You are currently browsing the tag archive for the ‘islam’ tag.
Vem vem vem… Že dva meseca nič. “Going nativ” smo vzeli preresno, pozabili na naše poslanstvo direktnega prenosa s terena, sama velecenjena tehnika “opazovanja z udeležbo” pa je podlegla prekomernemu stapljanju z okolico. Kljub temu nas je ravno ta nepazljivost in nenamerna izguba distance ter raziskovalne objektivnosti pripeljala do pretresljivih odkritij. Prepričajte se sami:
Žuž haluf – žuž mejt. Ali po naše: dve divji svinji – obe mrtvi. In to v rokah domorodke Maročanke – muslimanke.
Branki in vsem žalujočim v imenu etične nespornosti znanosti v svoji najčistejši obliki sporočam, da ju nisem pokončala sama. Definitivno pa sem se znašla v nepravem trenutku na napačnem mestu za tiste, ki sem jih opazovala…
Te dni veliko govorimo o tatovih. Tatovi na plaži, kjer sem parkrat tudi spala. No, takrat me je skrbela predvsem plima in kaskaderska točka Titanik… In pa Paco, ki je tulil na resnične in namišljeje nočne duhove tako zelo, da sem ga morala zapreti v avto…
Bojda sta na plaži aktualna dva tipčka. Eden je nek Jusef, športnik, ki džoga gore dole, mimogrede pa tu in tam zmakne kak rukzak, denarnico, kolo ali kaj podobnega. Potem naj bi bil tu še en, ki je menda že par ljudi porezal z nožem. Na tem mestu je po vsej verjetnosti potrebno odbiti dodano vrednost…
Aktualne so tudi Fatimine zgodbe o tem, kako je ostala brez denarja. Enkrat je šla v diskoteko z Muno, vaško klošarko. Muna si je naročila večerjo, pa whiskey in ko je šla Fatima telefonirat mami, da bo pozna, se je tatica pobrala skupaj z njeno torbico in mesečno plačo vred. Odmaglila je v noč, Fatimo pa pustila brez denarja za taksi in z neplačanim računom. Ko jo je naslednjega dne poiskala, ji je Muna seveda vrnila torbico, o kakšnem denarju v torbici pa ni imela pojma, ker je bojda sploh ni odprla. Štriga še kar naprej prihaja na obisk, tu in tam fehta po 20 dirhamov, kadar ni El Houceina, si privošči tuš ipd. Skratka, je brez sramu in brez vesti.
Ravno, ko sem izvedela zgodbo o Muni, pa se je pripetila še ena podobna kraja. Nek Američan, poročen z neko domačinko, Fatimo vsake toliko obdari z nekaj dolarji. Da si kaj kupi, da si kaj privošči. In tako je pred dnevi Fatima ravno prejete dolarčke izročila fantu iz soseščine, ki naj bi jih šel zmenjat. Zanje bi dobila cca 700 dirhamnov, kar je približno 70 eur. Fante pa je odmaglil z denarjem in se do danes še ni prikazal. “Ah, to je Maroko, veš. Maročani so taki,” se Fatima sploh ne sekira. Tudi sicer je glede takih stvari precej stoična. Vedno, ko pove zgodbo o Muni, se zraven nasmeji do solz. “Se bova že še srečala. Saj vem kje stanuje. Če ne vrne, bom šla pa na policijo. Imam priče.”
Včeraj sva jo mahnili v mesto, h krojaču, kjer sem dala sešiti zavesice za avto. Bo taka prava arabsko-afriška čefurijada. Paco je šel seveda z nama. Ves lep, s svojo črno usnjeno ovratnico, okrašeno s kovinskimi kostkami, elektronskim obeskom proti bolham in ploščico z vgravirano telefonsko številko. Veselo je tekal naokoli, medtem ko sem se s krojačem menila glede blaga, dizajna in cene. Vmes sem stalno čekirala kje je, da mi ga ne bi kdo ukradel. Pse, ki delujejo udomačeno in urejeno, radi zmaknejo in prodajajo naprej… No in ko se spet enkrat ozrem na ulico, zagledam enega potepuškega psa, zelo podobnega mojemu Pacotu. Čakaj čakaj malo, pa saj to je Paco! Kje imaš pa ovratnico?! Šfarun! zavpijem nekam v prazno na ulico, krojač priteče iz delavnice, pogleda psa in reče: “Srečo imaš, da so ukradli le ovratnico.”
Ko sem se malo skulirala, sem Pacota vprašala, zakaj je tako preklemansko prijazen z vsakim, ki je prijazen z njim. Neumno vprašanje. To ima vendarle po meni. Potem pa sem si rekla, jah nič, saj imamo še eno ovratnico. In tista antibolh mašina je bila itak že tolikokrat stuširana, da po vsej verjetnosti ni več delala. Lajf gous on. Edino ploščice s telefonsko mi je bilo malo žal…
Dve uri po vrnitvi v Diabat me je na vrata prišel klicat taisti Jusef ki džoga po plaži: “Sem slišal, da so psu ukradli ovratnico. Rabiš drugo?” Še preden sem rekla ja, je stekel domov in prinesel eno tako, zelo podobno ukraden, a malo tanjšo in malo starejšo.
“Kje si jo dobil?”
“Je že zeeloo doolgo v družini.”
Kaj sem hotela, rezervna ovratnica je Pacotu prevelika, tale mi je bila pa prav všeč. In sem jo kupila. Maroški second hand. Beri: ukradeno. Če se več ne javim na tem blogu, je to zato, ker me je prijela policija.
Pa še mala lekcija arabščine:
šfar – tat
šfara – tatica
šfarun – tatovi
šfaruni – opljaćkali so me
šfaruki – opljaćkali so te
šfarunum – opljaćkali so jih
El Houceine ima dve ženi. S prvo ima štiri hčere in dva sinova. Ko je vzel Lejlino mamo, se je odselil v hišo svoje nove tašče. S prvo ženo razen poroke na papirju in otrok nima nič več. Baje jih tudi vzdrževal ni. Prva žena je po tem, ko jo je zapustil, zato, da je preživela 6 majhnih otrok, šla delat na neko farmo. Lejla pravi, da se je njen oče z njeno mamo poročil le zaradi denarja. »Hiša je njena, kafič je njen, mama ima tudi parcele ob cesti, ki vodi v Agadir. Tam je zemlja draga. Moj oče nima nič. On le služi denar z maminim kafičem.«
H Jimi Hedrixu prihajajo raznorazni Zahodnjaki. Med drugimi se je tu dolga leta ustavljal tudi nek Laurance. Tako je naneslo, da se mu je zaluštalo po takrat 17 letni Lejli in je El Holucineja zaprosil za njeno roko. Lejla ga ni marala, a oče ji je »svetoval«, da poroko sprejme. »Dobila boš evropsko vizo, v Evropi ti bo dobro, tukaj nimaš ničesar.« Lejla je rekla »ja«, mislila pa »ne«. Zaupala se je mami, kateri se je leta 61 rojeni Laurance zdel za leta 89 rojeno Lejlo malce prestar. Še bolj kot razlika v letih pa jo je motila Lejlina žalost ob napovedanem srečnem dogodku. Tako je bil pakt sklenjen: Lejla se je do konca pretvarjala, da se bo poročila, Laurance je sprejel islam, naredil vse papirje za Lejlino pot v Evropo in poroka na matičnem uradu v Essaouiri je bila naposled sklenjena. A na poročno noč je Lejla Lauranceu povedala, da v resnici ne bo njegova žena, spakirala kufre in odšla k teti. Oče je znorel, mama jo je branila, Laurance pa je čez tri dni v Francijo letel sam. Od takrat ga ni bilo več na spregled. Ko Lejlo vprašam, zakaj bi njen oče hotel, da se poroči z nekom, ki ga ne mara pravi, da zaradi denarja. »Prej smo imeli le eno sobo, po poroki pa so nastale še ostale tri. Mislim, da mu je Laurance plačal.«
Fatima, ki ima za sabo podobno štorijo, le da je na poroko z nekim Nicolasom iz Marseilla pristala, pravi, da je bil Laurance zelo prijazen in da je Lejli kupoval lepe obleke in veliko drugih lepih stvari. Sama je v poroko z Nicolasom privolila, ker je hotela v Evropo. Rekla si je: »Če bo prijazen z mano,ostanem z njim, drugače se bom pa ločila.« No potem je Fatimin stric za njenim hrbtom Nicolasu svetoval, da izroči denar za takšito, lepo poročno obleko kot iz Tisoč in ene noči, pa seveda za poročna prstana. Da bo v njegovi odsotnosti poskrbel za vse. Ko je Nicolas poklical Fatimo in jo pobaral, glede obleke in prstanov, je začudena odvrnila, da njegovega denarja nikoli ni videla. V naslednjih dneh se je stričev sin Omar na plažo začel voziti na novem quadu, Nicolas pa je sporočil, da poroko umika z dnevnega reda. Še dobro, ker je Nicolas baje junkie.
Lejli je uspelo iz nesrečnega zakona pobegniti nedotaknjena, kot pravi »Laurance se me ni nikoli niti dotaknil«. Zato pa se je njenega srca dotaknil in ga naposled tudi preluknjal, Youssef. Ta jo neznansko ljubi, ona pa njega. Ko je delal v sosednjem hotelu, ji je mama Mina krila hrbet, zato da je noči lahko preživljala z njim. Kadar je oče spraševal, kje je, se mu je zlagala, da spi ali da je pri teti. Hotela sta se tudi poročiti, pa je bil oče proti. Prišel je nov ponudnik in oče je Lejlo, ponovno brez njenega privoljenja, obljubil drugemu. Tokrat nekemu mladeniču iz Taroudanta. Spet je bilo že vse pripravljeno za slavje, fentanih ne vem koliko kur in spečenih ne vem koliko slaščic, a tudi tokrat je Lejla rekla »ne«. »Ne morem te vzeti, ljubim drugega.« Oče je spet znorel, mama jo je spet branila in Lejla je spet spakirala kufre ter odšla k teti. Romanca z Youssefom je trajala tri leta, nakar je Lejla ugotovila, da ima njena ljubezen rada tudi fante. Kar niti ne bi bil tak problem, če se Youssef v hotelu nebi prodajal francoskim gostom. In odkar je pred tremi meseci spoznala resnico, je Lejla z njim prekinila vse stike. On jo še vedno vztrajno kliče, ona pa trpi in čaka da čas zaceli rane. Pravi, da fant noče delat in da sedaj živi kar z lastnico hotela, ostarelo Francozinjo, ki očitno nastopa v vlogi zvodnice.
Lejla je utrujena od pogleda na Essaouirčane, ki so ljubezen zamenjali za denar. V času mojega obiska, mi je pokazala vsaj tri, ki se preživljajo s prostitucijo. A tako to je, tudi Maroko je ena izmed prizorišč seks turizma. Kot priljubljena gay destinacija je zaslovel že v dvajsetih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi homoerotičnih orientalističnih imaginacij, ki so jih producirali viktorijanski raziskovalci in pisatelji kakršen je bil Sir Richard Francis Burton v devetnajstem stoletju. Tudi sam gay, a obenem Anglež, je severnoafriške dežele od Maroka, Alžirije, Tunizije do Egipta in Arabskega polotoka označil kot endemična področja homoseksualnosti, ki naj bi jo povzročala klima na južnejših zemljepisnih širinah. Predstava o perverznosti Orienta se je po zaslugi takšnih in podobnih projekcij zasidrala v zahodnih imaginarijih in prav gotovo botrovala obisku »Sotadične Zone«, kakor jo je Sir Burton poimenoval, s strani posameznikov, ki jih je gnala sla po užitkih, ki so bili doma označeni za nenaravne in perverzne.
