Tag Archive

Končno sama. Nikjer nikogar, okoli naju le pesek, ki se zgublja v neskončnost. Paco več ne laja ko se znoči, ker niti tu niti v daljavi, kamor pasje uho za razliko človeškega še vleče, ni žive duše. Edini soprebivalec Iraifije 2, neuradnih puščavskih toplic, vrtine kompanije GeoAtlas, ki sega do ledenodobne pravode, je puščavski zajec, ki mu Paco občasno pride na sled. Ko ga zazna, se kot nor požene za njim v grmovje in dogaja se, da se kmalu za tem kot v risanki pred mano znajde zajček, ki prestreljen od groze histerično išče zaklon. Paco Junako Attaco Bedako. V Mavretaniji, od koder prihaja, s takšnimi psmi lovijo. Pacotov nagon pa je v Evropi, deželi standardizirane pasje dresure, kjer se pasji lastniki med seboj pogovarjajo v imenu svojih ljubljenčkov, rahlo nazadoval. Res je, da mu senzorji delajo 100/h, tudi teče izredno hitro, a ko pride do uboge živalce, je vse, kar mu pride na pamet, da bi se malo igral. V Ljubljani sem bila lani deležna kazni 200 Eur, ker ob 23h ni bil na vrvici. Pes njegove velikosti šteje za človeku nevarnega, zato mora biti pripet. Tudi če zunaj razen policajev, ki so na novo odkrili način za polnjenje državne blagajne, ni ne ljudi, ne avtomobilov, ne drugih štirinožcev. Podnevi mora biti tak pes pripet tudi zato, da ne pride v stik z drugim primerkom svoje vrste – prednost pred ovohavanjem in rangiranjem ima pogovor med lastniki pasjih ljubljencev: »Je samec ali samica? Je kastriran? Aaa, potem bo pa vse v redu. Veste, moj je malo dominanten.« Ko je prvi del protokola opravljen, sledi pogovor s štirinožcem: »Joj kolk si ti luštkan, lep kuža, lep, kaj si pa ti z’ene pasme?« Ljudje se pogovarjajo o psih med sabo in s psmi, psi pa morajo medtem, ko ljudje govorijo, biti tiho, mirno in poleg. Tako veleva bonton.

Če ima vaš pes še vedno jajca in če deluje resignirano, ker vsi štirinožci v njegovi okolici oddajajo enak vonj, tisti, ki ne, pa so zaradi življenjskega sloga »sreča na vrvici« tako agresivni, da povsem normalno rangiranje zamenjujejo za grozeči napad, zaradi česar je kakršnakoli nadaljna komunikacija med psmi in ljudmi onemogočena, potem ga pripeljite v Afriko. Odkar smo pripluli v Tangier, s Pacom več nimava težav. Še nihče me ni pobaral s tistim značilnim tonom »A potrebuješ vrečko?!« (za konzervacijo pasjega dreka namreč) ali mi svetoval, da naj grem s svojim nesocializiranim cuckom v pasjo šolo. Vrvica je nekje v avtu, Paco pa se z drugimi psmi pomenkuje po pasje. Kako je mogoče, da se pes čez noč iz nevarnega krvoločneža spremeni v čisto zglednega diplomata? Sicer je še vedno malo mačo, a o renčanju in brezglavem zaganjanju v druge pse bi težko še govorili. Malo se nasršimo, malo se obstopimo, malo se povohamo in ko ugotovimo, kdo je močnejši, gremo vsak po svoje. Ali še bolje, si prilastimo samico šibkejšega. To v naravni pasji situaciji ne šteje za šovinistično. Pa tudi samice imajo pri tem kaj besede.

