You are currently browsing the tag archive for the 'kariera' tag.
V februarju novega leta 2009 se javljam ponižno in skesano,
Zadnje čase sem spet vsa liminalna. O slednjem pričajo tudi moji rapidno se spreminjajoči statusi na fejsbuku: “in a complicated relationship”, “single”, na koncu pa kar “married”. Pri slednjem je ostalo, in tudi bo, pa če je res ali ne. No malo me skrbi, ker so zadnjič v Jalli že razglasili datum poroke, to je 26. 2. tega meseca. In to ne da bi ženin privolil spljoh. Rekla sem bila namreč: “če ne dobiš državljanstva, se bom jaz s tabo poročila.” Po poti domov pa mi je Ist-o.k., ki je slišal le: “in ti boš priča,” preslišal pa ”če ne dobiš državljanstva”, razložil, kako bo zadeva potekala: “Prisegla bosta na Koranu in pred pričami.” “Eto ti, zdej pa maš muslimana,” so prepevali ptički medtem ko se je delal nov dan. “Ja in?” Uresničile so se nočne more mojega atija… Ob vsem skupaj je izredno zanimivo dejstvo, da se procent liminalnosti v krvi premosorazmerno veča z mojimi poskusi ponovne vstavitve v sistem: čeprav sem se tej ideji že odpovedala, sem ponovno kandidirala na razpisu za postdoke in brez kakršnekoli računice sanjala o tem, kako bom, ko dobim projekt, kupila terenca in se odpeljala nazaj v Saharo. Ne, nisem sanjala, živela sem projekt Fata Morgana. Oziroma, Morgan Dža. In zdel sem mi je povsem realen. No ja, izgubila sem nekaj dni in nekaj ur, ki bi jih lahko porabila za lepotni spanec, pa nič ne de. Sej sem že tko dost lepa, a ne ;) Za poroko očitno čisto dovolj. Mehr sem že določila in ga skregano s šeriatom kar sama tudi kupila. Še preden sem za roko zaprosila. Na srečo na magistratu o tem še ničesar ne vedo. Mehru je ime Laki Jota in po njegovi strehi se prav fino stopa. Tudi če dežuje… Hm, a sem zdaj kaj povedala? Težko je eno polletno mentalno neurje spraviti v par vrstic. Naj opišem le začetno in končno vremensko sliko, tisto vmes pa kar preskočim. Bi bilo preveč… Avgusta sva prispela v mamo Evropo in kmalu za tem tudi že v Slovenijo. Ko po daljšem času prilezeš iz peska v mesto, se vse zdi že videno, znano in čisto preveč predvidljivo. Zaradi tega je skorajda vseeno kam jo mahneš, a vseeno ti ni vseeno, ko se znajdeš doma, kjer se ne počutiš prav nič domače. Skratka, na lastno nesrečo in Orsonovo srečo (registracija – pa kdo jo v Afrki spljoh potrebuje?!) sem čisto prekmalu in dokaj neslavno pristala v Ljubljani, kjer sem se nekaj časa sprenevedala, da me ni. Moja prva izvidnica Ljubljane je potekala v francoščini in v afriško-italijanskem spremstvu. Tako sem se vsaj malo počutila kot dôma. In meditirala na temo dóma. So dom hiša, avto, služba? Ali pa je to tam, kjer so ljudje, ki jih imamo radi? In morda še več, tam, kjer se dobro počuti tvoj pes? Vmes je bil en fotosešn v Zahodni Sahari za revijo Zaljubljenca na minskem polju in eno potovanje, za katerega je firma Forti oblikovala slogan Potovanje, ki ga težko opišeš, z lahkoto pa začutiš. (klikni fotko) Potem je moj fijonse odmaglil z Orsonom in predstavnikom slovenske prometne policije osvobajat okupirano Zahodno Saharo. Jaz pa sem ostala in iskala navdih, ki me je doletel kar preko domofona: “Dober dan, opravljamo anketo za osnovnošolsko raziskovalno nalogo. Ste pripravljeni sodelovati? ” “O čem pa?” “Ali verjamete v NLP?” “Mogoče.” “Ali menite, da so nezemeljska bitja inteligentna?” “Nedvomno.” “Hvala, nasvidenje.” Moram povedati, da v anketah sicer skrajno nerada sodelujem, še posebej, kadar mi pridejo pred vrata, a svoje sorodnike vedno rada opravljam. In še poanta: na delu je metamorfoza. Zdaj zdaj bo iz bube prilezla neka žuželka. Težava je le v tem, da še ne vem ali bo to saharska pikapolonica ali kamelji klop. Definitivno pa nekaj bo. 
ker sem od avgusta leta 2008 dalje tako malo igrala po klaviaturi svojega abakusa in se za tukajšnje strani bolj malo menila. Ali to pomeni, da nisem imela česa povedati in da sem intelektualno presahnila kot Cerkniško jezero? Morda je kaj na tem, morda pa tudi ne. Kdo bi vedel. 
