. Na vseh check pointih po vrsti so me žandarji spraševali: »Potuješ čisto sama?« Ženska, ki potuje s svojim možem, je zaščitena. Ženska, ki potuje s prijateljicami, je željna zabave. Ženska, ki potuje sama, je anomalija. Tako na stvari gledajo drugi. Kar se mene tiče, je edina razlika med solo, dvoje in več v tem, da se, ko si sam, najbolj zavedaš samega sebe in svojih želja. V družbi, naj bo v dvoje troje ali več, pa je navječja umetnost usklajevanje teh želja in pričakovanj z željami in pričakovanji drugih. Zaradi tega je včasih lažje biti sam. Ampak, ali je na svetu kdo, ki si res želi biti sam?

Še pred Novim letom je dedek Mraz prinesel Hribčkarje. To so ljudje, ki se v prostem času socializirajo tako, da se družno vzpenjajo na vzpetine in uživajo v svežem zraku z razgledi, pri čemer domnevno oddajajo hudo avtohtone zvoke, z obveznim refrenom jodeleii-iii. Zvenelo to ni preveč obetavno. Posebej, ko je bil spoznavni večer delegiran v zaselek Grosuplje pri Lajbahu. No, ko smo nakapljali za panslovansko hrastovo mizo, ki se je začela šibiti pod vseh sort dobrotami, vključno s francoskim cvičkom, je islamofilni predsodkar v meni izgubill orientacijo. To bo vse še od štiri do pet, toliko je bilo jasno. Ves navdušen sem doma ekspresno apgrejdal itinerarij, od ziheraške k »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče« inačici.
V Marakešu nas je mr. Hbali visoki sezoni navkljub razveselil z glanc novimi Nišan patroli, Hribčkarke pa so šokirale z več kot skromno prtljago. Profesionalke, ni kaj.
Pot, ki je bila tudi meni prejkone zgolj teoretična znanka, nas je skozi dolino žafrana vodila v grlo spektakularne soteske na južni strani Anti Atlasa.fotka_110

Vreme je bilo severnoirsko, vzdušje pa kljub pomislekom glede možnih poplav in bunkasti podlagi športno-pajdaško. Noč je dejansko prinesla dež, jutro pa splendid soleil s pripadajočo evforijo
fotka_210in prvi čoporativni pohod z olajšanimi Nišani za spremstvo.
fotka_33Za Asso se je pokrajina velikodušno razprla,
fotka_41fotka_51nebo sicer ni bilo splendid soleil, je pa bila hrana odlična,
fotka_61

kuharsko-pomivalna solidarnost na zavidljivem nivoju, poraba vode pa navdušujoče majhna. In tudi prvi resnejši stiki z lokalnim življem niso izostali,
fotka_71fotka_81

čeprav je bilo jasno, da taka armada ni najprimernejša za nenapovedane obiske. Predstavljajmo si gostoljubnega nomada (negostoljubnih ne poznam), ki gostu v čast praviloma žrtvuje kozo ali ovco, ko mu na šotor potrka petnajst ješčih Hribčkark. Ode čreda. Pa si za špas predstavljajmo še enega orenk Gorenjca v isti situaciji. No, saj smo bili sami sebi čisto okej zanimivi, pa še mati narava nas je sredi puščave obdarila z leno fukso meglo.
fotka_91

Majkumu, ob zori je bilo kot na Barju! Tu je treba dodati, da je noč poprej vodstveni kader zelo neprofesionalno pogledal v kozarec in s svojim antepaleolitskim ter antigravitacijskim obnašanjem še dneve skrbel za vir smeha.
Pred Smaro je dobrodušna mati narava poskrbela za oh! in ah! dihalne vaje,
fotka_101šoferji so prišli na svoj račun,
fotka_111za Smaro pa… itak.
fotka_121fotka_131Med potjo smo srečali nekaj čudnih, da ne rečem bajeslovnih bitij
fotka_141fotka_151fotka_161

in se naužili prirodnih čudes, gospa Tatjana, ki je bila najbolj načitana od vseh nas, pa je vestno prebirala prvotni itinerarij in se dobrodušno nasmihala manjšim odstopanjem. Šele ko vendarle ni mogla skriti razočaranja »A tole naj bi bile prekrasne plaže Atlantika!?«
fotka_171

je bil vzrok nesporazuma pravilno diagnosticiran in vsem v zadovoljstvo odpravljen.fotka_181

Saj tudi peščeno morje ni bilo od muh ali pa recimo psihedelično, skoraj rahlo strašljivo obarvane obline planote Izik.
fotka_192

