You are currently browsing the tag archive for the 'islam' tag.
Saharci ne marajo psov v njihovih domovih in ženske ponavadi jedo ločeno od moških. Kot je v naši navadi, rušimo oba tabuja. V laayounski rezidenci kjer domujemo že kakšen teden ali več, je mr. Paco dobil svojo lastno teraso s spalnico, ki si jo deli s tremi kozami, jaz pa mimo vseh pravil trikrat na dan obedujem s štirimi Saharci in enim Črnogorcem z napako. Zakaj z napako, sem že pozabila, a mislim, da sem ga za takega krstila sama. Morda ker po črnogorsko benti in po slovensko dela: stalno dela na tem (slovensko), kako ne bi delal (črnogorsko) in kadar drugi ne delajo tako kot sam (slovensko) je milo rečeno, jezen (črnogorsko) in tečen (slovensko). No, temu, kar sem zdaj povedala, še sama s težavo sledim, ampak majke mi, da je nekaj na tem. In ja, zavedam se, da zgleda, kot da nimam pojma o etničnosti. Pa kaj!
Skratka, verjetno je že nekaj časa jasno, da sva iz Mavretanije, pa da sva bila tudi že na teritoriju Dakhle in na onih rajskih plažah, pa v puščavi, pri Hasanu v toplicah in tudi v Boujdourju. Kjer sva iskala kolega Didija in njegove koze, da bi ponovno nekaj dni preživela po pastirsko in videla, če ima mr. Paco kaj smisla za živinorejo. A Didija nisva našla. Pa sva se ustavila na čaju pri Fadlu, bratrancu Didijeve žene Hadže, ki je povedal, da Didija ni nihče niti videl, niti slišal že 55 dni. Menda da je šel iskat novo lokacijo za pašo koz. Ker je suša, je hrano treba kupovati in ker je ni dovolj, živina crkuje. Fino, če ga ni že 55 dni, se bo zdaj zdaj prikazal, sem si mislila. Mahnila sva jo na plažo poleg nasedle ladje, kjer sva nameravala ostati kak dan ali tri, a naju je že prvo popoldne zmotil telefonski zvonec. Na drugi strani pa znani glas: “Alo, Didi. Où Špela, Andrej maintenant? Kje Špela, Andrej zdaj?” –”Maintenant plage Boujdour. Bateau. Zdaj plaža Boujdour. Ladja.” – “Didi deux jours Dakhla. Didi čez dva dni v Dakhlo.” – “Moro, Špela deux jours Laayoune. Où Didi maintenant? Moro, Špela čez dva dni v Laayounu. Kje Didi zdaj?” – “Laayoune” – “Ok. Moro, Špela Laayoune maintenant. Ok. Moro, Špela v Laayoune zdaj.” Očitno je med nami močna telepatija, saj smo se kljub morda nasprotnemu vtisu, ki ga daje tale transkripcija našega telefonskega pogovora, o vsem nujnem naravnost odlično sporazumeli.
Naslednjega dne sva bila že v Laayounu, na kosilu pri Didijevi familiji, kjer sva še zdaj. Čez enih pet dni sva sicer poštekala, da to sploh ni Didijeva familija ampak familija dobrih Didijevih prijateljev. Ampak, saj je vseeno, ker zdaj sva familija postala tudi sama… Bilo je kar veliko odraslih in otrok, vsi sami sorodniki, bratje in sestre, tako da se je bilo težko znajti glede tega, kdo zdaj v tej hiši živi in kdo ne. Bratje, Ali Baba, katerega pravo ime pozna le njegova mati, Murat, ki mu je ravno tako ime drugače in Salek, imajo namreč še pet bratov in poleg sestre Fatume, za katero pravijo, da je srce hiše, še dve sestri. In vsi ti s svojimi otroki prihajajo vsakodnevno na obisk. Da o sosedih ne govorimo. No, s tremi sinovi in hčerko živi tudi mati Kulsum, torej Um Kulsum, ki je res prava kraljica družine in se ji vsi klanjajo, tako kot se tukaj pač klanjajo starejšim, sploh pa materam in očetom. Midva z Morotom se je pa kar malo bojiva. Jaz sem jo npr. po nekaj dneh iz strahospoštovanja pričela v pozdrav poljubljati na teme, tako kot to počnejo njeni sinovi. Glede na to, da sem ženska, bi bilo verjetno bolje, če bi svoje spoštovanje pokazala kako drugače, a moja vloga v tej hiši je nekako nekonvencionalna: kuham ne, ker to počne Fatuma. In to dobro. Saharskega čaja ne pripravljam, ker to mora nekdo, ki zna. Pospravljam, razen za sabo in z mize, ne, ker to ni moja hiša. Potem, kar se tukaj zdi zelo čudno je, da za svojega psa skrbim kot za otroka, otrok pa nimam, čeprav sem kao poročena. In naposled, ker ne znam kaj dosti hasanije, se z ženskami niti ne morem kaj dosti pomeniti, zaradi česar sem stalno v moški družbi. Kjer se stalno hecamo. Fantje so me naprimer naučili “A salan teju? A bomo pripravili čaj?” Nakar moraš odgovoriti: “Talal magreš,” kar pomeni, “ja, pripravi oglje, pa ga bomo pripravili”. Nekaj takega. In potem se vsi “ho ho in ha ha.”
