You are currently browsing the tag archive for the ‘ljubezen’ tag.
El Houceine ima dve ženi. S prvo ima štiri hčere in dva sinova. Ko je vzel Lejlino mamo, se je odselil v hišo svoje nove tašče. S prvo ženo razen poroke na papirju in otrok nima nič več. Baje jih tudi vzdrževal ni. Prva žena je po tem, ko jo je zapustil, zato, da je preživela 6 majhnih otrok, šla delat na neko farmo. Lejla pravi, da se je njen oče z njeno mamo poročil le zaradi denarja. »Hiša je njena, kafič je njen, mama ima tudi parcele ob cesti, ki vodi v Agadir. Tam je zemlja draga. Moj oče nima nič. On le služi denar z maminim kafičem.«
H Jimi Hedrixu prihajajo raznorazni Zahodnjaki. Med drugimi se je tu dolga leta ustavljal tudi nek Laurance. Tako je naneslo, da se mu je zaluštalo po takrat 17 letni Lejli in je El Holucineja zaprosil za njeno roko. Lejla ga ni marala, a oče ji je »svetoval«, da poroko sprejme. »Dobila boš evropsko vizo, v Evropi ti bo dobro, tukaj nimaš ničesar.« Lejla je rekla »ja«, mislila pa »ne«. Zaupala se je mami, kateri se je leta 61 rojeni Laurance zdel za leta 89 rojeno Lejlo malce prestar. Še bolj kot razlika v letih pa jo je motila Lejlina žalost ob napovedanem srečnem dogodku. Tako je bil pakt sklenjen: Lejla se je do konca pretvarjala, da se bo poročila, Laurance je sprejel islam, naredil vse papirje za Lejlino pot v Evropo in poroka na matičnem uradu v Essaouiri je bila naposled sklenjena. A na poročno noč je Lejla Lauranceu povedala, da v resnici ne bo njegova žena, spakirala kufre in odšla k teti. Oče je znorel, mama jo je branila, Laurance pa je čez tri dni v Francijo letel sam. Od takrat ga ni bilo več na spregled. Ko Lejlo vprašam, zakaj bi njen oče hotel, da se poroči z nekom, ki ga ne mara pravi, da zaradi denarja. »Prej smo imeli le eno sobo, po poroki pa so nastale še ostale tri. Mislim, da mu je Laurance plačal.«
Fatima, ki ima za sabo podobno štorijo, le da je na poroko z nekim Nicolasom iz Marseilla pristala, pravi, da je bil Laurance zelo prijazen in da je Lejli kupoval lepe obleke in veliko drugih lepih stvari. Sama je v poroko z Nicolasom privolila, ker je hotela v Evropo. Rekla si je: »Če bo prijazen z mano,ostanem z njim, drugače se bom pa ločila.« No potem je Fatimin stric za njenim hrbtom Nicolasu svetoval, da izroči denar za takšito, lepo poročno obleko kot iz Tisoč in ene noči, pa seveda za poročna prstana. Da bo v njegovi odsotnosti poskrbel za vse. Ko je Nicolas poklical Fatimo in jo pobaral, glede obleke in prstanov, je začudena odvrnila, da njegovega denarja nikoli ni videla. V naslednjih dneh se je stričev sin Omar na plažo začel voziti na novem quadu, Nicolas pa je sporočil, da poroko umika z dnevnega reda. Še dobro, ker je Nicolas baje junkie.
Lejli je uspelo iz nesrečnega zakona pobegniti nedotaknjena, kot pravi »Laurance se me ni nikoli niti dotaknil«. Zato pa se je njenega srca dotaknil in ga naposled tudi preluknjal, Youssef. Ta jo neznansko ljubi, ona pa njega. Ko je delal v sosednjem hotelu, ji je mama Mina krila hrbet, zato da je noči lahko preživljala z njim. Kadar je oče spraševal, kje je, se mu je zlagala, da spi ali da je pri teti. Hotela sta se tudi poročiti, pa je bil oče proti. Prišel je nov ponudnik in oče je Lejlo, ponovno brez njenega privoljenja, obljubil drugemu. Tokrat nekemu mladeniču iz Taroudanta. Spet je bilo že vse pripravljeno za slavje, fentanih ne vem koliko kur in spečenih ne vem koliko slaščic, a tudi tokrat je Lejla rekla »ne«. »Ne morem te vzeti, ljubim drugega.« Oče je spet znorel, mama jo je spet branila in Lejla je spet spakirala kufre ter odšla k teti. Romanca z Youssefom je trajala tri leta, nakar je Lejla ugotovila, da ima njena ljubezen rada tudi fante. Kar niti ne bi bil tak problem, če se Youssef v hotelu nebi prodajal francoskim gostom. In odkar je pred tremi meseci spoznala resnico, je Lejla z njim prekinila vse stike. On jo še vedno vztrajno kliče, ona pa trpi in čaka da čas zaceli rane. Pravi, da fant noče delat in da sedaj živi kar z lastnico hotela, ostarelo Francozinjo, ki očitno nastopa v vlogi zvodnice.