Skratka, zadnje dni imam končno mir. Evropska norija se je vlekla za mano vse do puščave. Šele po mesecu in pol se mi zdi, da sem končno uspela preklopiti iz EU programa na nekaj bolj humanega. Kar sicer še ni čisto to, a na koncu tunela zdaj vsaj vidim svetlobo. Pred enim letom sem se odločila, da še enkrat vstopim v sistem, a tokrat z namenom izdelave lastnega sistema, ki mi bo omogočal življenje izven zahodnjaške blaznice in hkrati v zdravi simbiozi z njo. Kljub temu, da mi samota omogoča svobodo, jo na nek bizaren način pogojuje tudi sistem, ki mi v nepravih dozah melje kosti. Zato poskušam ohranjati ravnotežje in zdravo distanco: življenje in delo na enem kontinentu z administrativno navezo na drugem. Temu pravim zdrava mera liminalnosti. A prehod z enega na drug operacijski sistem je tokrat počasen in še kar traja in traja in traja…

Pot do Maroka se je vlekla kot kurja čreva. Za začetek sva iz Ljubljane odrinila en dan prezgodaj, ker se je Moro zakalkuliral in sva v Livornu temu primerno en dan prevedrila v pristanišču. Sledila je pot s trajektom, ki se je zaradi slabega vremena tokrat pošteno majal. Nič boljega ravnotežja ni bil niti moj na novo naloženi abakus. Med pisanjem v pretirano ogrevani ladijski kabini mimo katere so tekali podivjani maroški otroci, se mi je sesul Word. Bom svojo nalogo uspela končati pravočasno ali ne? Ko smo po dveh dneh in pol dosegli maroško kopno, sva se nemudoma odpeljala v Assilah, kjer sem se takoj priključila na i-net in zatem še dva dni sodelovala pri on-line finalizaciji prijave EU projekta. Mejli med Finsko, Dansko, Grčijo in Marokom so leteli, da se je kar bliskalo. Maroški adolescenti so si v i-net kafeju sicer pridno in z vsem pripadajočim hrupom predvajali ta najbolj iritanten maroški pop, medtem, ko mi je Marko preko četa pomagal pri ustvarjanju bolj delavnega ambienta z instant lekcijami arabščine: »Skut skut ‘indi ‘amal! Ipd. Tiho bodi, majku ti, a ne vidiš, da delam!« Zaradi očitne netaktnosti se te in drugih izmed predlaganih fraz raje nisem poslužila, me pa je vse skupaj vsaj poživilo in spravilo v tek. Nauja je dan pred oddajo projekta predlagala, da naj spremenim fokus svojega dela raziskave, ker bo to pripomoglo k večji koherentnosti projekta, kar sem z zadnjo kapljo razsodnosti pripisala deliriju zaradi preizčrpanosti. Nataša je potrpežljivo pregledovala vedno nove in nove zadnje verzije dokumentov in kot pravi modrijan opozarjala le tam, kjer je bilo zares nujno potrebno. Še zdaj mi ni jasno, kako lahko štirje naenkrat simultano delajo na pripravi zares obsežnega projekta ne da bi prišlo do zmede. To tehniko smo osvojili še preden smo se vsi člani posadke v živo tudi spoznali. Zares zares upam, da dobimo ta projekt. Pa ne le zaradi tega, ker bo s takšnimi ljudmi in na tako zanimivi temi kot so marginalne mobilnosti med Evropo in Afriko užitek delati, predvsem zato, ker se bom morda končno iztrgala izolaciji slovenske akademske scene, kjer vsak okopava svoj vrtiček in brani »svojo« raziskovalno domeno. V vseh dolgih mesecih pripravljanja projekta se kljub večji izkušenosti in uveljavljenosti večine udeleženih na projektu niti enkrat ni primerilo, da bi s katerekoli strani zaznala igro moči. Od začetka do konca smo delali v znamenju entuziazma in medsebojnega spoštovanja, kjer se je brez omalovaževanja prisluhnilo prav vsaki ideji in skupaj odločalo o prav vsem.

