You are currently browsing the tag archive for the ‘kulinarika’ tag.
Vem vem vem… Že dva meseca nič. “Going nativ” smo vzeli preresno, pozabili na naše poslanstvo direktnega prenosa s terena, sama velecenjena tehnika “opazovanja z udeležbo” pa je podlegla prekomernemu stapljanju z okolico. Kljub temu nas je ravno ta nepazljivost in nenamerna izguba distance ter raziskovalne objektivnosti pripeljala do pretresljivih odkritij. Prepričajte se sami:
Žuž haluf – žuž mejt. Ali po naše: dve divji svinji – obe mrtvi. In to v rokah domorodke Maročanke – muslimanke.
Branki in vsem žalujočim v imenu etične nespornosti znanosti v svoji najčistejši obliki sporočam, da ju nisem pokončala sama. Definitivno pa sem se znašla v nepravem trenutku na napačnem mestu za tiste, ki sem jih opazovala…
Leta 1968 se je v Diabatu ustavil Jimi Hendrix. Dneve je preživljal ob galopiranju po plaži, posedanju v lokalni betuli in žuriranju v lokalni šumi, ki jo ravno v tem trenutku spreminjajo v golf igrišče. Dvajset let za tem se je El Houcine poročil z Mino, hčerko lastnika lokalnega kafeja in betulo preimenoval v Cafe Restaurant Jimi Hendrix. El Houcine fura betulo one man band, v kateri pripravlja hrano iz doma stiskanega arganovega olja, najboljše omlete v Maroku in kavo, ki ima okus po božiču. Seveda podajam le svoje skromno subjektivno mnenje, pa vendar…
Na kafič se naslanja družinska hiša z napisom La caravane d’Jimi Hendrix, s patiom, okoli katerega so razvrščene štiri sobe in kuhinja. Ena izmed njih je trenutno moja. Z El Houcineom sva se malo cenkala, da mi jo je naposled oddal za 70 dirhamov (6,5 eur) na dan. Za lukno s souporabo kuhinje in res bazičnih toaletnih prostorov se mi je spočetka zdelo malo preveč, a takrat še nisem vedela, da najem sobe vključuje tudi polni penzion. Patio, na katerega se odpira, je namreč del skupnega gospodinjstva, kar pomeni, da ločeno življenje nekako ne paše v koncept maroškega gostoljubja.
Dva dni po mojem prihodu se je začel ramadan in vsi so prenehali s prehranjevanjem in pitjem v času sončne svetlobe. Ne pa tudi s pripravo hrane. Ramadan pomeni post, pomeni pa tudi celodnevno pripravljanje večernega iftarja. V kuhinji se stalno nekaj secka, cmari, kuha, praži, meša, melje in tre. Dvorišče je preplavljeno z vonjavami in kljub temu, da imajo prazne želodce, se vsem zdi povsem logično, da skrbijo za žejo in lakoto, ki napada krivoverne tubabe. Ata El Houcine, tudi v času ramadana v kafe restaurantu pripravlja slastne tažine, mama Mina s hčerkami Fatimo, Leilo in Aišo skrbijo zame: »A si lačna, žejna, vzemi si karkoli iz hladilnika, boš čaj, a ti sploh kaj ješ?« Ne vem, a skoraj bi prisegla, da tisti volneni trakec Svetega Srečka deluje.
Sicer pa ramadan pri Jimi Hendrixu poteka takole: z alkoholom je potrebno prenehati vsaj 23 dni pred pričetkom ramadana. Leila pravi, da je oče nehal pit tri dni prej, kar ni v skladu islamom, a to je njegov, ne njen problem. Mama Mina pravi, da je drugače vsak dan na whiskeyu in da se mu jezik kar pošteno zapleta. Tudi Fatima in Leila sta že probali alkohol, Fatima vodko, Leila whiskey in pivo. Mama Mina pred možem skriva, da kadi. Po cigarete ji trenutno hodim jaz. V času ramadana je kar se cigaret tiče bolj post kot ne, sicer skuri tudi po škatlo na dan.
