You are currently browsing the tag archive for the 'kariera' tag.
Omar je bivši župan in svetnik občine El Argoub. Zdaj je še lastnik benzinske črpalke ob pusti in prašni zahodnosaharski glavni prometnici Maroko - Mavretanija.
Za njo se razprostira bela peskasta ravnina, ki se v horizontu stika z Atlantikom. Pod platojem se nahaja rajska plaža in na njej tri osamele hajme.
Rajska je tudi zato, ker se nahaja nasproti Dakhle, na drugi strani zaliva. The point: stran od mestnega vrveža - nikjer žive duše.
Lahko slišiš ribe, ki se pogovarjajo. “Uf, spet so eni Slovenclji prišli delat gužvo.” Jih je namreč kolikor hočeš. Colin sicer zatrjuje, da so jih Maročani že vse iztrebili in da je preveč ilegalnega ribolova, a nama za najino kosilo niti v vodo ni bilo treba. Fileje sva pobirala kar s plaže.
Nikjer nobenega kajtarja ali surferja, ki bi nič hudega slutečemu plavalcu stregel po življenju. Voda postane dokaj hitro globoka - idealka za nekaj metrov prsno, kravl, delfinčka, hrbtno in še kaj. Dno je peskasto, ergo, ob tauhanju tudi kaj vidiš. Npr. ribice ali človeške nogice.
Na plaži so rožice, take rdeče in mesnate.
Pa tudi železova ruda.
Obiskovalci se lahko pretvarjajo, da so spet v železni dobi in izdelujejo železov nakit, posodo ipd. V kateri lahko potem skuhajo takole kačo:
Mlada vipera. Samo kak meter in pol dolga. Ne, ni fotografirana z zumom. Moro je premagal svojo travmo iz otroštva in se ji približal. Ko je bil majhen, mu je bratranec na prsi zabrisal mrtvo kačo. Kača svoje otroške travme še ni spoznala, zato je bila povsem kul. Bilo bi nam ljubše, če bi bila malo manj sproščena. Če bi se nas bala kot hudič križa, al’ kako že pravijo naši v daljni tam domovini. Baje da je strupena. Ko odraste, postane debeluharca. Taka kot tiste na marakeški Jemaa El Fna s kakršnimi se slikajo turisti. Pravzaprav bi jo bila morala ujeti. Poznam Francozinjo, ki je za fotko z beštijo okoli vratu plačala 300 podurhanih (cca 30 jevrčkov). No, preden sem vključila biznis živec, je kača gologača izginila neznano kam. Še zdaj mi ni jasno, kako se je zašla na plaži. Prehranjuje se namreč s puščavskimi skakači. Ti so čez cesto, v smeri puščava naša pusta, vroča in gola, 1,5 km na vzhod, v notranjost dežele.
À propos železna doba: iz kačje kože bi lahko izdelovali tudi tangice. A morale bi biti fejst drage, a la Dolče in Zgarbana, Gušti ipd, da bi bilo kaj haska od te karo krpice. Sicer pa, kaj govorim, vipera je čisto fotogenična in bi nam živa verjetno prinesla več cvenka kot mrtva. Pa še manj krvavo bi bilo.
Medtem ko sem takole maštala o biznisu, se je Omar pridno učil angleščine. “How do you do? Welcome to my beach. Welcome to my restaurant. Welcome to my hayma. Would you like to have some tea?”
Omar ima namreč licenco za kamp. Enega namerava postaviti za restavracijo na črpalki, enega na plaži. Bi, pa ne ve, kako. Zato išče ljudi, ki znajo. Ne vem kako je Ibrahim - the pisatelj, prišel na idejo, da bi bila to midva. Omar naju je namreč že ob prihodu povabil na kosilo, potem pa predlagal, da pripeljeva turiste, od katerih dobiček si delimo fifti fifti. Malo se je tudi pozanimal, kaj sva po poklicu. Gospa dr. in gospod pisatelj še kar ustrezata. Može da prođe. “I feel like working with you.” Ampak zapletlo se je, ko sva povedala, da midva ne bi bila chasse à la touristes, lovca na turiste, ampak menedžerja. Vse bi zrihtala taku, da bi turisti prišli kar sami od sebe. Na poti v Nouadibou ali v Dakhlo bi se ustavili na kofe, potem pa pojedli še pedoče na buzaro ali ribce na žaru, konzervativci in tuji turisti pa pomazali kuskus ali tažin. Ko bi popili še milk šejk iz kameljega mleka ali sadno-zelenjavni sok iz Power juicerja, bi rekli, “Tlele je pa tko fino, da bomo še malo ostali”. In po dveh urah bi rekli, da bodo tukaj kar prespali. Naslednjega dne bi zagledali rajsko plažo, očiščeno ribje mrhovine, saj Paco kot potomec mavretanske ribičke preferira samopostrežno imenovano “Plaža”, ter se odločili za ekstenzivne in intenzivne počitnice “Chez Omar, Moro, Špela et Paco”. Plaža, hajma, mir, nabiranje školjk, dobra in zdrava hrana.