Seveda je napočil tudi trenutek uživanja čisto pravega oceana, čeprav ne nujno v tem vrstnem redu. Tako pač je, če se namesto Kompasu zaupate podjetju Surla tours & Suffer voyages s sedežem na Kajmak otokih.
fotka_201

Ko so nam jo denimo zagodle muhe klimatskih sprememb (senjska burja z dežjem), mi je iz globin ne-spomina pomežiknil nabriti Francoz s fatamorganskim aubergom, toplim tušem, dobro večerjo, alkoholnimi napitki in plesom.
Zajtrk je prinesel pol kile svežih ribonov po glavi, pokop starega leta 2008 pa obilico ljubiteljske improvizacije. Planirano gastronomsko-kulturno svetišče z nepretencioznim imenom »le Lieu« so ortodoksne lokalne oblasti namreč zaprle zaradi pomanjkljivih obratovalnih dovoljenj, odnosno modrih kuvert. Situacijo je rešila sufražetka Caroline.
fotka_211

Huda fešta v tradicionalnem berbersko-taborniškem slogu. Pogled v leto 2009, ki bo vsem prineslo blagostanje, mir in obilico smeha je bil, hm, kako naj rečem, dokaj oster.
fotka_221Ostalo je še, da si poslednjič napolnimo nosnice z vonjem Orienta,
fotka_231da Špela sede Yves Saint-Laurentu na kaktus,
fotka_241pa da se ob slovesu pošteno izljubimo.
¡Ole!
fotka_251PS
Hribčkarski mami Branki se zahvaljujem za vse fotografije.
May Fortuna be With You!

Skratka, stvar je taka. S Pacotom sva se naselila v hotelu Touriste v Tiznitu in zdaj nič kaj uspešno ne glumiva turista. Jaz naj bi ene par stvari napisala, Paco je pa pač pes, tako da rabi le kak park, kjer si lahko da malo duška. Ker je nizka sezona, sem lahko izbirala sobo – hotel je namreč prazen. Odločila sem se za tisto, ki ima poseben vhod s terase eno nadstropje višje od ostalih sob. S Pacotom imava tako čisto zase teraso in ljubi mir. Edino, kar nama zavdaja, je vročina. To je bila pa napaka v računici. In to ne zanemarljiva. Danes je bilo 43 stopinj in v sobici, ki je tako rekoč podstrešna, je bilo svinjsko vroče. Da se ti kar misli ustavijo. In voda iz strešnega rezervoarja je tekla ven vrela! Ker sem bila lena in ker sem imela zakrknjene misli, sem psu dala pit iz kangljice, ki sem jo našla v kopalnici en štuk nižje. Tam je voda fino hladna, taka kot vsakemu normalnemu bitju v takile vročini paše. In kangljica je bila pri roki, Pacotova posoda pa en štuk višje. In da ne pozabimo, vroče vroče vroče je bilo. In se je pojavil patron Mohamed, da OLALA, tole pa ni ok, ker iz tega si muslimani noge umivajo pred molitvijo. Upsala, doktorca islama je zaj__ala. Še dobro da mislijo, da sem kar ena, ker bi mi bilo sicer precej nerodno. Sicer pa ima tale Mohamed tudi drugače nekaj tečnega v sebi. Stalno daje občutek, da samo čaka, da bo lahko za kaj zatežil in ko končno zateži, na koncu reče, da saj v bistvu ni frke. Prvi dan je npr. nergal da kaj je njihov računalnik vžgan, če pa za internet rabim samo kabel. Jaz pa debelo gledam. Kako naj vem, zakaj je vžgan, jaz se ga nisem niti dotaknila. Samo mojega sem na kabel nataknila, tako kot mi je bilo rečeno, da lahko… No, ta drug patron in solastnik hotela Abdu, je pa čisto Mohamedovo nasprotje. Stalno se zafrkava, pa ves ljubi dan na chatu preživi, kjer se pogovarja s spiskom potencialnih Francozinj, ki bi morda postale njegova žena. A v Maroku. Pravi, da njemu je v Tiznitu super in da v Evropo pa res ne gre. Z Nino sva se naprimer zadnjič po skypu pogovarjali in je rekel, da ji da pet kamel pa počitnice v Maroku. Najprej predlaga, da se spoznata in če bo kaj iz te moke, bodo počitnice zastonj tudi na koncu, sicer pa samo do njenega odhoda. Voila. Ima smisel za humor, oni drugi pa prav nič. Res mi ni jasno, kako sta se ta dva patrona skupaj našla. Že deset let skupaj furata nadvse simpatičen hotelček v centru medine. Mohamed je resen, poročen, ima otroke, stalno puca in preži na morebitno Pacotovo lužico. Kadar dežura na obisk vabi prijatelje, ki so že po izgledu orto muslimani, Abdu pa se druži predvsem s Francozi, ki so se nastanili v Tiznitu in ga redno obiskujejo da pridejo kako rečt, vržt briškulo ipd.