Lejla je utrujena od pogleda na Essaouirčane, ki so ljubezen zamenjali za denar. V času mojega obiska, mi je pokazala vsaj tri, ki se preživljajo s prostitucijo. A tako to je, tudi Maroko je ena izmed prizorišč seks turizma. Kot priljubljena gay destinacija je zaslovel že v dvajsetih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi homoerotičnih orientalističnih imaginacij, ki so jih producirali viktorijanski raziskovalci in pisatelji kakršen je bil Sir Richard Francis Burton v devetnajstem stoletju. Tudi sam gay, a obenem Anglež, je severnoafriške dežele od Maroka, Alžirije, Tunizije do Egipta in Arabskega polotoka označil kot endemična področja homoseksualnosti, ki naj bi jo povzročala klima na južnejših zemljepisnih širinah. Predstava o perverznosti Orienta se je po zaslugi takšnih in podobnih projekcij zasidrala v zahodnih imaginarijih in prav gotovo botrovala obisku »Sotadične Zone«, kakor jo je Sir Burton poimenoval, s strani posameznikov, ki jih je gnala sla po užitkih, ki so bili doma označeni za nenaravne in perverzne.
Tangier naj bi v 50ih veljal za prvi in »najnaprednejši« gay hot spot na svetu, ki so ga obiskali ali si v njem ustvarili dom številni slavni ali bogati Evropejci in Američani kot so William Burroughs, Paul Bowles, Truman Capote, Allen Ginsburg in drugi. Do srede osemdesetih je privlačil številne gay obiskovalce, ki so v Maroko prihajali na počitnice iščoč lahko dostopnih seksualnih avantur, a z naraščajočim konzervatizmom, ki ga delno poganja odnos islamistov do zahodnih turistov nasploh in do homoseksualnosti ter prostitucije posebej, je Maroko zadnje čase za take vrste aktivnosti postal prej kraj rizika in nevarnosti kot brezbrižnosti in užitka.
Brezposelnost in težke ekonomske razmere delajo svoje, pomanjkanje seksa, ljubezni in naklonjenosti na drugi strani pa tudi. Tako v Maroku še posebej cveti ženski seks turizem. Kot pravi Marlene, Francozinja, ki se je nastanila v Essaouiri, so poroke Essaouirčanov z Zahodnjakinjami na dnevnem redu. Ženska se v kafiču usede na pijači, kmalu za tem ji prisede nadvse šarmanten in pozoren lokalec, ki ji začne dvoriti, naslednji dan pa že delata načrte za poroko. Ženska svojega »izbranca« ponavadi zalaga z oblekami, darili, denarjem, kosili, pijačo in seveda seksom, on ji vrača s seksom, pozornostjo in bolj pogosto kot ne le navidezno ljubeznijo. Medtem ko čaka, da ona na Zahodu uredi vse potrebne papirje za njegov prihod, doma veselo zapravlja njen denar in čaka, da se mu prikažejo Zahodna Nebesa. Ko se vrata v obljubljeno deželo naposled odprejo, sledi streznitev: on še naprej pričakuje, da ga bo ona vzdrževala, ona pa naposled spozna, da ne ljubi nje, temveč njen denar. Tako je pogosto, seveda pa ne vedno.
V Maroku vedno večji problem predstavlja tudi pedofilija. 4. julija so v Marakešu organizirali Beli marš, na katerem je skupina zaskrbljenih Maročanov in ljubiteljev Maroka opozarjala na problem zlorabe otrok v namene seks turizma. Medtem ko je vsa pozornost glede problematike usmerjena na Tajsko in druge jugovzhodne azijske države, Maroko čedajle bolj postaja priljubljena destinacija za tovrstne ekscese.