Ne bi blu slabu. Treba bi bilo samo prebarvati črpalko, ki sedaj zgleda res zapuščena. Npr., takole:
Tako, da te vizualno udari iz enolično bež puščave.
Pa urediti brezdušno restavracijo:
Npr. v stilu Mala šola:
Bine, a prideš pofarbat? Pri dekoraciji sem mislila tudi na Tatjano. Dobro ji gre tole malanje detaljev. Mislim, od kje ji živci?
Pa sobe bi bilo treba dodelat. Še posebej verando.
Npr. tako, kot so to naredili v Timiji, v Nigru.
Pa zrihtat toaletne prostore. Lahko v stilu chez Severine à Tikjikija…
V jamo med pumpo in cesto bi bilo treba kaj posaditi
ali pa postaviti.
Tako bi bili res originalni. Čisto nekaj novega v Zahodni Sahari.
In ko bi bil urejen tudi parking s senco,
bi zrihtali še kamp
s skupnim prostorom in kuhinjo:
Ter postavili hajme na plaži.
V razmikih najman dvajsetih metrov. Tako bi bila vsaka hajma svet z vso zasebnostjo zase.
V restavraciji bi uredili še oglasno desko s ponudbo. Npr. jadranje z mavretansko feluko
ali jahanje in molzenje kamel v okolici Imlilija.
Hoja po minah ni obvezna. Ogled puščavskih ribic in nomadov - može.
Ideje so kar švigale, bila so naju polna usta, pripravila sva fotografije vseh kampov in stavb, ki sva jih v zadnjih letih poškljocala na poti, Omarja pa so bile same oči. “Dobro, dam vama v najem.”
- “Kaj pa?”
- “Restavracijo in bodoči kamp vama dam v najem in naredita po svoje.”
- “Ah ne, midva nimava dovolj, da bi investirala. Midva imava le know how. Hou hou. Midva lahko ponudiva le znanje in delo.”
In tako se je ustavilo. Hvala bogu. Me je že skrbelo, kako bova kot gostilničarja še kdaj kaj napisala. Omar se je odločil, da naju pokliče, ko vse zgradi, do takrat pa bo zadevo fural sam. Ko sva povedala, da je treba najprej investirati, da bi lahko potem bajno služili, se mu je kar naenkrat zdelo, da naš biznis lahko še malo počaka. No, kar se naju tiče: pa saj ne bi bilo taku slabu. Restavracija s kampom na prašni puščavski cesti z bajnim neoporečnim zalivom nasproti Dakhle. Hmmm… Bi investicija morda zanimala Bavčarja? Na pomoč lahko priskoči tudi drugače. Midva, z izrednim smislom za poslovno, sva s seboj prinesla nekaj preostalih delnic Metelkove. Kajti pri Omarju bo kot na Metelkovi: orižinale, reciklirano, good biznis in tax free. Pravzaprav bo to nova Metelkova. Le da bo povsem legalna in požegnana s strani Združenih narodov, Kraljevine Maroko in Polisaria.
Postanite delničarji Nove Metelkove!
Moro nima časa za tale blog, ker lovi rok za knjigo. Pooblastil me je, da izberem nekaj njegovih pogledov na svet, ki jih je v zadnjem času ovekovečil skozi objektiv. Bo pa odgovoril na vaše morebitne komentarje.
No, tole njegovo videnje sveta sem ovekovečila sama, če smo natančni… Ko sva bila pri Didijevi hajmi, je za sprostitev prepleskal kućo putujućo in domaćo kancelarijo. Evo dokaz:
Potem je nekega večera ugotovil, da so kozam plezalne sposobnosti prirojene. Samo poglejte, kako obvlada tale kozlič pri samo treh dneh. No, kdaj ste shodili vi? A? Pri enem letu? Pa začeli plezati? E? Je trajalo ne? Tale pa pri samo treh dneh!