Vsaj v času ramadana je treba moliti, sicer je, kot pravi Leila, post zaman. »To je tako, kot da bi te nekdo za cel dan zvezal brez razloga«. Edini, ki redno moli sta Leila in mama Mina, Aiši se ne da, Fatima pa se noče preveč premikati, ker bi se rada zredila. Da bi pridobila na kakšnem dodatnem kilogramu in lepoti uživa sirup za povečanje apetita. Leila, ki prisega na evropske modne smernice in ploščate trebuhe, jo zaradi tega stalno zafrkava:
»Veš, Fatima noče hodit, ker se boji, da bo shujšala, hahaha!«
»Ni res, lačna sem in brez moči!« se smeji nazaj.
V času ramadana so plaže prazne. Ker je opazovanje nasprotnega spola nasploh, kaj šele razgaljenega, prepovedano, se jih ljudje izogibajo kot hudič križa. Jaz seveda neznansko uživam.
Fatima: »Kam greš?«
Jaz: »Na plažo. Greš zraven?«
Fatima: »Se boš kopala?«
Jaz: »Ja.«
Fatima: »Jaz tudi.«
Aiša: »Haram!«
Leila: »Jaz grem tudi zraven. Vzela bom kopalke, če ne bo nikogar, se bom tudi jaz kopala.«
Seveda, zakaj pa so vsa tista ogrinjala, ki jih prodajajo po maroških sukih. Zato, da se ženska v kopalkah zavije vanje, če mimo pride kak nepotreben moški.
Ko sonce pade v vodo in se z minareta oglasi mujezin, so že vsi posedeni za mizo, na kateri so se cel dan postopoma nabirale dobrote: solate take in drugačne, harira, kebab, cimetovi flancati, pomfri, ribe, rogljički, melone in granatna jabolka, razne omake, datlji, čaj ipd. itd.. Jé se in jé se in jé… Nakar lahko opazujem mamo Mimo, ki leži na kauču in globoko diha, medtem ko se z eno roko grabi za trebuh, z drugo pa za glavo. Boli jo žlička.
Ob polnoči, ko se mi že pošteno zapirajo veke, me Fatima spet kliče »Sabona, pridi jest.« Prvič v življenju imam vzdevek. Fatima si nikakor ni uspela zapomniti mojega imena, me krstila za Sabono in zdaj me tako kliče vsa družina. »Sabon« je po arabsko milo, torej sem postala Mila?
»Pa saj smo ravno jedli.«
»Ja, ampak zdaj bomo pa še enkrat.«
Pojemo tažin, nakar se za želodec grabita še Lejla in Fatima. In tako vsak dan jovo na novo…
»Tale ramadan vam ne dene ravno dobro…« si mislim, medtem ko Lejla razlaga: »Ramadan je fajn, ramadan je zapisan v Koranu.«
Tole bi se dalo označiti kot čisto podvajanje, a vendar: med potjo iz Dakhle na jug sem se v trenutnem navdihu odločil za kvantni skok v polje konceptualnega. Do nadaljnega bom slikal samo še razglednice (saj to je tisto, kar vleče, kajne?), se pravi bom škljocal samo še udobno nameščen v odzadnjem sedežu, s šalčko toplega čaja v roki.
Ekola:
Tole je Casa Espagnol, eden redkih placov na obalah Zahodne Sahare, v katerem bi nadebudni jadralec našel nekaj zavetja za čez noč. Zaliv je namreč solidno zaščiten pred prevladujočimi vetrovi iz SZ-SE kvadranta. Zadnja dva dneva je končno začelo pihati. Saj ne da bi bil tega vesel. Tu sta celo dve boji,
ki so jih za sabo pustili nadebudni marikulturniki, ki so tu zaštartali kultivacijo dva pošta nazaj ovekovečenih pizdic. Pa se nekako ni izšlo. Pizdice niso navrgle dovolj cvenka ali kaj. Oprema je še vsa tukaj, malo abšlesana, pa ne preveč, tako da če koga zanima, prosim. Tukaj sem naletel na kolibo z očetom in sinom, ki bi pravzaprav moral biti v šoli. Pa na dva upokojena Francoza s hudim ex Pariz-Dakar tovornjakom, pa na Bretonca z land lover mobilom. Sami rahlo ukazovalni upokojenci pritlikave rasti. A žilavi, kot podplat iz Mišelin gume. Kakorkoli, en upokojenec non-stop vleče ven ribe porcijašice. Po mojem ima hladilnik že zabasan. Po mojem mi dostava na dom ne gine.