Do dvajsetih let dvajsetega stoletja so bili deški plesalci v starosti med 8 in 16 let dostopni po celem Maroku, z naraščajočo revščino in povpraševanjem strank z Zahoda in tudi Zalivskih držav pa se je dejavnost ponovno okrepila. Problematika je resna, saj otroški seks turizem, tako kot drugod po svetu, predstavlja tabu, ki ga je še posebej v konzervativnih družbah, kjer ni odprtega govora o seksu in kjer čast in sramota regulirata socialne odnose, potrebno karseda dobro prikriti. Zaradi tega je storilce težko izslediti. Po podatkih maroškega Centra za nadzorovanje pravic otrok v Rabatu, je med leti 1999 in 2003 kar 43 % otrok, ki so klicali v sili, prijavilo spolno zlorabo s strani tujca.
Za maroškega kralja Mohameda VI. pravijo, da je gay. Njegova homoseksualnost naj bi bila v maroških intelektualnih krogih dobro znana, belgijski novinar De Gay Krant pa zatrjuje, da je Mohamed v času svojega študija v Bruslju redno posedal v gay barih. Kakorkoli, o tem se ne govori, saj je homoseksualnost v Maroku prepovedana, sankcionirana pa le v primerih, ko kak Zahodnjak poskuša navezati stik s trgovino z otroci. Neglede na kraljevo »bolezen« pa mu ta ne preprečuje, da se ne bi aktivno lotil reform, s katerimi namerava izkoreniniti različne bolezni maroške družbe, še posebej tiste, ki se neposredno dotikajo pravic otrok in žensk. Tako je bil leta 2004 sprejet zakon, ki ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega privoljenja, možu pa preprečuje, da bi ženo kar tako zavrgel. Če se loči od nje, jo mora po novem zakonu preskrbeti s sredstvi za življenje, v primeru, da ima z njo otroke, pa tudi plačevati mesečno preživnino.
Ena izmed prioritet Mohameda VI. je bila leta 1999, ko je prišel na oblast, tudi odprava mnogoženstva. Reforma, ki bi ustregla željam mnogih maroških borcev za pravice žensk. Predlog reforme, ki jo je podal, a še ni bila uzakonjena, poligamijo dovoljuje le v izrednih okoliščinah, o upravičenosti katerih odloča sodnik. Ena izmed takšnih predvidenih okoliščin zadeva nezmožnost ženske imeti otroke. V primeru ponovne poroke reforma predvideva tudi pravico prve žene do ločitve. Reformi zakonske zveze nasploh in še posebej ukinitvi poligamije, se po robu postavljajo maroški islamisti, ki imajo zadnje čase vse več privržencev in nekoč zmerna islamistična Stranka za pravičnost in napredek, ki je postala najmočnejša opozicijska stranka v Maroku. Medtem ko se islamisti sklicujejo na Koran, ki muslimanom dovoljuje poroko z do štirimi ženskami, se na Koran in islamsko pravo sklicuje tudi Mohamed VI. Po nekaterih interpretacijah Korana in hadisov, to je prerokove sune, naj bi Koran poligamijo celo prepovedoval, saj ta obenem ko moškemu daje možnost poroke s štirimi ženskami, zapoveduje tudi popolno enakopravnost do vseh, česar pa je, kot pravi maroški kralj, komaj kak smrtnik sposoben.
Medtem ko se poligamija upira, je kralju uspelo dvigniti starostno mejo ženina in neveste na 18 let, to je na starost, ko po maroškem zakonu nastopi polnoletnost, s tem pa tudi svoboda odločanja glede življenjskega partnerja. No, z zakoni je tako, da se v praksi udejanjajo ali pa ne. El Houceine ne more iz svojih tradicionalnih okvirjev. Ko ob vrnitvi iz mesta prestopi prag domačega dvorišča, je prva stvar, ki jo izusti, da je bila Lejla videna pri mostu s tremi fanti. Kar, prvič ni res, ker je bila cel dan z mano, drugač pa, kot pravi Lejla sama, »kaj ga briga. Sem polnoletna in lahko počnem kar hočem.« In tako se tradicionalni in reformirani pogledi na našem dvorišču srečujejo, pa tudi spopadajo iz dneva v dan.
