Oddali smo še en članek o muslimanih v Sloveniji. Za znanstvene pike.

Pa »prilagojeni projekt« mednarodnega raziskovalnega projekta, ki je bil v letu 2010 izbran med pet najboljših v Evropski uniji. Norveški in Danski partnerji so zviseli s strani svojih nacionalnih financerjev, ker ti niso zagotovili dovolj sredstev. Razpis Evropske znanstvene fundacije, ki je pogojeval sodelovanje najmanj treh mednarodnih projektnih partnerjev z individualnimi projekti kot integralnimi deli celotnega projekta sodelovanja, ni predvidel varnostnega mehanizma za primere, ko v finale pride po več kot en partner iz iste države. Danska in Norveška sta predvideli financiranje zgolj enega svojega kandidata. Finska pa treh. Kljub temu, da bi bil projekt izvedljiv tudi z zgolj dvema partnerjema in da denar je, so se Finci odločili, da svojega kandidata in s tem tudi slovenskega partnerja ne podprejo. Eno leto dela za nič: dve zahtevni prijavi in zagovarjanje projekta v finalu, za velikopotezen EU razpis, ki v resnici ne funkcionira. In že tretje leto zapored nateguje evropske raziskovalce zato, da lahko zaposluje armado birokratov, ki dela na prekladanju razpisne dokumentacije in koordinaciji členov razpisne mašinerije. Kakšna ironija: v iskanju zaposlitve, smo zaposlili tiste, ki naj bi nam delo dali. Mar ne bi bilo bolj pošteno, če bi ves ta denar, bojda namenjen znanosti, med raziskovalce zgolj razdelili? Zakaj ne bi financirali kak projekt več in kakega birokrata manj? Še tako slab projekt da menda ja kaj bolj oprijemljive rezultate kot administrativno delo, ki je samo sebi namen. Me pa skrbi, da je med birokrati vedno več znanstvenikov, ki v tej administrativni flajšmašini aktivno sodelujejo: hudičevi advokati so v zameno za redno plačo svojo dušo prodali sistemu, za katerega si sedaj zmišljujejo vedno nove in nove nemogoče pogoje in grenijo življenje svojim stanovskim kolegom. »Če meni ne znese naj še tebi ne! Ha!«

Slovenska Agencija za raziskovalno dejavnost ima glede opisanega absurda za razliko finske vsaj malo posluha: za (ne)uspešne finaliste (uspeh je tu res skrajno relativna stvar) je predvidela tolažilno nagrado v obliki skrajšanega programa: naredi isto, v krajšem času in za pol manj denarja. In čeprav partnerji ne bodo financirani, naj potrdijo svoje sodelovanje in navedejo svoje vire financiranja. Nekakšen Fran Levc je to, le da v obratnem smislu: če bo (ne)uspešnemu kandidatu uspelo dokazati, da tudi pod oteženimi pogoji lahko doseže vse osnovne cilje originalno zastavljenega projekta, je tolažilka njegova. Ne vem, podarjenemu konju se sicer ne gleda v zobe, pa vseeno… In kam zaboga gre preostali denar? Med Slovenci je že samo v drugi krog prilezel le ta en in edini projekt. Slovenija je razpisala financiranje zgolj enega projekta, v astronomski višini do 600.000 jevrčkov, ki jih glede na plačna pravila ARRS itak ne moreš porabiti, medtem ko so druge države dale po cca 250.000 na projekt. No, podarjenemu konju se ne gleda v zobe in enkrat za spremembo bom lepo ponižna in hvaležna za vsaj to možnost…

Ponižna zato, ker se projekta neglede na vse resnično veselim. Še nič ni potrjeno, še vedno čakamo, pa vendarle, potihem se nadejamo na pozitiven odgovor. Za ta projekt sem naredila vse. Čisto vse, kar sem sploh lahko. Da bi ga obvarovala, sem celo dala odpoved. Ko je postalo jasno, da me inštitucija moje 45% zaposlitve (elegantna rešitev da se legalno izogneš neizplačevanju regresa!) namerava molzti kar na suho, sem bila prisiljena povleči konsekvence. Neprofesionalno vedenje projektne manadžerke mi je dalo pošteno misliti: »Kaj ta površna, nezanesljiva, manipulativna in arogantna oseba bo vodila administracijo mojega projekta? Ne hvala! Celo leto sem globoko dihala in z odgovori na mejle čakala po dve uri, včasih dneva, da me moja kolerična narava ne bi pokopala, a tokrat je šla predaleč. Nekompetenco, to še nekako preživim, a vmešavanje v dogovore za katere sploh ni pristojna in izsiljevanje z grožnjami o znižanju že tako prenizke plače, tega nikakor ne. »Cene raziskovalnih ur so na spletni strani ARRS, sej nisem neumnaaa!« Dejstvo je, da je inštitut z izplačevanjem prenizke plače in povračilom stroškov za mednarodne projektne prijave, ki so nastale izven plačanega delovnega časa, z mano zaslužil in vseeno v ključnem trenutku zanikal moj obstoj. »Ja, hvala, no!« Dovolj mi je tega družinskega biznisa, en higienski minimum profesionalnosti bi se pa le spodobil.

In v takšnem je minilo 6 mesecev moje letošnje Afrike. EU in njena podanica Slovenija sta vzgojili še enega birokrata. Zdaj me recimo ni več strah sestaviti budget za milion in pol jevrčkov, na kar sem izredno ponosna. Nič lažjega! Oborožena s tem znanjem, stopam v svetlo prihodnost, ki se svetlika na koncu dooolgega tunela, medtem ko zamujam sladko-grenko sedanjost. Kot diabetik, ki ne sme sacher tortice… Prilagajanje projektne forme v nedogled, zanemarjanje vsebine, ki je vedno manj tisto, kar je bilo mišljeno v izhodišču, dokler se duševno povsem oropan ne »zbudiš« v Gvineji. Koliko zgodb sem izpustila na poti čez Zahodno Saharo, Mavretanijo in Mali! Zdaj vem, kaj so mislili s tistim konceptom »razčlovečenja človeka«, s katerim so posiljevali naše nedonošene šolske glave. To je, da ti izsesajo možgane, iztrgajo srce in te zaštihajo v drobovje pri še živi duši, ki tako ne ve, ali bi izdihnila ali pa še malo trepetala. Moja se še kar trese. V čakanju na projekt, ki se bo, če se bo, ko se bo, izvajal pod okriljem bolj korektno in profesionalno naravnane inštitucije. Upam.  

Antropologija je fajn, a je bolj svobodna zunaj akademskega sveta. Univerze in inštituti, ki promovirajo projektno delo, so v zadnjih nekaj letih ponotranjili jezik in mentaliteto korporativnega globalnega biznisa. Raziskovanje je tako postalo biznis. Projektno delo je biznis. In tak biznis se po moje ne splača. Leto in pol neplačanega managerskega dela za raziskovalno delo, ki bo trajalo dve leti? In kaj za tem? Vsekakor so v prednosti tisti, ki managersko delo jemljejo kot sestavni del igre. Meni gre slednje še kar od rok, a mi ne diši preveč. Morda bi bilo bolje, če bi se namesto s prijavami projektov aktivno ukvarjala z iskanjem mecena. Nekaj rednega mesečnega drobiža na računu bi zagotovilo psihofizično ravnovesje, odpravilo skrb in dalo krila pisanju. V svetu že obstaja sistem botrstva, posvojitve na daljavo. Zahodnjaki, ki želijo prispevati v dobrobit človeštva, mesečno odštejejo po 50 € za socialno ogroženega otroka doma ali v nerazvitem svetu, kar slednjemu omogoči šolanje in perspektive. Temu se reče pomoč v psihosocialno dobrobit otrok. Kaj če bi uvedli še pomoč v psihosocialno dobrobit za takšne neprilagojence sistema kakršna sem sama? Če bi se našlo nekaj posameznikov, ki bi mi mesečno nakazovali simbolno donacijo, bi se tudi moje perspektive spremenile. Ni hudič, da se ne bi nabralo dovolj za hrano in gorivo. V zameno bi sama bolj redno pisala. Sicer sčasoma hrana več ne bo potrebna, ker bo solarna joga pripeljala do tega, da bom živela le od sončne energije, tako kot gospod Hira Ratan Mantak, a japonske kamele kljub mojim prizadevanjem, moledovanjem in prepričevanjem, prisegajo na dizel.