Samo naj jih proba prinest neočiščene!
Kat. Rez. Šnit. Sem šel malo naokrog. A verno sledeč konceptu iz kamiona stopil nisem. Prispel sem tudi v Chico, najbolj raff ribiško vas na obalah Zahodne Sahare. Kraj neizrecne umazanije in čudovitih porcelanastih skal, ki se fosforescentno vijolično svetlikajo v sončni svečavi, če uporabljaš fensi daljnogled znamke Eschenbach. Sicer je Chica ena taka maroška Avstralija v Zahodni Sahari. Ribiška kazenska kolonija. Vsi so nadrkani do amina (musliči rečejo amin, ko nehajo molt). Tako na prvi uč. Ko pa se bolj informiraš, ali pa poznaš prave ljudi, stvar zgleda takole: Mustafa, ribič iz Case espagnol (sicer gostinec, po pedigreju pa poljedelec), je časten človek. Kot tak je branil čast svoje žene in za to dobil 10 let strogog zatvora u KP Zenica. Po šestih letih je prišel ven – na račun novega kralja in od novega kralja prvorojenca. Pa naj še kdo reče, da monarhija ni kul družbena ureditev. V čuzi je Mustafa bil z nepismenim modelom, ki se mu reče Bulbul. Njegovo pravo ime, poleg mame (če jo ima) in Bulbula samega, pozna le še Mustafa, ki je Bulbulu pisal prošnje za pomilostitev in taka brezupna jajca. Mustafa in Bulbul nista več neka strašna frenda, je pa usoda obadva naplavila zelo blizu eden drugega. Bulbul operira iz zaledja bencinske črpalke pri Chici. Je taglavni diler v teh krajih. Baje da proda od 1.5 do 2.5 kil šita na mesec. Poleg tega fura še rejo drobnice, t.j. odkup ukradenih ovčk’n'kozic in preprodajo le-teh. Futra jih s starim kruhom, ki ga zanj zbirajo v Chici. Če hočejo kak džojnt po akcijski ceni. Ovce čuva Nažim iz Casablance, ki je bil tam guardian, to je neke sorte paznik parkiranih avtov. Ker Maroko na veliko leze v rit Evropi, želevši postati še boljša Slovenija, se po novem prodajajo koncesije za gaurdiene. Nažim ni mel keša za koncesijo. Nekdo drug pa ga je imel in je Nažimu rekel odjebi stari, zdaj sem jaz tu gospodar. In zdaj Nažim mona 2.000 km južneje dela za Bulbula v eni blatni in orenk zaminirani luknji 8 km od ceste. Za 25 dirhamov na dan. To je za čike marquiz, pa še sedem dirhamov ti ostane. Na že omenjeni bencinski se tudi na veliko porodaja alkohol. Tuj in domač. Za tujega nimam keša, ampak domačica, ki se ji reče mahja, po frenčosko pa »o de vi«, v prevodu »voda življenja«, me je pa kar zaintrigirala. Še posebej za to, ker jo prodajata dva kraljeva žandarja! Na bencinski imata mizico in dva stola (sposojeno iz kafiča), pro forma nekaj čekirata promet, v resnici pa za Bulbula prodajata mahjo. Jaz sem jo dobil zastonj. Se mi zdi, da zato, ker sem bil nasmejan. Jebi ga, zrem smrti v oči, kreditov nimam, pa mi je vse smešno.
PS
Aja, ker me po novem nosi v vode Imelde Marcos zvane Narcos in imam že 2.999 parov čevljev, sem en par pač šenkal Nažimu. In Nažim mona je ta stare, čisto v redu cipelice gladko zadegal čez rame v nek grm, kjer so jih takoj napadle ukradene kozice, namesto, da bi jih skušal prodati Bulbulu za dvojno ceno.
PPS
Aja, kje da so zdaj razglednice?
Ma evo vam.
PPPS
Aja, vsake toliko kak nadrkan ribič trešči kako defektno hobotnico na moje vetrobransko steklo. Še dobro, da brisalci ne delajo. Predstavljajmo si zdej ta mess. Modro počakam torej dan, dva, da nemili veter in muhe Ce-Ce hobotnico zmehćajo in potem ekspertno zasukam kuhalnico. Nastane pričujoča razglednica.