15. julij
Danes imam rojstni dan. Sem v Aurirju, vasi blizu Agadirja, kjer rihtam avto. Zvijanje fedrov, menjava amortizerjev, švasanje, pregled olj in jermenov… Moro je zadeve na svojem kamionu porihtal prvi. Ker se je moral danes, zgodaj zjutraj, odpeljati v Tangier, od koder bo plul v Evropo. V Laayounu mu niso podaljšali vize tako kot lani. Tudi v Agadirju niso bili nič bolj milostni. Tako je naneslo, da sva se proti pričakovajem morala predčasno posloviti. Baaam!!! Prišlo je kot strela z jasnega in do zadnjega mi ni čisto potegnilo, da gre zares. Tako zdaj že cel dan nekam otožna tavam po dvorišču avtomehanika Hasana. Zgleda, da bom v Riff šla sama. Saj s tem ni nič narobe, ampak, tja sva nameravala skupaj. Evo, takole v liminalnost zazibanega človeka zbrihta realnost. Šmrc šmrc delam »tukaj in zdaj«. Kot da nisem vedela, da je vozilo lahko v Maroku največ šest mesecev v enem letu. Zakaj že sem prišla v Maroko? A sem se samo farbala, da bom potovala in pisala? Trenutno se mi zdi, da je bil edini razlog za moj prihod Moro. Če se kaj spomnim, sem nekaj jamrala o tem, da bi bilo lepo biti »tukaj in zdaj«. Če ne gre zlepa, gre pa zgrda…
Na tem mestu se postavlja vprašanje kakšna je razlika med potovanjem v skupini, v dvoje in solo. In kakšna je razlika, če po arabski državi ženska potuje v moški družbi ali sama. Do sedaj sem vedno potovala kot žena svojega moža. Konstelacija , zaradi katere sem v družbi ljudi, ki sva jih srečevala na poti, pogosto zasedala klasično žensko vlogo: moški je tisti, ki vzpostavlja kontakt, ženska je tista, ki se jo spoštuje, ker je žena tega moža. Vsaj v ruralnih območjih, kjer spolno deljene vloge še vedno veljajo, je bilo tako. Seveda sem v družbi lokalcev večinoma zasedala vlogo častnega moškega in počela vse tisto, kar je počel tudi »moj mož«: medtem ko so ženske doma pridno kuhale, sem se sama klatila po terenu in ob vrnitvi jedla za mizo skupaj z moškimi, s katerimi sem lahko o vsem tudi razpravljala. Ko sem odigrala moško vlogo, sem še žensko. Gostiteljice so mi kanirale okončine, da bi čim prej dobila naraščaj in me oblekle v svoja oblačila. Pravzaprav moja ženska vloga ni bila tako zelo klasična, a dejstvo, da sem potovala z možem me je nevtraliziralo kot predstavnico ženskega spola. V tem pogledu sem bila haram, prepovedana, zaščitena in zatorej povsem klasična. Ženska, ki potuje sama, je anomalija…
Letos sem se na pot odpravila s svojim avtom, v družbi treh žensk in psa. In prav gotovo so se zaradi izključno ženske družbe na poti dogajale stvari, ki se v moški sicer nebi. V Fesu, ki je od vseh maroških mest najbolj znan po faux guides, lažnih vodičih, to je ljudeh, ki se ti vsilijo kot vodiči in te poskušajo finančno odreti, sem se seznanila z nečim, kar bi se lahko imenovalo moška prostitucija ali žigolo. Ob nočnem prihodu v Fes smo nekega taksista najele, da nas vodi do kampa. Medtem ko smo mu sledile, nas je na enem izmed mnogih križišč nek tip na motorju pobaral, če iščemo hotel. Pojasnjeno mu je bilo, da gremo v kamp in da smo se znašle. A ne bodi len, nam je vseeno sledil celih 10 kilometrov, na poti celo poskušal odsloviti taksista in prevzeti vodenje do kampa. To me je seveda pošteno pogrelo. Utrujena od celodnevne vožnje sem bila ravno prav nataknjena da sem ga brez milosti nadrla: »Pa kaj je s tabo?! Že 10 kilometrov nam slediš kot kak kriminalec! Si fault guide, ne?! Spelji se, preden ne pokličem policije.« Osebje v kampu, ki je bilo navzoče ob mojem izpadu, mi je kasneje povedalo, da so imeli s taistim osebkom že večkrat težave in de je resnično faux guide.