Sramota! Da sploh izustim kaj takega… Res? Vse je relativno. Med muslimani predstavlja sadaka, pomoč revnim, bolnim, starim, hendikepiranim in kako drugače nesposobnim, častno delo. Tudi v Gvineji. Tudi v Sloveniji.

Vem, obljubljala sem antropologijo vsakdanjega življenja v Zahodni Afriki… No sej, to je to…

Skratka ja, takole se človek zarečenega kruha največ poje ali kako se že reče. »To be continued«, če se izvolim samocitirati in spomniti bralca na razpredanje misli v predhodnem postu, potem pa skoraj mesec dni nič. Ne bom pojasnjevala, da so bili vmes na delu spet »Bosanci«, torej stare teme o katerih je zaradi eksistence pač treba pisati, pa da je skoraj dokončan in precej špehat post s katerim sem bila kar zadovoljna, končal v elektronih že tako vročega ozračja mavretanskega Sahela po tem, ko sem z rahlo prekurjeno glavo odločila, da med ohlajevanjem Yotinega srca nadvse vestno shranim zadnjo verzijo vseh datotek z Eee PC-ja na zunanji disk. Za vsak slučaj.

Sledilo je kopiranje, pa brisanje, pa prestavljanje fajlov sem in tja. In verjetno kak trenutek nepozornosti s klikom na »Yes« ko je bilo zrihtano vse, kar se je zrihtati dalo. Ups. Moj lepo elaborirani umotvor z naslovom Popotniki z v domove predelanimi starimi kombiji, kamioni in avtobusi se je razblinil v nič, kar sem opazila šele danes, ko sem se končno rešila Bosancev 1 in Bosancev 2, zaradi katerih sem morala zadevo dati tik pred njenim dokončanjem na stran, in po tem, ko sem prispela v Mali, kjer pivo končno stane le 0,5l € namesto mavretanskih 5 €. Čisto zares. In tudi ko ga tako pošteno plačaš, še vedno ni legalno, četudi ga kupiš v legalni restavraciji eks-patriota, ki prepovedane substance nabavlja na ambasadi svoje velecenjene dežele. Hja, v Mavretaniji je skoraj vse mogoče ravno zaradi tega, ker je skoraj vse prepovedano. Kompleksna dežela mnogoterih obrazov, kontradikcij in ekstremov.

Priznam, tale pir mi glede na težko spoznanje res paše.

Še ena mavretanska modrost: na Zahodu se biznis dela tako, da vlagaš v povečevanje dobička. V Mavretaniji pa tako, da čim manj trošiš.  Zanimivo, ne? Vedno in na vsakem koraku se je treba učiti. Seveda vedno kjer lahko, vlečem vzporednice s svojo situacijo: jaz vlagam veliko, dobim pa (zaenkrat) nič. Bosanci 1 so bili namreč za znanstvene pike, ki zadnje čase ne prinesejo ne kruha ne mleka, žal pa ne niti slave in so predpogoj da ostaneš v igri, kjer se pravila stalno menjajo, določajo pa jih sile nepotizma pri koritu.

Bosanci 2 pa za Geo, ki je ena redkih slovenskih revij, ki še kaj da, a niti slučajno ne tako kot v starih dobrih časih. Zatorej, kupite aprilsko Geo in se naslajajte nad mojim znojem, poljudnim povzetkom raziskovalnih naprezanj zadnjih deset let. Post, ki je bil napisan iz čistega užitka in zgolj z namenom zadovoljevanja lastnih duhovnih potreb, v obstoječem intelektualno-formalnem sistemu itak ne šteje.

Priznam, glede na absurdnost opisane situacije, postajam rahlo cinična.

Če potegnemo vzporednico z mavretansko situacijo, sem na slovenski sceni črna Sarakolle, s šolami in fakulteto, ki jo gore dole šeta naduvani za nič, polpismeni bele kave barve Maver, ki ga je tja nastavil stric od strica. Skrivnost ni v znanju, ključ do uspeha tiči v nategovanju. Kakor je povedal Malik, potomec črnega Mavra in senegalske Sarakolle, se v Mavretaniji z delom ne da ustvariti nič. Ima le tisti, ki krade, laže in ša kaj hujšega.  Nekaj podobnega opažam tudi na slovenski znanstveni sceni.

Zato, da človek pride do raziskave, se mora pošteno poglobiti v čare birokracije, mesece in mesece študirati pravila in vse cake (kar je v bistvu delo nekoga drugega, ki je za to že plačan), dokler ne postane ekspert za nekaj, kar ga sploh ne zanima in je skoraj že pozabil, zakaj se je z vsem skupaj sploh pričel ukvarjati. In vsebina ekspertnega znanja je izključno v spoznanju, da so pravila postavljena tako, da Sarakolle, Peul, Malinke, Toucouleur ali Bambara vedno potegne kratko, medtem ko Mavr ostaja pri koritu. Na planetu Zemlja nič novega, torej.

Priznam, zaradi izbrisanega fajla sem še vedno jezna, a za napako lahko krivim le sebe samo. Kar je v bistvu dobro, ker to pomeni, da sem še vedno svobodna. Vse kar počnem, počnem po lastni volji, vse kar se mi dogaja, se mi dogaja, ker sama tako hočem in moje misli kreirajo mojo realnost. To je zakon kozmosa. Oooooom…

Ne, nikakor se ne pritožujem, povedati hočem le, da so razmere take, da človek še toliko pogosteje dela napake. In manj skrbno izbira svoje misli. Kot je rekel Malik, je še posebej v vročini treba ohraniti hladno glavo. Moja je bila v trenutku izbrisa podobna ekonom loncu v katerem pod pritiskom brbota čičerika.

A nič ne de, kot pravijo muslimani, se vse, kar se dogaja, dogaja po Božji volji, in morda je bil nehoteni izbris zgolj opozorilo na to, da bi bilo fino še kaj več povedati o krajih, ljudeh in dogodkih, ki sem jih v rigidnem zasledovanju klasifikacije sodobnih nomadov sprva nameravala preskočiti. Moje misli je tokrat namesto glave izbralo srce in jim prišepnilo, da se moram malo bolj prepustiti in malo manj gnati, kadar se stvari nočejo odvijati drugače kot počasi.

Priznam, ob tem spoznanju mi je postalo lažje.

Ponavadi potujejo v skupinah. Še posebej, če so namenjeni v Senegal. Mavretanije, ki jo je na poti treba prečkati, se bojijo kot hudič križa. Slišali in brali so namreč, da tam ni varno, zato stalno iščejo sopotnike, s katerimi bi skupaj potovali skozi to »nevarno« deželo. Na maroško-mavretanski meji sva tako na žandarmeriji stala v vrsti s skupino Francozov, ki so potovali z devetimi kamperji. Vsega skupaj kakšnih dvajset osebkov. Taktika, s katero so en drugemu držali vrsto in zavzeli pozicijo pred drugimi čakajočimi, je spominjala na uigrano gverilo.

»To sta moj in ženin potni list. Ja, poleg kamperja imava s sabo tudi skuter. Številka šasije? Tukaj. Registrska od skuterja je pa tole. Je to vse? Potrebujete še kaj? Hvala. Kdo je pa naslednji? Aha. Antoine, vidva sta naslednja.«

Prava mala invazija…

Kampisti s kamperji so samozadostne enote s hladilniki polnimi dobrin, ki jih na afriškem kontinentu primanjkuje. To so predvsem alkohol, čokolada, siri in salame. S satelitskimi antenami, ki prinašajo informacije iz domovine in preganjajo dolgcajt, s profesionalnimi ribiškimi palicami, ki zagotavljajo uspešen ribolov v vseh vremenskih in morskih  pogojih in z mopedi ali quadi, ki omogočajo poceni in elegantno premikanje na izbranih mikrolokacijah. Zadržujejo se v kontroliranih okoljih, na ograjenih in varovanih parkingih ali v kampih, ki preprečujejo stilk z lokalnimi »nevarnostmi«. Če ni druge, se grupirajo s somišljeniki – s kampisti in drugimi »izbranimi Evropejci«. In niso nikoli zares sproščeni.