Tangier naj bi v 50ih veljal za prvi in »najnaprednejši« gay hot spot na svetu, ki so ga obiskali ali si v njem ustvarili dom številni slavni ali bogati Evropejci in Američani kot so William Burroughs, Paul Bowles, Truman Capote, Allen Ginsburg in drugi. Do srede osemdesetih je privlačil številne gay obiskovalce, ki so v Maroko prihajali na počitnice iščoč lahko dostopnih seksualnih avantur, a z naraščajočim konzervatizmom, ki ga delno poganja odnos islamistov do zahodnih turistov nasploh in do homoseksualnosti ter prostitucije posebej, je Maroko zadnje čase za take vrste aktivnosti postal prej kraj rizika in nevarnosti kot brezbrižnosti in užitka.
Brezposelnost in težke ekonomske razmere delajo svoje, pomanjkanje seksa, ljubezni in naklonjenosti na drugi strani pa tudi. Tako v Maroku še posebej cveti ženski seks turizem. Kot pravi Marlene, Francozinja, ki se je nastanila v Essaouiri, so poroke Essaouirčanov z Zahodnjakinjami na dnevnem redu. Ženska se v kafiču usede na pijači, kmalu za tem ji prisede nadvse šarmanten in pozoren lokalec, ki ji začne dvoriti, naslednji dan pa že delata načrte za poroko. Ženska svojega »izbranca« ponavadi zalaga z oblekami, darili, denarjem, kosili, pijačo in seveda seksom, on ji vrača s seksom, pozornostjo in bolj pogosto kot ne le navidezno ljubeznijo. Medtem ko čaka, da ona na Zahodu uredi vse potrebne papirje za njegov prihod, doma veselo zapravlja njen denar in čaka, da se mu prikažejo Zahodna Nebesa. Ko se vrata v obljubljeno deželo naposled odprejo, sledi streznitev: on še naprej pričakuje, da ga bo ona vzdrževala, ona pa naposled spozna, da ne ljubi nje, temveč njen denar. Tako je pogosto, seveda pa ne vedno.
V Maroku vedno večji problem predstavlja tudi pedofilija. 4. julija so v Marakešu organizirali Beli marš, na katerem je skupina zaskrbljenih Maročanov in ljubiteljev Maroka opozarjala na problem zlorabe otrok v namene seks turizma. Medtem ko je vsa pozornost glede problematike usmerjena na Tajsko in druge jugovzhodne azijske države, Maroko čedajle bolj postaja priljubljena destinacija za tovrstne ekscese.
Do dvajsetih let dvajsetega stoletja so bili deški plesalci v starosti med 8 in 16 let dostopni po celem Maroku, z naraščajočo revščino in povpraševanjem strank z Zahoda in tudi Zalivskih držav pa se je dejavnost ponovno okrepila. Problematika je resna, saj otroški seks turizem, tako kot drugod po svetu, predstavlja tabu, ki ga je še posebej v konzervativnih družbah, kjer ni odprtega govora o seksu in kjer čast in sramota regulirata socialne odnose, potrebno karseda dobro prikriti. Zaradi tega je storilce težko izslediti. Po podatkih maroškega Centra za nadzorovanje pravic otrok v Rabatu, je med leti 1999 in 2003 kar 43 % otrok, ki so klicali v sili, prijavilo spolno zlorabo s strani tujca.
Za maroškega kralja Mohameda VI. pravijo, da je gay. Njegova homoseksualnost naj bi bila v maroških intelektualnih krogih dobro znana, belgijski novinar De Gay Krant pa zatrjuje, da je Mohamed v času svojega študija v Bruslju redno posedal v gay barih. Kakorkoli, o tem se ne govori, saj je homoseksualnost v Maroku prepovedana, sankcionirana pa le v primerih, ko kak Zahodnjak poskuša navezati stik s trgovino z otroci. Neglede na kraljevo »bolezen« pa mu ta ne preprečuje, da se ne bi aktivno lotil reform, s katerimi namerava izkoreniniti različne bolezni maroške družbe, še posebej tiste, ki se neposredno dotikajo pravic otrok in žensk. Tako je bil leta 2004 sprejet zakon, ki ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega privoljenja, možu pa preprečuje, da bi ženo kar tako zavrgel. Če se loči od nje, jo mora po novem zakonu preskrbeti s sredstvi za življenje, v primeru, da ima z njo otroke, pa tudi plačevati mesečno preživnino.
Ena izmed prioritet Mohameda VI. je bila leta 1999, ko je prišel na oblast, tudi odprava mnogoženstva. Reforma, ki bi ustregla željam mnogih maroških borcev za pravice žensk. Predlog reforme, ki jo je podal, a še ni bila uzakonjena, poligamijo dovoljuje le v izrednih okoliščinah, o upravičenosti katerih odloča sodnik. Ena izmed takšnih predvidenih okoliščin zadeva nezmožnost ženske imeti otroke. V primeru ponovne poroke reforma predvideva tudi pravico prve žene do ločitve. Reformi zakonske zveze nasploh in še posebej ukinitvi poligamije, se po robu postavljajo maroški islamisti, ki imajo zadnje čase vse več privržencev in nekoč zmerna islamistična Stranka za pravičnost in napredek, ki je postala najmočnejša opozicijska stranka v Maroku. Medtem ko se islamisti sklicujejo na Koran, ki muslimanom dovoljuje poroko z do štirimi ženskami, se na Koran in islamsko pravo sklicuje tudi Mohamed VI. Po nekaterih interpretacijah Korana in hadisov, to je prerokove sune, naj bi Koran poligamijo celo prepovedoval, saj ta obenem ko moškemu daje možnost poroke s štirimi ženskami, zapoveduje tudi popolno enakopravnost do vseh, česar pa je, kot pravi maroški kralj, komaj kak smrtnik sposoben.
Medtem ko se poligamija upira, je kralju uspelo dvigniti starostno mejo ženina in neveste na 18 let, to je na starost, ko po maroškem zakonu nastopi polnoletnost, s tem pa tudi svoboda odločanja glede življenjskega partnerja. No, z zakoni je tako, da se v praksi udejanjajo ali pa ne. El Houceine ne more iz svojih tradicionalnih okvirjev. Ko ob vrnitvi iz mesta prestopi prag domačega dvorišča, je prva stvar, ki jo izusti, da je bila Lejla videna pri mostu s tremi fanti. Kar, prvič ni res, ker je bila cel dan z mano, drugač pa, kot pravi Lejla sama, »kaj ga briga. Sem polnoletna in lahko počnem kar hočem.« In tako se tradicionalni in reformirani pogledi na našem dvorišču srečujejo, pa tudi spopadajo iz dneva v dan.
Leta 1968 se je v Diabatu ustavil Jimi Hendrix. Dneve je preživljal ob galopiranju po plaži, posedanju v lokalni betuli in žuriranju v lokalni šumi, ki jo ravno v tem trenutku spreminjajo v golf igrišče. Dvajset let za tem se je El Houcine poročil z Mino, hčerko lastnika lokalnega kafeja in betulo preimenoval v Cafe Restaurant Jimi Hendrix. El Houcine fura betulo one man band, v kateri pripravlja hrano iz doma stiskanega arganovega olja, najboljše omlete v Maroku in kavo, ki ima okus po božiču. Seveda podajam le svoje skromno subjektivno mnenje, pa vendar…
Na kafič se naslanja družinska hiša z napisom La caravane d’Jimi Hendrix, s patiom, okoli katerega so razvrščene štiri sobe in kuhinja. Ena izmed njih je trenutno moja. Z El Houcineom sva se malo cenkala, da mi jo je naposled oddal za 70 dirhamov (6,5 eur) na dan. Za lukno s souporabo kuhinje in res bazičnih toaletnih prostorov se mi je spočetka zdelo malo preveč, a takrat še nisem vedela, da najem sobe vključuje tudi polni penzion. Patio, na katerega se odpira, je namreč del skupnega gospodinjstva, kar pomeni, da ločeno življenje nekako ne paše v koncept maroškega gostoljubja.
Dva dni po mojem prihodu se je začel ramadan in vsi so prenehali s prehranjevanjem in pitjem v času sončne svetlobe. Ne pa tudi s pripravo hrane. Ramadan pomeni post, pomeni pa tudi celodnevno pripravljanje večernega iftarja. V kuhinji se stalno nekaj secka, cmari, kuha, praži, meša, melje in tre. Dvorišče je preplavljeno z vonjavami in kljub temu, da imajo prazne želodce, se vsem zdi povsem logično, da skrbijo za žejo in lakoto, ki napada krivoverne tubabe. Ata El Houcine, tudi v času ramadana v kafe restaurantu pripravlja slastne tažine, mama Mina s hčerkami Fatimo, Leilo in Aišo skrbijo zame: »A si lačna, žejna, vzemi si karkoli iz hladilnika, boš čaj, a ti sploh kaj ješ?« Ne vem, a skoraj bi prisegla, da tisti volneni trakec Svetega Srečka deluje.
Sicer pa ramadan pri Jimi Hendrixu poteka takole: z alkoholom je potrebno prenehati vsaj 23 dni pred pričetkom ramadana. Leila pravi, da je oče nehal pit tri dni prej, kar ni v skladu islamom, a to je njegov, ne njen problem. Mama Mina pravi, da je drugače vsak dan na whiskeyu in da se mu jezik kar pošteno zapleta. Tudi Fatima in Leila sta že probali alkohol, Fatima vodko, Leila whiskey in pivo. Mama Mina pred možem skriva, da kadi. Po cigarete ji trenutno hodim jaz. V času ramadana je kar se cigaret tiče bolj post kot ne, sicer skuri tudi po škatlo na dan.
Vsaj v času ramadana je treba moliti, sicer je, kot pravi Leila, post zaman. »To je tako, kot da bi te nekdo za cel dan zvezal brez razloga«. Edini, ki redno moli sta Leila in mama Mina, Aiši se ne da, Fatima pa se noče preveč premikati, ker bi se rada zredila. Da bi pridobila na kakšnem dodatnem kilogramu in lepoti uživa sirup za povečanje apetita. Leila, ki prisega na evropske modne smernice in ploščate trebuhe, jo zaradi tega stalno zafrkava:
»Veš, Fatima noče hodit, ker se boji, da bo shujšala, hahaha!«
»Ni res, lačna sem in brez moči!« se smeji nazaj.
V času ramadana so plaže prazne. Ker je opazovanje nasprotnega spola nasploh, kaj šele razgaljenega, prepovedano, se jih ljudje izogibajo kot hudič križa. Jaz seveda neznansko uživam.
Fatima: »Kam greš?«
Jaz: »Na plažo. Greš zraven?«
Fatima: »Se boš kopala?«
Jaz: »Ja.«
Fatima: »Jaz tudi.«
Aiša: »Haram!«
Leila: »Jaz grem tudi zraven. Vzela bom kopalke, če ne bo nikogar, se bom tudi jaz kopala.«
Seveda, zakaj pa so vsa tista ogrinjala, ki jih prodajajo po maroških sukih. Zato, da se ženska v kopalkah zavije vanje, če mimo pride kak nepotreben moški.
Ko sonce pade v vodo in se z minareta oglasi mujezin, so že vsi posedeni za mizo, na kateri so se cel dan postopoma nabirale dobrote: solate take in drugačne, harira, kebab, cimetovi flancati, pomfri, ribe, rogljički, melone in granatna jabolka, razne omake, datlji, čaj ipd. itd.. Jé se in jé se in jé… Nakar lahko opazujem mamo Mimo, ki leži na kauču in globoko diha, medtem ko se z eno roko grabi za trebuh, z drugo pa za glavo. Boli jo žlička.
Ob polnoči, ko se mi že pošteno zapirajo veke, me Fatima spet kliče »Sabona, pridi jest.« Prvič v življenju imam vzdevek. Fatima si nikakor ni uspela zapomniti mojega imena, me krstila za Sabono in zdaj me tako kliče vsa družina. »Sabon« je po arabsko milo, torej sem postala Mila?