Po oddaji projekta in vsej hektičnosti, ki me je spremljala že mesece, sem se tisti večer lahko končno malo ozrla okoli sebe in pogledala kje sploh sem. Mesto prazno, sivo, deževno, in čeprav obmorsko, nikjer nobene sveže ribe, da bi si človek malo opomogel ob kaki dobri morski čorbi. Ravnokar je bil namreč kurban bajram, zaradi česar ljudje niso delali in ribiči niso lovili. Vseeno sva kmalu izbrskala čisto pravo ribjo restavracijo v lasti lokalca španskega porekla, zaradi česar je obratovala tudi na največji muslimanski praznik. Gospod je predano gojil kulinarično tradicijo svojih španskih prednikov, ki so se na drugo stran gibraltarske ožine preselili pred več stoletji. Ob pogledu na delikatesno vitrino se je najino že tavtološko vprašanje »Ali imate mogoče kakšno svežo ribo?« kar naenkrat zazdelo brez pomena. Gazda je samozavestno oznanil: »Povejta kaj bi, pa vama prinesem pokazat.« in tako sva izbrala kr z menija.« Začela sva z morsko solato s škampi in hobotnico, nadaljevala z ribjo juho, pa mečarico z blitvo in krompirjem ter morsko paello, vse skupaj pa izdatno zalila z rdečim rujnim in si mislila, srečni Španci, ki čez vikend lahko hodijo na tako dobro in poceni kosilo NA DRUG KONTINENT. Za maroške razmere in moj zadnje čase ekstremno nizek standard je bila pojedina kar draga, a v mislih si še vedno oblizujem prste…

Pot na jug je bila v znamenju dežja. Na severu Maroka so imeli poplave, ki sva se jim k sreči izognila. Brez jaškov za meteorne vode se je na cestah dogajalo marsikaj. Pravih razsežnosti povodnji sva se zavedla šele, ko sva si pri Lejli v Diabatu vasi, ki se drži Essaouire, ogledala televizijska poročila: Casablanca je bila poplavjena, na cestah so nastajali kraterji, avtomobili so bili dobesedno pod vodo in po pritičjih obcestnih hiš je plavalo pohištvo. Klimatske spremembe se dogajajo tudi v Afriki. Še tri leta nazaj nihče ni razmišljal o večjih količinah padavin in potrebi po ustreznem odvajanju vode s cest in ulic. Tako zadnja leta z vsakim dežjem odnese velik del rifških in atlaških cest, po mestih pa se te spremenijo v poplavljajoče rečne struge. Tudi pot do essaouirskega hamama je bila bolj podobna plovbi kot vožnji. Na mestih, kjer so bile v asfaltu nevarno globoke luknje, so postavili ograde, da kak nesrečnež ne bi poniknil pregloboko. Vozili smo allah mulana, z božjo pomočjo in če bi deževalo še kak dan, bi tudi v Essaouiri, tako kot v Casablanci, Rabatu in drugod po severu zaprli mestni promet.

Ponovno snidenje z Lejlo se mi je zdelo kot fatamorgana. Ista soba in jaz v njej za računalnikom ali kupom počečkanih lističev, ki nekaj zlagam, urejam ali tuhtam. To, da je naokoli z delom in stresom nabito leto v katerem so se mi vsi dnevi zapored zdeli prekratki vem po tem, da imam potrebo po nenehnem urejanju misli, papirčkov in računalniških datotek: dokler vsega ne pospravim, ne smem pričeti z ničemer novim, sicer se bo sesul svet… Vsaj tako se mi je zdelo. Spet eno izmed tistih liminalnih stanj, ko vse razpada in je potrebno zaupati, da se bo neglede na labilnost situacije na novo vzpostavil red. Tudi Lejla se mi je zdela kot dežavi: zdaj zgine in je ni več ur, zdaj potrka in vpraša, če greva v Essaouiro ali če bom čaj. Enako kot lani. Kot da nikoli ne bi odšla in kot da bom za vedno ostala tu. Kot da se vmes ne bi prav nič zgodilo, se še njena nova psa imenujeta enako kot prejšnja, ki ju je »po pomoti« zastrupila mestna občina Essaouira. Kuki in Kapučino sta podlegla na zgodnjem jutranjem sprehodu po tem, ko sta pojedla vsak svojo zastrupljeno kurjo glavo. Skupaj z mnogimi drugimi psmi in tretjim Lejlinim ljubljencem Viktorjem sta končala na kamionu mestnega redarstva, ki je naložena pasja trupla odplejalo neznano kam. Napovedano je bilo, da v mesto pride kralj, zato so na vrat na nos izdali dekret o zmanjšanju števila potepuških psov…