Kar hočem povedati je, da pravzaprav nikogar ne moti, da se družim z moškimi in ne z ženskami in da jem za mizo in v sobi z moškimi in ne z ženskami in da hodim ven urejat vizo in pomagat štrihat in šeraufat kamion in da tapkam po računalniku, namesto da bi kuhala in pospravljala. Samo Moro nosi majico z napisom “Housewife under construction,” kar, če ni to zaradi tega, ker mu je zmanjkalo T-shirtov, namiguje na to, da mu nekaj ni prav. “Pa sej sem rekla, da rada kuham samo takrat, ko mi paše in ne vsak dan! In da raje kot to, vozim avto!”
Fantje so moj nekonvencionalni položaj legitimirali tako, da so me proglasili za sestro. Kar pomeni, da sem lahko z njimi kolikor hočem in delam vse, kar počnejo fantje. Npr. hodim v Saharo. No, tako je bilo mišljeno v izhodišču. Potem pa je prišel na obisk Didijev petletni sin Sidati in med večerjo prijavil, da kaj delam za mizo: “A si mogoče moški? Pejt v drugo sobo h ženskam!” - A?!!!!” Hvala bogu je Ali Baba rekel, da to pa ne, da Ptejla jé s fanti. Ja, pozabila sem, da so mi bratje dali tudi saharsko ime: Ptejla. Ampak, odkar sem bila proglašena za sestro, so se stvari začele potihem in zahrbtno spreminjati. Zadnjič sem naprimer do kakšnih pol treh zjutraj v bližnjem internetu rihtala tale blog in ko sem prišla domov, so me vsi, z Didijem na čelu, začeli zasliševati, kje sem bila. In potem: “Mau zejna Špela. Grda Špela. Se sama potika naokoli ponoči.” Vse to kao v hecu, seveda. Ampak saj vemo, kako gre to s hecom…
Potem so začeli s tem, da kje se to Moro cele dneve potepa. Da kao barva kamion, ampak, saj kamion barva maler, kaj ima še on tam za početi. In potem se je Moro, enkrat, ko spet ni prišel domov na kosilo, neslavno zarekel, da je spoznal Berberko s štirimi otroki in brez moža, ki mu ni hotela računati kave in palačinke in harire in od takrat naprej nimam več miru. Moji bratje stalno namigujejo, da se Moro v resnici ne mudi pri kamionu in da se z Berberko Žma (= Zvezda) sprehaja po Skikimi (= Čopova ali kaka Stara Ljubljana), da je pri njej in da mu z ljubeznijo pripravlja čaj in tažin. In da kaj bom naredila? Da naj grem, malo prekontrolirat tole delo pri kamionu. In da kaj se to pravi, da bo Moro nesel tisti Berberki kar dvajset litrov olja? Dvajset! Moro je namreč povedal tudi, da nama Žma nikoli noče računati in da ji je treba nekako povrniti. No, bratom je v spominu ostala samo tista prva zgodba, ki je bila povedana v prvi osebi ednine “mi ni hotela računati…” Hja, tile bratci. Pravi šejtan, ko te takole začnejo paziti: ženska čast je čast družine, zato jo je treba varovati kot punčico svojega očesa. Res je, da samo za hec, ampak. (Ne ne ne, na fotki ni Žma ampak Fatuma)
In če smo že pri hecu: včeraj je moj dragi bratec Ali Baba prijavil, da bomo šli lovit ribe. In da bomo Ptejlo pustili doma, ker to ni za ženske. Kao v hecu. Ali pa je bilo to maščevanje, ker se mi z bratci ne da gledati Evropskega prvenstva v fuzbalu? Moro ga je pa vzel zares: “Ne ne, Špela gre z nami, sej ona je itak napol moški.” Zdaj sem malo zmedena, ker več ne vem, kaj je za hec, kaj pa zares. A to je bil komplimet al kuga?! Menda se že skozi sprehajamo po robu: kako daleč spustiti štirk, na katerega je pripeta Emancipacija? Ker vse skupaj res nima nobene zveze z islamom.