»Pa saj smo ravno jedli.«
»Ja, ampak zdaj bomo pa še enkrat.«
Pojemo tažin, nakar se za želodec grabita še Lejla in Fatima. In tako vsak dan jovo na novo…
»Tale ramadan vam ne dene ravno dobro…« si mislim, medtem ko Lejla razlaga: »Ramadan je fajn, ramadan je zapisan v Koranu.«
»Živjo. V Agadir gremo naslednjo sredo, tako da, kdaj se dobiva v Essaouiri? Ne pozabi, da si obljubila, da prideš k nam preden odidemo.«
»To sredo? Potem pridem pa v torek popoldne.«
Torek popoldne:
»Kaj, prideš al’ ne? Drugače bi šel na plažo pogledat svoje angleške prijatelje.«
In sem ga poklicala, da sem obljubila, da pridem in da torej pridem in da naj neha težit. Da naj gre na plažo in se dobiva tam. Odkar sem prišla v Essaouiro, me izsiljuje:
»Zdravo. Kako si? A si ok? Res te pogrešamo… Pazi nase… Jutri pridemo v mesto, na poroko hčerke mojega bogatega strica. Kdaj te torej lahko vidim?… Ravnokar smo se peljali mimo tvojega avta. Smo v mestu… A še delaš? Če ne, bi te rad videl. Sem z družino…«
Kar nekaj časa je trajalo, da sem mu dopovedala, da sem v Essaouiri izključno zaradi internet signala, ki ga potrebujem pri svojem delu. In da se nimam časa dobivat z njim in da se javim, ko končam s svojimi zadevami.
Preden sem se odpeljala v Id Mouhin, sem izza šoferskega sedeža potegnila japonke. In glej ga šmenta, na vrhu japonk odrezan pramen črnih las. Črna magija? Kdo mi je to podtaknil? Muslimani čarajo z odstriženimi lasmi, odrezanimi nohti ipd. Le kdo bi mi tole podtaknil in zakaj? A ni ponavadi tako, da tisti, ki mi kaj hoče, vzame moje lase ali nohte in ne podtika svojih? Morda mi je katera izmed Mohamedovih sestra podtaknila svoje lase, da bi se vrnila, da bi jih ponovno obiskala, da bi ostala z njimi? Zadnjič smo se poslovili v solzah. Jokala je Babica. Jokala je mama Mina. Jokal je Nordin. Hanan, Fatima in Sadija so se zadržale, Mohamed pa je čemerno gledal v tla in zagodrnjal:
»Jaz ne maram sloves.«
Večer prej se je ulegel na preprogo in glavo pokril z brisačo:
»Zame ni nobene opcije na tem svetu. Ti se veseliš, ker odhajaš. A ko boš odšla, bo nekaterim zaradi tega hudo. Dnevi bodo dolgi in težki. Jaz pa bom spet postopal po plaži in iskal sogovornike. Dokler si bila tu, se je vsaj kaj dogajalo.«
Le s težavo sem odšla, vedno se je našlo kaj novega, da so me še malo zadržali:
»Pridi pogledat staro hišo moje babice. Ker si antropologinja, te bo gotovo zanimalo. Vzemi fotoaparat.«
»Ostani še na kosilu.«
Itd. Ipd.
Ljubko, a naporno. Po drugi strani pa ja,… pasala mi je njihova naklonjenost, njihova skrb zame in njihova toplina. Bila sem del družine. Medtem ko so ženske izvajale svoja vsakodnevna opravila, delale arganovo olje, amlu, kus kus, kuhale, pomivale prale in čistile, se je Mohamed potikal okoli avta, v katerem sem bila lahko z lap topom priključena na štrom, in čakal, da mu bom namenila malo pozornosti.
»Špela, pridi, kosilo… Špela, pridi sem, morda je pa tukaj ob zidu signal… Špela, mi boš pokazala, kako se na CD zapeče fotografije? … Špela, prišli so obiski. Družina. Prideš slikat?… Špela, pridi pogledat, ženske bodo zdaj stiskale olje iz zdrobljenih arganovih jedrc.«
Ne, sploh mi ni bilo slabo. Bilo je zelo prijetno. Če bi imeli i-net signal, bi ostala. Tako pa sem odšla na vsesplošno žalost vseh prisotnih. Večer pred odhodom je babica in mama mame Mine rekla:
»Ti boš moja hčerka«
»Ampak ž’da, babica, jaz sem že hčerka tvoje hčerke. Lahko se pa zmenimo pol-pol Ok?« In se je smejala in smejala.
Nekoliko nejevoljnja zaradi Mohamedovih tečnih sms-ov, sem pospravila pramen las in se odločila, da ga vprašam, kaj je zdaj s tem. Ko sem se pripeljala do Takaušta, je bil Mohamed tam sam.
»Kje so Angleži?«
»Ni jih. Rekli so, da mogoče pridejo, mogoče pa ne.«
»Jutri greste torej v Agadir?«
»Ne, v petek. Ženske imajo še neke opravke.«
»Mohamed, ti si navaden izsiljevalec. Danes sem prišla samo zaradi tega, ker si rekel, da jutri greste. Zaradi tebe sem pustila svoje delo.«
Pošteno me je razkuril. Na poti v vas sem ga vprašala, kaj ve o črni magiji. Rekel je, da bomo vprašali mamo Mino. A da njihova družina v to ne verjame. Čez par ur, ko so se sosedje pobrali in se je Fatima ponovno ukvarjala s kaniranjem mojih okončin, je Mohamed sprožil vprašanje »odrezan pramen las v Špelinem avtu.« Nato si je Sadija morala z glave sneti ruto, da so preverili, če pramen morda ni njen. Bilo mi je zelo neprijetno. Zagotavljali so mi, da se oni s tem ne ukvarjajo in da je Sadija snela ruto le zato, da se prepričam. Na koncu so zaključili, da je kos las morda kozja dlaka, ki jo je v avto prinesel veter.
Ko je bila kana suha, me je Fatima začela strgati po podplatih.
»Je ne boš pustila čez noč?«
»Jutri zgodaj zjutraj nekam grejo, zaradi tega te bo očistila že danes,« je bil zgovoren Mohamed.
»Kam pa?«
»Na grob Sidi Brahima. Sestre morajo do konca sneti uroke. Vnuk Sidi Brahima, Sidi Said nam bo pomagal.«
»Res? Ste bili že kdaj prej pri njem? Zakaj pa?«
»Ja, leta 2007 je nek fant hotel za ženo Fatimo. Njegova mama je čarovnica. In ker ga Fatima ni marala, je mama povzročila, da sva krvavela. Jaz iz nosa, Fatima pa… ne bom rekel od kod, ker se ne spodobi. Krvavela je tri mesece. Takrat smo šli k fikheju. Ko smo naredili vse, kar nam je naročil, sva nehala krvaveti. Zadeva se je ponovila letos pozimi. Spet sva krvavela. Oba naenkrat. Sidi Said pa je pomagal moji starejši sestri. Bil je njena zadnja šansa. Po tem, ko se je vrnila od njega, se je pojavil moški, s katerim se je poročila.«
»Čakaj malo, kaj pa ostale tri? So bile tudi pri njem? In zakaj se potem tudi one niso poročile?«
»Po obisku se moraš skopati v izviru. Ko je zapuščala izvir, je moji starejši sestri pot prekrižal moški. Kar je dober znak. Ostalim trem pa ženska ali otrok. Kar je slab znak. Zaradi tega se niso poročile.«
Seveda sem se odločila, da grem zraven…
Tako smo se ponovno, v že preverjeni tehniki odpeljali do Sidi Brahima. Tokrat s še eno osebo več, saj je z nami šla tudi babica. Malo pred Smimoujem so izstopile, da mi žandarji na check-pointu ne bi zatežili, prepešačile celo mesto in na izhodu mesta ponovno vstopile. Pripeljali smo se v vas kakšnih 15 kilometrov iz Smimouja, mimo solin, kjer 50 kilometrov od morja proizvajajo morsko sol. Morsko vodo baje privažajo s cisterno. Pred tradicionalno berbersko hišo so bili parkirani osli. Stopili smo na dvorišče, kjer nas je sprejel starejši možak, Sidi Said in nas pospremil v eno izmed mnogih sob. Potem smo sedeli, skuhali čaj in se pogovarjali s svetnikom. Pravzaprav so se oni. Jaz pa sem čukasto lovila tiste redke meni znane besede in težila Mohamedu, naj že prevede. A ni dojel, da bi rada vedela vse, o čemer se pogovarjajo, ne samo zadev, ki se tičejo mene. Na koncu je svetnik vsakemu izmad nas izročil v časopis zavito sol, ki se je nihče drug ne sme dotakniti in pa nakvačkano vrvico, na obeh koncih zvezano skupaj v nekakšno rinko.
»Vedno jo nosi s seboj v žepu. Naslednje leto, ko prideš, jo imej s sabo.«
»Ampak Mohamed, kaj pa urok? Rekel si, da mu boš rekel, da naj pogleda, če je na meni kak urok.«
»Saj je pogledal. Pravi, da si ok. On te vidi in ve, kaj je tvoj problem.«
»In kako veš, da ve?«
»Ker ti včasih reče ‘tvoj problem je to in to, je res?’ in ti rečeš, da je.«
»In zakaj se ni tako pogovarjal tudi z mano?«
»Mogoče zato, ker so v našo sobo prišle tiste punce iz Essaouire. Pa tudi zato, ker se nam je malo mudilo.«
Mudilo kam?! Bila sem kar malo razočarana. Od vsega skupaj sem si obetala kaj bolj spektakularnega. A dekleta so bila nekam vesela. Kot da bi dejansko verjele, da je vseh njihovih težav konec. Nazadnje so bila pri Saidu pred 21 dnevi. Takrat je z vseh, tudi mame Mine, babice, Mohameda in Nordina snel uroke. Uročena je bila kar vsa družina. S tlečo palčko se baje dotakne tvoje dlani in temena, s čimer sname urok. Fatima, Sadija in Hanan bi se zelo rade poročile. Za maroške razmere so za poroko že kar v letih. Fatima jih ima 29, Hanan in Sadija sta dvojajčni dvojčici pri 25ih. Fatima bi rada Evropejca. Pravi, da so Maročani brez služb in denarja. Zaradi česar je ne zanimajo. Hanan pa bi rada Maročana, a do sedaj ni bilo še nobenega pravega povpraševanja. Veliko si da opraviti z dvema črnicama pod očmi. Pred kakšnim letom si je s povoščenim trakom z obraza depilirala dlačice, nakar sta ji pod očmi ostali črni podpluti. Nobeno belilno sredstvo ne pomaga. Pravi, da si bo glavo odrezala, jo spravila v škatlo, poslala meni v Evropo, da jo odnesem h kozmetičarki in vso lepo in sijočo pošljem nazaj v Maroko. Hanan je klovnesa. Sadija pa je bolj tiha in zadržana. Morda zaradi tega, ker je precej bolehna. Mohamed pravi, da je anemična: hitro razbijanje srca, bela usta, utrujenost. Kaj pa vem, tudi nekam rumene polti je. A h zdravniku baje noče. Do samskega stanu deluje precej indiferentna. Če nikogar ne zanima, tudi prav. Ona bi rada le fotoaparat. Ponujala sem ji, da se nauči slikati z mojim, pa ni hotela. Bala se je, da bi ji padel z rok. Ker ji vse, kar prime, vedno in povsod pada z rok.
»Kdaj greš v Evropo? In kdaj prideš nazaj? Naslednjič ko prideš, mi prinesi fotoaparat.«
Na vhodu v Smimou sem se na Mohameda malo razjezila: »Kaj pa, če bi tvoja devetdesetletna babica sedela spredaj in se z mano peljala skozi mesto, ti mlad in pri močeh pa pešačil?«
»Seveda, s tabo sem ostal le zato, ker sem mislil, da ne poznaš poti.«
Popoldne je minilo v smehu. Mohamed je končno sprevidel, da bo za svoje dolgočasje moral poskrbeti sam in odšel na plažo.