Lokalno prebivalstvo in njih vsakdanje življenje jih ponavadi ne zanimata kaj dosti. Naprimer: nekega večera nam je prijeten pogovor z angleškima popotnikoma prekinila rahlo vinjena Belgijka s svojim copatastim možem, ki se ni in ni hotela ustaviti. Navalila je ko blentava. Tudi njena copata ni in ni nehala gledati v tla in se je v nedogled prestopala z noge na nogo. Nihče je ni povabil, nihče je ni  vprašal, pa je kar obstala pred vrati v dom predelanega starega avtobusa in začela:

»Maročani ne razumejo, da nočem biti del njihove razširjene družine. Jaz sem individualistka in ni mi do grupiranja. A oni tega enostavno ne razumejo. Zato, da mi dajo mir, sem morala razviti posebno taktiko. Enostavno ignoriram jih. Vem, to je malo arogantno, a kaj čem, če pa ne razumejo.«

»Res zanimivo. Pa ste prvič v Maroku?« sem jo vprašala, misleč, da vse skupaj le ni tako grozno, kot se sliši.

»Ne, petič«.

»Aaa?! Zakaj pa potem hodite sem, če vam ni všeč?« sem zazevala.

»Zaradi vremena«, je odvrnila, kot da ni izjavila prav nič spornega.

Mislila sem si: »Prasica!!!« pa naj bodo moje misli sporne ali ne!

Rekla je, da so terierji zelo neodvisnega karakterja, takšnega kot je ona sama. Kolikor vem, se morajo terierjem tudi vsi podrejati. No, tega, da je imela moža pod vojaško komando, se ni dalo prezreti. Terierka in Fifi… Vendar, roko na srce, neglede na njeno egocentrično ošabnost, je gospa zadela v srčiko občebrutalne resnice: večina penzionistov, ki se odloči, da bo potovala s kamperji, to počne samo zato, da se izogne hladnim in sivim mesecem v Evropi. In da malo prišpara. Združuje prijetno s koristnim. Tu res ni iskati nobene romantike. Še tako borna evropska penzija jim v Afriki namreč omogoča lagodno, brezskrbno in neodvisno življenje, zaradi česar se jim ni treba ukvarjati prav z nikomer in ničemer. Če ti vsak mesec na račun prikaplja nekaj cvenka, se voziš naokoli v novem kamperju ter doma ni nikogar, ki bi te priganjal z zadolžitvami ali ti grozil z odpovedjo, si že po defoltu samozadosten. In če te razen lastnega udobja v življenju ne zanima nič drugega, si ignorantski še toliko bolj.

Novi kamperji so draga reč. Cene se kosajo s cenami jadrnic, zato v revnem okolju delujejo vzvišeno in nedostopno. In z njimi pogosto potujejo ljudje s prav takšno mentaliteto. Teh se nikakor ne sme zamenjevati s posamezniki, ki vozijo starejše modele. Ti so ponavadi bolj priljudnega značaja in z okoljem, skozi katerega se pomikajo,  gojijo tudi bolj pristne stike.

Tak je npr. Paul Henri, ki sva ga srečala pri Mohamedu v Valeé du paradis. Deževalo je in bilo mrzlo, pa je vseeno pokukal iz svojega kamperja in se nam pridružil ob vedrenju pod zamakajočo polivinilasto streho, napeljano skozi drevesno krošnjo. Potovati je začel že kot otrok, ker so nomadsko živeli že njegovi starši. Pravi, da nikoli zares ni vstopil v sistem. Svoje štiri otroke sta z ženo vzgajala v kamionu. Pisati, brati in računati sta jih učila sama. Živeli so od zbiranja steklenih perl in poldragih kamnov iz katerih so izdelovali nakit, ki so ga čez poletje prodajali v Franciji. Vedno so se premikali s soncem in bili tam, kjer je toplo. Pozimi v Afriki, poleti v Evropi. Pravi, da jim nikoli ni bilo zares hudo ali težko in da ima na svoje nomadsko življenje z družino lepe spomine. Otroci so se osamosvojili in sedaj potujejo sami.

Žena je pred leti zbolela in umrla. Po njeni smrti se je Paul Henri poročil z berberko Fatimo, ki se mu je z veseljem pridružila pri izdelavi nakita. Pri tem so ji prav prišla tradicionalna berberska znanja, s katerimi je pošteno poživila Paul Henrijev repertoar. Pravi, da so mlade Francozinje najbolj nore na njene prstane: »Lej kako je to lepooooo« vzdihujejo, kadar jih občudujejo. »Za takle prstan iz steklenih perl mi plačajo 5 eurov. Prodam jih čisto vse!« se smeji. Paul Henri pove, da se je francoščine naučila izredno hitro, ker nikoli ni hodila v šolo, kjer bi ji zapacali možgane. Resnično, Fatima francosko govori odlično!

Pravzaprav vozniki starih kamperjev ne sodijo v kategorijo penzionistov z dragimi kamperji. Oblika prevoznega sredstva je v resnici edino kar jih druži, pa še to le navidez. Razlika je predvsem v odnosu do življenja in sveta. Medtem ko eni težijo k temu, da bi poustvarili dom na toplem in so usmerjeni predvsem v urejanje svojih premičnih enot, drugi svoje hiše na kolesih uporabljajo zato, da kam pridejo in še kaj novega doživijo. Eni tisto, kar mislijo, da bi morali vidte, slikajo na svoje fasade, drugi pa hodijo gledat in doživet.

Lastniki starih kamperjev potujejo že od nekdaj. Svojih hiš na kolesih si niso kupili šele ko so se dokopali penzije in ustvarili dovoljšnih finančnih zalog. Ravno tako razumejo, da je za kvalitetno potovanje potrebno še kaj drugega kot najnovejši in najdražji model avtohiše.

Čeprav jih Paul Henri šteje šestdeset in več, ni penzionist v pravem pomenu besede. Ker je celo življenje preživel na poti in v tem času zamenjal že kar nekaj prevoznih sredstev, od kombijev do avtobusov in tovornjakov, z »administracijo«, ki šteje delovno dobo, ni ohranjal stikov. Ko je nastopil čas za penzijo, se je vseeno šel pozanimati, če mu slučajno kaj pripada. Saj obstajajo tudi penzije za socialne primere, ne. Gospa na šalterju mu je povedala, da si je prislužil pokojnino v višini 40 Evrov.

»Živeli ste kot cirkusant in takšna je tudi vaša penzija,« mu je rekla.  Ampak ŽIVEL je pa le, a ne? Paul Henri se zaradi cirkuške penzije ne sekira kaj dosti, ker si zanjo nikoli ni niti prizadeval. »Tako kot sem živel, bom tudi umrl«, pravi. Z zbiranjem perl in izdelovanjem nakita, brez stresa in v prijetnih medčloveških odnosih. »Kvaliteta je tisto, kar šteje. Ne kvantiteta.«

Paul Henri pravzaprav sploh ne sodi v kategorijo penzionistov s kamperji. On je popotnik in tako se imenuje tudi sam. »Voyageur«.

To be continued.

Nomadsko življenje zahteva minimalizem, fokus in disciplino. Če tega ni, si sedentaren. Po drugi strani sestavni del nomadizma predstavljajo obdobja postankov, ko se ustaviš za dlje časa, da lahko narediš stvari, ki jih nisi mogel med potjo. Če tradicionalni saharski nomadi postanke namenjajo paši živine in izdelovanju hajm, jih jaz pisanju in vzdrževanju avtomobila. Če sem v bližini mesta in interneta, tudi urejanju odvratnih administrativnih zadev. Pri tem sem prisiljena v povezovanje nomadskega s sedentarnim. Administracija naprimer, se je razvila zaradi kopičenja, do katerega je prišlo po tem, ko so se ljudje za stalno naselili. Jaz se želim za vedno odseliti, izseliti, razseliti, kakorkoli, vendar sem pri tem ravno tako odvisna od administracije, ki me poskuša prikleniti na mesto. Če me npr. ni na internet in nujnega podatka ne posredujem pravočasno, lahko izpadem iz sistema, v katerega je vgnezdeno moje delo. In če želim videti, slišati in razumeti več in bolje, moram naprej, da lahko podatke in zgodbe povežem med sabo in jih postavim v širšo perspektivo (temu bi antropologi rekli mobilna, večkrajevna in multifokusna etnografija). Tako sedentarni administrativni sistem kot nomadsko življenje mi omogočata delo. Delo pa je preživetje. Zaradi tega se moram stalno, a z rednimi postanki, premikati in hkrati ohranjati stik s sedentarnim aparatom na stari celini. Vse skupaj je pravzaprav stvar logistike in organizacije.