In še nekaj manj ugodnih stranskih produktov, o katerih več v naslednji številki €migratorja.
Moja naljubša plaža ni nič spektakularnega.
Je pa globalno v redu. Kot prvo je lepo zaščitena pred vetrom. Beli pesek prave granulacije omogoča kot drugo brezšiven vstop v vedno spokojni oceanski rokav, tako ob plimi, kot ob oseki. Gneče kakopak ni. Prvovrstna hrana je v pešadijskem radiju. Vongole, divje ostrige, ribe & raki in kajpak klapavice velikanke / magnum pedoči / pizdice gromozanke:
Ob oseki dosegljive z levo, samo gležnarje je treba sezuti. Za časa plime se je treba malce bolj potruditi. Sem sicer malo iz vaje, ampak a ne spominjajo dejansko na…
Treba pa je dodati, da zaradi svoje velikosti pizdice v svojih nedrjih zadržujejo toliko vode (morske seveda), da kakršnakoli buzara odpade. Treba se je znajti drugače. Kakorkoli liiiz, mljac in slurp.
Obilna je slast pecanja lastne hrane. Plaža je zelo primerna tudi za pomivanje posode. Tu nekje živi ribji orel.
Na hribu točno nad plažo ima brlog šakalji par. Sicer sta homoseksualca, nekakšna pravičneža in komunista, a iz letala se to sploh ne vidi. Na koncu plaže je majhen kanjonček, v katerega se ob silnem vetru zguzita dva terenca in se pretvarjata, da je bonaca. Zaradi narave saharske obale je takih placov malo in so dragoceni (še enega sem zvohal nedaleč proč od prve in di oridžinale farme ostrig, ki jo fura dama Pascale, ki izgleda kot stara klapavica, majkemi). Čeprav letos še vedno ni nobenega vetra, tako da morda zgolj zganjam paniko za prazen nič. Klima se je pač spremenila, na bolje, jebi ga, kaj čmo zdaj. Cmerali se ne bomo. Čeprav, na moji najljubši plaži neredko postanem prav ostudno sentimentalen – mesto Dakhla je onfas na drugi strani zaliva, 8 km zračke in mami z obeti civilizacije, priziva dobro družbo in seveda tone spominov, tako blizu, a le tako daleč. In da ne bi spet jokcal, se raje zazrem v bledo lice matere zemlje in potem vidim to:
Kot nek prašpeh, en kos nečesa, kajvem, svašta, krneki, če se ne motim.
Nima glave, nima riti. Plastika ni, pa dobro kaj je to? Odgovor slavnega prirodoslovca in naturoljuba Morovića je: preberi spet naslov in pejt spat.
Za tiste, ki spati ne moremo, pa PS.
Lejdis in džentlemen pliz let mi introdjus ju maj uan end onli d bjutiful d senžual Andželina Žoli:
Kako lepo prijazno se smejčka. Meni stalno, vam pa kolikor šef dovoli. Naša Andžika je €-migratorju naredila res neskončno veselje. Še moj alter ego,
se je zdramil, se obrnil na drugo stran
in spal naprej (courtesy of Tomaž Šalamun). Za razliko od treh starih kosti.
Le-te obračam samo še jaz, ker je njihova lastnica želva Caretta caretta preminila. Vem, da je za lase privlečeno, a ob slednji vedno pomislim na porš carrera. No, in potem je tu še, še, še pomnite tovariši: morski vrag, Stane McDolanc, naš Barbapapa osebno.
Jabadabiduu!
Verno čitateljstvo E-migratorja vse ah te plaže že pozna. Zdaj je žal v igri nov faktor. La mala pata. Strašna, kači slična jegulja, ki po pripovedovanju lokalcev zna biti tudi taaakoo doolga, ki v plitvinah zahrbtno preži na nič hudega sluteče avan-turiste. Da jih piči z bodico na koncu repa ali pa jih strupeno ugrizne. In kako uro kasneje je avan-turist že malo retro. Mrtvo meso. Kosilo za Malo pato.