Punce smo se zafrkavale na račun moških. Ker je moj osebni prevajalec odšel, smo komunicirale s pomočjo besed, ki jih poznamo. One tistih nekaj francoskih ali angleških, jaz tistih nekaj arabskih. Ena izmed najpogosteje slišanih v naših pogovorih je »rezo makejnš, ni signala«. Ker pač vedno težim, da v Id Mouhinu ni signala, zaradi česar moram na internet v Essaouiro.
Fatima: »Špela, zakaj tvoj mož ni s tabo?«
Špela: »Zato, ker bi bil rad sam.«
Sadija: »Te kdaj pokliče?«
Špela: »Ne.«
Fatima: »Pokaži nam njegovo sliko.«
Hanan: »O, kdo pa je to?«
Sadija: »Rezo Makejnš.«
Ahahaha! Nimajo niti enega razreda osnovne šole, nepismene so, a njihov smisel za humor me obara s nogu. Kadar sem zares dobre volje, se od smeha jokam. Tega popoldneva so solze lile v potokih.
Zvečer se je pojavil Mohamed.
Hanan: »Rezo Makejnš je prišel nazaj.«
Fatima: »Rezo Makejnš je delal.«
Mohamed: »Kar zafrkavajte, ne gane me kaj govorite.«
Špela: »Ampak Mohamed, tvoje sestre, mama in babica cele dneve delajo. Perejo, kuhajo, pomivajo, skrbijo za hišo, stiskajo olje, meljejo amlu, svaljkajo kuskus. Nikoli jim ni dolgčas, ker delajo. Ti pa po plaži preganjaš turiste in se smiliš samemu sebi ker ti je dolgčas. Kaj če bi še ti malo delal?«
Mohamed: »Saj sem celo leto delal. Študiral sem. Hočem si spočit glavo.«
Špela: »Saj pravim, kakšno fizično delo bi te fino sprostilo. Naprimer beljenje sten. Namesto da za to plačujete druge.«
Mohamed: »To ni moje delo.«
Zvečer gledamo neko maroško telenovelo. Pastirica nima nikogar na svetu razen svoje kozice. Joka in joka, mati se je poročila z drugim, njo pa so odgnali od doma. Zdaj za druge ljudi čuva koze. Mimo pride mladenič, ki se z njo nadvse sočutno pogovarja:
»Uboga. Jaz te bom poročil in poskrbljeno bo zate.«
»Ampak kako? Nimaš ne službe, ne doma, ne denarja?«
»Šel bom delat. Na plaži se bom pogovarjal s turisti, se ves utrujen ob večerih vračal domov in zaslužil za dom in življenje.«
Mohamed: »Ti me malo zafrkavaš, a ne?«
Špela: »Mah ne. To je samo nadaljevanka. Saj veš, da ne znam arabsko.«
Pride starejši moški s pladnjem, polnim hrane in potovalko polno lepih oblek. Pastirico najprej nafutra, potem ji izroči obleke in reva medli od sreče. Tu gud to bi čru. Tip ji reče:
»Vse to bo tvoje, če se poročiš z mano.«
Mohamed: »Ne. To je njen očim. Rekel bo, vse to bo tvoje, če se poročiš z mojim prijateljem. Ona bo rekla ne, nakar se bo razjezil in ji pobral vse obleke, ki jih ji je že dal.«
Špela: »No, a vidite punce, z moškimi so sami problemi.«
Očim na pastiričin »ne« naredi grimaso, pobere stvari in ji primaže klofuto.
Punce se strinjajo: »Rezo makejnš.«
Špela: »Mohamed, ženska mora sama služiti svoj denar in biti neodvisna od takihle telebanov. Če pa ji že kak moški govori, kaj je zanjo dobro in kaj ne ter kaj sme in česa ne, potem naj vsaj dela, prinaša denar in zanjo skrbi kot je treba. Ti bi, da jaz ostanem pri vas?«
Mohamed: »Ja, seveda.«
Špela: »In namesto mene boš denar služil ti?«
Mohamed: »Seveda, zakaj pa ne.«
Špela: »Dobro, potem pa ostanem z vami. S Fatimo bom kuhala in prala in pospravljala. To je tudi delo. Ti pa boš prinašal denar, da bomo imeli za kuskus in dizel. In ti bo dolgčas. Haha. Mislim, da je bolje če ženska dela in ima vsaj tri moške. Enega za intelektualne pogovore, enega da ji čuva otroke in enega da ji menja gume.«
Mohamed: »Ti si nora.«
Jutro je prineslo nove ceremonije. Fatima me je poklicala v eno izmed sob, ki so jo tistega dne namenili za izvajanje osebne higiene. Tepihe odstranijo, prinesejo lavor in lamber s plastičnim lončkom za polivanje.
»Melha, melha, prinesi sol,« mi je na vso moč resno dajala napotke Fatima.
»Stresi jo v lavor.«
Medtem ko sem jo stresala, se je na vso moč trudila, da se nebi dotaknila katerega izmed mojih svetih rekvizitov. Slano vodo sem morala preliti v manjšo skledico, kamor je nasula kano in vanjo pomočiti volnen trak. Nato sem si s kanino brozgo morala umiti roke do komolcev in obraz. Za tem je sledilo tuširanje s sveto slano vodo.
»Kulši, kulši, vse umij,« mi je kazala Fatima.
Ko sem se vsa slana in razkužena pojavila na dvorišču, je predme postavila lončeno posodo z ogljem, ki se uporablja za pripravo čaja ali tažina, in nanj stresla neka semena, pomešana z ježevimi bodicami. Stopiti sem morala nad zadevo in se dobro predimiti. Baje da je isti recept za vso družino dal Sidi Said.
»Safi. Dovolj. Zdaj si čista. Trakec vedno nosi s sabo, prinašal ti bo srečo.«
Tokratno slovo je bilo malo manj solzavo. Babica je jokala tišje kot zadnjič, mama Mina pa je spustila nekoliko manj solza. Ko smo se poslovili, je Mohamed prisedel, da se je z mano odpeljal do plaže.
»Mohamed, hvala za vse, pa ne mi zamerit za včeraj.«
»Ravno sem hotel reči, da se ne jezi name, ker sem se tudi sam samo hecal. In da si vedno dobrodošla pri nas. Sama, z družino ali z Rezo Makejnš. Ko pridemo v Agadir, ti sporočim, če je še vroče. Če ni, bi ramadan lahko preživela z nami.«
Danes se je začel ramadan. Težka bo, ker so dnevi dolgi. Od štirih zjutraj do devetih zvečer brez hrane in vode ni kar tako. Vsem prijateljem muslimanom želim ramadan mubarak said! Mojemu tateku pa vse najboljše!
Sploh več ne vem, kako se je začelo. Bil je zajtrk, bila je kana in bil je kuskus. In potem smo šli na plažo. Kjer sem se jaz kopala, punce pa skrivale v senci pod klifom, da jih ne bi spržilo poznopopoldansko sonce. Ura je bila namreč že štiri in preč. Tudi sicer izdatno uporabljajo sun block kreme in podobna sredstva za beljenje kože… In našla sem ogromnega nautilusa…
Za večerjo je bil riž s sončničnim oljem in poprom, po večerji pa delo, ki krepa človeka. V hiši ni elektrike, zaradi tega sem ostala v nomadski kancelariji, to je avtu, ki tudi sicer postaja nekam majhen. Potreba po kombiju, v katerem bi bilo še kaj drugega kot postelja, iz dneva v dan narašča…
»A te ne bo strah?«
»Ma ne, nikoli me ni strah. Sicer imam pa Pacota.«
Ščene je bilo preimenovano v Francota. In kadar jih popravim, se potrudijo in mu rečejo Bako. Ne gre in ne gre. Moje ime je po novem Šlebsa ali Esbera. Arabščina ne pozna črke »p«, ravno tako ne tamazight, to je po naše, a nepravilno, berberščina. Maroški Berberi si namreč ne rečejo »Berberi«, temveč »Amazigh«. Skoraj tako se imenuje tudi njihov jezik. »Barbari« so jih nekoč davno klicali Rimljani, Arabci pa so etimološko različico »Berberi« prenesli v svoj slovar in danes jih pod tem imenom pozna ves svet.
»Kako je ime tvoji mami?«
»Cvetka.«
»Svekhta. Cveka!« Hja, kakšen cvek je ziher že kdaj dala, saj je učiteljica…
»Kako se pa piše?«
»Kalčić.«
»??? Cveka Nči?«
»Kako se že reče kura? Ž’da?«
»Đeža. Ž’da je babica.« Aja…
»Sedi Špela.« (To so pobrali od »Sedi Paco.«)
Ja, mal si lomimo jezike. Sicer pa se imamo čisto radi. Malo jih vozim naokoli, Mohamedu sem obljubila, da ga naučim kako se preko neta išče štipendije, da mu na Zahod ne bo treba na črno, ženske pa me hranijo, umivajo in nasploh skrbijo za mojo čistočo. Takšna delitev dela se je ustvarila sama od sebe, čeprav ji kljubujem. Če se pustim streči, sem po njihovih standardih kot moški, kar pomeni, da moram glumiti šoferja. Tako vsaj veleva moja, ne njihova etika. A neglede na to, kakšno delo opravljam, sem zanje anomalija na dveh nogah, ki jo je treba nevtralizirati. Postati moram ženska, potrebna zaščite moškega. In tako se vsakodnevno srečujemo s paradoksom.
Prvič, ko sem se odpeljala v Essaouiro, sem ženske uzput, to je po daljšnici, kjer pa manj ruka, peljala na obisk k neki teti. Pot do vasi Id Mouhin, ki se nahaja v hribu nad rtom Takaušt, je namreč prava kozja stezica. Odložila sem jih ob cesti, od koder so po makedamu odpešačile v 3 km oddaljeno vas. Same od sebe so se zelo obzirno odločile, da je Yotine amortizerje potrebno šparati. Ob sedmih zvečer, ko sem se ravno zalaufala z delom v sajber kafeju, je Mohamed začel pritiskati:
»Boš še dolgo? Treba jih je poklicat, da jih ne bo skrbelo. Kaj naj jim rečem? Kdaj prideva?«
Kaj sem hotela drugega, kot da sem vsed skupaj pustila in šla ponje. A niso me čakale ob cesti, kot dogovorjeno, ker je Hanan ugotovila, da je pot nevarna.
»Kako to misliš nevarna, Mohamed? Po moje se jim le ne da hodit.«
»Veš, one so chicken heart, ti si pa lion heart.« Mohamed študira angleščino…
»A dej, ne nakladaj. Saj je samo pot. Poglej, nikjer nobenega gozda, vse jasno in pregledno. Nikjer nobenega bavbava.«
Po zaslugi mojega negodovanja se je mladenič končno izjasnil: temnilo se je že in Mohamedov oče je Mohamedovi mami vedno govoril, naj hčerke nikar ne hodijo same po stranpoteh, še zlasti pa ne ponoči. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Tu in tam se baje sliši, kako je kje kak moški sredi goščave in puščave napadel kakšno žensko…
»Kam Mohamed? Desno? Levo? Govori in ne kaži. Pri nas rečemo, da je ponoči vsaka krava črna. In tvoje mahanje z rokami v temi mi ne pove ama ništa, ker te ne vidim.«
»Sledi oslu. Hm, kaj je pa šel?«
»Hja, mislim, da je hitrejši od Yote…« Medtem ko se z Yoto pomikava 2 polžji na uro, osliček v lahnem drncu galopira po razdrapanem kolovozu. Bistveno bolje mu gre kot požrešnemu vozilu na štirikolesni pogon…
»A veš, da ima gospa, ki mi je dala Pacota, osla po imenu Toyota? In avto Nissan Patrol. Nissan se kdaj pa kdaj pokvari, Toyota pa nikoli. Koliko stane osel?«
»Kadar je suša in ni krme, 250 dirhamov [cca 25 eur].« Hm, za razmislit. Videla sem, da je uporaben tudi kot prevozno sredstvo do plaže. Nič ne stane. Samo krmiti ga je treba. Ker drugače se zgodi kot z oslom tistega možaka, ki je žival učil živeti brez krme: ravno, ko je osla dobro streniral, je ta poginil…
Nekje bogu izza nogu obrnem avto in naložim ženske.