No, moram priznati, da je Um Kulsum, ki je zelo verna in se, ker je to haram, tudi ni hotela slikati, kar se tiče islama, pri Pacotu pošteno zamižala. Če se ne motim, v muslimansko hišo pes ne sme. Vsaj tako pravijo nekateri muslimani. Kako je že rekla Fata z Jesenic? “K tistemu, ki ima doma psa, ne bo ramadana.” Ko je zagledala Pacota, ki je veselo mahal z repom, češ, “jupi spet ena teta v saharski tančici, ki tako fino plahuta”, je kar malo pisano pogledala, potem pa pokazala z roko na teraso, kjer so že njene tri koze. Tako da je zdaj, razen kadar se Paco sprehodi po stopnicah na ulico ali povzpne po njih nazaj v svojo rezidenco, vse halal. Le še Salek se ob pogledu na hrano, ki jo nosim Pacotu malo zares, malo pa za hec, zgraža: “Aj aj ja. A to je za Mavretanca? Afričani stradajo, on pa kar sardine! Nisem videl še tako razvajenega psa, razen v reklami na televiziji. Kakšen srečko je Paco!”
Kljub hecu pa je res predvsem to, da smo si kar zelo všeč in da bo današnje slovo težko. Odhajava proti Tiznitu. Moro spet leti v Ezlovenijo, po dveh letih mu pride na obisk sestrica iz Amerikau, jaz pa bom medtem bejbisitala Pacota in študirala Berbere.
Ampak, če ne prej, se oktobra vrneva. Ker smo se z Didijem in Muratom zmenili, da eno skupino Ezlovencev odpeljemo v Saharo. Da naredimo eno nepozabno turo po najbolj redko poseljeni deželi na svetu. Se že veselim!
Tole smo preskočili, tega še nisem povedala:
Po Nouadibouju sva šla v Bou Lanouar. Lani sva tam spoznala Daaja, njegove tri sestre in ostarelo mamo. Daa je bil suhljat petindvajsetletni fant, ki je vodil motel pokrit s streho iz starih plaht in ribiških mrež ter bedno trgovino, v kateri se je dobilo kondenzirano mleko, čaj, neke čudne bonbone in piškote, Nescafe, sladkor, riž, vrečke s pralnim praškom “Kline”, plinske gorilnike in vreče z moko. Skratka bolj nič kot kaj. Bil je nekako resigniran, melanholičen, a skrajno prijazen. Zmenili smo se, da kempirava na vrtu za motelom, to je na sipkem pesku, ograjenem z mrežasto ograjo. Vsaj nama je bilo povsem jasno, da si bova plačala predvsem mir pred otroci, ki ne odnehajo in ne odnehajo z “Monsieur, donnez moi cadeau!” in se s svojimi zahtevami zaletavajo vate kot muhe v zmrznjen drek. Oprostite izrazu.
Ko smo tako sedeli kar v trgovini, ki služi kot recepcija, sprejemnica in tudi spalnica, je prišla Alija, Daajeva najmlajša sestra, ki je imela od peska in vetra vneto oko. “Januarja in februarja tu vedno piha,” je pojasnil Daa. In za enakimi vnetji oči, je v tistem času trpelo veliko mavretanskih otrok. Ko sva kasneje odrinila v puščavo, so naju nomadke kar naprej spraševale, če morda nimava s seboj kapljic za oči. Spomnila sem se, kako mi je kot otroku, mama oči umivala s kamilicami. Ker sem jih imela s sabo, sem zvarek pripravila tudi za Alijo, ki je bila naslednjega dne, kot po čudežu, čisto ok. Oko se je umirilo, oteklina je splahnela, rdečina je izginila. Izpadla sem kot ta glavna zdravilka. Sledilo je prvo darilo: plastične roza koraude nanizane na elastično vrvico.