Na bencinski v Laayounu je občudoval polivalentnost tukajšnjih pumparjev. Istočasno tanka, pometa, pije in je. Povišice pa od nikoder!
Sicer pa še vedno trdim, da dela veliko lepše landscape portrete kot jaz. Prvič, ustaja bolj zgodaj kot jaz, takrat ko je prava svetloba, drugič pa, ima razvit nek poseben občutek za prirodo, tudi mrtvo, ki ga jaz nimam… Tale nasedla barka, ena izmed mnogih na obalah Zahodne Sahare, se nahaja južno od Boujdourja.
No, upajmo, da bo kmalu kaj napisal tudi sam, sicer pa vas vse lepo lepo pozdravlja.
Po enem tednu hamade, koz in kozic, ovac, osla Žajforja in sosedovih kamel pri Didijevi hajmi in njegovem pastirju Kueidru, sva se končno spokala in krenila proti jugu. Greva v Mavretanijo. Na poti v Dakhlo sva se še enkrat ustavila v Iraifii. Res bi bilo škoda če bi spustila čofotanje v termalnih vrelcih. Sicer smrdijo po jajcih, pa nič ne de. Kadar se počutom slabotno, si nabavim eno pakungo jajc in jih v nekaj dneh pojem. No, tukaj se ob vonju po njih počutim kot Popaj. Voda je slankasta, v enem litru je približno 3 grame soli in seveda polna žvepla. Stara je približno 14.000 let, iz časa zadnje ledene vode in prihaja iz vrtine, globoke 1875 metrov. Leta 1961 jo je odkril Jean-Pièrre de la Porte, geofizik, ki je tu delal seizmične raziskave. Danes je lastnik družbe Geoatlas, ki se ukvarja predvsem z iskanjem vode v Sahari. Termalna voda v Iraifii je dobra predvsem za kožne bolezni, naprimer luskavico, nevrodermitis ipd. Zdravi očesno mreno, blaži simptome rahitisa, revmatizma, artritisa ipd. A tudi če si zdrav, ne škodi. V malem bazenu je vedno 40 stopinj, v velikem 45. Vročina, ki dovoljuje le ležerno namakanje.
“Toplice” niso prizorišče turizma, temveč kraj, kjer človek zares najde svoj mir. Hasan tu živi in dela že 14 let. Je čuvaj, ki skrbi predvsem za kvaliteto svojega življenja. Dvakrat na dan se okopa, večkrat na dan skuha čaj, dobro je, sicer pa veliko bere, posluša radio, piše poezijo, riše in meditira… Okoli vrelca je zasadil tamariske, edina drevesa, ki so iz zemlje sposobna filtrirati sol, in Iraifio spremenil v pravo pravcato oazo sredi puščave. V eni hajmi, nomadskem šotoru spi, v drugem prenočuje goste, v velikem šotoru si je uredil kuhinjo z jedilnico in delovnim kotičkom. Elektriko pridobiva s pomočjo sončnih celic, hladilnik in DVD player pa lahko priključi, ker si je omislil tudi inverter. Pitno vodo pridobiva z destilacijo. Pravi, da je v Iraifii našel svoj mali raj na zemlji. O tem pričajo tudi njegove risbe, na katerih sebe in svojo 24 let mlajšo ženo upodablja kot Adama in Evo…
Mesečno zasluži 3600 dirhamov (cca 350 eurov), čez dve leti pa bo lahko užival minimalno penzijo, ki bo znašala približno 2500 dirhamov (cca 240 eurov). Ni veliko, a s tem se da v Zahodni Sahari, kjer se ne plačuje davkov, čisto spodobno živeti. Še posebej, če imaš v Laayounu hišo, ki ima 120 kavdratnih metrov. Po maroškem zakonu se človek lahko upokoji po 3260 delovnih dneh, sadove socialne penzije pa lahko prične uživati pri 66ih. Čez dve leti, ko bo penzija pod streho, se bo Hasan odločil, kako naprej. Prihaja namreč iz ene najbogatejših družin v Zahodni Sahari. Rgebeti so lastniki največjih čred kamel. Družina bi mu lahko pomagala pri gradnji hotela v laguni Naila ali zdravilišča v Iraifii. Bo videl. Pravi, da mu denar ne pomeni nič. Da so ljudje kot rastline. Potrebujejo vodo, hrano, sonce, prostor, ženejo pa se za povsem napačnimi stvarmi. Naprimer za denarjem.