Letos se zares veliko ukvarjam sama s sabo. V iskanju idej za izpopolnitev lastnega nomadskega modusa vivendi pa zelo intenzivno opazujem druge nomade (temu bi po antropološko lahko rekli samorefleksivnost). Tako sem po tromesečnem opazovanju z udeležbo svoje sodobnike klasificirala glede na vrsto logistike in organizacije, na kateri se opirajo v vsakdanjem življenju. Ker je moj notranji konflikt povsem pragmatične narave (izhaja namreč  iz napetosti med tistim, kar bi rada imela in počela ter tistim, kar imam in moram početi zato, da preživim) je tudi moja klasifikacija obremenjena s pragmatično perspektivo. Kakorkoli, naj za začetek spregovorijo le fotografije:

Pranomadi:

Penzionisti s kamperji:

Popotniki z v domove predelanimi starimi kombiji, kamioni in avtobusi:

4 x 4 (avan)turisti in ekspeditivisti v poceni in dragi izvedbi:

Lokalni nomadi:

Podnapisi sledijo. To be continued!

Končno sama. Nikjer nikogar, okoli naju le pesek, ki se zgublja v neskončnost. Paco več ne laja ko se znoči, ker niti tu niti v daljavi, kamor pasje uho za razliko človeškega še vleče, ni žive duše. Edini soprebivalec Iraifije 2, neuradnih puščavskih toplic, vrtine kompanije GeoAtlas, ki sega do ledenodobne pravode, je puščavski zajec, ki mu Paco občasno pride na sled. Ko ga zazna, se kot nor požene za njim v grmovje in dogaja se, da se kmalu za tem kot v risanki pred mano znajde zajček, ki prestreljen od groze histerično išče zaklon. Paco Junako Attaco Bedako. V Mavretaniji, od koder prihaja, s takšnimi psmi lovijo. Pacotov nagon pa je v Evropi, deželi standardizirane pasje dresure, kjer se pasji lastniki med seboj pogovarjajo v imenu svojih ljubljenčkov, rahlo nazadoval. Res je, da mu senzorji delajo 100/h, tudi teče izredno hitro, a ko pride do uboge živalce, je vse, kar mu pride na pamet, da bi se malo igral. V Ljubljani sem bila lani deležna kazni 200 Eur, ker ob 23h ni bil na vrvici. Pes njegove velikosti šteje za človeku nevarnega, zato mora biti pripet. Tudi če zunaj razen policajev, ki so na novo odkrili način za polnjenje državne blagajne, ni ne ljudi, ne avtomobilov, ne drugih štirinožcev. Podnevi mora biti tak pes pripet tudi zato, da ne pride v stik z drugim primerkom svoje vrste – prednost pred ovohavanjem in rangiranjem ima pogovor med lastniki pasjih ljubljencev: »Je samec ali samica? Je kastriran? Aaa, potem bo pa vse v redu. Veste, moj je malo dominanten.« Ko je prvi del protokola opravljen, sledi pogovor s štirinožcem: »Joj kolk si ti luštkan, lep kuža, lep, kaj si pa ti z’ene pasme?« Ljudje se pogovarjajo o psih med sabo in s psmi, psi pa morajo medtem, ko ljudje govorijo, biti tiho, mirno in poleg. Tako veleva bonton.

Če ima vaš pes še vedno jajca in če deluje resignirano, ker vsi štirinožci v njegovi okolici oddajajo enak vonj, tisti, ki ne, pa so zaradi življenjskega sloga »sreča na vrvici« tako agresivni, da povsem normalno rangiranje zamenjujejo za grozeči napad, zaradi česar je kakršnakoli nadaljna komunikacija med psmi in ljudmi onemogočena, potem ga pripeljite v Afriko. Odkar smo pripluli v Tangier, s Pacom več nimava težav. Še nihče me ni pobaral s tistim značilnim tonom »A potrebuješ vrečko?!« (za konzervacijo pasjega dreka namreč) ali mi svetoval, da naj grem s svojim nesocializiranim cuckom v pasjo šolo. Vrvica je nekje v avtu, Paco pa se z drugimi psmi pomenkuje po pasje. Kako je mogoče, da se pes čez noč iz nevarnega krvoločneža spremeni v čisto zglednega diplomata? Sicer je še vedno malo mačo, a o renčanju in brezglavem zaganjanju v druge pse bi težko še govorili. Malo se nasršimo, malo se obstopimo, malo se povohamo in ko ugotovimo, kdo je močnejši, gremo vsak po svoje. Ali še bolje, si prilastimo samico šibkejšega. To v naravni pasji situaciji ne šteje za šovinistično. Pa tudi samice imajo pri tem kaj besede.

Skratka, zadnje dni imam končno mir. Evropska norija se je vlekla za mano vse do puščave. Šele po mesecu in pol se mi zdi, da sem končno uspela preklopiti iz EU programa na nekaj bolj humanega. Kar sicer še ni čisto to, a na koncu tunela zdaj vsaj vidim svetlobo. Pred enim letom sem se odločila, da še enkrat vstopim v sistem, a tokrat z namenom izdelave lastnega sistema, ki mi bo omogočal življenje izven zahodnjaške blaznice in hkrati v zdravi simbiozi z njo. Kljub temu, da mi samota omogoča svobodo, jo na nek bizaren način pogojuje tudi sistem, ki mi v nepravih dozah melje kosti. Zato poskušam ohranjati ravnotežje in zdravo distanco: življenje in delo na enem kontinentu z administrativno navezo na drugem. Temu pravim zdrava mera liminalnosti. A prehod z enega na drug operacijski sistem je tokrat počasen in še kar traja in traja in traja…

Pot do Maroka se je vlekla kot kurja čreva. Za začetek sva iz Ljubljane odrinila en dan prezgodaj, ker se je Moro zakalkuliral in sva v Livornu temu primerno en dan prevedrila v pristanišču. Sledila je pot s trajektom, ki se je zaradi slabega vremena tokrat pošteno majal. Nič boljega ravnotežja ni bil niti moj na novo naloženi abakus. Med pisanjem v pretirano ogrevani ladijski kabini mimo katere so tekali podivjani maroški otroci, se mi je sesul Word. Bom svojo nalogo uspela končati pravočasno ali ne? Ko smo po dveh dneh in pol dosegli maroško kopno, sva se nemudoma odpeljala v Assilah, kjer sem se takoj priključila na i-net in zatem še dva dni sodelovala pri on-line finalizaciji prijave EU projekta. Mejli med Finsko, Dansko, Grčijo in Marokom so leteli, da se je kar bliskalo. Maroški adolescenti so si v i-net kafeju sicer pridno in z vsem pripadajočim hrupom predvajali ta najbolj iritanten maroški pop, medtem, ko mi je Marko preko četa pomagal pri ustvarjanju bolj delavnega ambienta z instant lekcijami arabščine: »Skut skut ‘indi ‘amal! Ipd. Tiho bodi, majku ti, a ne vidiš, da delam!« Zaradi očitne netaktnosti se te in drugih izmed predlaganih fraz raje nisem poslužila, me pa je vse skupaj vsaj poživilo in spravilo v tek. Nauja je dan pred oddajo projekta predlagala, da naj spremenim fokus svojega dela raziskave, ker bo to pripomoglo k večji koherentnosti projekta, kar sem z zadnjo kapljo razsodnosti pripisala deliriju zaradi preizčrpanosti. Nataša je potrpežljivo pregledovala vedno nove in nove zadnje verzije dokumentov in kot pravi modrijan opozarjala le tam, kjer je bilo zares nujno potrebno. Še zdaj mi ni jasno, kako lahko štirje naenkrat simultano delajo na pripravi zares obsežnega projekta ne da bi prišlo do zmede. To tehniko smo osvojili še preden smo se vsi člani posadke v živo tudi spoznali. Zares zares upam, da dobimo ta projekt. Pa ne le zaradi tega, ker bo s takšnimi ljudmi in na tako zanimivi temi kot so marginalne mobilnosti med Evropo in Afriko užitek delati, predvsem zato, ker se bom morda končno iztrgala izolaciji slovenske akademske scene, kjer vsak okopava svoj vrtiček in brani »svojo« raziskovalno domeno. V vseh dolgih mesecih pripravljanja projekta se kljub večji izkušenosti in uveljavljenosti večine udeleženih na projektu niti enkrat ni primerilo, da bi s katerekoli strani zaznala igro moči. Od začetka do konca smo delali v znamenju entuziazma in medsebojnega spoštovanja, kjer se je brez omalovaževanja prisluhnilo prav vsaki ideji in skupaj odločalo o prav vsem.