Lažni vodiči so v Maroku že nekaj časa prepovedani in opravljanje dejavnosti turističnega vodiča brez licence je kaznivo. Ko nam je, še zdaj ne vem, če pravi ali lažni sin lastnika hotela in restavracije, kjer smo se nastanile naslednjega dne, in o katerem bo ravnokar govora, zrihtal fanta, ki nam je za nekaj drobiža skozi labirint feške medine pokazal pot do barvalnice usnja, je postalo jasno, kako zelo resno to prepoved jemljejo v Fesu. Fant je namreč stalno hodil vsaj 5 metrov pred nami, tako da ne bi bilo videti kot da smo skupaj. Malo pred barvalnico se je ustavil in se skril v stransko ulico. Ko smo prispele do vhoda hiše, od koder je razgled na barvalnico, nas je nekakšen inšektor najprej zaslišal, če smo prišle same ali v spremstvu, šele nato so nas spustili na ogled. Leta 85, ko je Moro Fes obiskal prvič, lažni vodiči še niso bili prepovedani. Eden izmed njih mu je na silo hotel prodati ne vem koliko šita. Po tem, ko ga je tip speljal v neko zakotno slepo ulico, ga je v samoobrambi z objektivom na gobec, zbežal stran in se zaklel, da v Maroko ne pride nikdar več.
Faux guide v današnji, bolj mili izvedbi je fenomen, ki ni spolno omejen. V Nigru jih imenujejo chasse touristes, lovci na turiste, kar se morda bolj približa esenci tega poklica. Gre pač za to, da je treba nekako zaslužiti denar in da nekateri poskušajo s turisti, za katere menijo, da bi jim lahko spulili nekaj denarja. Pokažejo jim pot do hotela, restavracije, specialnega suka, mehanika, mošeje ali kake druge znamenitosti. Narava poklica pač zahteva, da se priložnost za zaslužek ustvarja sproti in nekateri imajo pri tem več stila kot drugi. Nekateri te pridobijo s svojim šarmom in simpatičnostjo, nekateri s prijaznostjo in vztrajnostjo, nekateri pa poskušajo na silo. To slednje pomeni, da se sploh ne odločiš za vodenje, ker se je vodič že odločil namesto tebe in ko se tega naposled zaveš, je že prepozno, ker od tebe zahteva denar. In če začneš jecljati »Ampak saj sploh nisva bila tako zmenjena…«, se začne dreti nate, da si ga najel in da je uslugo treba plačati.
Faux guide, oz. chasse touristes pa se lahko specializira tudi za nudenje uslug izključno predstavnicam ženskega spola. Lepo se obleče, prevzame identiteto, za katero meni, da bo »izbranki« všeč in ji dvori: kako si ti lepa, pametna itd. Tako smo se v Fesu naposled nastanile v hotelčku z restavracijo v pritličju. Med prehranjevanjem se je na vhodu restavracije narisal mladenič s kafkovskimi očalci, safari jakno in rutko okoli vratu – kao nek intelektualec. Predstavil se je kot potomec lastnikov, dober poznavalec Fesa in nasploh razgledan mož, ki non stop samo študira in študira in dela že ne vem kateri faks zapored, poleg vseh standardnih jezikov pa govori celo japonsko. Priskrbel je fantiča, že omenjenega vodiča do barvalnice usnja. In to tiste neturistične, kamor hodijo samo lokalci! Seveda je bil zastonj ogled barvalnice končan z obveznim ogledom trgovine s cenovno zasoljenimi in presoljenimi izdelki, ki se ji ob sestopu s terase ni mogoče izogniti, ker je pot na ulico speljana skozi oddelke vseh prodajnih artiklov. V trgovini pa aktualna le nemščina, angleščina, španščina, italijanščina, portugalščina in francoščina. Morda tudi japonščina… Na izhodu nam je naš prijazni vodič, ki nas je sprejel na vhodu, nad katerim z velikimi črkami piše »Ogled barvlanice usnja je zastonj« oštel, ker nismo ničesar kupile: »Z vami sem samo izgubljal čas.« Me prav zanima, kakšne procente ima pri njih naš poliglot Jemal.