Potem še kaniranje. Hadža, Alijina starejša sestra, me je zvlekla v ženske prostore, kjer sem ostala cel dan. Nanašanje kane na prste na nogah in na rokah, zavijanje vsakega posebej v natrgane kose plastičnih vrečk, podpiranje okončin, ki so morale zato, da se kana ne bi razpackala, ostati v zraku, z blazinami in čajčkanje med čakanjem na končni rezultat. Ko smo končale, sta bili obe navdušeni. Hadža je rekla, da bom zdaj končno zanosila. Če po dveh letih zakona nimaš otrok, te na tem koncu sveta ponavadi začnejo spraševati, kaj je narobe. To, da se za otroke nisi odločil, je nepojmljivo. In kana prinaša, srečo in obilje. Je simbol plodnosti. Mlade ženske se z njo poslikujejo ob vseh velikih praznikih, še zlasti pa pred poroko, ko kaniranju posvetijo celo nič. “Noč kane”. Na moji beli koži je delovala veliko bolj intenzivno kot na njuni. Alija mi je rekla, da sem lepa. Ker sem bela. Potem je pokazala na Hadžinega sina, ki je karamelen tako, kot bi bila rada marsikatera mladenka, ki po braun bojo hodi v solarij in rekla: “Tole ni lepo.” Skomignila sem z rameni in se spomnila na milo Didijeve žene, ki sem ga opazila v kopalnici med obiskom v Boujdourju. Neka zadeva za beljenje kože…
Alija je svetlejša od Hadže, zaradi česar velja za lepšo. Meni osebno se je Hadža zdela lepša. Zdela se mi je bolj simpatična, zanimiva, odštekana in energična. In bolj fotogenična. Ko sem po končanem kaniranju iz torbe potegnila fotoaparat, so punce pripravile tak foto sešn, da se je kar bliskalo. Nastali so moji najboljši portreti ever. In Hadža je njihova kraljica.
Takrat, pred več kot enim letom, smo zvečer dobro razpoloženi v trgovini pili čaj. Pridružil se nam je tudi Mohamed-Said, Daaje bratranec. Ker dela na ruskih in ukrajinskih ribiških ladjah, sva se pogovarjala po rusko. Kar se mi je zdelo nekam čudno in špasno obenem. Ruščina sredi puščave, kjer vlada arabščina in po zaslugi nekdanjih kolonialistov tudi francoščina. Iskal je ženo. Hotel je Evropejko. Ker Evropejke delajo in možu pomagajo skrbeti za družino. Mavretanke pa ne delajo. Možje jih morajo vzdrževati in ko jim ne znese več, zbežijo. Tako kot sta zbežala Alijin in Hadžin mož. “Zaslužim 200 evrov na mesec. S tem se ne da preživeti. Kaj šele vzdrževati družino. Če ne najdem Evropejke, se ne bom nikoli poročil. Nočem končati tako kot sta Daajev ali moj oče. Nista zdržala pritiska, zato sta zapustila družino. Nočem, da moji otroci odraščajo brez očeta, tako kot sem sam. Oba z Daajem sva se odločila, da se ne poročiva. Daa mora že tako skrbeti za mamo, Alijo, Hadžo in njunih pet otrok. Kje mu bo zneslo imeti še ženo in svoje lastne otroke.” Mohamed-Said je bil zelo simpatičen. Prosil naju je, da mu pomagava najti ženo. Vse bo plačal. Rad bi namreč v Evropo, za to pa potrebuje papirje. – “Počakaj malo, bi se ti rad poročil zaradi papirjev ali iz ljubezni? Ne razumem te najbolje,” sem bila zmedena. On pa prav nič: “Za oboje. Kaj to ni mogoče? Pomagajta mi. Lahko data oglas, dam vama svojo fotko. No, kaj, saj ne zgledam tako slabo, mar ne? Vsaka, ki me bo videla, se bo lahko prepričala, da sem kar postaven dec.” Mohamed-Said je na vsak način hotel v Evropo, kjer bi bolje služil, imel ženo za papirje, ljubezen in enakopravno prispevanje v družinski proračun.
Naslednje jutro sva nadaljevala pot. Daa je krmežljavo gledal v dan in nič ni kazalo, da se namerava kaj aktivno poslavljati. Prosila sem ga za naslov, kamor bi poslala fotografije, pa mu tudi to ni zneslo. Momljal je nekaj takega kot “motel pri prvem križišču v Bou Lanoirju na levi”. Bila sem kar malo jezna nanj.
Po petnajstih mesecih, sva spet tu. Motel in trgovina imata streho, na belo in turkizno pobarvano fasado in ličen rdeč napis “Auberge”. Na turkizno so pobarvane tudi polkne in vrata. Ustaviva se pred trgovino, tako kot lani. Vidim Alijo in Hadžo, ki se spogledata v stilu češ, prišli so stari znanci. Prisrčno se pozdravimo in odidemo v trgovino na čaj. Ta je videti še slabše založena kot lani. Čaj nam streže Ibrahim, Daajev starejši brat, ki sicer živi v Laayounu, kjer šiva moške bubuje in tradicionalne hlače. Saharci se namreč oblačijo enako kot Mavri. Povprašam za Daaja. Kje je? Ibrahim me sprva ne razume. Ne ve, da sva bila tu že lani. Daajevo ime ponavljam na vse možne načine, saj nisem prepričana, če sem zgrešila v naglasu, intonaciji, kakšnem vmesnem r-ju ali h-ju. Na pomoč priskoči Alija, ki pojasni, da sprašujem po bratu. “A, Daa. Daa marhum.” Francosko ne govorijo, moja arabščina predstavlja prgišče besed in fraz, za najnujnejše primere. A besedo marhum razumem. Na Jesenicah je vgravirana na nagrobnike, kjer so pokopani muslimani. “Merhum” za moške, “merhuma” za ženske. – “Daa mejt? Daa mrlič?” potegnem iz petnih žil. Ibrahim tleskne z jezikom, kar pomeni “ja”. Pred osmimi meseci se je peljal v Nouakchott in imel prometno nesrečo. Zletel je s ceste, avto se je prevrnil in Daa je umrl še preden so ga prepeljali v bolnico. Rahlo sem pretresena, potem pa se po zaslugi nauka Šejha Mohameda Lamina, ki mi je razložil, da je smrt božja volja, zberem in brez patetiziranja nadaljujemo pogovor.