No, danes sem od silne vročine šla na obisk k francoskemu paru, ki je pred mesecem dni za vogalom odprl restavracijo. So mi rekli, da naj pridem kaj naokoli, če bom imela bluz, pa sem šla. Vročina in bluz je zame eno in isto. V glavi pa ena in edina misel: SLADOLED. Ki ga niso imeli. Namesto tega sem se potolažila z meloninim ledenim koktejlom z mento, takoj za tem pa še z ledenim čokoladnim frapejem. (Sem pač kmečkega porekla, pa mi te neotesanosti ni treba preveč zameriti.) No, in ko sem si opomogla, sem med odhodom iz lokala ki se imenuje “Le lieu”, po domače “Plac”, skozi priprta vrata na hodniku zagledala lušno stanovanje, na vratih pa napis “Privé“. “A tlele pa živite al kako?” sem ustrelila na patrona, on pa da je to apartma, ki ga oddajajo. “U, kolk je fino friško tuki,” sem se čudila, on pa “a ne da, veš je stara hiša, pritličje, pa debeli zidovi…” - “U kolk fino,” sem nadaljevala, “tudi internet imate,” pol sem pa še v kopalnico pogledala in bila čist paf: taka fina zmes maroškega in ščepec evropskega v živo rdeči, pa neki mozaiki in take. In na izhodu me je doletelo: “Ja, kolk pa plačaš tamle v Turistu? Nam je bolje malo, kot imet prazen apartma. A hočeš?” – “JAAA!” In jutri se selim v ta mega apartma z internetom in mozaiki za skoraj zastonj. Nimajo še dovoljenja za oddajanje sob, tako da ne smejo še reklamirat. In tako še nimajo gostov. Sem pač ujela pravi trenutek, malo smo si pa tudi všeč. Gazdarica Bea je pravnica, ki je pravo obesila na klin, njen mož ne vem kaj je, je pa tak sivolas in sivobrad dobrodušen škrat, ki se je prvi dan do naju pripeljal na kolesu s košarico in naju ogovarjal, midva pa vsa tečna, kva nama zdej ta smešen turist na holandu tuki teži takoj ko po dolgi vožnji stopiva iz Orsona. A se hvala bogu ni dal in ko smo se ponovno srečali v njegovi restavraciji, je bil čist navdušen: “Bea, a si vidla, kak kamion imata!” Naslednji dan me je zagledal, ko sem sprehajala psa in ponudil v posojo kolo. In zdaj tole. Pa še Pacotu je obljubil redno dostavo ostankov iz restavracije, tako da se ubogi pes ne bo več pritoževal nad monotonostjo moje kuhinje (Ravnokar poskuša v ploščice skopat luknjo, da bi se dokopal do malo hladu, prejle pa je delal dolžine po terasi, češ, če bom ful hitro tekel, bo morda malo hladneje…).

In še poanta: Le s čim sem si vse to zaslužila?

Na maroški strani maroško-mavretanske meje, kjer mejni uslužbenci fehtajo vodo.

Nazaj grede je mejna kontrola potekala hitreje kot tja grede. Na mavretanski meji sva opravila v dveh potezah. Kontrola potnih listov in carina, pa sva bila čez. v Mavretaniji ima vse čez vojska, tako da ni preveč komplicirano. Obe mejni kontroli loči nekaj kilometrov nikogaršnje zemlje: neasfaltiran pas, ki ga je včasih potrebno prevoziti skorajda v reduktorju, tipi, ki šeraufajo mercedese – verjetno ukradene, menjalci denarja ipd. “Za koliko zmenjaš?” – “300.” – “Pa jade.” – “Gospod, to je uradna menjava.” – “Pa jade. Uradna menjava je 350, neuradna pa 320. Ne me zafrkavat, saj nisem tu prvič.” – “A res? Ok, 320?” – “Ok.” No, to je bilo tja grede. V Mavretanijo. Nazaj grede nisva potrebovala ougij, dirhame pa sva še imela. Mavretanski kontrolorji niso fehtali tako kot lani. Zgleda, da so te stvari malo poštimali. Pri kontroli pasošev je padlo le vprašanje: “Kaj boste podarili Afriki?” Ker je bil odgovor: “Kako prosim?”, je tip hitro izgubil upanje v postranski zaslužek. Alkohola, ki je v Islamski republiki Mavretaniji prepovedan, tudi nisva imela, tako da je tudi carinik ostal praznih rok in trezne glave. Če mu ni slučajno primaknil kdo drug… In vodičev, ki te proti plačilu v pravilnem vrstnem redu vodijo od uradniške kolibe do kolibe, da prideš čez mejo hitreje kot brez njihove pomoči, tudi ni več. Kot že rečeno, to je bilo tja grede.