Zvečer smo se namenile malo razgledat po mestu. Ko sem se z malo zamudo s hotelske sobe spustila na ulico, sem svoje sopotnice našla v spremstvu nekega osladneža. Predstavil se jim je kot free-lance(!) turistični vodič po Maroku, ki je študiral v Evropi. Ravno tako poznavalec Fesa se je ponudil, da pokaže pot do lokala z alkoholom, kjer se nam je pridružil. Terasa ala vera, cene glede na alkohol sprejemljive in naš Ahmed z vsemi zaposlenimi na ti. Vmes se je izkazalo, da je iz Merzzouge in ko smo predebatirali naš itinerarij se je izkazalo, da naš frilensar ne pozna niti okolice svojega rojstnega kraja, niti Fesa, kjer največ deluje. Ker nismo bile zadovoljne z njegovim izborom restavracije, v kateri je ždelo nekaj zdolgočasenih Evropejcev in prebiralo svoje inštrumente nekaj v berberske noše oblečenih glasbenikov s posiljenemi nasmeški na obrazih, smo se odločile, da večerjamo kar v hotelski restavraciji. Med obedovanjem se je naš spremljevalec vljudno umaknil in rekel, da se nam pridruži kasneje. In ravno ko smo zaključevale, se je pojavil Jemal, ki je takoj nadaljeval tam, kjer je opoldne končal. Z laskanjem in diskretnim a vztrajnim zapeljevanjem .
Večer se je nadaljeval na hotelski terasi, kjer sta se Jemal in Ahmed soočila. Ko je Ahmed ves nadišavljen zakorakal na teraso in sta se pogleda poznavalcev Fesa srečala, je bilo jasno, da nekdo nekomu posega na teritorij… Maročani morajo v primeru, da želijo s pripadnikom/co nasprotnega spola najeti hotelsko sobo, na recepciji predočiti poročni list. Predpostavljam, da sta zaradi maroških moralnih standardov tako Jemal kot Ahmed živela sama, a tega ne morem vedeti zagotovo, ker se nobena izmed nas ni odločila za njuno »vodenje« skozi noč. Ravno tako ne vem, kako se stvari odvijajo naprej, a kolikor vem, je pogosto cilj takih druženj poroka in migracija na Zahod. Če nič drugega pa nekaj dni finančne brezskrbnosti, saj se predpostavlja, da imajo Zahodnjakinje denar, ki so ga pripravljene porabiti za nekaj dni uživanja v družbi lokalnega kavaliraj.
Ponudbe za spolne usluge so postale veliko bolj neposredne v Merzzougi, zaselku ob cca 40 x 20 km veliki sipini Ergg Chebi, kamor turisti hodijo na instant puščavsko doživetje: dvourno jahanje kamel od vznožja sipine, kjer se nahaja hotel, ki arhitekturno oponaša ksar, do oaze, kjer ti pripravijo večerjo in sončni zahod, spanje v pravem berberskem šotoru, zjutraj pa jahanje nazaj in tuširanje de lux ter konzumiranje ksarske restavracije, po želji tudi spalnic. Kdor želi, se lahko odloči le za jahanje kamel, izbira pa lahko med sončnim vzhodom ali sončnim zahodom. Pravi in lažni turistični vodiči ter lokalni žigoli (vloge se pogosto prekrivajo) se tukaj oblačijo v modre bubuje, glave pa ovijajo v šeše. Tisti, ki želijo na turistke narediti še poseben vtis, se izdajajo za Tuarege, berbersko ljudstvo, ki se je po arabizaciji in islamizaciji severne Afrike umaknilo v del Sahare, ki se danes razprostira med Alžirijo, Libijo, Nigrom in Malijem.
V Merzzougo smo se podale, ker je sipina Ergg Chebi s svojim oranžkastim peskom kljub vsemu turističnemu pompu, lažnim Tuaregom in ksarom, ki okoli nje poganjajo kot gobe po dežju, spektakularna in ker smo se na naši poti iz Ljubljane v Marakeš puščave želele vsaj dotakniti. Takoj za Erfoudom in ravno v trenutku, ko smo zavijale na pisto, nas je prestregel »spet en Mohamed« in tako smo zaradi tega, ker so se mi brez GPS-a zatresle hlače, pristale na čaju v njegovem ksaru in ne nekje v sipini, daleč proč od vseh turističnih ponudb. Tam smo se odločile, da ipak poskusimo to čudo od jahanja kamel. Dogovorile smo se za ježo v sončni vzhod, kar pomeni, da so nam kamele pripravili za ob štirih zjutraj.