»Vaš osel je pripravljen,« se smejem. Drugega mi itak ne preostane. Mamo Mino skrbi, kako bomo zmogli po temi, zato predlaga, da prespimo pri teti.
»Jok brate, Paco je že cel dan sam v vaši hiši. Saj ste rekli, da je tudi on vaš gost…« Čista resnica. Prvi večer je po tem, ko smo si do konca polizali prste mama Mina vprašala:
»Kaj bo jedel Paco? Tudi on je naš gost.«
»Bismillah, v imenu Boga« zaslišim, tako kot vedno, preden speljemo, potem pa še »ko-ko-ko.«
»Kaj je to?!«
»Teta jim je dala kokoš.« In ta kokoš se pelje z mojim avtom… Zdaj manjka samo še, da zapojejo »Ko to tamo peva«, pa smo redi za v kak Kusturičin film…
Novo jutro. Kava je že skuhana. Kruh je spečen. Vsi so hepi, ker sem z njimi. Tudi jaz, ker me pedenajo. Moram priznat da godi.
»Le kaj bomo brez tebe, ko boš šla? Pridi z nami v Agadir. Se nas boš še sploh kdaj spomnila, ko boš odšla?«
Družina se je iz Id Mouhina preselila v Agadir, ko jih je Fatima imela 10. Sem prihajajo le čez poletje, ko je v Agadirju prevroče.
Resno so se zapalili zame. Že takoj prvi dan so mi ponudili, da gradim na njihovi zemlji. In ko sem jih nejeverno pogledala, mi je mama Mina pojasnila, da sem po ta novem njena hči in da so Fatima, Sadija in Hanan moje sestre. Nordin in Mohamed pa moja brata. Ti boga. Potem sem gledala še bolj debelo. Razumem razumem, da me je potrebno spraviti v njim domače okvirje, ampak zemlja in bajta kar takoj prvi dan?
Po tem, ko sem si kupila prenosni modem, se je Mohamed blazno trudil, da bi sredi ničesar ustvaril signal. Samo da ne bi odšla.
»Pridi pogledat. Tukaj ob zidu lovi.«
»Mohamed, avta ne morem zapeljati v zid. Poleg tega telefonski signal ni isti kot tisti za internet. Jutri grem pogledat do Sidi Kaukija. Tukaj si enostavno ne morem pomagat.«
»V redu, s tabo grem… Če nimaš nič proti.«
»Imam. Ker mislim delat in potrebujem mir.«
»Ok. Ampak zvečer prideš nazaj, ne?«
»Bom videla. Če ne pridem, sporočim.«
»Ampak oče mi je rekel, da te ne smem nikamor pustiti same.«
Oče, ki dela v pristanišču v Laayounu, cca 1000 km južneje in je zame izvedel po telefonu.
»Mohamed, to pa res ni moj problem, kaj ti je rekel oče. Sama sem hodila naokoli še preden si vedel zame.«
»Ok, če boš prespala v Sidi Kaukiju, boš poklicala, ne? Drugače nas bo skrbelo.«
Celo popoldne se vozakam v smeri med Sidi Kaukijem in Essaouiro, dokler naposled ne ugotovim, da je edini primerni plac za tako in drugačno surfanje Essaouira. Na žalost ne bom mogla ostati z njimi…
Proti večeru me doleti sms: »Zdravo. To je Mohamed. A prideš? Ker te pogrešamo in ne bomo mogli spati, če ne prideš.«
Vsak dan je kakšna nova situacija, ki jo je potrebno evidentirati na fotoaparat. Nova faza v pridelavi arganovega olja ali obisk sorodnika, ki ga še ne poznam. Sedim na dvorišču in gledam svojo večerjo: trakec, privezan za nogo in na drugi strani za palico, obteženo s kamnom. Ko pride njen čas, kure ne bo potrebno loviti po dvorišču. Kako tanka je linija med življenjem in smrtjo.
»Bi rada videla, kako zakoljem kuro?«
»Ne.«
»A, sem mislil, da bi rada slikala. Koljemo lahko samo moški, veš?« Mohamed je svojo prvo kuro zaklal pri 15ih. Gre za ritualno klanje, s posvetitvijo žrtve bogu in pravilnim puščanjem krvi, ki je v islamu haram, za to, da se pridobi meso, ki je halal.
»Gre Hanan s tabo?«
»Ja.«
»Naj vzame fotoaparat.«
Hanan se zasvetijo oči. Opazila sem, da jo zanima vse v zvezi s fotoaparatom. Naj se malo igra. Čez nekaj časa vsa neučakana priteče nazaj in reče, naj pritisnem na tisti gumb, kjer se prikažejo fotografije. Prelistam do klavske scene in zagledam veliko krvi v prvem planu. Hanan vsa navdušena zapoje:
»Zuejna?! Lepa?!«
Cela družina prasne v smeh. Hanan nas začudeno pogleda, nato s pogledom potuje nazaj do monitorja fotoaparata z mrtvo kuro: »Zuejna!« In se prične hihitati.
Maj, 2009
Pot v Afrko vodi čez Španijo. Lahko tudi. Čudna so pota Gospodova…
Branka je iskala šoferja, ki bi medtem ko bi ona romala po skoraj 800 kilometrov dolgi poti med Pireneji in Atlantikom, prestavljal njeno kombihišo in se vsaj pretvarjal, da mu ni dolgčas. Jaz pa sem hitro pristavila lonček: čez dan naredim 20 do 30 kilometrčkov panoramske vožnje med točkama A in B, pri tem neznasko uživam, medtem ko Branka in druščina radirajo podplate svojih high-tech pohodnih čevljev pa s pogledom na lepote španske narave in družbe opravljam svoje ljubljanske službene dolžnosti kar na daljavo. Če vsemu skupaj dodamo še reportažo o caminu, imam mesto v raju zagotovljeno.
Na pot smo odrinile v okrnjeni in nepričakovani zasedbi. Moj preljubi štirinožni svetovni popotnik in prijatelj Paco je ostal doma. Ker sem se z namenom, da ulovim trajekt Genova – Tangier in se takoj po caminu odpeljem naprej ter direkt pobeglemu fijonseju v objem, s camina vračala namesto s kombijem, z avionom. In ker jer bilo za povrh v Barceloni treba še prestopati in ker bi bilo Pacota zaradi njegove velikosti potrebno tretirati kot konkreten kufer in ne ročno prtljago, sem si rekla »ne, to bi bilo zanj preveč«.
Branka je, kljub temu, da se je na camino namenila hodit, prišla s samo devetimi uporabnimi prsti na nogah. Ker se je tik pred odhodom uspela butnit ob hišni prag. Poškodbo je modro zamolčala. Najprej domačim, potem še meni in Jadranki. Da se pohoda udejstvuje hendikepirana, nama je herojka razkrila šele tam nekje na pol poti, ko so višinski spusti pričeli na njen desni nožni kazalec izvrševati prehude pritiske. Da ne bo pomote, na pot je šla da se malo umakne pred stresi modernega življenja, da se preprosto rečeno odklopi. Ne iz kakih vzvišenih religioznih razlogov in v upanju, da bolj ko bo krvavela, več grehov ji bo odpuščeno…
Majda je proti svoji volji camino opravila kar doma. Gospod je hotel, da se je njenemu sinu nepričakovano ponovila zagonetna in zoprna bolezen, zaradi česar je skupaj z njim cel mesec preživela v bolnici. Elhamdulila, Bog mu je prizanesel. Ampak sploh ni bil hec in ko se mu je stanje izboljšalo, smo si tudi vsi drugi oddahnili.
Jadranka, ki naj bi šla z nami, pa sploh ni bila ta prava. Mislim, v spominu sem imela eno s črnimi lasmi, v Kopru, kjer sva jo z Branko pobrali, pa se je namalala ena bjonda s stotimi vrečami hrane in enim roza frotirastim pujsom. Pa saj to ni Jadranka, to je njena kolegica! Sto ljudi, sto čudi. Mislim, svašta majka rodi. Ne no, hočem rečt, da takole se Gospod igra z mojim Alzhaimerjem. Kar se tiče pujsa: šele kasneje sem izvedela, da kruljače Branka zbira in se prepričala, da z Jadrankinim podstrešjem ni nič narobe…
In smo šle. Romat od mesteca St. Jean Pied du Port v francoskih Pirenejih do Santiaga de Comopostela v španski Galiciji. Pešpot je dolga 780 kilometrov in stara več kot tisoč let. Obstaja odkar so v 9. stoletju (l. 813) v mestu Padrón našli posmrtne ostanke Jezusovega učenca, apostola Jakoba. O tem, kako in zakaj so se ti znašli v Španiji, med ljudmi krožijo različne govorice, med katerimi je najverjetnajša tista, po kateri naj bi bili po tem, ko je Sveti Jakob v Jeruzalemu umrl mučeniške smrti, bili prenešeni v Španijo, kjer naj bi nekoč širil evangelij. Kakorkoli že, odkar so bile v Padrónu najdene Jakobove kosti, ljudje romajo na njegov grob v Santiagu de Compostela, kamor so ga naknadno prestavili in kjer se je razvilo pomembno krščansko romarsko središče. Pot je pravzaprav tretja najpomembnejša krščanska romarska pot poleg poti v Jeruzalem in Rim, od srednjega veka naprej pa naj bi jo vsako leto prepotovalo na tisoče romarjev.
Srednjeveške romarje v Compostelo so zaradi značilnih pelerin, ki so jih nosili, da bi se zaščitili pred vremenskimi neprilikami, klicali pelegrinos. Tako smo tudi me za slabe tri tedne postale pelegrinke. Sicer malo nekonvencionalne, pa vendarle. Sama sem romala le občasno, izključno v lepem vremenu in ponavadi v nasprotno smer kot ostali romarji, saj sem morala z Mrgo, našo avtohišo, najprej po cesti do zadanega dnevnega cilja in obenem prenočišča, nakar sem se lahko šele peš odpravila naproti svojima soromarkama. Po zaslugi te nenavadne romarske tehnike sem se tako vsak dan srečevala in pozdravljala z istimi ljudmi, ki so romali v nasprotno, to je pravo smer. Kljub različnim smerem hoje, smo na koncu vsi pristali na istem cilju, a saj veste, čudna so pota Gospodova.
Branka in Jadranka sta romali v vseh vremenskih pogojih, bili v smislu nošenja pelerin povsem košer, a sta romali le na odsekih poti, ki jih je Branka pred dvema letoma, ko je to isto pot prekolesarila z železno opornico za koleno(!), označila kot lepo. Izogibali sta se predvsem mest in ko so se začela oglašati Jadrankina kolena in Brankin fardirban prst, tudi večjih spustov. Po le izbranih odsekih smo hodile predvsem zaradi tega, ker smo za pot, ki jo povprečen romar prehodi v enem mesecu, imele na razpolago le šestnajst dni.
Kot pelegrinke nas sicer kvalificira tudi dejstvo, da smo bolj ali manj redno uživale pelegrinove menije, ki so jih za 8 – 10 eur nudile različne, verjetno od ministrstva za turizem subvencionirane vaške gostilne in betule, mimo katerih nas je vodila pot, ki jo je leta 1993 Unesco razglasil za svetovno kulturno dediščino. Kot taka je seveda dobro opremljena z vso turistično infrastrukturo: dobro označene pešpoti, številni cestni smerokazi, brezplačni hospici, plačljiva prenočišča in restavracije v skoraj vsaki vasi, restavrirane cerkvice z mašami za romarje v vseh jezikih in trgovinice s suvenirji ter nujno opremo za romarje modernega časa.
