Tag Archive

Skratka, stvar je taka. S Pacotom sva se naselila v hotelu Touriste v Tiznitu in zdaj nič kaj uspešno ne glumiva turista. Jaz naj bi ene par stvari napisala, Paco je pa pač pes, tako da rabi le kak park, kjer si lahko da malo duška. Ker je nizka sezona, sem lahko izbirala sobo – hotel je namreč prazen. Odločila sem se za tisto, ki ima poseben vhod s terase eno nadstropje višje od ostalih sob. S Pacotom imava tako čisto zase teraso in ljubi mir. Edino, kar nama zavdaja, je vročina. To je bila pa napaka v računici. In to ne zanemarljiva. Danes je bilo 43 stopinj in v sobici, ki je tako rekoč podstrešna, je bilo svinjsko vroče. Da se ti kar misli ustavijo. In voda iz strešnega rezervoarja je tekla ven vrela! Ker sem bila lena in ker sem imela zakrknjene misli, sem psu dala pit iz kangljice, ki sem jo našla v kopalnici en štuk nižje. Tam je voda fino hladna, taka kot vsakemu normalnemu bitju v takile vročini paše. In kangljica je bila pri roki, Pacotova posoda pa en štuk višje. In da ne pozabimo, vroče vroče vroče je bilo. In se je pojavil patron Mohamed, da OLALA, tole pa ni ok, ker iz tega si muslimani noge umivajo pred molitvijo. Upsala, doktorca islama je zaj__ala. Še dobro da mislijo, da sem kar ena, ker bi mi bilo sicer precej nerodno. Sicer pa ima tale Mohamed tudi drugače nekaj tečnega v sebi. Stalno daje občutek, da samo čaka, da bo lahko za kaj zatežil in ko končno zateži, na koncu reče, da saj v bistvu ni frke. Prvi dan je npr. nergal da kaj je njihov računalnik vžgan, če pa za internet rabim samo kabel. Jaz pa debelo gledam. Kako naj vem, zakaj je vžgan, jaz se ga nisem niti dotaknila. Samo mojega sem na kabel nataknila, tako kot mi je bilo rečeno, da lahko… No, ta drug patron in solastnik hotela Abdu, je pa čisto Mohamedovo nasprotje. Stalno se zafrkava, pa ves ljubi dan na chatu preživi, kjer se pogovarja s spiskom potencialnih Francozinj, ki bi morda postale njegova žena. A v Maroku. Pravi, da njemu je v Tiznitu super in da v Evropo pa res ne gre. Z Nino sva se naprimer zadnjič po skypu pogovarjali in je rekel, da ji da pet kamel pa počitnice v Maroku. Najprej predlaga, da se spoznata in če bo kaj iz te moke, bodo počitnice zastonj tudi na koncu, sicer pa samo do njenega odhoda. Voila. Ima smisel za humor, oni drugi pa prav nič. Res mi ni jasno, kako sta se ta dva patrona skupaj našla. Že deset let skupaj furata nadvse simpatičen hotelček v centru medine. Mohamed je resen, poročen, ima otroke, stalno puca in preži na morebitno Pacotovo lužico. Kadar dežura na obisk vabi prijatelje, ki so že po izgledu orto muslimani, Abdu pa se druži predvsem s Francozi, ki so se nastanili v Tiznitu in ga redno obiskujejo da pridejo kako rečt, vržt briškulo ipd.

No, danes sem od silne vročine šla na obisk k francoskemu paru, ki je pred mesecem dni za vogalom odprl restavracijo. So mi rekli, da naj pridem kaj naokoli, če bom imela bluz, pa sem šla. Vročina in bluz je zame eno in isto. V glavi pa ena in edina misel: SLADOLED. Ki ga niso imeli. Namesto tega sem se potolažila z meloninim ledenim koktejlom z mento, takoj za tem pa še z ledenim čokoladnim frapejem. (Sem pač kmečkega porekla, pa mi te neotesanosti ni treba preveč zameriti.) No, in ko sem si opomogla, sem med odhodom iz lokala ki se imenuje “Le lieu”, po domače “Plac”, skozi priprta vrata na hodniku zagledala lušno stanovanje, na vratih pa napis “Privé“. “A tlele pa živite al kako?” sem ustrelila na patrona, on pa da je to apartma, ki ga oddajajo. “U, kolk je fino friško tuki,” sem se čudila, on pa “a ne da, veš je stara hiša, pritličje, pa debeli zidovi…” - “U kolk fino,” sem nadaljevala, “tudi internet imate,” pol sem pa še v kopalnico pogledala in bila čist paf: taka fina zmes maroškega in ščepec evropskega v živo rdeči, pa neki mozaiki in take. In na izhodu me je doletelo: “Ja, kolk pa plačaš tamle v Turistu? Nam je bolje malo, kot imet prazen apartma. A hočeš?” – “JAAA!” In jutri se selim v ta mega apartma z internetom in mozaiki za skoraj zastonj. Nimajo še dovoljenja za oddajanje sob, tako da ne smejo še reklamirat. In tako še nimajo gostov. Sem pač ujela pravi trenutek, malo smo si pa tudi všeč. Gazdarica Bea je pravnica, ki je pravo obesila na klin, njen mož ne vem kaj je, je pa tak sivolas in sivobrad dobrodušen škrat, ki se je prvi dan do naju pripeljal na kolesu s košarico in naju ogovarjal, midva pa vsa tečna, kva nama zdej ta smešen turist na holandu tuki teži takoj ko po dolgi vožnji stopiva iz Orsona. A se hvala bogu ni dal in ko smo se ponovno srečali v njegovi restavraciji, je bil čist navdušen: “Bea, a si vidla, kak kamion imata!” Naslednji dan me je zagledal, ko sem sprehajala psa in ponudil v posojo kolo. In zdaj tole. Pa še Pacotu je obljubil redno dostavo ostankov iz restavracije, tako da se ubogi pes ne bo več pritoževal nad monotonostjo moje kuhinje (Ravnokar poskuša v ploščice skopat luknjo, da bi se dokopal do malo hladu, prejle pa je delal dolžine po terasi, češ, če bom ful hitro tekel, bo morda malo hladneje…).

In še poanta: Le s čim sem si vse to zaslužila?