Čez nekaj časa izročim fotografije lanskoletnega foto sešna. Z ženskami v zasebnih prostorih in Daajem v trgovini. Komaj čakam, kaj bo na svoje fotografije rekla Hadža. Navdušuje se nad vsemi, še posebej nad tistimi, na katerih je Alija. Za tiste, na katerih je sama, ne pokaže pretiranega zanimanja. – “Hadža, si si všeč?” – “Ne.” – “Ne?! Zakaj?” – “Ker sem grda.” – “Kako grda? To je najboljši portret kar sem jih posnela kdajkoli! Lepa si. Na teh fotografijah si naravnost lepa. Zelo si fotogenična.” – “Ne, ti si lepa. Jaz pa sem črna.” Sedaj se spomnim še na vse tiste žaube, ki sem jih opazila v trgovinah in na tržnici v Nouadibouju, ko sem iskala karitejevo maslo. Skoraj vsaka je vsebovala belilno sredstvo. Ženske se s tem mažejo, da bi bile svetlejše. Nekaj časa se je z njimi mazala tudi Merjema. Ki je krasotica. A je črna. Na fotografijah, ki mi jih je pokazala, je kot mulatka: tako zelo abšlesaš, če uporabljaš to čudežno kemijo. Verjetno čez nekaj časa fašeš tudi kožnega raka. Hvala bogu je Merjema z beljenjem prenehala. Predvsem, ker te kreme veliko stanejo. Rekla je, da je zanje porabila celo bogastvo. Sedaj svojo črno lepoto argumentira s pomočjo islama: “vsak človek je lep, saj ga je vendar naredil Bog.”
Ajet v koranski suri El-Hudžurad bi lahko imeli za poslanico človeštvu o enakosti in dialogu med različnimi: »O, ljudje, ustvarili smo vas iz moškega in ženske ter razdelili na narode in plemena, da bi se spoznali med seboj …« Koran promovira enakopravnost in ne dela razlik med rasami. Prvi človek, ki je klical ezan, je bil temnopolti Bilal. No, svetlopoltim Mavretancem, kljub temu, da so muslimani, tak koncept enakosti ni preveč blizu. Tako črnim kot belim se pozna, da je Mavretanija kot zadnja dežela na svetu suženjstvo ukinila šele leta 1981. Temnopolti Fulani, Tukolorji, Sonike, Bambara in Wolof, ki govore vsak svoj jezik, so Mavrom od nekdaj bili za sužnje. Ti so pri družinah ostajali iz roda v rod, se arabizirali in se danes imenujejo Haratini. Tradicija suženjstva na področju Mavretanije sega v deveto stoletje, še preden so črne sužnje za delo na čezatlantskih plantažah sladkornega trsa, tobaka in bombaža odkrili Evropejci. Ko jim je naposled “uspelo”, so jim beli Mavri pri nabiranju sveže delovne sile veselo pomagali. Proti plačilu, seveda.
Kljub njegovi ukinitvi, se je suženjstvo ohranilo in bilo šele lani z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. In kljub za kršenje zakona predvidenim kaznim, se nekatere družine baje še vedno zanašajo na delo svojih sužnjev, marsikateri Haratini pa so zaradi ekonomske odvisnosti pri svojih gospodarjih ostali tudi po tem, ko so jih ti osvobodili. V Mavretaniji belo pomeni svobodo, prestiž in družbeno-ekonomsko prosperiteto, zaradi česar ni čudno, da tako belo kot črno teži k forsiranju beline kot simbola večvrednosti pod krinko lepote.
KALIMERO
Dakhla je eno tako zahojeno mestece. Kot recimo Tržič. Razlike so v detajlih: 75% ozemlja občine Tržič je v lasti korporacije RKC. V Dakhli nimajo te sreče. Zato pa imajo musliči vsaj cerkev.