Romarska pot se je v nekomercialnih časih pričenjala mnogo dlje, tam, od koder so jo pač pričenjali ljudje, ki so se nanjo odpravljali. Francoska pot, po kateri smo hodile tudi me, se je pričenjala v Franciji, v Toursu, Vezelayu, Puyu ali Arlesu. Danes nanjo od tako daleč odrine le malo romarjev. Edini tega kova, ki sem ga spoznala na caminu je bil gospod, ki je že tri mesece na konju potoval iz Normandije. Poti, ki vodijo iz različnih francoskih krajev, se združijo v mestecu s kraljevskim imenom Puente la Reina (Kraljičin most).
V današnjih časih si večina, ki se odloči za t.i. Francosko pot za svojo izhodiščno točko romanja izbere eno izmed mestec v francoskih Pirenejih, bodisi St. Jean Pied du Port bodisi Somport. Poti v Santiago de Compostela sicer vodijo tudi z juga in severa Španije ter Portugalske. Dnevno, odvisno od fizične kondicije in težavnosti poti, romarji prehodijo med 20 in 30 kilometri, za kar s postanki za počitek in malico vred potrebujejo približno 8 ur. Obstajajo tudi ekstremisti, ki prehodijo po 50 kilometrov na dan, a ne vedno brez posledic. Letos sta samo v času našega camina zaradi odpovedi srca na oni svet odromala dva taka šprinterja. Menda je bil eden izmed niju celo srčni bolnik. Kaj ga je gnalo v prezgodnjo smrt, ve samo Gospod.
Pot je sicer povsem nenevarna. Zelo dobro in prikupno je označena s stiliziranimi školjkami in rumenimi puščicami, znakoma, ki sta skozi stoletja postala simbola camina. V preteklosti so si romarji ob prihodu na svoj cilj, to je rt Finisterre (Konec sveta) na atlantski obali, v znak izpolnitve svojega romanja na klobuk pritrdili školjko, ki so jo pobrali na obali in z njo na glavi prehodili še pot nazaj domov. Danes si jo romarji obesijo na rukzak že na začetku poti, ki poteka le v eno smer, saj se domov vračajo z avioni, vlaki, avtobusi ali avtomobili. Prejmejo jo na začetni romarski postojanki, v našem primeru v St. Jean Pied du Portu, kjer dobijo tudi kartonček, v katerem v krajih, skozi katere romajo, zbirajo štemplje, ki dokazujejo, da so pot resnično prehodili. Štemplji, zbrani na poslednjih stotih kilometrih poti, romarju podelijo pravico do diplome, ki jo prejme na zadnji postojanki v Komposteli. V santiaški katedrali za romarje vsakodnevno priredijo tudi mašo, na kateri sporočijo koliko romarjev je tega dne prispelo na cilj in iz katerih držav sveta prihajajo. Vse skupaj je pravzaprav zelo podobno dobro urejeni trim stezi in zbiranju štempljev osvojenih vršacev z izkaznico kakega planinskega društva.
Rumene puščice, simbol camina, s katero je markirana pot, ki ji romarji sledijo, nedvomno predstavljajo znak modernosti, ki sodobnemu človeku, ki je že skoraj popolnoma zgubil stik z naravo in s tem tudi smisel za orientacijo po nebesnih telesih, preprečujejo, da bi se na kar zajetni poti izgubil. Rumena puščica je bila, tako kot tudi školjka, uspešno izkoriščena v komercialne namene in krasi marsikateri klobuk, obesek, rukzak, pulover, t-shirt ipd., ki se ga lahko kupi ob poti. Vendar pa »pravi romarji«, dokler ne dosežejo svojega cilja v Santiagu de Compostela, praviloma ne šopingirajo, saj si ne morejo privoščiti težkega rukzaka, ki iz dneva v dan zaradi utrujenosti in od kilometrov obžuljenih nog že tako postaja vse težji.
Kupovanje spominkov na poti je dostopnejše tistim, ki se na pot podajo z motornim prevoznim sredstvom, tako kot smo se me. A takšni med tistimi, ki so pot prehodili od začetka do konca, pogosto ne štejejo za prave romarje, temveč bolj za nekakšne športne pohodnike. Asistenca v obliki prevoza opreme in hitre intervencije v primeru lakote ali utrujenosti, ki jo nudi spremljevalno vozilo, po njihovem ne omogoča trpljenja, ki odpira vrata v duhovne dimenzije.
V Santiagu te sicer za romarja priznajo če pot opraviš peš, na kolesu ali s konjem in neglede na to, ali si bil deležen avtomobilske asistence ali ne. Tega, zadnjega, niti ne preverjajo. Vendar pa se kot pravi romar v Compostelo lahko »kvalificiraš« le, če si zadnjih 100 kilometrov prehodil neprekinjeno. Če kolesariš ali jahaš, morajo biti muke Gospodove malo večje, oziroma daljše. Branka in Jadranka sta tako kljub 318 prehojenim kilometrom namesto diplome, s katero bi bili tudi uradno sprejeti med pelegrinke, prejeli le potrdilo o »udeležbi«. Fant na šalterju zadnje romarske postojanke je malo debelo gledal njuna kartončka, saj mu ni bilo jasno, kako sta v pičlih 16 dneh lahko prehodili tako dolgo pot in kje so na zadnjih stotih kilometrih manjkajoči štemplji. Sama sem se približala stotki, predočila skoraj prazen kartonček in si proti njegovim pričakovanjem namesto diplome zaželela le štempelj. Kolobocije z diplomo si seveda nismo gnale k srcu, saj ta ni bila namen našega camina.
Tudi danes se velika večina na camino odpravlja iz verskih razlogov. Nekateri svojo vero doživljajo navznoter, drugi so glede nje bolj eksplicitni. Namesto navadnih pohodniških palic ali »ustrezno« velike lesene palice, ki jo najdejo ob poti in uporabijo za oporo med hojo, s seboj prenašajo hlodu podobno ogromnjačo, ki naj bi, če kaj razumem, simbolizirala njihovo pokoro. Ker je velika, težka in nerodna, jim ob hoji namreč ne more biti v pretirano pomoč, v križ izrezljan ročaj pa očitno želi tudi nekaj sporočiti. Morda da so na križarskem pohodu?
Mit antemurale christianitatis, mit o trajni misiji krščanskih dežel v obrambi krščanske meje, v katerem častno vlogo zavzemata samopripisovanje premoči in degradacija islamskega nasprotnika, živi naprej. Mavri, ki so na Iberskem polotoku preživeli skoraj tisoč let, so še vedno aktualni. Vendar proti spominu na njihovo nekdanjo prisotnost govorijo številne cerkvice in drugi krščanski arhitekturni opomniki, ki opozarjajo, da je dežela krščanska. Paradoksalno so nekateri še iz mavrskih časov (711 – 1610), kar nedvomno vsaj nekaj malega pove tudi o mavrski toleranci do pripadnikov religij knjige, torej Judov in kristjanov.
Nekateri gredo na camino zaradi sebe, nekateri zaradi drugih. Nekateri se na romanje, odpravijo v organizaciji kakšne lokalne cerkvene podružnice, nakar med skupinsko potjo k samemu sebi družno prepevajo psalme, kleče pod kakšnim drevesom zganjajo teater in s tem drugim romarjem ponovno nekaj sporočajo. Glejte nas, smo na pravi poti? Iztrebite vse krivoverce, novodobna inkvizicija prihaja?
Nisem pripadnica nobene religije, še manj verske institucije, a kolikor razumem, se pot k Bogu, spoznanju, oziroma tistemu, česar ne znamo pojasniti, vemo pa, da obstaja, ne odvija na odru, temveč v tišini in samoti, ki ju vsak posameznik izkusi posebej. Hoja je pri tem odlično meditativno in očiščevalno sredstvo, zaradi česar ni čudno, da predstavlja meditativno tehniko marsikatere religije. In kot taka prav gotovo ni nujno, da se vrši ravno na poti v Santiago de Compostela.
Kljub temu, da smo se na camino podale iz povsem profanih razlogov, so meditativni učinki hoje sčasoma pričeli delovati tudi na nas. Pot čez hribovito Navaro in Baskijo je potekala med neprekinjenim pogovorom o vsem, kar je zapolnjevalo naše misli, v vinorodni Rijohi so se pričele oglašati vsakodnevne hoje nevajene mišice, v vroči in suhi Kastiliji so se pojavili prvi žulji in pogovore, ki jim nikoli ni zmanjkalo štrene, so začela prekinjati krajša obdobja molka. V Kastiliji so nastopile tudi prve krizice. Zaradi utrujenosti, vročine, žuljev in starih poškodb, ki so se vedno bolj glasno oglašale. Vedno pogosteje smo hodile vsaka zase in ob šepetu suhe trave ob poti premlevale teme, ki smo jih enkrat vsaj delno premlele že skupaj.
Dnevi so minevali ob hoji mimo žitnih polj, prijetnih vasic in osamljenih kmetij. Ob skupnih kosilih in večerjah smo ponovno debatirale o vsem, kar nam je prišlo na misel. Nekatere stvari v glavi so se zjasnile, povsem spontano in zasebno je padla tudi kakšna odločitev. Meditativni tok, ki ga je sprožila hoja, je šel svojo pot, četudi so se vmes dogajale tako posvetne stvari kot je pokušanje lokalnih specialitet in kupovanje spominkov. Tok je šel naprej, z njim pa tudi pot, ki je vodila skozi vedno bolj zeleno in hribovito pokrajino. Prispele smo v Galicijo, kjer smo pri Cruz de Ferr (železni križ), najvišji točki camina (1505m), odvrgle svoje težave, to je kamenje. Kup kamenja, ki ga romarji odložijo na svoji poti tako silovito raste, da ga morajo od časa do časa znižati s pomočjo bagra. Pri kamenju pa je tako kot pri popotnih palicah: nekateri menijo, da je velikost pomembnejša od samega namena…
V Galiciji sonce ni več tako neusmiljeno žgalo, kastilijska prepihana žitna polja pa je zamenjalo rumeno vijolično in modro cvetoče nizko grmičevje, ki nas je spremljalo kar nekaj časa, dokler ga niso izpodrinili neskončni vinogradi, v katerih so se bohotile mogočne stare vinske trte.
V Santiago de Compostela smo prispele sedemnajsti dan. Tako, kot smo našo pot pričele, smo jo tudi končale. V dežju. A občutki kljub temu niso bili nič manjši. Naš cilj prehoditi kolikor bo pač šlo, pri tem malo razmigati kosti, odklopiti možgane in kontemplirati lepote narave je bil že zdavnaj presežen.
Saharci ne marajo psov v njihovih domovih in ženske ponavadi jedo ločeno od moških. Kot je v naši navadi, rušimo oba tabuja. V laayounski rezidenci kjer domujemo že kakšen teden ali več, je mr. Paco dobil svojo lastno teraso s spalnico, ki si jo deli s tremi kozami, jaz pa mimo vseh pravil trikrat na dan obedujem s štirimi Saharci in enim Črnogorcem z napako. Zakaj z napako, sem že pozabila, a mislim, da sem ga za takega krstila sama. Morda ker po črnogorsko benti in po slovensko dela: stalno dela na tem (slovensko), kako ne bi delal (črnogorsko) in kadar drugi ne delajo tako kot sam (slovensko) je milo rečeno, jezen (črnogorsko) in tečen (slovensko). No, temu, kar sem zdaj povedala, še sama s težavo sledim, ampak majke mi, da je nekaj na tem. In ja, zavedam se, da zgleda, kot da nimam pojma o etničnosti. Pa kaj!