Tudi družinska situacija je ista. Lejlina mama Mina še kar naprej na skrivaj kadi, oče Husein pa je v zadnjem letu postal še hujši alkoholik. Vsak večer se mu pošteno feclja in ga pošteno maje, dokler ga Mina ne spravi v posteljo. Enega izmed večerov sem jo vprašala, če gre spat, pa je odvrnila, da zanjo ni spanja, dokler se domov ne vrne pijandura. Pri tem ga je prav zelo zelo dobro oponašala, da smo se nasmejali do solz. Edino obdobje ko ne pije, je ramadan. A takrat ga ni na spregled, ker je zaradi abstinenčne krize tako popadljiv, da se v istem trenutku, ko stopi na domače dvorišče, skrega s prvim, ki ga zagleda, kar še posebej v času ramadanske vzdržnosti ni priporočljivo. Lejla se po novem odpravlja v Evropo, skupaj z njo pa morda tudi mlajša sestra Aiša. Našla je nekega bogatega Francoza, ki ji hoče pomagati le zato, ker je taka, da jo enostavno moraš imeti rad, pri čemer mu cvenka tako in tako ne manjka. Za Aišo se je našel Francozov prijatelj maroškega rodu. Ko pride Alan urejat zadeve za Lejlin odhod, pride živo izvedbo Aiše primerjat s fotografijo in če bo takšna božja volja, tudi zasnubit. Aiša, ki je konzervativna in sramežljiva, si želi maroškega moža, a hkrati tudi boljše življenje v Evropi, tako da morda iz tega še kaj bo. Pravi pa, da mora biti bodoči mož mlad in vsaj simpatičen, če že ne lep. Lejla pravi, da bo všeč gor ali dol Aiša v vsakem primeru v poroko privolila, saj v Essaouiri nima česa iskati: »Seveda bo privolila, če jo zaprosi, kaj pa naj drugega? Ostane tu? Ta hiša tu je kot zapor.«

Tretje sestre Fatime, ob mojem prihodu ni bilo doma. Lejla je postavila hipotezo, da simulira psihične težave, zaradi česar sta jo oče in babica odpeljala v neko zavetišče blizu Agadirja, kjer zganjajo muslimansko magijo in ji bodo pregnali vse žnune, t.i. demone. V resnici naj bi zblefirala, zato da bi se lahko v miru sestajala s svojim fantom, verjetno pa se je s tem tudi malo odmaknila od Lejle, ki ji je s svojo simpatično pojavo, originalnostjo in sproščeno nevsiljivostjo, pa tudi dobrim znanjem francoščine, »prevzela« ta bogatega Francoza, ki pravi, da je srečno oženjen in da ga 40 let mlajše Maročanke prav zares ne zanimajo. Fatima ga je baje zasuvala z sms-i saj je mislila, da bo tako dosegla svoje: na vsak način in za vsako ceno si tudi ona želi v Evropo. A Alana te vrste kurbarija in izkoriščanje revežev, ki so v Maroku sicer na dnevnem redu, baje ne zanimata.

Razplet s Fatimino »psihozo« se konča dan pred najinim odhodom, ki ga tako kot najinih dni v Diabatu nihče ni niti načrtoval niti štel. Skupaj s svojim fantom se je pojavila v očetovem kafiču, kjer sta oznanila, da se bosta poročila. Ko me je zagledala, mi je rekla »Je suis malade, Špela, je suis malade, bolna sem« pri čemer so se ji malo privihala usta. Predstavo je pač treba odglumiti do konca… 10 dni za tem je bila že poroka. Ko je Husein videl, da ima pred sabo resnega snubca, je pri priči dal vsa pisna in ustna privoljenja, tako da je do poroke prišlo še preden se je lahko kateri izmed kandidatov za zakonski stan premislil. In ne samo to, tudi manjše družinsko slavje je sponzoriral, kar v njegovi škrti naravi sicer ni v navadi. Običaj namreč veleva, da za gostijo poskrbi ženin sam. Kdo ve, morda pa je po tihem slavil ena lačna usta manj, ki jih bo imel poslej na grbi? Tega moža sem dovolj dolgo opazovala, da si upam trditi, da je kaj takega mogoče. Ko bo Lejla, ki mu zaradi svoje emancipiranosti nenehno »dela sramoto« odšla v Evropo, z njo pa tudi Aiša, se bo končno rešil družinskih obveznosti in izpadel kot oče, ki je vestno izpolnil svojo vzgojiteljsko in skrbniško dolžnost. Na žalost ostaja še ena težava, za katero se bojim, da ni rešljiva. Hiša, kafič in sploh vse premoženje je še vedno napisano na Mino, ker je Lejla pred leti preprečila prepis, ki ga je Husein poskušal podtakniti svoji nepismeni ženi. Lejla pravi, da je od takrat naprej več ne mara. Povsem lahko razumem, da je težko biti miren, če živiš v strahu, da boš nekega dne ob vse, česar si se s prevaro poskušal polastiti celo življenje…