Leta 1993 in 1997 je po eno leto preživel v Evropi. Prvič na Kanarskih otokih, na otoku Las Palmas, drugič v španski enklavi Ceuta. Na Kanarskih otokih je delal kot čuvaj parkirišča, prodajalec indijskih dekorativnih predmetov na tržnici Domingo in kot prodajalec časopisov. V Ceuti je delal kot prevajalec v socialnem centru. Španščine se je naučil s poslušanjem radia. Tako kot tudi francoščine. Preden se je poročil, je v Iraifii veliko časa preživel v samoti. Pravi, da je včasih minilo tudi po 2 meseca, ne da bi koga srečal in z njim spregovoril kakšno besedo. Tako si je čas krajšal s poslušanjem radia. Postaje v tujih jezikih posluša tudi če ničesar ne razume. Trenutno se na ta način uči angleščine. Kot pravi, se v onomatopoetski angleščini pogovarja z Bob Dylanom, čeprav ga ne razume.
V Evropo ni odšel zaradi zaslužka, tako kot večina Saharcev, temveč zato, da bi spoznal svet. Delal je zato, da bi videl, kako stvari potekajo v “civiliziranem” svetu. Vendar ga ta ni premamil. Zanj to ni nobeno življenje. V Sahari je veliko bolje. V Evropi ni svobode in miru. Ljudje živijo v stalnem stresu, kot kure v kokošnjakih, kjer sosed sliši soseda in človek nima nikakršne intime… Ljudje so utesnjeni, betonske stavbe jim ožajo obzorje. Drevesa izginjajo, beton raste. Na cesti ne najdeš enega samega kamna in če je že kje kaj zelenega, je to kakšna osamljena palma, ki raste iz pločnika. Ljudje nimajo časa, stalno se jim nekam mudi, morajo iti, morajo se vrniti, morajo jesti, morajo spati, proste so le sobote in nedelje. Stalno tečejo. Tečejo za denarjem in ko umrejo, ničesar ne odnesejo s seboj. Tečejo za nič. Pravi, da je to slepa civilizacija, ki spodbuja alkoholizem in odvisnost od drog. “Povsem razumem odvisnike: radi bi zbežali iz slabe realnosti, v kateri morajo živeti.”
Medtem ko “civiliziran” svet teče dalje, Hasan v Iraifii opazuje vesolje. Zvezde, ki se utrinjajo v počasnem posnetku in padajoče meteorje, ki te ob dveh zjutraj zaslepijo bolj kot sonce v puščavi opoldan. Oče mu je povedal, da Luna deluje kot zrcalo, v katerega ujameš sonce. Njena moč je skozi čas sposobna razklati kamen in če zaspiš pod njo, te prične boleti glava. Nekoč je nekemu staremu Saharcu povedal, da so se Američani povzpeli na luno in ta mu ni in ni verjel: “Zakaj je potem niso pobarvali na rdeče? Ne verjamem!”
Hasan je videl že dva meteorja, ki sta strmoglavila v Saharo. Meteorne kamnine na trgu dosegajo vratolomne cene. Čeprav ve, kje se nahajajo, ga ne zanimajo. Raje piše svojo poezijo. Hasanov Brat ima prijatelja po imenu Inreque. Je nepremičninski posrednik, ki za hobi igra na kitaro. Nikoli ga ni videl, a ker ga brat tako zelo čisla, ga je v pesmi ovekovečil tudi sam:
Inreque es una luna
I duma no como ninguna
Si quieres disfrutar
Te falta escuchar
Inreques cuando cantar
Cansiones de verdar
Con palabras agradables
Qui sieran las puertas de dolor
El Dios en su coràzon
Como l’uedo de buena canzion.
(Hassan Achhad, Iraifia)
Ležijo 30 kilometrov od Sidi Akhfennirja proti Tarfayi. Ob polni luni in pravem vetru morje prodre do 15 km v notranjost prostrane lagune.
Največje maroške soline se raztezajo na površini 45 hektarjev. Tu dela 5 solinarskih družb in ena kooperativa, ki združuje 360 ljudi.