Skratka, verjetno je že nekaj časa jasno, da sva iz Mavretanije, pa da sva bila tudi že na teritoriju Dakhle in na onih rajskih plažah, pa v puščavi, pri Hasanu v toplicah in tudi v Boujdourju. Kjer sva iskala kolega Didija in njegove koze, da bi ponovno nekaj dni preživela po pastirsko in videla, če ima mr. Paco kaj smisla za živinorejo. A Didija nisva našla. Pa sva se ustavila na čaju pri Fadlu, bratrancu Didijeve žene Hadže, ki je povedal, da Didija ni nihče niti videl, niti slišal že 55 dni. Menda da je šel iskat novo lokacijo za pašo koz. Ker je suša, je hrano treba kupovati in ker je ni dovolj, živina crkuje. Fino, če ga ni že 55 dni, se bo zdaj zdaj prikazal, sem si mislila. Mahnila sva jo na plažo poleg nasedle ladje, kjer sva nameravala ostati kak dan ali tri, a naju je že prvo popoldne zmotil telefonski zvonec. Na drugi strani pa znani glas: “Alo, Didi. Où Špela, Andrej maintenant? Kje Špela, Andrej zdaj?” –”Maintenant plage Boujdour. Bateau. Zdaj plaža Boujdour. Ladja.” – “Didi deux jours Dakhla. Didi čez dva dni v Dakhlo.” – “Moro, Špela deux jours Laayoune. Où Didi maintenant? Moro, Špela čez dva dni v Laayounu. Kje Didi zdaj?” – “Laayoune” – “Ok. Moro, Špela Laayoune maintenant. Ok. Moro, Špela v Laayoune zdaj.” Očitno je med nami močna telepatija, saj smo se kljub morda nasprotnemu vtisu, ki ga daje tale transkripcija našega telefonskega pogovora, o vsem nujnem naravnost odlično sporazumeli.
Naslednjega dne sva bila že v Laayounu, na kosilu pri Didijevi familiji, kjer sva še zdaj. Čez enih pet dni sva sicer poštekala, da to sploh ni Didijeva familija ampak familija dobrih Didijevih prijateljev. Ampak, saj je vseeno, ker zdaj sva familija postala tudi sama… Bilo je kar veliko odraslih in otrok, vsi sami sorodniki, bratje in sestre, tako da se je bilo težko znajti glede tega, kdo zdaj v tej hiši živi in kdo ne. Bratje, Ali Baba, katerega pravo ime pozna le njegova mati, Murat, ki mu je ravno tako ime drugače in Salek, imajo namreč še pet bratov in poleg sestre Fatume, za katero pravijo, da je srce hiše, še dve sestri. In vsi ti s svojimi otroki prihajajo vsakodnevno na obisk. Da o sosedih ne govorimo. No, s tremi sinovi in hčerko živi tudi mati Kulsum, torej Um Kulsum, ki je res prava kraljica družine in se ji vsi klanjajo, tako kot se tukaj pač klanjajo starejšim, sploh pa materam in očetom. Midva z Morotom se je pa kar malo bojiva. Jaz sem jo npr. po nekaj dneh iz strahospoštovanja pričela v pozdrav poljubljati na teme, tako kot to počnejo njeni sinovi. Glede na to, da sem ženska, bi bilo verjetno bolje, če bi svoje spoštovanje pokazala kako drugače, a moja vloga v tej hiši je nekako nekonvencionalna: kuham ne, ker to počne Fatuma. In to dobro. Saharskega čaja ne pripravljam, ker to mora nekdo, ki zna. Pospravljam, razen za sabo in z mize, ne, ker to ni moja hiša. Potem, kar se tukaj zdi zelo čudno je, da za svojega psa skrbim kot za otroka, otrok pa nimam, čeprav sem kao poročena. In naposled, ker ne znam kaj dosti hasanije, se z ženskami niti ne morem kaj dosti pomeniti, zaradi česar sem stalno v moški družbi. Kjer se stalno hecamo. Fantje so me naprimer naučili “A salan teju? A bomo pripravili čaj?” Nakar moraš odgovoriti: “Talal magreš,” kar pomeni, “ja, pripravi oglje, pa ga bomo pripravili”. Nekaj takega. In potem se vsi “ho ho in ha ha.”
Kar hočem povedati je, da pravzaprav nikogar ne moti, da se družim z moškimi in ne z ženskami in da jem za mizo in v sobi z moškimi in ne z ženskami in da hodim ven urejat vizo in pomagat štrihat in šeraufat kamion in da tapkam po računalniku, namesto da bi kuhala in pospravljala. Samo Moro nosi majico z napisom “Housewife under construction,” kar, če ni to zaradi tega, ker mu je zmanjkalo T-shirtov, namiguje na to, da mu nekaj ni prav. “Pa sej sem rekla, da rada kuham samo takrat, ko mi paše in ne vsak dan! In da raje kot to, vozim avto!”
Fantje so moj nekonvencionalni položaj legitimirali tako, da so me proglasili za sestro. Kar pomeni, da sem lahko z njimi kolikor hočem in delam vse, kar počnejo fantje. Npr. hodim v Saharo. No, tako je bilo mišljeno v izhodišču. Potem pa je prišel na obisk Didijev petletni sin Sidati in med večerjo prijavil, da kaj delam za mizo: “A si mogoče moški? Pejt v drugo sobo h ženskam!” – A?!!!!” Hvala bogu je Ali Baba rekel, da to pa ne, da Ptejla jé s fanti. Ja, pozabila sem, da so mi bratje dali tudi saharsko ime: Ptejla. Ampak, odkar sem bila proglašena za sestro, so se stvari začele potihem in zahrbtno spreminjati. Zadnjič sem naprimer do kakšnih pol treh zjutraj v bližnjem internetu rihtala tale blog in ko sem prišla domov, so me vsi, z Didijem na čelu, začeli zasliševati, kje sem bila. In potem: “Mau zejna Špela. Grda Špela. Se sama potika naokoli ponoči.” Vse to kao v hecu, seveda. Ampak saj vemo, kako gre to s hecom…
Potem so začeli s tem, da kje se to Moro cele dneve potepa. Da kao barva kamion, ampak, saj kamion barva maler, kaj ima še on tam za početi. In potem se je Moro, enkrat, ko spet ni prišel domov na kosilo, neslavno zarekel, da je spoznal Berberko s štirimi otroki in brez moža, ki mu ni hotela računati kave in palačinke in harire in od takrat naprej nimam več miru. Moji bratje stalno namigujejo, da se Moro v resnici ne mudi pri kamionu in da se z Berberko Žma (= Zvezda) sprehaja po Skikimi (= Čopova ali kaka Stara Ljubljana), da je pri njej in da mu z ljubeznijo pripravlja čaj in tažin. In da kaj bom naredila? Da naj grem, malo prekontrolirat tole delo pri kamionu. In da kaj se to pravi, da bo Moro nesel tisti Berberki kar dvajset litrov olja? Dvajset! Moro je namreč povedal tudi, da nama Žma nikoli noče računati in da ji je treba nekako povrniti. No, bratom je v spominu ostala samo tista prva zgodba, ki je bila povedana v prvi osebi ednine “mi ni hotela računati…” Hja, tile bratci. Pravi šejtan, ko te takole začnejo paziti: ženska čast je čast družine, zato jo je treba varovati kot punčico svojega očesa. Res je, da samo za hec, ampak. (Ne ne ne, na fotki ni Žma ampak Fatuma)
In če smo že pri hecu: včeraj je moj dragi bratec Ali Baba prijavil, da bomo šli lovit ribe. In da bomo Ptejlo pustili doma, ker to ni za ženske. Kao v hecu. Ali pa je bilo to maščevanje, ker se mi z bratci ne da gledati Evropskega prvenstva v fuzbalu? Moro ga je pa vzel zares: “Ne ne, Špela gre z nami, sej ona je itak napol moški.” Zdaj sem malo zmedena, ker več ne vem, kaj je za hec, kaj pa zares. A to je bil komplimet al kuga?! Menda se že skozi sprehajamo po robu: kako daleč spustiti štirk, na katerega je pripeta Emancipacija? Ker vse skupaj res nima nobene zveze z islamom.
No, moram priznati, da je Um Kulsum, ki je zelo verna in se, ker je to haram, tudi ni hotela slikati, kar se tiče islama, pri Pacotu pošteno zamižala. Če se ne motim, v muslimansko hišo pes ne sme. Vsaj tako pravijo nekateri muslimani. Kako je že rekla Fata z Jesenic? “K tistemu, ki ima doma psa, ne bo ramadana.” Ko je zagledala Pacota, ki je veselo mahal z repom, češ, “jupi spet ena teta v saharski tančici, ki tako fino plahuta”, je kar malo pisano pogledala, potem pa pokazala z roko na teraso, kjer so že njene tri koze. Tako da je zdaj, razen kadar se Paco sprehodi po stopnicah na ulico ali povzpne po njih nazaj v svojo rezidenco, vse halal. Le še Salek se ob pogledu na hrano, ki jo nosim Pacotu malo zares, malo pa za hec, zgraža: “Aj aj ja. A to je za Mavretanca? Afričani stradajo, on pa kar sardine! Nisem videl še tako razvajenega psa, razen v reklami na televiziji. Kakšen srečko je Paco!”
Kljub hecu pa je res predvsem to, da smo si kar zelo všeč in da bo današnje slovo težko. Odhajava proti Tiznitu. Moro spet leti v Ezlovenijo, po dveh letih mu pride na obisk sestrica iz Amerikau, jaz pa bom medtem bejbisitala Pacota in študirala Berbere.
Ampak, če ne prej, se oktobra vrneva. Ker smo se z Didijem in Muratom zmenili, da eno skupino Ezlovencev odpeljemo v Saharo. Da naredimo eno nepozabno turo po najbolj redko poseljeni deželi na svetu. Se že veselim!
Tole smo preskočili, tega še nisem povedala:
Po Nouadibouju sva šla v Bou Lanouar. Lani sva tam spoznala Daaja, njegove tri sestre in ostarelo mamo. Daa je bil suhljat petindvajsetletni fant, ki je vodil motel pokrit s streho iz starih plaht in ribiških mrež ter bedno trgovino, v kateri se je dobilo kondenzirano mleko, čaj, neke čudne bonbone in piškote, Nescafe, sladkor, riž, vrečke s pralnim praškom “Kline”, plinske gorilnike in vreče z moko. Skratka bolj nič kot kaj. Bil je nekako resigniran, melanholičen, a skrajno prijazen. Zmenili smo se, da kempirava na vrtu za motelom, to je na sipkem pesku, ograjenem z mrežasto ograjo. Vsaj nama je bilo povsem jasno, da si bova plačala predvsem mir pred otroci, ki ne odnehajo in ne odnehajo z “Monsieur, donnez moi cadeau!” in se s svojimi zahtevami zaletavajo vate kot muhe v zmrznjen drek. Oprostite izrazu.
Ko smo tako sedeli kar v trgovini, ki služi kot recepcija, sprejemnica in tudi spalnica, je prišla Alija, Daajeva najmlajša sestra, ki je imela od peska in vetra vneto oko. “Januarja in februarja tu vedno piha,” je pojasnil Daa. In za enakimi vnetji oči, je v tistem času trpelo veliko mavretanskih otrok. Ko sva kasneje odrinila v puščavo, so naju nomadke kar naprej spraševale, če morda nimava s seboj kapljic za oči. Spomnila sem se, kako mi je kot otroku, mama oči umivala s kamilicami. Ker sem jih imela s sabo, sem zvarek pripravila tudi za Alijo, ki je bila naslednjega dne, kot po čudežu, čisto ok. Oko se je umirilo, oteklina je splahnela, rdečina je izginila. Izpadla sem kot ta glavna zdravilka. Sledilo je prvo darilo: plastične roza koraude nanizane na elastično vrvico.