Priznati moram, da je odhod iz Diabata zame predstavljal pravo olajšanje. Z vso naklonjenostjo do Lejle in ženskega dela njene družine me je vrvež tega doma tokrat kar dobro utrudil. Če sem v tej isti hiši lani našla svoj mir in si nabrala moči, sem letos v njem postala le še bolj nervozna in napeta. Nič osebnega, a naše energije in vibracije so bile tokrat na različnih tirih. Vse v meni je kričalo stran, stran, nekam, kjer ne bo nikogar in nekam, kjer bom lahko poslušala izključno svoje misli. Prav oddahnila sem si, ko sva po desetih dneh odrinila proti Agadirju, z namenom da pri najboljšem mehaniku za avto in dušo na svetu, še malo pošeraufava avtomobile in jih tako do konca pripraviva za saharska prostranstva. Še malo, pa bova v puščavi, še malo in regeneracija duše se lahko prične. A jôk, po prijetnem bivanju v arganovem gozdičku na klifu ob Atlantiku sva se na poti na jug ustavila v vasi po imenu Smimmou, kjer nama je udejstvovanje na internetu pokvarilo razpoloženje. Zaradi neprestavljive obveznosti na sodišču je odprava v Agadir s katero naj bi bil dostavljen tudi moj doma pozabljeni UMTS modem odpovedana, naprava pa na Lejlin naslov dva dni pred tem že poslana preko DHL. Ê sad, reklama pravi, da DHL za dostavo paketa kamorkoli na svetu potrebuje le en dan. Izkušnje pa pravijo, da sva pred dvema letoma parkirana pred mošejo v Dakhli na nesrečno polosovino čakala 14 dni. Take it or leave it, biti ali ne biti, čakati ali ne, pozabiti na vse skupaj ali ne? Sužnji civilizacije brez modema ne morejo ne naprej ne nazaj. Kakšna beda. Zaradi tega sva se tudi skregala. Jaz sem trdila, da nisem dovolj bogata, da bi zadevo kar tako prepustila nekemu maroškemu uradniku, ki se je bo polastil čim bo jasno, da pošiljke ne bo nihče prevzel, Moro je bil mnenja, da ni tako bogat, da bi še 14 dni čakal na severu Maroka na napravo, ki južno od Dakhle več ne bo služila svojemu namenu. Da se je vsaj kaj malega premaknilo, sva se naslednjega dne odpeljala v Aourir, kjer sva se lotila še zadnjih avtomehaničnih opravil in upala, da bo ob koncu te aktivnosti tudi paket že nekako prispel.

Hasan je prav poseben mojster, ki poleg popravljanja in barvanja vozil nudi še vrsto drugih uslug: če te boli duša, te napoti v Valee du paradise, čudovito dolino ob vznožju Visokega Atlasa, če si tik pred iztekom trimesečnega dovoljenja za bivanje v Maroku, te pošlje k Saidu, ki je »na ti« z maroško birokracijo, če iščeš mir, ti najde poceni hiško s figovim in mandljevim nasadom v hribih, kjer se lahko odklopiš, če imaš razkopan avto-dom, se lahko spočiješ v eni izmed kolib na parceli za garažo, če si lačen, si lahko skuhaš v drugi, malo večji baraki, kjer je na razpolago tudi tuš s toplo vodo. Tu se ob večerih igra Enka, standardno pije Hasanov whiskey-cola melange in kuha za vse prisotne. Sestavine za večerjo naj bi plačal tisti, ki je prejšnji dan izgubil pri Enki, a ker ne kartajo radi vsi, se sponzoriranje odvija po občutku. Kuha Hasanov brat, ki bivakira v eni izmed prikolic, ki jih je tu pustil kdo ve kdo in kdaj. Pred leti se ga je preveč zadeval in od takrat ni več čisto za v svet, medtem ko mu v garaži še kar gre. In ker se vse pomembno odvija na parceli za delavnico, ki stoji ob glavni aourirski cesti, je Hasan prizorišče svoje duhovne in materialne eksistence poimenoval Dorf. V nemščini verjetno v spomin na prve stranke, ki so glas o Hasanovih čarih razširile v svet.