Napotile smo se spat. V sipino. Brez šotorov, pod zvezdami in milim nebom. Mohamed,dolgoletni turistični delavec, ki s pridom izkorišča domnevno hormonske vplive puščavskega peska na nežnejši spol, je pred spanjem prišel povsem rutinsko, kot da bi to predstavljalo standardni del turistične ponudbe, preverit, če katera izmed nas ne bi slučajno želela z njim na sprehod v sipino, na ogled zvezdnega neba. Pa jade.
Ponoči je začelo pihati in v nekaj minutah se je iz popolnega brezveterja razvil pravi peščeni vihar. Zatekle smo se v berberske šotore pred ksarom, ki pa so, kot se je izkazalo, služili bolj kot turistična kulisa in bili tako precej slabo zavetje. Vhoda se ni dalo zapreti niti po tem, ko smo šotorsko krilo obtežile z rukzaki in skupaj zvezale vogale. Ogrodje se je nevarno majalo in v obraz je nosilo pesek. Čez nekaj časa se je šotor seveda porušil. Nina in Sabina sta se zatekli v drugega, ki je zdržal do jutra, Mojca, Paco in moja malenkost pa smo se do jutra zibali v avtu. Kljub viharju, so nas malo čez četrto na dogovorjenem mestu čakale štiri kljusaste kamele. Biznis mora naprej neglede na vremenske pogoje… Ko smo se po ježi odločale o tem, ali pot nadaljujemo po puščavski pisti do Mhamida ali pa jo mahnemo proti severozahodu, nam je bilo naši varnosti na ljubo predlagano, da za ne tako male denarce do Mhamida najamemo vodiča, to je »spet enega Mohameda«, ki bi se z veseljem zguzil v naš avto. »Same vas na pisto ne pustimo. Gre za vašo varnost.« My ass. Ponoči, ko nas je skoraj zasulo, naša varnost ni zanimala nikogar… Seks turizem in biznis gresta v Maroku z roko v roki.
Ker smo bile brez GPS-a in ker je bilo zeeelo vroče (42 stopinj ob 6h zvečer), sem se hvala bogu odločila, da se držimo prvotnega plana in jo mahnemo proti atlaški soteski Todra Gorge (francosko »grlo«). Kjer bo, inšala, hladneje. Hvala bogu zaradi tega, ker se nam je naslednjega dne ob 11h dopoldne, ravno ko je začela pritiskati vročina, odlomila vodna pumpa, z njo pa še ventilator in da ne govorim, nismo mogle niti naprej niti nazaj. Nekje na pisti bogu izza nogu bi bilo šele vroče… A nismo bile bogu izza nogu, čeprav prašna cesta, ki je v Tinerhir vozila skozi zaselek Ait Aisa, na prvi pogled ni obljubljala kaj dosti.
Štiri ženske, pes in pokvarjen terenec, torej… Ni trajalo dolgo, ko je mimo prišel Omar, mlad casablanški policist na dopustu v rodni vasi. Čeprav je bil namenjen v Tinerhir, je ostal z nami, postavil prvo diagnozo in poslal po lokalnega mehanika. Vmes se je okoli avta zbrala gruča vaščanov, v glavnem samih mladeničev, ki so se lahko naslajali nad nevsakdanjim prizorom. Eden izmed njih je dal prinesti čaj, s katerim je pojil od vročine zdelane Evropejke. Nato je prišel mehanik, ki je ob pogledu v Yotino drobovje ugotovil, da bo težavi kos le »grand mechanician«, veliki mehanik. Kmalu zatem se je na avtomatiku pripeljal tudi ta, snel ventilator in vodno pumpo, rekel da naj avto na kratko vžgem in zapeljem z jarka na cesto, nakar ga bo potrebno odvleči do dva kilometra oddaljene delavnice. Medtem ko smo porivale Yoto, je tipa s kombijem, mimo katerega smo sopihale, pobaral za pomoč, a je zanjo hotel 200 dirhamov (20 eur). »Kar mej jih!«, smo zakričale, kar je k porivanju terenca spodbudilo tudi mladeniče, ki so do takrat nad nami bolj ali manj pasli zijala.