Po oddaji projekta in vsej hektičnosti, ki me je spremljala že mesece, sem se tisti večer lahko končno malo ozrla okoli sebe in pogledala kje sploh sem. Mesto prazno, sivo, deževno, in čeprav obmorsko, nikjer nobene sveže ribe, da bi si človek malo opomogel ob kaki dobri morski čorbi. Ravnokar je bil namreč kurban bajram, zaradi česar ljudje niso delali in ribiči niso lovili. Vseeno sva kmalu izbrskala čisto pravo ribjo restavracijo v lasti lokalca španskega porekla, zaradi česar je obratovala tudi na največji muslimanski praznik. Gospod je predano gojil kulinarično tradicijo svojih španskih prednikov, ki so se na drugo stran gibraltarske ožine preselili pred več stoletji. Ob pogledu na delikatesno vitrino se je najino že tavtološko vprašanje »Ali imate mogoče kakšno svežo ribo?« kar naenkrat zazdelo brez pomena. Gazda je samozavestno oznanil: »Povejta kaj bi, pa vama prinesem pokazat.« in tako sva izbrala kr z menija.« Začela sva z morsko solato s škampi in hobotnico, nadaljevala z ribjo juho, pa mečarico z blitvo in krompirjem ter morsko paello, vse skupaj pa izdatno zalila z rdečim rujnim in si mislila, srečni Španci, ki čez vikend lahko hodijo na tako dobro in poceni kosilo NA DRUG KONTINENT. Za maroške razmere in moj zadnje čase ekstremno nizek standard je bila pojedina kar draga, a v mislih si še vedno oblizujem prste…

Pot na jug je bila v znamenju dežja. Na severu Maroka so imeli poplave, ki sva se jim k sreči izognila. Brez jaškov za meteorne vode se je na cestah dogajalo marsikaj. Pravih razsežnosti povodnji sva se zavedla šele, ko sva si pri Lejli v Diabatu vasi, ki se drži Essaouire, ogledala televizijska poročila: Casablanca je bila poplavjena, na cestah so nastajali kraterji, avtomobili so bili dobesedno pod vodo in po pritičjih obcestnih hiš je plavalo pohištvo. Klimatske spremembe se dogajajo tudi v Afriki. Še tri leta nazaj nihče ni razmišljal o večjih količinah padavin in potrebi po ustreznem odvajanju vode s cest in ulic. Tako zadnja leta z vsakim dežjem odnese velik del rifških in atlaških cest, po mestih pa se te spremenijo v poplavljajoče rečne struge. Tudi pot do essaouirskega hamama je bila bolj podobna plovbi kot vožnji. Na mestih, kjer so bile v asfaltu nevarno globoke luknje, so postavili ograde, da kak nesrečnež ne bi poniknil pregloboko. Vozili smo allah mulana, z božjo pomočjo in če bi deževalo še kak dan, bi tudi v Essaouiri, tako kot v Casablanci, Rabatu in drugod po severu zaprli mestni promet.

Ponovno snidenje z Lejlo se mi je zdelo kot fatamorgana. Ista soba in jaz v njej za računalnikom ali kupom počečkanih lističev, ki nekaj zlagam, urejam ali tuhtam. To, da je naokoli z delom in stresom nabito leto v katerem so se mi vsi dnevi zapored zdeli prekratki vem po tem, da imam potrebo po nenehnem urejanju misli, papirčkov in računalniških datotek: dokler vsega ne pospravim, ne smem pričeti z ničemer novim, sicer se bo sesul svet… Vsaj tako se mi je zdelo. Spet eno izmed tistih liminalnih stanj, ko vse razpada in je potrebno zaupati, da se bo neglede na labilnost situacije na novo vzpostavil red. Tudi Lejla se mi je zdela kot dežavi: zdaj zgine in je ni več ur, zdaj potrka in vpraša, če greva v Essaouiro ali če bom čaj. Enako kot lani. Kot da nikoli ne bi odšla in kot da bom za vedno ostala tu. Kot da se vmes ne bi prav nič zgodilo, se še njena nova psa imenujeta enako kot prejšnja, ki ju je »po pomoti« zastrupila mestna občina Essaouira. Kuki in Kapučino sta podlegla na zgodnjem jutranjem sprehodu po tem, ko sta pojedla vsak svojo zastrupljeno kurjo glavo. Skupaj z mnogimi drugimi psmi in tretjim Lejlinim ljubljencem Viktorjem sta končala na kamionu mestnega redarstva, ki je naložena pasja trupla odplejalo neznano kam. Napovedano je bilo, da v mesto pride kralj, zato so na vrat na nos izdali dekret o zmanjšanju števila potepuških psov…

Tudi družinska situacija je ista. Lejlina mama Mina še kar naprej na skrivaj kadi, oče Husein pa je v zadnjem letu postal še hujši alkoholik. Vsak večer se mu pošteno feclja in ga pošteno maje, dokler ga Mina ne spravi v posteljo. Enega izmed večerov sem jo vprašala, če gre spat, pa je odvrnila, da zanjo ni spanja, dokler se domov ne vrne pijandura. Pri tem ga je prav zelo zelo dobro oponašala, da smo se nasmejali do solz. Edino obdobje ko ne pije, je ramadan. A takrat ga ni na spregled, ker je zaradi abstinenčne krize tako popadljiv, da se v istem trenutku, ko stopi na domače dvorišče, skrega s prvim, ki ga zagleda, kar še posebej v času ramadanske vzdržnosti ni priporočljivo. Lejla se po novem odpravlja v Evropo, skupaj z njo pa morda tudi mlajša sestra Aiša. Našla je nekega bogatega Francoza, ki ji hoče pomagati le zato, ker je taka, da jo enostavno moraš imeti rad, pri čemer mu cvenka tako in tako ne manjka. Za Aišo se je našel Francozov prijatelj maroškega rodu. Ko pride Alan urejat zadeve za Lejlin odhod, pride živo izvedbo Aiše primerjat s fotografijo in če bo takšna božja volja, tudi zasnubit. Aiša, ki je konzervativna in sramežljiva, si želi maroškega moža, a hkrati tudi boljše življenje v Evropi, tako da morda iz tega še kaj bo. Pravi pa, da mora biti bodoči mož mlad in vsaj simpatičen, če že ne lep. Lejla pravi, da bo všeč gor ali dol Aiša v vsakem primeru v poroko privolila, saj v Essaouiri nima česa iskati: »Seveda bo privolila, če jo zaprosi, kaj pa naj drugega? Ostane tu? Ta hiša tu je kot zapor.«

Tretje sestre Fatime, ob mojem prihodu ni bilo doma. Lejla je postavila hipotezo, da simulira psihične težave, zaradi česar sta jo oče in babica odpeljala v neko zavetišče blizu Agadirja, kjer zganjajo muslimansko magijo in ji bodo pregnali vse žnune, t.i. demone. V resnici naj bi zblefirala, zato da bi se lahko v miru sestajala s svojim fantom, verjetno pa se je s tem tudi malo odmaknila od Lejle, ki ji je s svojo simpatično pojavo, originalnostjo in sproščeno nevsiljivostjo, pa tudi dobrim znanjem francoščine, »prevzela« ta bogatega Francoza, ki pravi, da je srečno oženjen in da ga 40 let mlajše Maročanke prav zares ne zanimajo. Fatima ga je baje zasuvala z sms-i saj je mislila, da bo tako dosegla svoje: na vsak način in za vsako ceno si tudi ona želi v Evropo. A Alana te vrste kurbarija in izkoriščanje revežev, ki so v Maroku sicer na dnevnem redu, baje ne zanimata.