Potem še kaniranje. Hadža, Alijina starejša sestra, me je zvlekla v ženske prostore, kjer sem ostala cel dan. Nanašanje kane na prste na nogah in na rokah, zavijanje vsakega posebej v natrgane kose plastičnih vrečk, podpiranje okončin, ki so morale zato, da se kana ne bi razpackala, ostati v zraku, z blazinami in čajčkanje med čakanjem na končni rezultat. Ko smo končale, sta bili obe navdušeni. Hadža je rekla, da bom zdaj končno zanosila. Če po dveh letih zakona nimaš otrok, te na tem koncu sveta ponavadi začnejo spraševati, kaj je narobe. To, da se za otroke nisi odločil, je nepojmljivo. In kana prinaša, srečo in obilje. Je simbol plodnosti. Mlade ženske se z njo poslikujejo ob vseh velikih praznikih, še zlasti pa pred poroko, ko kaniranju posvetijo celo nič. “Noč kane”. Na moji beli koži je delovala veliko bolj intenzivno kot na njuni. Alija mi je rekla, da sem lepa. Ker sem bela. Potem je pokazala na Hadžinega sina, ki je karamelen tako, kot bi bila rada marsikatera mladenka, ki po braun bojo hodi v solarij in rekla: “Tole ni lepo.” Skomignila sem z rameni in se spomnila na milo Didijeve žene, ki sem ga opazila v kopalnici med obiskom v Boujdourju. Neka zadeva za beljenje kože…
Alija je svetlejša od Hadže, zaradi česar velja za lepšo. Meni osebno se je Hadža zdela lepša. Zdela se mi je bolj simpatična, zanimiva, odštekana in energična. In bolj fotogenična. Ko sem po končanem kaniranju iz torbe potegnila fotoaparat, so punce pripravile tak foto sešn, da se je kar bliskalo. Nastali so moji najboljši portreti ever. In Hadža je njihova kraljica.
Takrat, pred več kot enim letom, smo zvečer dobro razpoloženi v trgovini pili čaj. Pridružil se nam je tudi Mohamed-Said, Daaje bratranec. Ker dela na ruskih in ukrajinskih ribiških ladjah, sva se pogovarjala po rusko. Kar se mi je zdelo nekam čudno in špasno obenem. Ruščina sredi puščave, kjer vlada arabščina in po zaslugi nekdanjih kolonialistov tudi francoščina. Iskal je ženo. Hotel je Evropejko. Ker Evropejke delajo in možu pomagajo skrbeti za družino. Mavretanke pa ne delajo. Možje jih morajo vzdrževati in ko jim ne znese več, zbežijo. Tako kot sta zbežala Alijin in Hadžin mož. “Zaslužim 200 evrov na mesec. S tem se ne da preživeti. Kaj šele vzdrževati družino. Če ne najdem Evropejke, se ne bom nikoli poročil. Nočem končati tako kot sta Daajev ali moj oče. Nista zdržala pritiska, zato sta zapustila družino. Nočem, da moji otroci odraščajo brez očeta, tako kot sem sam. Oba z Daajem sva se odločila, da se ne poročiva. Daa mora že tako skrbeti za mamo, Alijo, Hadžo in njunih pet otrok. Kje mu bo zneslo imeti še ženo in svoje lastne otroke.” Mohamed-Said je bil zelo simpatičen. Prosil naju je, da mu pomagava najti ženo. Vse bo plačal. Rad bi namreč v Evropo, za to pa potrebuje papirje. – “Počakaj malo, bi se ti rad poročil zaradi papirjev ali iz ljubezni? Ne razumem te najbolje,” sem bila zmedena. On pa prav nič: “Za oboje. Kaj to ni mogoče? Pomagajta mi. Lahko data oglas, dam vama svojo fotko. No, kaj, saj ne zgledam tako slabo, mar ne? Vsaka, ki me bo videla, se bo lahko prepričala, da sem kar postaven dec.” Mohamed-Said je na vsak način hotel v Evropo, kjer bi bolje služil, imel ženo za papirje, ljubezen in enakopravno prispevanje v družinski proračun.
Naslednje jutro sva nadaljevala pot. Daa je krmežljavo gledal v dan in nič ni kazalo, da se namerava kaj aktivno poslavljati. Prosila sem ga za naslov, kamor bi poslala fotografije, pa mu tudi to ni zneslo. Momljal je nekaj takega kot “motel pri prvem križišču v Bou Lanoirju na levi”. Bila sem kar malo jezna nanj.
Po petnajstih mesecih, sva spet tu. Motel in trgovina imata streho, na belo in turkizno pobarvano fasado in ličen rdeč napis “Auberge”. Na turkizno so pobarvane tudi polkne in vrata. Ustaviva se pred trgovino, tako kot lani. Vidim Alijo in Hadžo, ki se spogledata v stilu češ, prišli so stari znanci. Prisrčno se pozdravimo in odidemo v trgovino na čaj. Ta je videti še slabše založena kot lani. Čaj nam streže Ibrahim, Daajev starejši brat, ki sicer živi v Laayounu, kjer šiva moške bubuje in tradicionalne hlače. Saharci se namreč oblačijo enako kot Mavri. Povprašam za Daaja. Kje je? Ibrahim me sprva ne razume. Ne ve, da sva bila tu že lani. Daajevo ime ponavljam na vse možne načine, saj nisem prepričana, če sem zgrešila v naglasu, intonaciji, kakšnem vmesnem r-ju ali h-ju. Na pomoč priskoči Alija, ki pojasni, da sprašujem po bratu. “A, Daa. Daa marhum.” Francosko ne govorijo, moja arabščina predstavlja prgišče besed in fraz, za najnujnejše primere. A besedo marhum razumem. Na Jesenicah je vgravirana na nagrobnike, kjer so pokopani muslimani. “Merhum” za moške, “merhuma” za ženske. – “Daa mejt? Daa mrlič?” potegnem iz petnih žil. Ibrahim tleskne z jezikom, kar pomeni “ja”. Pred osmimi meseci se je peljal v Nouakchott in imel prometno nesrečo. Zletel je s ceste, avto se je prevrnil in Daa je umrl še preden so ga prepeljali v bolnico. Rahlo sem pretresena, potem pa se po zaslugi nauka Šejha Mohameda Lamina, ki mi je razložil, da je smrt božja volja, zberem in brez patetiziranja nadaljujemo pogovor.
Čez nekaj časa izročim fotografije lanskoletnega foto sešna. Z ženskami v zasebnih prostorih in Daajem v trgovini. Komaj čakam, kaj bo na svoje fotografije rekla Hadža. Navdušuje se nad vsemi, še posebej nad tistimi, na katerih je Alija. Za tiste, na katerih je sama, ne pokaže pretiranega zanimanja. – “Hadža, si si všeč?” – “Ne.” – “Ne?! Zakaj?” – “Ker sem grda.” – “Kako grda? To je najboljši portret kar sem jih posnela kdajkoli! Lepa si. Na teh fotografijah si naravnost lepa. Zelo si fotogenična.” – “Ne, ti si lepa. Jaz pa sem črna.” Sedaj se spomnim še na vse tiste žaube, ki sem jih opazila v trgovinah in na tržnici v Nouadibouju, ko sem iskala karitejevo maslo. Skoraj vsaka je vsebovala belilno sredstvo. Ženske se s tem mažejo, da bi bile svetlejše. Nekaj časa se je z njimi mazala tudi Merjema. Ki je krasotica. A je črna. Na fotografijah, ki mi jih je pokazala, je kot mulatka: tako zelo abšlesaš, če uporabljaš to čudežno kemijo. Verjetno čez nekaj časa fašeš tudi kožnega raka. Hvala bogu je Merjema z beljenjem prenehala. Predvsem, ker te kreme veliko stanejo. Rekla je, da je zanje porabila celo bogastvo. Sedaj svojo črno lepoto argumentira s pomočjo islama: “vsak človek je lep, saj ga je vendar naredil Bog.”
Ajet v koranski suri El-Hudžurad bi lahko imeli za poslanico človeštvu o enakosti in dialogu med različnimi: »O, ljudje, ustvarili smo vas iz moškega in ženske ter razdelili na narode in plemena, da bi se spoznali med seboj …« Koran promovira enakopravnost in ne dela razlik med rasami. Prvi človek, ki je klical ezan, je bil temnopolti Bilal. No, svetlopoltim Mavretancem, kljub temu, da so muslimani, tak koncept enakosti ni preveč blizu. Tako črnim kot belim se pozna, da je Mavretanija kot zadnja dežela na svetu suženjstvo ukinila šele leta 1981. Temnopolti Fulani, Tukolorji, Sonike, Bambara in Wolof, ki govore vsak svoj jezik, so Mavrom od nekdaj bili za sužnje. Ti so pri družinah ostajali iz roda v rod, se arabizirali in se danes imenujejo Haratini. Tradicija suženjstva na področju Mavretanije sega v deveto stoletje, še preden so črne sužnje za delo na čezatlantskih plantažah sladkornega trsa, tobaka in bombaža odkrili Evropejci. Ko jim je naposled “uspelo”, so jim beli Mavri pri nabiranju sveže delovne sile veselo pomagali. Proti plačilu, seveda.
Kljub njegovi ukinitvi, se je suženjstvo ohranilo in bilo šele lani z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. In kljub za kršenje zakona predvidenim kaznim, se nekatere družine baje še vedno zanašajo na delo svojih sužnjev, marsikateri Haratini pa so zaradi ekonomske odvisnosti pri svojih gospodarjih ostali tudi po tem, ko so jih ti osvobodili. V Mavretaniji belo pomeni svobodo, prestiž in družbeno-ekonomsko prosperiteto, zaradi česar ni čudno, da tako belo kot črno teži k forsiranju beline kot simbola večvrednosti pod krinko lepote.
KALIMERO
Dakhla je eno tako zahojeno mestece. Kot recimo Tržič. Razlike so v detajlih: 75% ozemlja občine Tržič je v lasti korporacije RKC. V Dakhli nimajo te sreče. Zato pa imajo musliči vsaj cerkev.
Ki so jo za non plus ultra potegnili v višino, tako da se ogroženi verni katolik v svojem srcu lahko počuti vzvišenega vsaj, ko vstopi v božji hram. In poglejte samo, kako tista dva islamska fundamentalista v ospredju ležerno marširata mimo Jezus hlevčka, ki mimogrede stoji direkt poleg najbolj fensi hotela v Dakhli: Sahara Regency, štiri zvezdice.
Poleg je tudi park s tipičnimi muslimanskimi smrekami. To so Olof Palme.
Za vsak slučaj je tu tudi postajališče za taksije, če kak gorečnež na kolenih pridrajsa z Brezja, pa se mu zazdi, da je zdaj res že dovolj tega mučenja in pokore.
Zdaj se seveda zastavlja sledeče vprašanje: če imajo lahko netolerantni, nekultivirani musliči cerkev v neki provincialni vukojebini, kako to, da je vsaj prestolnica Zlovenije, ki je hkrati tudi prestolnica združene Evrope, nima?
Morda bi na to vprašanje lahko odgovoril Janez Haso:
»Halo Haso, jel’ se čujemo? Ajde diži mobi ciglu, jebotejanković, nemoj da glumiš krompirvahtarja.«
Za desert še tipičen primerek mohamedanske mozaične umetnosti.
Tudi tu brez evropske razvojne pomoči seveda ni šlo: pivo, vino, vodka, viski.
Pa še tipično prevozno sredstvo.
PS
Poleg cerkve, v katero zahojava vsak petek in svetek, je banka, na katere brankomatu po maši redno zmoliva en očenaš za gotovino v varžetu, v pobožni želji, da se nama prikaže Marija ali pa vsaj Bavčar. Enkrat sem parkiral vzvratno in BUM, sem spljaštil reklamni znak. Špela (muslimanka prava), je rekla »odmaglimo«, jaz pa sem se šel raje k poslovodji s pepelom posipat.
Ta se je malo nasmihal v brado in rekel »makejnž muškila, no problem«.
Zdaj si pa predstavljajmo poslovodjo Nove Kreditne Manke v Tržiču, ki mu bradati (ali pa obriti) muslič poškoduje reklamni znak.
See what I mean?
PPS
Na današnji dan leta 1927 je Charles Lindbergh kot prvi človečnjak preletel Atlantik. Znani zlovenski poet Mohorowitz je pičlih 81 let kasneje oddal v tisk zbirko sonetov z naslovom »Progres«, arogantno misleč, da bo trpkim Zlovenkam krajšal urice na pljaži.
Mislim, pa ta tip se norčuje iz nas.
Recent Comments