O Hasanovem blagodejnem vplivu na prevozna sredstva in njihove lastnike glas seže do Evrope, zato tu nihče ni po naključju. Vsak je za Hasana že slišal od koga drugega in mnogi se k njemu vračajo. Dela kreativno, kvalitetno in ne da bi se z njim vnaprej dogovarjal po garantirano nizki ceni. Pri njem se nikoli ne cenka in nikoli ne ugiba o tem, koliko opravljena storitev dejansko stane. Hasan meni, da se hitenje ne izplača in daje vtis, da je zanj druženje pomembneje od zaslužka. Komur je ta filozofija blizu si ga vzame na izi ter po kakem tednu ali mesecu odrine z urejenimi zadevami, vozilom in mislimi ter obogaten z novimi znanstvi, če ne tudi prijateljstvi. Tako, kot je za svoje okolje nenavaden sam, so zanimivi tudi obiskovalci Hasanove vasi. Garažo povečini obiskujejo house-truckerji, novodobni evropski nomadi, kot tudi drugi osebki najrazličnejših provenienc: zakajeni žandar Mohamed, ki pravzaprav kar živi v eni izmed praznih prikolic, upokojeni poveljnik, muzikant in večni humorist Ahmed, ki ob večerih dosledno izvaja ritual »pipa-kupa-mzika!«, poroko opojnih substanc v svoji glavi, DJ Halid, ki na pokvarjenem hi-fi-ju in zavijajoči kaseti pričara prisrčno Saturday Night Fever ozračje, hotelski recepcionist in študent Salim, ki išče nekaj drugega, Marlene, hči francoskih izseljencev na obisku, ki snuje skorajšnji good life v kamionu zase, svojega enoletnega sinčka in inšalah, bodočega življenjskega sopotnika, Chantal in Hans, ki sta v Maroku zaradi nakupov materialov za čevljarsko delavnico, kjer izdelujeta drago francosko verzijo babušev. Preden sta se ustalila v 200 let stari hiši sredi gozda nekje v centralni Franciji, sta po svetu potovala s konjsko vprego… Pretok in nabor ljudi je za eno maroško garažo res pester, vzdušje v njej pa človeku omogoči lažje preživetje dni, ki jih je potrebno posvetiti duhamorni avtomehanični dejavnosti. Sama sem se npr. med čiščenjem zračnih filtrov zlahka prepričala, da vse, kar počnem, spada v opazovanje z udeležbo s poudarjeno mero samorefleksije.

Ko na obeh vozilih pritegneva še zadnji šerauf, se spravim preveriti, kje zaboga je pošiljka. Glas DHL dame na drugi strani telefonske linije pravi da v Safiju. In to že tri dni. Zakaj tako dolgi in zakaj ne v Essaouiri? Ker nimajo Lejline telefonske, da bi jo poklicali in jo vprašali, če namerava plačati ultra drago carino za pošilko z dvema starima modemoma. Poleg tega v Essaouiri nimajo izpostave in kurir je ubogi bolan obležal doma. Hitra pošta, ki tudi v 14 dneh ne uspe najti naslovnika? Hasan predlaga, da naj zadevo pošljejo naravnost v Aourir, prisrčna in simpatična nomadka in kamionistka Annissee pa v izbrani francoščini in v mojem imenu galantno zateži, da naj paketič zaradi katerega sva že cel mesec obsojena na sever pošljejo na Hasanov naslov TAKOJ. Pri tem še posebej zaleže fraza, ki jo v sequelu dodam sama: »Je suis très très fachée!« Po zaslugi pozitivne karme Hasanove mehanične vasi, sva naslednjega dne brez hujših psihičnih posledic že na poti v puščavo. Končno!