Razplet s Fatimino »psihozo« se konča dan pred najinim odhodom, ki ga tako kot najinih dni v Diabatu nihče ni niti načrtoval niti štel. Skupaj s svojim fantom se je pojavila v očetovem kafiču, kjer sta oznanila, da se bosta poročila. Ko me je zagledala, mi je rekla »Je suis malade, Špela, je suis malade, bolna sem« pri čemer so se ji malo privihala usta. Predstavo je pač treba odglumiti do konca… 10 dni za tem je bila že poroka. Ko je Husein videl, da ima pred sabo resnega snubca, je pri priči dal vsa pisna in ustna privoljenja, tako da je do poroke prišlo še preden se je lahko kateri izmed kandidatov za zakonski stan premislil. In ne samo to, tudi manjše družinsko slavje je sponzoriral, kar v njegovi škrti naravi sicer ni v navadi. Običaj namreč veleva, da za gostijo poskrbi ženin sam. Kdo ve, morda pa je po tihem slavil ena lačna usta manj, ki jih bo imel poslej na grbi? Tega moža sem dovolj dolgo opazovala, da si upam trditi, da je kaj takega mogoče. Ko bo Lejla, ki mu zaradi svoje emancipiranosti nenehno »dela sramoto« odšla v Evropo, z njo pa tudi Aiša, se bo končno rešil družinskih obveznosti in izpadel kot oče, ki je vestno izpolnil svojo vzgojiteljsko in skrbniško dolžnost. Na žalost ostaja še ena težava, za katero se bojim, da ni rešljiva. Hiša, kafič in sploh vse premoženje je še vedno napisano na Mino, ker je Lejla pred leti preprečila prepis, ki ga je Husein poskušal podtakniti svoji nepismeni ženi. Lejla pravi, da je od takrat naprej več ne mara. Povsem lahko razumem, da je težko biti miren, če živiš v strahu, da boš nekega dne ob vse, česar si se s prevaro poskušal polastiti celo življenje…

Priznati moram, da je odhod iz Diabata zame predstavljal pravo olajšanje. Z vso naklonjenostjo do Lejle in ženskega dela njene družine me je vrvež tega doma tokrat kar dobro utrudil. Če sem v tej isti hiši lani našla svoj mir in si nabrala moči, sem letos v njem postala le še bolj nervozna in napeta. Nič osebnega, a naše energije in vibracije so bile tokrat na različnih tirih. Vse v meni je kričalo stran, stran, nekam, kjer ne bo nikogar in nekam, kjer bom lahko poslušala izključno svoje misli. Prav oddahnila sem si, ko sva po desetih dneh odrinila proti Agadirju, z namenom da pri najboljšem mehaniku za avto in dušo na svetu, še malo pošeraufava avtomobile in jih tako do konca pripraviva za saharska prostranstva. Še malo, pa bova v puščavi, še malo in regeneracija duše se lahko prične. A jôk, po prijetnem bivanju v arganovem gozdičku na klifu ob Atlantiku sva se na poti na jug ustavila v vasi po imenu Smimmou, kjer nama je udejstvovanje na internetu pokvarilo razpoloženje. Zaradi neprestavljive obveznosti na sodišču je odprava v Agadir s katero naj bi bil dostavljen tudi moj doma pozabljeni UMTS modem odpovedana, naprava pa na Lejlin naslov dva dni pred tem že poslana preko DHL. Ê sad, reklama pravi, da DHL za dostavo paketa kamorkoli na svetu potrebuje le en dan. Izkušnje pa pravijo, da sva pred dvema letoma parkirana pred mošejo v Dakhli na nesrečno polosovino čakala 14 dni. Take it or leave it, biti ali ne biti, čakati ali ne, pozabiti na vse skupaj ali ne? Sužnji civilizacije brez modema ne morejo ne naprej ne nazaj. Kakšna beda. Zaradi tega sva se tudi skregala. Jaz sem trdila, da nisem dovolj bogata, da bi zadevo kar tako prepustila nekemu maroškemu uradniku, ki se je bo polastil čim bo jasno, da pošiljke ne bo nihče prevzel, Moro je bil mnenja, da ni tako bogat, da bi še 14 dni čakal na severu Maroka na napravo, ki južno od Dakhle več ne bo služila svojemu namenu. Da se je vsaj kaj malega premaknilo, sva se naslednjega dne odpeljala v Aourir, kjer sva se lotila še zadnjih avtomehaničnih opravil in upala, da bo ob koncu te aktivnosti tudi paket že nekako prispel.

Hasan je prav poseben mojster, ki poleg popravljanja in barvanja vozil nudi še vrsto drugih uslug: če te boli duša, te napoti v Valee du paradise, čudovito dolino ob vznožju Visokega Atlasa, če si tik pred iztekom trimesečnega dovoljenja za bivanje v Maroku, te pošlje k Saidu, ki je »na ti« z maroško birokracijo, če iščeš mir, ti najde poceni hiško s figovim in mandljevim nasadom v hribih, kjer se lahko odklopiš, če imaš razkopan avto-dom, se lahko spočiješ v eni izmed kolib na parceli za garažo, če si lačen, si lahko skuhaš v drugi, malo večji baraki, kjer je na razpolago tudi tuš s toplo vodo. Tu se ob večerih igra Enka, standardno pije Hasanov whiskey-cola melange in kuha za vse prisotne. Sestavine za večerjo naj bi plačal tisti, ki je prejšnji dan izgubil pri Enki, a ker ne kartajo radi vsi, se sponzoriranje odvija po občutku. Kuha Hasanov brat, ki bivakira v eni izmed prikolic, ki jih je tu pustil kdo ve kdo in kdaj. Pred leti se ga je preveč zadeval in od takrat ni več čisto za v svet, medtem ko mu v garaži še kar gre. In ker se vse pomembno odvija na parceli za delavnico, ki stoji ob glavni aourirski cesti, je Hasan prizorišče svoje duhovne in materialne eksistence poimenoval Dorf. V nemščini verjetno v spomin na prve stranke, ki so glas o Hasanovih čarih razširile v svet.

O Hasanovem blagodejnem vplivu na prevozna sredstva in njihove lastnike glas seže do Evrope, zato tu nihče ni po naključju. Vsak je za Hasana že slišal od koga drugega in mnogi se k njemu vračajo. Dela kreativno, kvalitetno in ne da bi se z njim vnaprej dogovarjal po garantirano nizki ceni. Pri njem se nikoli ne cenka in nikoli ne ugiba o tem, koliko opravljena storitev dejansko stane. Hasan meni, da se hitenje ne izplača in daje vtis, da je zanj druženje pomembneje od zaslužka. Komur je ta filozofija blizu si ga vzame na izi ter po kakem tednu ali mesecu odrine z urejenimi zadevami, vozilom in mislimi ter obogaten z novimi znanstvi, če ne tudi prijateljstvi. Tako, kot je za svoje okolje nenavaden sam, so zanimivi tudi obiskovalci Hasanove vasi. Garažo povečini obiskujejo house-truckerji, novodobni evropski nomadi, kot tudi drugi osebki najrazličnejših provenienc: zakajeni žandar Mohamed, ki pravzaprav kar živi v eni izmed praznih prikolic, upokojeni poveljnik, muzikant in večni humorist Ahmed, ki ob večerih dosledno izvaja ritual »pipa-kupa-mzika!«, poroko opojnih substanc v svoji glavi, DJ Halid, ki na pokvarjenem hi-fi-ju in zavijajoči kaseti pričara prisrčno Saturday Night Fever ozračje, hotelski recepcionist in študent Salim, ki išče nekaj drugega, Marlene, hči francoskih izseljencev na obisku, ki snuje skorajšnji good life v kamionu zase, svojega enoletnega sinčka in inšalah, bodočega življenjskega sopotnika, Chantal in Hans, ki sta v Maroku zaradi nakupov materialov za čevljarsko delavnico, kjer izdelujeta drago francosko verzijo babušev. Preden sta se ustalila v 200 let stari hiši sredi gozda nekje v centralni Franciji, sta po svetu potovala s konjsko vprego… Pretok in nabor ljudi je za eno maroško garažo res pester, vzdušje v njej pa človeku omogoči lažje preživetje dni, ki jih je potrebno posvetiti duhamorni avtomehanični dejavnosti. Sama sem se npr. med čiščenjem zračnih filtrov zlahka prepričala, da vse, kar počnem, spada v opazovanje z udeležbo s poudarjeno mero samorefleksije.