Ki so jo za non plus ultra potegnili v višino, tako da se ogroženi verni katolik v svojem srcu lahko počuti vzvišenega vsaj, ko vstopi v božji hram. In poglejte samo, kako tista dva islamska fundamentalista v ospredju ležerno marširata mimo Jezus hlevčka, ki mimogrede stoji direkt poleg najbolj fensi hotela v Dakhli: Sahara Regency, štiri zvezdice.
Poleg je tudi park s tipičnimi muslimanskimi smrekami. To so Olof Palme.
Za vsak slučaj je tu tudi postajališče za taksije, če kak gorečnež na kolenih pridrajsa z Brezja, pa se mu zazdi, da je zdaj res že dovolj tega mučenja in pokore.
Zdaj se seveda zastavlja sledeče vprašanje: če imajo lahko netolerantni, nekultivirani musliči cerkev v neki provincialni vukojebini, kako to, da je vsaj prestolnica Zlovenije, ki je hkrati tudi prestolnica združene Evrope, nima?
Morda bi na to vprašanje lahko odgovoril Janez Haso:
»Halo Haso, jel’ se čujemo? Ajde diži mobi ciglu, jebotejanković, nemoj da glumiš krompirvahtarja.«
Za desert še tipičen primerek mohamedanske mozaične umetnosti.
Tudi tu brez evropske razvojne pomoči seveda ni šlo: pivo, vino, vodka, viski.
Pa še tipično prevozno sredstvo.
PS
Poleg cerkve, v katero zahojava vsak petek in svetek, je banka, na katere brankomatu po maši redno zmoliva en očenaš za gotovino v varžetu, v pobožni želji, da se nama prikaže Marija ali pa vsaj Bavčar. Enkrat sem parkiral vzvratno in BUM, sem spljaštil reklamni znak. Špela (muslimanka prava), je rekla »odmaglimo«, jaz pa sem se šel raje k poslovodji s pepelom posipat.
Ta se je malo nasmihal v brado in rekel »makejnž muškila, no problem«.
Zdaj si pa predstavljajmo poslovodjo Nove Kreditne Manke v Tržiču, ki mu bradati (ali pa obriti) muslič poškoduje reklamni znak.
See what I mean?
PPS
Na današnji dan leta 1927 je Charles Lindbergh kot prvi človečnjak preletel Atlantik. Znani zlovenski poet Mohorowitz je pičlih 81 let kasneje oddal v tisk zbirko sonetov z naslovom »Progres«, arogantno misleč, da bo trpkim Zlovenkam krajšal urice na pljaži.
Mislim, pa ta tip se norčuje iz nas.
Hasanija je zelo onomatopejski jezik, tudi pri imenih krajev: Ausrd, ki škrta z glasilk kot črnokalski šoder, je sinonim za nazobčane skale, Tišla pa za blago valujoče obline peska.
Surealni in zelo simpatični obisk pri šejku Laminu, oz. v koranski šoli na koncu sveta (zato pa z mobi signalom, zaradi 25 km oddaljene vojaške baze), se je končal kot se zagre tretji dan. Podkrepljena z izkušnjami sva previdno zapustila perimeter vzgojne ustanove, ki je - zelo neugodno za gume - posut z vseh sort špičasto šaro. Nomadi imajo grdo navado, da predmete odvržejo točno tam, kjer ti postanejo neuporabni. Se pravi okrog bivališč in še toliko bolj okoli romarskega središča (grob famoznega marabuja šejka Mohammeda Mammija) alias koranske poboljševalnice.
Mimogrede, tukajšnji ljudje besedo “šejk” izgovarjajo kot “čeh”. In tudi sicer imajo Slovane kar v čislih. Čeprav niti ne vejo točno, kje ta “Slovanija” je.
Pri čehu Laminu, ki so mu gojenci stalno masirali modra stopala in poljubljali dlani, sem med ostalim izvedel, da ima osovražena maroška vojska v voznem parku tudi TAM-e, malo večje Orsonove brate. Kar nama – ne daj bože – morda kdaj še prav pride.
Odrinila sva dobro vedoč, da je sicer nomadov dokaj polna dežela letos čisto, čisto prazna. In res, na 200 km brezpotij do Dagmarja sva srečala 4 pastirje in v daljavi videla enoto maroških vojakov med taktično vežbo zasede v puščavi.
Zelo samotno. Načeloma se takih poti ne lotevaš z enim samim vozilom.