Na polovici poti se je našel drug prostovoljec, Abdel iz Montepellierja s Ford tranzitom, ki je bil mnenja, da je treba v takšni situaciji še posebej ženskam pomagati in Yoto zategnil do Mohamedove delavnice. Tu je veliki mehanik ugotovil, da hladilnik ne pušča in da bo treba po novo vodno pumpo in ventilator v Tinerhir. Abdel je ponudil prevoz, Mohamed je šel zraven kot specialist in supervizor pri nakupovanju avtomobilskih delov, punce so odšle na Abdelov dom, kjer jim je njegov prijatelj Hasan iz Nancyja pripravil slasten tažin. Ob sedmih zvečer smo obredli že vse trgovine z novimi in rabljenimi avtomobilskimi deli iz česar je sledilo naročanje vodne pumpe v cca 1000 kilometrov oddaljeni Casablanci. Težava torej ni bila majhna, a imele smo srečo v nesreči. Poskrbljeno je bilo tako za asistenco pri popravilu avta kot tudi za streho nad glavo. In še več, Abdel in Hasan sta ponudila dvodnevni izlet v Todro Gorge in dolino reke Dades, tako da smo medtem, ko je bil avto v nevoznem stanju, kljub temu potovale.
Na tem mestu se ponovno postavlja vprašanje: ali smo bile tako vsestranske pomoči deležne zaradi tega, ker smo potovale brez moškega spremstva, ali pa smo enostavno naletele na ekstremno prijazne ljudi, ki bi pomoč nudili neglede na spolno konstelacijo? Če se samo spomnim Didija, ki je pred dvema letoma, ko sva z Morom potovala čez Zahodno Saharo, poskrbel za najinega lendiča Bajramija , naju medtem ko so ga šeraufali gostil na svojem domu in za štiri dni peljal v puščavo, lahko zaključim, da je vse odvisno le od tega, na koga naletiš, ko se znajdeš v težavi. So ljudje, ki pomagajo in so ljudje, ki s tvojo nesrečo poskušajo zaslužiti. Pa bodi moški ali ženska.
Čez nekaj dni so punce iz Marakeša poletele v Ljubljano, jaz pa sem se odpeljala na jug, Morotu naproti. Na vseh check pointih po vrsti so me žandarji spraševali: »Potuješ čisto sama?« Ženska, ki potuje s svojim možem, je zaščitena. Ženska, ki potuje s prijateljicami, je željna zabave. Ženska, ki potuje sama, je anomalija. Tako na stvari gledajo drugi. Kar se mene tiče, je edina razlika med solo, dvoje in več v tem, da se, ko si sam, najbolj zavedaš samega sebe in svojih želja. V družbi, naj bo v dvoje troje ali več, pa je navječja umetnost usklajevanje teh želja in pričakovanj z željami in pričakovanji drugih. Zaradi tega je včasih lažje biti sam. Ampak, ali je na svetu kdo, ki si res želi biti sam?
Medtem ko tip duhoviči in flirta z Laro Croft na svetovnem spletu, je realnost taka:
To so moje stvari.
4 km od meje z Mavretanijo.
Lulček me je vrgel ven in se odpeljal v Najdibu.
K Mariami. Pravi, da se bosta kar poločila.
Cankarček je šel na neskafe.
No najin Hasan je zelo pozoren mož. Ko sva odpotovala, je na Morov gsm poslal sms:
“Upam, da vama gre dobo, vam in Špeli.”
Sva odgovorila da hvala, vse v redu, zelo ste prijazni. Nakar se je prava pozornost šele začela:
“Dober večer… Povej Špeli: ‘Ponujam ti točo biserov iz dežele, kjer nikoli ne dežuje…’”
Kaj bi bilo zdaj to? Grožnja? Ženitna ponudba? Ne ne, ker potem je napisal še:
“Špela te ima zelo rada. Dobro pazi nanjo.”
Kakšne tri dni je bilo zatišje, nanj sva že skoraj pozabila, potem pa naju je spomnil, da obstaja. In to na nepozaben način.
“Kako gre Špeli in vam? Povej Špeli: ‘Naj postanem senca tvoje roke, senca tvojega psa…’”
Ej, da bi naši momci znali ovako! Ampak na moj telefon, ne na telefon mojega tipa… In čez pol ure še:
“Tvoje ime bom napisal na pločnike in vrata mojega mesta ter kričal na ves glas, da imam nekoga, ki mu je ime Špela…’”
Imaš?! Figo maš! Hasan, zdaj si šel pa res predaleč!
Še dobro, da nisva prenočila v njegovi rezidenci. Gotovo bi ponoči Moru prišel povedat: “Povej Špeli, da ji nočem nič hudega.”
Recent Comments