Ko na obeh vozilih pritegneva še zadnji šerauf, se spravim preveriti, kje zaboga je pošiljka. Glas DHL dame na drugi strani telefonske linije pravi da v Safiju. In to že tri dni. Zakaj tako dolgi in zakaj ne v Essaouiri? Ker nimajo Lejline telefonske, da bi jo poklicali in jo vprašali, če namerava plačati ultra drago carino za pošilko z dvema starima modemoma. Poleg tega v Essaouiri nimajo izpostave in kurir je ubogi bolan obležal doma. Hitra pošta, ki tudi v 14 dneh ne uspe najti naslovnika? Hasan predlaga, da naj zadevo pošljejo naravnost v Aourir, prisrčna in simpatična nomadka in kamionistka Annissee pa v izbrani francoščini in v mojem imenu galantno zateži, da naj paketič zaradi katerega sva že cel mesec obsojena na sever pošljejo na Hasanov naslov TAKOJ. Pri tem še posebej zaleže fraza, ki jo v sequelu dodam sama: »Je suis très très fachée!« Po zaslugi pozitivne karme Hasanove mehanične vasi, sva naslednjega dne brez hujših psihičnih posledic že na poti v puščavo. Končno!

In zdaj tukaj zbiram misli in poskušam ugotoviti, katerega smo bili, ko sva se peljala skozi Laayoune, kjer so naju tokrat izdatno preverjali zaradi demonstracije s 5.000 hajmami, saharskimi šotori, postavljenimi v glavnem mestu okupirane Zahodne Sahare, ki se je končala z opustošenjem mesta s strani razkajfanih Saharcev, ki so jih maroške oblasti razgnale tako, da so nanje s helikopterjev zlivale vrelo vodo. In ali sva Renato, Jerneja in Alana, ki so se odločili v 14 dneh narediti 7.000 kilometrsko pot iz Ljubljane do Bamaka in tam prodati starega Passata srečala dan za tem ali dva? In kako je bil dragi Mavretanec Mohamed iz Sidi Akhfenirja vesel, ko naju je zagledal in kako mu je v trenutku, ko je slišal, da sva samo u prolazu nasmeh padel do kolen. Tudi mene je pošteno stisnilo. In Suejlim,  ki naju je nekaj kilometrov za tem, ko sva končno zapeljala na pesek, ustavil, da bi mu pomagala vžgati njegovo pra pra staro Santano? Po njegovi zaslugi sva opazila, da je na kamionu počila cevka za gorivo iz katere je  že prav pošteno teklo. Res potujeva allah mulana in tam zgoraj naju ima nekdo resnično rad. In kako je puščava v razdalji 100 km od asvalta še vedno prometna! Ker nisva bila še dovolj daleč, sva še istega večera imela že novo srečanje. Stari Saharec Didi se je pohvalil, da ima 4 Toyote in veliko čredo kamel. S svojim šoferjem naju je zapazil ob vodnjaku, kjer sva nameravala prenočiti in naju z vabilom zvlekel 2 km proč do drv, na katerih se je skuhala odlična kamelja rižota. Klepet, hrana, saharski čaj – prvi grenek kot življenje, drugi sladek kot ljubezen, tretji slaboten kot smrt – in spat. Zjutraj pa allahu akbar, čaj in srečno pot. Še globlje v puščavo, proti Iraifiji, ki v hasaniji pomeni »izvir«.

Tu sva baje že šesti dan. Med sabo jih težko razlikujem. Prvega sva čistila bazen, čigar dno je bilo polno peska, prekritega z odejo črnih alg. Zdaj imava pravi pravcati bazen sredi puščave samo zase. Če to ni perverzno… Vmes je bilo novo leto, ki ga skupaj še nikdar nisva zares praznovala in sva ga tudi tokrat že kar tradicionalno ignorirala. In danes zvečer po dvominutnem strmenju v zahajajoče sonce (to počneva vsako zarjo ali zoro in vsak dan 10 sekund dlje, zato ker je dobro za dušo, telo in um – googlaj solarna joga & sungazing & Hira Ratan Mantak), sva dobila prve obiske – dva moža, ki iščeta izgubljeni kameli, ki sta se skupaj še z dvema drugima že najdenima izgubili pred dvema letoma. Včasih med vožnjo skozi puščavo vidim osamljeno kamelo ali dve in se sprašujem, ali tako kot divji osli in konji,  obstajajo tudi divje kamele. Zdaj vem, da so kamele lahko le pobegle ali izgubljene. Lastniki jih ponavadi hočejo nazaj, kako se lotevajo iskanja v tem neizmerljivem prostranstvu pa res ne vem. Kakor tudi ne vem, kam je šel ves ljubi teden. Vem le to, da so jutra in večeri hladni, dnevi pa prijetno vroči, da vstajam s prvo svetlobo in hodim spat s kurami, da zjutraj še vedno potrebujem kavo, da se dan sploh lahko začne, da okončine vsak dan namočim v vroči termalni vodi in se čudim Morotu, ki se v njej lahko namaka, da se koža več ne svaljka in da alergije končno izginjajo, da je na nebu veliko zvezd in da si vsak dan ob prav vseh utrinkih zaželim isto stvar, da je krompir v žerjavici s paradižnikom in konzerviranimi šparglji nekaj najboljšega na svetu in da zares ne potrebujem veliko za to, da se imam fajn… In da Paco še zdaj ni ujel zajca.

Žuž haluf – žuž mejt. Ali po naše: dve divji svinji – obe mrtvi. In to v rokah domorodke Maročanke – muslimanke.

Branki in vsem žalujočim v imenu etične nespornosti  znanosti v svoji najčistejši obliki sporočam, da ju nisem pokončala sama. Definitivno pa sem se znašla v nepravem trenutku na napačnem mestu za tiste, ki sem jih opazovala…

Človeku se, ko zamenja okolje, zamenja tudi okus. Obleke kombiniram tako, kot jih doma nikoli ne. Sploh pa v glavnem ne nosim tistih, ki sem jih prinesla s sabo, temveč tiste, ki sem jih kupila ali dobila tu.  Med njimi so tako tradicionalni kaftani, kot tudi kavbojke. Punce za doma nosijo dželabe in kaftane, za ven pa obleke, ki sledijo zahodnim modnim trendom. Ko mi je mama Mina za Bajram poklonila kaftan, mi je Lejla prepovedala, da bi šla v njem na obisk k babici. »To nosijo stare ženske! Imej ga le za doma.«

Če so tukaj aktualne barve in vzorci, pa ne tako kričeče kot v Podsaharski Afriki, kljub vsemu smo v Maroku, sem doma skoraj vedno v enobarvnem in temnem. Obleke, ki jih kupim na poti, skoraj nikoli ne nosim doma. Hecno je vse to. Morda pa je stvar samo v tem, da nočem izstopati. Izstopanje pobere preveč energije. Lažje je biti eden izmed. Vsaj na videz… Ampak, saj tudi slednje ne drži.

Spomnim se, kako mi je Moro lani stalno govoril, da naokoli hodim preveč razgaljena in da me vsi gledajo. Sicer se mi ni zdelo, da bi bila kaj bolj gola od domačink, ki se ne oblačijo v tradicionalna oblačila, a sem nekega dne vseeno naredila preizkus in brez pardona pokrila vse okončine. Rezultat: ljudje so me še vedno gledali! Pa ne zato, ker sem bila razgaljena, temveč zato, ker sem bila gaurija. Seveda v Zahodni Sahari, kjer je lepotni ideal 100 kg cca ni bilo težko izstopati. Ravno tako ne v podsaharski Afriki, kjer me je izdajala predvsem barva kože. V Maroku, v Bosni in še kje, pa se človek hitro naleze. Česa že? Zdi se mi, da obleka ne naredi človeka. Kaj potem?