Oprosti Paco, čim opravim z liminalnostjo, te peljem nazaj. Do takrat boš pa redno hodil na počitnice v jurto. Saj na Kozjanskem nimajo nič proti, če lajaš ob zasneženi poti…
Omar je bivši župan in svetnik občine El Argoub. Zdaj je še lastnik benzinske črpalke ob pusti in prašni zahodnosaharski glavni prometnici Maroko – Mavretanija.
Za njo se razprostira bela peskasta ravnina, ki se v horizontu stika z Atlantikom. Pod platojem se nahaja rajska plaža in na njej tri osamele hajme.
Rajska je tudi zato, ker se nahaja nasproti Dakhle, na drugi strani zaliva. The point: stran od mestnega vrveža – nikjer žive duše.
Lahko slišiš ribe, ki se pogovarjajo. “Uf, spet so eni Slovenclji prišli delat gužvo.” Jih je namreč kolikor hočeš. Colin sicer zatrjuje, da so jih Maročani že vse iztrebili in da je preveč ilegalnega ribolova, a nama za najino kosilo niti v vodo ni bilo treba. Fileje sva pobirala kar s plaže.
Nikjer nobenega kajtarja ali surferja, ki bi nič hudega slutečemu plavalcu stregel po življenju. Voda postane dokaj hitro globoka – idealka za nekaj metrov prsno, kravl, delfinčka, hrbtno in še kaj. Dno je peskasto, ergo, ob tauhanju tudi kaj vidiš. Npr. ribice ali človeške nogice.
Na plaži so rožice, take rdeče in mesnate.
Pa tudi železova ruda.
Obiskovalci se lahko pretvarjajo, da so spet v železni dobi in izdelujejo železov nakit, posodo ipd. V kateri lahko potem skuhajo takole kačo:
Mlada vipera. Samo kak meter in pol dolga. Ne, ni fotografirana z zumom. Moro je premagal svojo travmo iz otroštva in se ji približal. Ko je bil majhen, mu je bratranec na prsi zabrisal mrtvo kačo. Kača svoje otroške travme še ni spoznala, zato je bila povsem kul. Bilo bi nam ljubše, če bi bila malo manj sproščena. Če bi se nas bala kot hudič križa, al’ kako že pravijo naši v daljni tam domovini. Baje da je strupena. Ko odraste, postane debeluharca. Taka kot tiste na marakeški Jemaa El Fna s kakršnimi se slikajo turisti. Pravzaprav bi jo bila morala ujeti. Poznam Francozinjo, ki je za fotko z beštijo okoli vratu plačala 300 podurhanih (cca 30 jevrčkov). No, preden sem vključila biznis živec, je kača gologača izginila neznano kam. Še zdaj mi ni jasno, kako se je zašla na plaži. Prehranjuje se namreč s puščavskimi skakači. Ti so čez cesto, v smeri puščava naša pusta, vroča in gola, 1,5 km na vzhod, v notranjost dežele.
À propos železna doba: iz kačje kože bi lahko izdelovali tudi tangice. A morale bi biti fejst drage, a la Dolče in Zgarbana, Gušti ipd, da bi bilo kaj haska od te karo krpice. Sicer pa, kaj govorim, vipera je čisto fotogenična in bi nam živa verjetno prinesla več cvenka kot mrtva. Pa še manj krvavo bi bilo.
Medtem ko sem takole maštala o biznisu, se je Omar pridno učil angleščine. “How do you do? Welcome to my beach. Welcome to my restaurant. Welcome to my hayma. Would you like to have some tea?”