In zdaj tukaj zbiram misli in poskušam ugotoviti, katerega smo bili, ko sva se peljala skozi Laayoune, kjer so naju tokrat izdatno preverjali zaradi demonstracije s 5.000 hajmami, saharskimi šotori, postavljenimi v glavnem mestu okupirane Zahodne Sahare, ki se je končala z opustošenjem mesta s strani razkajfanih Saharcev, ki so jih maroške oblasti razgnale tako, da so nanje s helikopterjev zlivale vrelo vodo. In ali sva Renato, Jerneja in Alana, ki so se odločili v 14 dneh narediti 7.000 kilometrsko pot iz Ljubljane do Bamaka in tam prodati starega Passata srečala dan za tem ali dva? In kako je bil dragi Mavretanec Mohamed iz Sidi Akhfenirja vesel, ko naju je zagledal in kako mu je v trenutku, ko je slišal, da sva samo u prolazu nasmeh padel do kolen. Tudi mene je pošteno stisnilo. In Suejlim,  ki naju je nekaj kilometrov za tem, ko sva končno zapeljala na pesek, ustavil, da bi mu pomagala vžgati njegovo pra pra staro Santano? Po njegovi zaslugi sva opazila, da je na kamionu počila cevka za gorivo iz katere je  že prav pošteno teklo. Res potujeva allah mulana in tam zgoraj naju ima nekdo resnično rad. In kako je puščava v razdalji 100 km od asvalta še vedno prometna! Ker nisva bila še dovolj daleč, sva še istega večera imela že novo srečanje. Stari Saharec Didi se je pohvalil, da ima 4 Toyote in veliko čredo kamel. S svojim šoferjem naju je zapazil ob vodnjaku, kjer sva nameravala prenočiti in naju z vabilom zvlekel 2 km proč do drv, na katerih se je skuhala odlična kamelja rižota. Klepet, hrana, saharski čaj – prvi grenek kot življenje, drugi sladek kot ljubezen, tretji slaboten kot smrt – in spat. Zjutraj pa allahu akbar, čaj in srečno pot. Še globlje v puščavo, proti Iraifiji, ki v hasaniji pomeni »izvir«.

Tu sva baje že šesti dan. Med sabo jih težko razlikujem. Prvega sva čistila bazen, čigar dno je bilo polno peska, prekritega z odejo črnih alg. Zdaj imava pravi pravcati bazen sredi puščave samo zase. Če to ni perverzno… Vmes je bilo novo leto, ki ga skupaj še nikdar nisva zares praznovala in sva ga tudi tokrat že kar tradicionalno ignorirala. In danes zvečer po dvominutnem strmenju v zahajajoče sonce (to počneva vsako zarjo ali zoro in vsak dan 10 sekund dlje, zato ker je dobro za dušo, telo in um – googlaj solarna joga & sungazing & Hira Ratan Mantak), sva dobila prve obiske – dva moža, ki iščeta izgubljeni kameli, ki sta se skupaj še z dvema drugima že najdenima izgubili pred dvema letoma. Včasih med vožnjo skozi puščavo vidim osamljeno kamelo ali dve in se sprašujem, ali tako kot divji osli in konji,  obstajajo tudi divje kamele. Zdaj vem, da so kamele lahko le pobegle ali izgubljene. Lastniki jih ponavadi hočejo nazaj, kako se lotevajo iskanja v tem neizmerljivem prostranstvu pa res ne vem. Kakor tudi ne vem, kam je šel ves ljubi teden. Vem le to, da so jutra in večeri hladni, dnevi pa prijetno vroči, da vstajam s prvo svetlobo in hodim spat s kurami, da zjutraj še vedno potrebujem kavo, da se dan sploh lahko začne, da okončine vsak dan namočim v vroči termalni vodi in se čudim Morotu, ki se v njej lahko namaka, da se koža več ne svaljka in da alergije končno izginjajo, da je na nebu veliko zvezd in da si vsak dan ob prav vseh utrinkih zaželim isto stvar, da je krompir v žerjavici s paradižnikom in konzerviranimi šparglji nekaj najboljšega na svetu in da zares ne potrebujem veliko za to, da se imam fajn… In da Paco še zdaj ni ujel zajca.