Tukaj lovi 100/h, ravno tako hitro tudi mislimo in delamo. Spat grem z računalnikom in vstanem z računalnikom. Chat, mejli, fajli, vse to šiba in frči, razvozlavamo excelove razpredelnice Pertove in Granttove diagrame. Neža piše med eno in drugo delavnico v Kostanjevici, jaz popravljam in dopolnjujem za Nežo, nato vnašam še Katarinine in Acotove doprinose. Katarina v Ljubljani lovi zadnje verzije, podpise, Zlato, štemplje in dokumente, printa ter opozarja na to, da sem spet pozabila shranit spremembe. Grrrr.

Vsake toliko časa imam obiske, ki me bodrijo:

»I-A! Lova do krova!«

Za njo se razprostira bela peskasta ravnina, ki se v horizontu stika z Atlantikom. Pod platojem se nahaja rajska plaža in na njej tri osamele hajme.

Rajska je tudi zato, ker se nahaja nasproti Dakhle, na drugi strani zaliva. The point: stran od mestnega vrveža – nikjer žive duše.

Lahko slišiš ribe, ki se pogovarjajo. “Uf, spet so eni Slovenclji prišli delat gužvo.” Jih je namreč kolikor hočeš. Colin sicer zatrjuje, da so jih Maročani že vse iztrebili in da je preveč ilegalnega ribolova, a nama za najino kosilo niti v vodo ni bilo treba. Fileje sva pobirala kar s plaže.

Nikjer nobenega kajtarja ali surferja, ki bi nič hudega slutečemu plavalcu stregel po življenju. Voda postane dokaj hitro globoka – idealka za nekaj metrov prsno, kravl, delfinčka, hrbtno in še kaj. Dno je peskasto, ergo, ob tauhanju tudi kaj vidiš. Npr. ribice ali človeške nogice.

Na plaži so rožice, take rdeče in mesnate.

Pa tudi železova ruda.

Obiskovalci se lahko pretvarjajo, da so spet v železni dobi in izdelujejo železov nakit, posodo ipd. V kateri lahko potem skuhajo takole kačo:

Mlada vipera. Samo kak meter in pol dolga. Ne, ni fotografirana z zumom. Moro je premagal svojo travmo iz otroštva in se ji približal. Ko je bil majhen, mu je bratranec na prsi zabrisal mrtvo kačo. Kača svoje otroške travme še ni spoznala, zato je bila povsem kul. Bilo bi nam ljubše, če bi bila malo manj sproščena. Če bi se nas bala kot hudič križa, al’ kako že pravijo naši v daljni tam domovini. Baje da je strupena. Ko odraste, postane debeluharca. Taka kot tiste na marakeški Jemaa El Fna s kakršnimi se slikajo turisti. Pravzaprav bi jo bila morala ujeti. Poznam Francozinjo, ki je za fotko z beštijo okoli vratu plačala 300 podurhanih (cca 30 jevrčkov). No, preden sem vključila biznis živec, je kača gologača izginila neznano kam. Še zdaj mi ni jasno, kako se je zašla na plaži. Prehranjuje se namreč s puščavskimi skakači. Ti so čez cesto, v smeri puščava naša pusta, vroča in gola, 1,5 km na vzhod, v notranjost dežele.

À propos železna doba: iz kačje kože bi lahko izdelovali tudi tangice. A morale bi biti fejst drage, a la Dolče in Zgarbana, Gušti ipd, da bi bilo kaj haska od te karo krpice. Sicer pa, kaj govorim, vipera je čisto fotogenična in bi nam živa verjetno prinesla več cvenka kot mrtva. Pa še manj krvavo bi bilo.

Medtem ko sem takole maštala o biznisu, se je Omar pridno učil angleščine. “How do you do? Welcome to my beach. Welcome to my restaurant. Welcome to my hayma. Would you like to have some tea?”

Omar ima namreč licenco za kamp. Enega namerava postaviti za restavracijo na črpalki, enega na plaži. Bi, pa ne ve, kako. Zato išče ljudi, ki znajo. Ne vem kako je Ibrahim – the pisatelj, prišel na idejo, da bi bila to midva. Omar naju je namreč že ob prihodu povabil na kosilo, potem pa predlagal, da pripeljeva turiste, od katerih dobiček si delimo fifti fifti. Malo se je tudi pozanimal, kaj sva po poklicu. Gospa dr. in gospod pisatelj še kar ustrezata. Može da prođe. “I feel like working with you.” Ampak zapletlo se je, ko sva povedala, da midva ne bi bila chasse à la touristes, lovca na turiste, ampak menedžerja. Vse bi zrihtala taku, da bi turisti prišli kar sami od sebe. Na poti v Nouadibou ali v Dakhlo bi se ustavili na kofe, potem pa pojedli še pedoče na buzaro ali ribce na žaru, konzervativci in tuji turisti pa pomazali kuskus ali tažin. Ko bi popili še milk šejk iz kameljega mleka ali sadno-zelenjavni sok iz Power juicerja, bi rekli, “Tlele je pa tko fino, da bomo še malo ostali”. In po dveh urah bi rekli, da bodo tukaj kar prespali. Naslednjega dne bi zagledali rajsko plažo, očiščeno ribje mrhovine, saj Paco kot potomec mavretanske ribičke preferira samopostrežno imenovano “Plaža”, ter se odločili za ekstenzivne in intenzivne počitnice “Chez Omar, Moro, Špela et Paco”. Plaža, hajma, mir, nabiranje školjk, dobra in zdrava hrana.

Ne bi blu slabu. Treba bi bilo samo prebarvati črpalko, ki sedaj zgleda res zapuščena. Npr., takole:

Tako, da te vizualno udari iz enolično bež puščave.

Pa urediti brezdušno restavracijo:

Npr. v stilu Mala šola:

Bine, a prideš pofarbat? Pri dekoraciji sem mislila tudi na Tatjano. Dobro ji gre tole malanje detaljev. Mislim, od kje ji živci?

Pa sobe bi bilo treba dodelat. Še posebej verando.

Npr. tako, kot so to naredili v Timiji, v Nigru.

Pa zrihtat toaletne prostore. Lahko v stilu chez Severine à Tikjikija…

V jamo med pumpo in cesto bi bilo treba kaj posaditi

ali pa postaviti.

Tako bi bili res originalni. Čisto nekaj novega v Zahodni Sahari.

In ko bi bil urejen tudi parking s senco,

bi zrihtali še kamp

s skupnim prostorom in kuhinjo:

Ter postavili hajme na plaži.

V razmikih najman dvajsetih metrov. Tako bi bila vsaka hajma svet z vso zasebnostjo zase.

V restavraciji bi uredili še oglasno desko s ponudbo. Npr. jadranje z mavretansko feluko

ali jahanje in molzenje kamel v okolici Imlilija.

Hoja po minah ni obvezna. Ogled puščavskih ribic in nomadov – može.

Ideje so kar švigale, bila so naju polna usta, pripravila sva fotografije vseh kampov in stavb, ki sva jih v zadnjih letih poškljocala na poti, Omarja pa so bile same oči. “Dobro, dam vama v najem.”

- “Kaj pa?”

- “Restavracijo in bodoči kamp vama dam v najem in naredita po svoje.”

- “Ah ne, midva nimava dovolj, da bi investirala. Midva imava le know how. Hou hou. Midva lahko ponudiva le znanje in delo.”

In tako se je ustavilo. Hvala bogu. Me je že skrbelo, kako bova kot gostilničarja še kdaj kaj napisala. Omar se je odločil, da naju pokliče, ko vse zgradi, do takrat pa bo zadevo fural sam. Ko sva povedala, da je treba najprej investirati, da bi lahko potem bajno služili, se mu je kar naenkrat zdelo, da naš biznis lahko še malo počaka. No, kar se naju tiče: pa saj ne bi bilo taku slabu. Restavracija s kampom na prašni puščavski cesti z bajnim neoporečnim zalivom nasproti Dakhle. Hmmm… Bi investicija morda zanimala Bavčarja? Na pomoč lahko priskoči tudi drugače. Midva, z izrednim smislom za poslovno, sva s seboj prinesla nekaj preostalih delnic Metelkove. Kajti pri Omarju bo kot na Metelkovi: orižinale, reciklirano, good biznis in tax free. Pravzaprav bo to nova Metelkova. Le da bo povsem legalna in požegnana s strani Združenih narodov, Kraljevine Maroko in Polisaria.

Postanite delničarji Nove Metelkove!

]]> http://e-migrator.com/2008/05/22/delnice-metelkove-naprodaj/feed/ 2 E-migrator