Ko sva se vrnila iz Tišle in je v bližini obale temperatura strmoglavila na idealnih 25 stopinj, sva se najprej zaparkirala kar pred nov obcestni kompleks s črpalko, delavnicami, restavracijo in trgovinicami. Kraju se reče Daghmar (Saharci), oziroma Lamhiris (Maročani) in ni pravzaprav nič drugega kot nekaj pump, hotel in pripadajoče novozgrajeno naselje za Saharce, ki jim maroška oblast zastonj gradi prav fletne hiške, samo da bi bili lojalni državljani. Saharci v veliki večini to niso, pa hišk ne vzamejo ali pa jih takoj prodajo naprej. Maroški priseljenci hišk seveda ne dobijo. Za njih je rezervirano trdo delo za malo boljšo plačo kot na severu. Tako se med starimi in novimi prebivalci Zahodne Sahare ustvarjajo zamere in tenzije. Ambruške okoliščine skratka.
Na črpalki sva malo komunicirala z ljudmi (je kar pasalo), malo sodelovala pri spremljanju fuzbala in se izmenjavala na Špelinem računalniku. Moj je dokončno crknil. Počutil sem se kot Tomaž Humar pod tistim pakistanskim helikopterjem. Ekstremni pisatelj. Naslednjega dne sva odrinila k morju, smer Cap Barbas. Bil je to zadetek v črno. Odkar so zaprli še malo južneje ležeči Corbero, ko so ugotovili, da tam ribolov res nima smisla, ker je drstišče vseh sort rib, je Barbas zadnja ribiška vasica pred mejo. Krasne plaže, krasen zalivček z romantično demoliranim pomolom, nekaj upravnih stavb in barakarsko naselje ribičev s severa. 600 tipov in niti ene ženske. No, po novem je tu bila Špela in bila je temu primerna atrakcija. Mislim Kylie Minogue je celo življenje trdo garala, pa ni bila nikoli deležna takega, moram dodati zelo spoštljivega, malikovanja.
Zbudil sem se še preden zoro in si v trdi temi ogledal lansiranje ribiških čolnov v morje. Lesena “patera” tehta okoli 800 kg, v morje se jo nese na utrjenih ramenih in potem se čoln drži, da ga ne prevrnejo valovi, tačas, ko poteka vkrcavanje opreme, 20 ali 15 konjskega izvenkrmnega motorja, goriva…
Čolnov je 67, od tega jih 22 začasno počiva, tako da lansiranje cele flote kar traja. Ko je vse na svojem mestu, krmar počaka na ugoden val in ful gas, gremo.
Tako sem spoznal drobna mladeniča z imenom Tico in Aziz. Nosača. Trenutno vsak dan zneseta 44 čolnov v morje in popoldne spet ven. Barko prenaša 6 do 8 ljudi, se pravi 44 krat najmanj 100 kg, krat dva. Jaz sem nekoč z Matjažem Krivicem v Buždurju poskusil malo dvigniti čoln. Od takrat vsa puklasta hodiva po svetu.
Kot vsi ostali ribiči tudi Tico in Aziz živita v barakarskem naselju, zbitem iz naplavin in ostankov,
kamor sta me po opravljenem delu seveda povabila na čaj in kos včerajšnjega kruha.