Mohamed je prišlek, zato lahko dela le kot neodvisni solinar, in sicer v partnerstvu z nekom, ki je v kooperativi. Pa še to samo med aprilom in novembrom.
Pozimi sta izhlapevanje in kristalizacija soli manjša. Ergo, takrat za Mohameda tu ni dela. Prednost imajo lastniki.
Lastniki so Saharci, ki naj bi bili solinarji že od nekdaj.
V sezoni 1 kamion soli (cca 20 ton), ki ga Mohamed skupaj s partnerjem napolni v šestih dneh, navrže 100 eur. Torej 50 eur za Mohameda. Če bi delal vsak dan, bi na mesec zaslužil cca 250 eur. Pozimi je sol dražja. En kamion nanese 150 – 200 eur.
V Sidi Akhfennir sva se pripeljala precej pozno. V obcestno ribjo restavracijo, kjer sva spoznala Hasana in Mohameda, sva odšla na ribe in čaj. Hasana več ni tu. Pravijo, da je odšel v Agadir. Mohamed naj bi bil pri anteni novega operaterja mobilne telefonije. Ko sva se podprla, sva ga odšla iskat. Je gasterbajter iz Mavretanije, zato ga kličejo Mavretanec. Spoznali smo se, ko smo se novembra tu ustavili na ribah. Takrat je povedal, da zelo rad bere in da je knjiga zanj najlepše darilo. Rad bi prebral Harry Potterja, ki pa stane 20 eur, toliko kot najem njegove sobe. Preveč. Povedal je tudi, da je bil petkrat poročen, pa so ga žene vedno znova zapustile, ker je premalo zaslužil. Ni bilo za dom, ni bilo za osnovne stvari. In so šle.
No, Moro se je potrudil in pri Mladinski knjigi zrihtal škatlo knjig v francoščini. In sedaj sva mu jih hotela predati. In še malo počvekati.
V temi sva zgrešila Mohamedovo anteno in se najprej ustavila pri bazi kraljeve mornarice, ki ima ravno tako anteno, nato pa še kakšnih 10 km vozila v napačno smer in k napačni anteni. Ko sva se vračala, sva pravo anteno zagledala tik ob vhodu v mesto. Mohameda ni bilo tam, tip, ki dela pri anteni drugega operaterja, pa naju je le zblojeno gledal in ni bil čisto prepričan, če je tipu, ki šotori poleg njega, ime Mohamed. Seveda naju je takoj vljudno vprašal, če imava zanj kak tablet. Prav neverjetno je, kako nekritično jih žvakajo: tablete proti revmi kot sredstvo proti glavobolu ipd.
Dovolj sva imela iskanja, pa sva se odločila, da bova spala kar malo vstran. 50 metrov naprej je 20 metrski klif padal v Atlantik, valovi so butali, veter je bučal - absolutno romantično. Z naglavnimi lučkami sva še malo brala. Nekaj zaškripa… Spet nekaj zaškripa. “Kaj je to?” Spet zaškripa, Moro skoči, pokuka pod zaveso od kabine da zgleda kot kaka princesa in zaloti tipa, ki poskuša odpreti okno.
“Kaj pa počneš?!”
- “Oprostite, nimam denarja, pa sem mislil, da bi lahko tukaj spal.”
– “Tukaj ne moreš spati. A hočeš, da pokličem policijo?!”
– “Oprostite, nimam denarja, nimam kam, lačen sem in žejen. V mesto se ne upam, ker me tam čakajo.”
Moro se zmehča in odpravi ven, s flašo vode v eni roki in veliko meglajtko, ki vizualno deluje kot hladno orožje, v drugi. “Ampak, zakaj mora vdirat v avto? Naj potrka, saj se da vse zmenit,” momljam, a Moro je že odšel. Grem za njim in vidim tipa, ki beži pred njim. Moro pa:
“Monsieur, ou allez-vous?” Ja kaj je zdej, a ne bi malo vode? Tip se prestopa in menca v varni razdalji kot kak neudomačen kužek. Boji sem, da ga bo Moro užgal. Prižge si cigaret, da enega Moru in spet razlaga kako je ubogi, a hrane in vode noče. Moro se vrne, in pravi, da se mu tip smili. In da je rekel, da naj ne pokliče policije. No in se strinjava, da je ubogi, pa narediva en krog okoli kuće putujuće in glej si ga no glej, zagledava odvezano špago. Tip nama je skoraj zmaknil kolo! Zdaj mi je jasno, zakaj Italijani in Francozi v svojih kemperjih vozijo cucke vseh oblik in velikosti. Morda bi si tudi midva morala nabaviti kakega, ki fejst laja.