Ker se je Orsonova elektrika šla lajt šou, sva tistih 60 km do vadija in dvanajstih vodnjakov s seksi imenom Želua (akcent je na a) odpeljala penzionersko. Pred prvim vodnjakom sva malo zakopala, se kako uro kasneje zguzila pod krmežljavo drevo in si privoščila dolgo popoldne, ki se je zavleklo do naslednjega jutra.
Špela je šla na britof, jaz pa k vodnjaku, na kvalitetno britje, ribsanje telesa s frotirasto rokavico in za grand finale mrzlo kopel. V vodnjakih živijo debeli ploščati kuščarji, težki filozofi, ki jih le higienske navade kakega bledoličnika za trenutek vržejo iz tira. Vodnjaki so tudi dom črnobelim ptičem, ki jim tuaregi rečejo mula-mula, za Saharce pa ne bi vedel.
Skratka higiena je bila na višini, brisača pa povsem nepotrebna, saj je tačas, ko sem capljal tistih 100 m nazaj do Orsona, peklensko vroč veter izcuzal zadnjo srago vlage s telesa. Sveže obrito lice pa mi je zategnil v nasmešek dr. Drnovška. Mar bi se pokojni pred norostmi sveta zatekel sem in ne na Zaplano.
Za večerjo je bil golaž z mesom posušene gazele, darilom čeha Lamin. No, najprej sem iz njega moral iztrebiti nekaj prav svinjsko debelih črvov. Bio roba.
Naslednjega dne zarana sva krenila z krepkim vetrom v rito, kar Orsonu, ki se hladi na zrak, sploh ni bilo všeč. Veter namreč. Puntarsko se je segreval, pa sva se ustavila sredi rdečega rega, kot se z drobnimi kamenčki posuti planjavi strokovno reče. Ne vem no, meni so taki pejsaži kar všeč.
Pokrajina se je z dviganjem temperature, med katero se je Orsonovo olje segrelo na zdravih 130 stopinj celzija – komot bi jajca cvrla, če bi se jih kako dalo zalimat na spodnjo stran karterja – začela počasi spreminjati. Prišli so fletni dreveščki,
pa fletne sipinice, pa fletni vadiji s finimi, zahrbtnimi peski, ki so se množili kot spam, dokler nisva bila do akse v enem samem vadiju, ki je vijugal in se cepil kot dehidrirana delta Amazonke. Šlo je počasi, pa z andahtjo. Tako da sva samo enkrat zakopala in srečala samo enega škorpijona pod ploščatim kamnom, ki naj bi nama malo pomagal iz pudra. Bil bi naj to veliki vadi Ašašam, nekaj takega, od katerega sem bil pozno popoldne že ves šašav.
In čisto na koncu, kakih 30 km od asfalta, sva naposled prečkala glavno strugo. Tam so bili spet ljudje – nekaj švercerskih pickupov pod neko krošnjo, blizu vodnjaka, ki sva se jim raje izognila, pa dva pastirja kamel, ki sta dobila štiri krompirje, tri paradajze in napol posušen melancan. Celo bogastvo.
Spet na platoju sva pospešila mimo velikih sipin, popolnoma pravilnih oblik in za konec pristala pred bizarnim bazenom, v katerem so se nekoč namakali španski soldati. Tisti s črticami, ugibam.
Niso se imeli slabo. Morda so zato privoščili svojim živalim malo marsovski napajalnik.
Salvador Dali je pravzaprav Mohamed Ali.
Zapustila sva Dakhline prelepe lagune in se odpeljala v notranjost Sahare. Odločila sva se za pisto Aouserd – Daghmar. Francoski vodič z zanesljivimi way-point-i je pisto označil kot lahko in varno. Mine so, a če se držiš piste, ni problema. V kafiču pred Aouserdom, kjer smo se lani z Didijem ustavili na kavi, so malicali vojaki. Kakšnih 80. Ribja konzerva, kruh, jogurt in čaj. Kamorkoli si pogledal, povsod zelene uniforme in ista rdeča sardelja pakunga. Malo pred Ouserdom sva zavila na pisto. Začetek poti se začne z občudovanjem z minami opasane gore. Z varne razdalje in s strahospoštovanjem.
V notranjosti dežele je očitno topleje, kot na obali, temperaturna razlika znaša kakih 10, če ne 15 stopinj. Nomadov skorajda ni. Letos jih je večina spokala in odšla na sever, v okolico Boujdourja. Tako kot Didi. Za transport svojih koz je najel kamion. Edino tam je deževalo. Na hajme sva naletela le na dveh mestih, poraščenih z nizkim redkim drevjem. Par hajm, kak razlupan Land rover Santana, kamele. To je to. Pod osamljeno akacijo sva zagledala pastirja, ki je ravno klanjal popoldansko molitev. Ustavila sva se in počakala, da konča. Izročila sva mu kilski kij sladkorja, on nama ze malo putrasto kamelje mleko. Če ne dodaš še kile cukra, ga bolj težko poženeš po prebavnem traktu. Brbončice zavračajo penetranten okus in kislino.