Omar ima namreč licenco za kamp. Enega namerava postaviti za restavracijo na črpalki, enega na plaži. Bi, pa ne ve, kako. Zato išče ljudi, ki znajo. Ne vem kako je Ibrahim – the pisatelj, prišel na idejo, da bi bila to midva. Omar naju je namreč že ob prihodu povabil na kosilo, potem pa predlagal, da pripeljeva turiste, od katerih dobiček si delimo fifti fifti. Malo se je tudi pozanimal, kaj sva po poklicu. Gospa dr. in gospod pisatelj še kar ustrezata. Može da prođe. “I feel like working with you.” Ampak zapletlo se je, ko sva povedala, da midva ne bi bila chasse à la touristes, lovca na turiste, ampak menedžerja. Vse bi zrihtala taku, da bi turisti prišli kar sami od sebe. Na poti v Nouadibou ali v Dakhlo bi se ustavili na kofe, potem pa pojedli še pedoče na buzaro ali ribce na žaru, konzervativci in tuji turisti pa pomazali kuskus ali tažin. Ko bi popili še milk šejk iz kameljega mleka ali sadno-zelenjavni sok iz Power juicerja, bi rekli, “Tlele je pa tko fino, da bomo še malo ostali”. In po dveh urah bi rekli, da bodo tukaj kar prespali. Naslednjega dne bi zagledali rajsko plažo, očiščeno ribje mrhovine, saj Paco kot potomec mavretanske ribičke preferira samopostrežno imenovano “Plaža”, ter se odločili za ekstenzivne in intenzivne počitnice “Chez Omar, Moro, Špela et Paco”. Plaža, hajma, mir, nabiranje školjk, dobra in zdrava hrana.
Ne bi blu slabu. Treba bi bilo samo prebarvati črpalko, ki sedaj zgleda res zapuščena. Npr., takole:
Tako, da te vizualno udari iz enolično bež puščave.
Pa urediti brezdušno restavracijo:
Npr. v stilu Mala šola:
Bine, a prideš pofarbat? Pri dekoraciji sem mislila tudi na Tatjano. Dobro ji gre tole malanje detaljev. Mislim, od kje ji živci?
Pa sobe bi bilo treba dodelat. Še posebej verando.
Npr. tako, kot so to naredili v Timiji, v Nigru.
Pa zrihtat toaletne prostore. Lahko v stilu chez Severine à Tikjikija…
V jamo med pumpo in cesto bi bilo treba kaj posaditi
ali pa postaviti.
Tako bi bili res originalni. Čisto nekaj novega v Zahodni Sahari.
In ko bi bil urejen tudi parking s senco,
bi zrihtali še kamp
s skupnim prostorom in kuhinjo:
Ter postavili hajme na plaži.
V razmikih najman dvajsetih metrov. Tako bi bila vsaka hajma svet z vso zasebnostjo zase.
V restavraciji bi uredili še oglasno desko s ponudbo. Npr. jadranje z mavretansko feluko
ali jahanje in molzenje kamel v okolici Imlilija.
Hoja po minah ni obvezna. Ogled puščavskih ribic in nomadov – može.
Ideje so kar švigale, bila so naju polna usta, pripravila sva fotografije vseh kampov in stavb, ki sva jih v zadnjih letih poškljocala na poti, Omarja pa so bile same oči. “Dobro, dam vama v najem.”
- “Kaj pa?”
- “Restavracijo in bodoči kamp vama dam v najem in naredita po svoje.”
- “Ah ne, midva nimava dovolj, da bi investirala. Midva imava le know how. Hou hou. Midva lahko ponudiva le znanje in delo.”
In tako se je ustavilo. Hvala bogu. Me je že skrbelo, kako bova kot gostilničarja še kdaj kaj napisala. Omar se je odločil, da naju pokliče, ko vse zgradi, do takrat pa bo zadevo fural sam. Ko sva povedala, da je treba najprej investirati, da bi lahko potem bajno služili, se mu je kar naenkrat zdelo, da naš biznis lahko še malo počaka. No, kar se naju tiče: pa saj ne bi bilo taku slabu. Restavracija s kampom na prašni puščavski cesti z bajnim neoporečnim zalivom nasproti Dakhle. Hmmm… Bi investicija morda zanimala Bavčarja? Na pomoč lahko priskoči tudi drugače. Midva, z izrednim smislom za poslovno, sva s seboj prinesla nekaj preostalih delnic Metelkove. Kajti pri Omarju bo kot na Metelkovi: orižinale, reciklirano, good biznis in tax free. Pravzaprav bo to nova Metelkova. Le da bo povsem legalna in požegnana s strani Združenih narodov, Kraljevine Maroko in Polisaria.
Postanite delničarji Nove Metelkove!
Recent Comments