Po nikogaršnji zemlji je nastopila zapletena maroška procedura. Maročani imajo svoje policiste, carinike, vojake in žandarje. Vsakemu izmed njih je potrebno pokazati potni list. Carinikom še dokumente vozila. Vsako funkcijo opravlja po več osebkov, tako da včasih še sami ne vedo, katero delo so že opravili in katero ne. Naprimer pregled kamiona. Ko te dobro preštefnajo in končno spustijo naprej, se najde kdo, ki ti pokaže, da zapelješ na stran, ker te morajo še pregledati. In če pripomniš, da je smo vse to že opravili, ni nujno dobro. Ni ravno v čast priznati, da mejna kontrola nima vsega pod kontrolo. No, najbolj simpatični so maroški vojaki, ki imajo svojo pregledno točko kar lepo pod drevesom, čakalnico pa ob zidu z betonsko klopco. “Zid! Naprej! Naslednji.” Ali pa policist, ki zahteva, da Andrej Morović pride po potni list sam. Kmalu mi je bilo jasno zakaj. V deklaraciji sva morala vpisati svoja poklica, pa se je tip ob zapisu écrivain razgrel in hotel tega pisatelja videti v živo. In potem ga je še pospremil do kamiona. Da dobi kakšno čtivo, seveda. “Lahko ste srečni, da imate za moža pisatelja. To je zelo romantično. Kajne?” No, romantik še nima romana, ki bi bil preveden v francoščino, zato mu je podaril nekaj drugega: “Gospod policist, mislim, da imam nekaj zelo primernega za vas. Upam, da vam bo všeč. Voila!” Izroči mu roman z naslovom Naslov romana je Visa pour enfer. Viza za pekel.


Poleg kampa Abba je restavracija z maroško in evropsko hrano “Chez Rachid”. Rašid je iz Guelmima, končal je ekonomski faks in ker je ob vsej maroški korupciji težko dogurati do magisterija, se je odločil, da najprej zasluži z gostinstvom, potem pa nadaljuje študij v Evropi. V Maroku imajo prednost tisti z VIP in veliko denarja. Po mami je Berber, po očetu Saharec. Je proti Polisariu in saharskemu nacionalizmu. Pravi, da je Maročan, da je Mohamed 6. super kralj in da so Saharci neizobraženi. Da imajo svoje hajme le iz kljubovanja. Če si civiliziran, živiš v mestu in se izobražuješ. Delaš in od države ne sprejemaš kuponov. Vsak brezposelni Saharac namreč mesečno prejme enega v vrednosti 1000 dirhamov. 5 članska družina torej 5000 dirhamov (če sem prav razumela; to je cca 450 eurov), kar za maroške razmere, kjer povprečna plača nanese 200 eurov, ni slabo. Povsem ga razumem, kot Maročan tako lažje pride skozi. In ker njegova družina nikoli ni gojila nekih tipično saharskih ali berberskih običajev, zanj postati etnični Maročan ni bilo težko. Ima maroški potni list, rojen je v mestu, ki leži v legalnem delu Maroka, je moderen. Moderen je enako biti Maročan. “Maroko je moderna država. Saj si videla, tam je tako, kot v Evropi.” Prav nič ga ne zaznamuje. V svojem življenju ni pravzaprav ničesar spremenil. Le etiketo je zamenjal. Etnično z nacionalno. No, meni s ponosom pove, da je Saharec. Vendar pa je bil v Marakešu, kjer je študiral, 100 procentni Maročan.

No, Rašid pri svojem obsojanju Saharcev pozablja, da so ti pogosto brezposelni tudi zaradi tega, ker imajo v Maroku prednost pri zaposlovanju in službah, ki jih že tako in tako primanjkuje, Maročani. In da Saharci podporo prejemajo zato, da jim zamašijo usta: saj vas hranimo, kaj bi še radi. Tako jim ne preostane drugega, kot da so še naprej pastirji, živijo v hajmah in se sprehajajo po pusti hamadi. In so ponosni nomadi. In zaničujejo vse maroško. In navijajo za Polisario.