Če sva prej še mislila ostati pri anteni, sva se sedaj v en glas premislila in odločila, da greva spat na parkirišče od ribje restavracije. Bo hrupno, a vsaj varno. Pripeljeva se do restavracije in zagledava Mohameda, ki nama hiti naproti. – “Bonjour! Sta me iskala?!” Danes ni delal, bil je v mestu. Počasti naju s čajem. Pravi, da je restavracija od dobrega prijatelja in da tu pomaga, kadar ni nikogar drugega. Danes bo imel nočno.
Hasana baje ne bo nazaj. Načrtuje prebeg na Kanarske otoke.
No najin Hasan je zelo pozoren mož. Ko sva odpotovala, je na Morov gsm poslal sms:
“Upam, da vama gre dobo, vam in Špeli.”
Sva odgovorila da hvala, vse v redu, zelo ste prijazni. Nakar se je prava pozornost šele začela:
“Dober večer… Povej Špeli: ‘Ponujam ti točo biserov iz dežele, kjer nikoli ne dežuje…’”
Kaj bi bilo zdaj to? Grožnja? Ženitna ponudba? Ne ne, ker potem je napisal še:
“Špela te ima zelo rada. Dobro pazi nanjo.”
Kakšne tri dni je bilo zatišje, nanj sva že skoraj pozabila, potem pa naju je spomnil, da obstaja. In to na nepozaben način.
“Kako gre Špeli in vam? Povej Špeli: ‘Naj postanem senca tvoje roke, senca tvojega psa…’”
Ej, da bi naši momci znali ovako! Ampak na moj telefon, ne na telefon mojega tipa… In čez pol ure še:
“Tvoje ime bom napisal na pločnike in vrata mojega mesta ter kričal na ves glas, da imam nekoga, ki mu je ime Špela…’”
Imaš?! Figo maš! Hasan, zdaj si šel pa res predaleč!
Še dobro, da nisva prenočila v njegovi rezidenci. Gotovo bi ponoči Moru prišel povedat: “Povej Špeli, da ji nočem nič hudega.”
Biti niti tukaj niti tam. Stati z eno nogo na peronu, z drugo na vlaku. Stalno početi nekaj, kar v vsakdanji realnosti nima očitne funkcije: ne prinaša denarja, penzije, zdravstvenega zavarovanja, stanovanja, avta. Trudim se zunaj vseh obstoječih normativnih sistemov. Neznosno lahko bivam. Poskušam se obdržati nad vodo med visokimi plimami entjuziazma in globokimi osekami negotovosti, ki me kotalijo po morski obali. Stalno nekaj počnem. Za reference. Ali pa zato, ker mi pravijo, da sem v tem dobra. Ko s tem, v čemer sem dobra kandidiram na razpisih, da bi dobila kak denar, se soočim z dejstvom, da to, ali sem dobra ali slaba z realnostjo nima nobene zveze. Če bi dejansko želela sodelovati v tej mašineriji, v kateri se morajo znanstveniki zato, da bi se šli znanost, preleviti v administratorje in birokrate, bi projekt zastavila tako, da bi na razpisu šel skozi. Pomembno je vedeti le, kaj hočeš in izbrati trenutek, ko to začneš zavestno furati. Početi vse, kar počneš iz lastnih črev, pri tem pa dosledno ignorirati lastne strahove in tuja moraliziranja. Kot pravi Moro, življenje je stalna negotovost. Če se odločiš biti na svobodi, se jo moraš naučiti prenašati. Sicer znoriš. Če si želiš gotovosti, pojdi v redno službo (če jo dandanes sploh še lahko dobiš), vendar vzemi v zakup, da bo tvoje življenje poslej zato tudi bolj predvidljivo in dolgočasno. Za nekaj se moraš odločiti. Husseyin je enkrat dejal, da je najslabša odločitev še vedno bolja, kot nobena. Če predolgo sediš na dveh stolih, te prej ko slej spodnese. Konja ne moreš zajahati le z eno nogo. Zato odmisli strahove in kreni na pot.
Povprečno življenje je veriga zamujenih priložnosti … Sanjamo o njih, in ko pridejo, si jih ne upamo pograbiti.
Recent Comments