Vasica ne pozna denarja. Ja, je res. Vse laufa na bone, ki se jih potem vnovči v Dakhli ali pa Agadirju, od koder prihaja večina ribičev. Zanimivo je, da skoraj vsi prihajajo iz načeloma fensi krajev, kot so Oualidija (ostrige), Safi (lončarstvo), Essaouira (Orson Welles, turizem) ali že omenjenega Agadirja, ki velja za maroški Portorož. Keša je kot pečk, samo ne za vse. Skratka v vasici ni gotovine. Baje zato, da se izognejo nemiru, ki ga denar prinaša (alkoholizem, hazard, ženske, sklepam). Tako vse laufa po principu blagovne menjave. Tudi nakup rarogov, s katerimi sva se v Barbasu dobesedno ubila. Mislim, po nekaj dneh sva čisto razumela, zakaj jih lokalci niti videti več ne morejo. Čeprav, midva se prav gotovo še vrneva po repete…
V predahu med proteinskimi orgijami (domačini pravijo, da imajo raki preveč vitaminov, pa je potem to brez žensk malo problem), sva se sprehajala in kopala. Eden na računalniku, drugi na morju. Dokler nama prijazen pripadnik kraljeve mornarice ni povedal za Malo pato. Da sta tu že dva človeka zaradi nje umrla, na licu mesta. Okej. Pozanimal sem se naprej in mrtvih je bilo vedno več. V večini primerov se podobne horor zgodbe izkažejo za vraževerje, ampak jebeš ti to. To je kot z minami. Skoraj stoposto jih ni, ampak kaj pa če so? Torej sem pogumno pošiljal Špelo v izvidnico. Mislim, če je komarji ne pikajo, mene pa mesarijo, je gotovo tudi Mala pata ne bo… Točno to je šibka plat te kalkulacije. Zato sem raje pešačil kilometre daleč, na plažo, ki se spogleduje z odprtim morjem, kjer so divji valovi, ki mrhovinarki Mali pati ziher ne ustrezajo. Sicer prav dober plavalec, sem v divji ocean nekako še prišel, ven pa malo težje. Če te dober brejker povalja, te razupašteti tako, da te še Mala pata ne bi povohala. Skratka, spretno sem zašprintal z grebena lomečega se valu, fascinantno zasurfal z golim telesom in kot prvi ruski sateliti pristal na belem pesku, da se je gverilsko pridobljena braun boja v trenutku spremenila v skandinavsko rozast štih. Dobro, samo da smo živi. In na poti nazaj sem seveda našel majhno mumificirano Malo pato, ravno prav veliko, da je funkcionirala v edukativne namene.
Kot bi mi jo kdo nastavil na pot.
PS
Če kak strokovnjak, -inja prepričljivo ovrže strupenost Male pate, tako kot je predlani to storila dr. Staša Tome z agamo v Nigru, dobri od E-migratorja bogato nagrado.
Najina Mavretanija je bila res kratka, a sladka. Bila sva 3 dni v Nouadhibouju, po domače Najdibuju. Dokaj veliko mesto, kot črevo raztegnjeno po ozkem polotoku, ki si ga delita Mavretanija in Maroko, samo da je maroška polovica samo na papirju, v resnici jo kontrolirajo Mavretanci. Nima veze, kajti verjeli ali ne: za znervirano Gabrielo in kislim Drahmanom, uživaško familijo Mueck in dobrovoljčkoma Matjažem in Ano, je končno končno v Afriko prišel tudi Viktor z Metelkove!
Imenovani tudi nudist. Ko se nama je naslikal, smo šli z njegovim merdžotom namreč takoj malo v akcijo, na maroško stran najdibujskega polotoka, kjer je bilo tako:
Viktor hop v adamov kostum in pljusk in hop mavretanska patrulja meni za vrat: C’est interdit!, tačas ko je Špela blokirala na Viktorjeve dragulje. Mislim nudizem je v Mavretaniji enako zapor. Nima veze. Šli smo na drugo, kao legalno stran, kjer smo pošteno zakopali in nas je iz dreka rešil en mavretanski tovornjak, ki pri tem ni ničesar polomil. Potem smo šli pa v pristanišče,
kjer je veliko avtentičnih čolnov, tiste vrečkice so pa gri-griji, ki jih ribiči hranijo na premcu za dobro srećo, zdravje in veliko otrok. Se pravi, se je mogoče prešteti, koliko ribičev je v enem čolnu, tudi ko jih ni. Čeprav, lahko pa ima en ribič več gri-grijev, nikoli ne veš.
Na koncu koncev se je torej na krasni plaži kopal samo Viktor: Špela je omočila gležnje, jaz sem pa mavretanskim vojakom razlagal, da Viktor danes ni za družbo in potem ril pesek izpod merdžota, kot veper, majkemi. Super.
No in če smo bili že pri stvari, sva Viktorju častila še eno fletno kosilo – mavretanske raroge, ki so sopli kot jetičarji, medtem ko smo jih trogali v črni plastični vrečki iz pristanišča do kempa Abba (nima veze z onimi Švedi), potem pa so ratali rdeči kot Švabi v Zeleni laguni.
Viktor se je oddolžil s čajem in desetimi kilami ponarejenih kristalov, ki naj jih odneseva njegovi hčerki v Lj ter oddrvel v Burkino Faso ali kaj. Midva pa na izi nazaj.
Lajf is gud.
Recent Comments