No, Rashid je sicer super zlat fant, ki je, odkar je njegov starejši brat odšel v Španijo, glavni v svoji restavraciji. Restavracijo je sponzoriral Rašidov oče, za Mavretanijo pa se je fant odločil zato, ker je tu manj konkurence in je lažje uspeti. Z njim delajo še njegov mlajši brat, dekle in fant iz Guilmima ter Merjema. Vse je spoznal v Nouadhibouju, ko so prišli vprašat, če jih vzame v službo. Merjema mu je zato, ker jo je zaposlil, neizmerno hvaležna. Pravi, da kot črnka v Mavretaniji težko dobi zaposlitev. To je praktično nemogoče. Rasizem je v Mavretaniji vseprisoten. Arabci se imajo ze večvredne. No, pri Rašidu je šlo brez težav. Prišla je vprašat, če je kaj dela zanjo in jo je brez pomislekov vzel. Vidi se, da še predobro razume, kaj pomeni, biti diskriminiran. Na osnovi porekla ali barve kože. Saj ni važno. Princip je isti. Le da imajo nekateri možnost manipuliranja z identiteto, drugi pa ne.

Merjema je šolo pustila pri enajstih. Pravi, da njen oče poleg hasanije in fulanščine govori še nemško, angleško in francosko. Končal je fakulteto in kaj? Ni dobil službe. Kaj ti bo vsa izobrazba, ko na koncu pride belec, kupi diplomo in dobi službo, za katero sploh ni usposobljen. Ti pa nič. Ker si črn. Njen oče je zaradi tega vse skupaj pustil in začel barvati tkanine. Od tega živi njena družina. Pravi, da gre batik dobro v promet, kadar so večji prazniki, naprimer mevlud (rojstvo preroka Mohamed, v noči z 19. na 20. aprila = Hitlerjev rojstni dan), da takrat ta beli veliko naročajo pri njih. No, Merjema je zapustila Nouakchot, ker je tam imela veliko težav. S svojim možem. Razen o spontanem splavu, ni kaj dosti razlagala. Pravi, da poroke danes trajajo kakšno leto, dve, potem gre pa vse v maloro. Tako je bilo tudi v njenem primeru. Zato se je odločila, da se bo ločila. To je opravila s pomočjo advokata, ki je možička obvestil o tem, da je ločen, preko telefona. Merjema je še istega dne spokala in se preselila v Nouadhibou. Bivša ljubezen je tako rekoč sosed in res ga ne bi rada gledala vsak dan. “Pri nas ni v običaju, da se poo ločitvi še naprej pogovarjaš s svojim bivšim. Ko se enkrat ločiš, je vsega konec. Zato sem šla. Tisti trenutek, ko sem se ločila, sem ga izbrisala iz spomina. Zdaj gledam samo še naprej.” To je bilo pred enim mesecem. Oče jo je poklical in ji povedal, da fant ni kaj dosti žaloval za njo. Ima že novo prijateljico. No, Merjema pa novo življenje in službo. Glede na to, da jih ima šele dvajset, ima še vse pred sabo. Upam. “Če bi dobila pasoš in vizo, bi še isto sekundo odšla,” pravi. – “Kam?” – “V Evropo, Ameriko. Kamorkoli. Tukaj, v Mavretaniji ni ničesar. Nimaš nobene opcije. Lahko le sediš in šteješ dneve, ki minevajo.”

Ležijo 30 kilometrov od Sidi Akhfennirja proti Tarfayi. Ob polni luni in pravem vetru morje prodre do 15 km v notranjost prostrane lagune.

Največje maroške soline se raztezajo na površini 45 hektarjev. Tu dela 5 solinarskih družb in ena kooperativa, ki združuje 360 ljudi.

Mohamed je prišlek, zato lahko dela le kot neodvisni solinar, in sicer v partnerstvu z nekom, ki je v kooperativi. Pa še to samo med aprilom in novembrom.

Pozimi sta izhlapevanje in kristalizacija soli manjša. Ergo, takrat za Mohameda tu ni dela. Prednost imajo lastniki.

Lastniki so Saharci, ki naj bi bili solinarji že od nekdaj.

V sezoni 1 kamion soli (cca 20 ton), ki ga Mohamed skupaj s partnerjem napolni v šestih dneh, navrže 100 eur. Torej 50 eur za Mohameda. Če bi delal vsak dan, bi na mesec zaslužil cca 250 eur. Pozimi je sol dražja. En kamion nanese 150 – 200 eur.

Contact

Andrej Morović
andrej.morovic[add]gmail.com
Špela Kalčić
spela.kalcic[add]gmail.com
---------------------------------- Address: W Africa P.O.B, n.n.

Authors

Archives

Recent Comments

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.