Pot je vodila mimo prazgodovinskih gravur. Črni balvani, ki se dvigajo iz peščene ravnine so na desetih mestih poškrebljani z bivoli, dinozavrom ali gosenico (?), in nekaj bolj ali manj dobro ohranjenimi vozi, ki spominjajo na kolesarje. Nič spektakularnega, a na vrhu hriba te ob pogledu na širjavo, šumenju vetra in vrtinčenju peska v zraku kar malo stisne pri srcu. Kako je tu lepo!!! Malo sem se ulegla in čez čas se mi je pričelo dozdevati, da slišim, kako se približuje avtomobil. Spustila sem se do kamiona, pa nič. Tukaj sva popolnoma sama. Očitno človek enostavno noče biti sam in zato vedno nekaj sliši. Če ni slišati ničesar, zvoke sproducirajo njegovi možgani. So tudi sanje upor proti samoti? V sanjah se vedno družimo z ljudmi… To noč sem sanjala zelo živo, a se ničesar ne spomnim.
Naslednjega večera sva se ustavila pred zauijo, samostanom Marabuja Mohamed Al Mamija. Izkazalo se je, da je tam pravzaprav koranska šola. Mohamed Mohtar, najstarejši učenec, naju je vljudno odslovil, češ da ne more sprejemati gostov v odsotnosti učitelja, a potem sva ugotovila, da sva počila gumo in da se ne moreva premakniti niti za meter. He he.
Ravno ko sva se lotila menjave gume, se je pred zauijo ustavila stara Toyota 45 iz katere se je prikazal nek svetniški tip. Šejh Mohamed Lamin. Fantje so mi prišli poljubit roko, on jih je poljubil na čelo. Nato je isto naredil še z Morotom. Mene je evidentno ignoriral. Takšno odvračanje pogleda me vedno navdaja z občutkom, da sem kužna, zato se je v meni do možaka zbudil lahen odpor. Menjavo gume je meni nič tebi nič prevzel v svoje roke, Morov dvom pa vljudno odpravil, češ da je Saharec in ima zadeve v malem prstu. No, zadeva se je zavlekla, vmes je bila še molitev, nekam dolga… Čez nekaj časa sem poštekala, da fantje zikrajo. Vzklikajo: “Subhanallah, elhamdulillah, la-ilah-illa-Allah, Allahu akbar… Taka je božja volja, hvala Bogu, Bog je le eden, Bog je največji…” Sufiji. Po molitvi naju je Mohamed sprejel v goste, a nič preveč evidentno. “Mi zvečer ponavadi sedimo tu, vidva pa kot hočeta.” Morda je bil pa le vljuden. Verjetno je opazil, da sva čisto fuč. Itak nama ni zneslo drugega kot spati.
Zjutraj so stvari dobile nov obraz. Ko sem se sprehodila do zauije, sem se srečala s Šejhom. Še vedno me ni pogledal, a ko sva šla eden mimo drugega, me je prav prijazno ogovoril: “Kako ste danes? Ste dobro spala? Kaj potrebujete? Ostaneta lahko toliko časa kot hočeta.” Aha, bilo je le spoštovanje. Kako človek včasih vse narobe razume. No, v zakup naj povem, da so moški, ki so v preteklosti takole odvračali pogled od mene, bolj slabo odgovarjali na vprašanja v zvezi z islamom. Npr.: “Kot moški se z mano ne smeš pogovarjati na samem. Zaradi tega se v avtu ne smeva voziti sama. Zakaj si šel potem z mano v lift?” – “Jah, držim se vseh pravil, ki se jih lahko. Ampak v Sloveniji je s tem bolj težka.” In potem se je pogosto dogajalo, da so se z mano pogovarjali na samem, kadar jih nihče ni videl. Kadar so drugi gledali, so se me izogibali kot kuge, četudi sem bila zavita od glave do pet. Male hipokrizije vsakdanjih religioznih praks…
Šejhu sva izročila darila. Med drugim neke salafistične knjige, ki sem jih dobila v Dakhli. Za test. Zanimalo me je, kakšna bo reakcija: “Morala bi začeti brati prave islamske knjige. Te, ki ysi jih dala, islam tolmačijo z interesom. To so knjige, ki jih študirajo teroristi, Osama bin Laden, Al Kaida. Abd al-Aziz ibn Baz je bil učenec Mohameda Abd al-Wahhaba. To so ljudje, ki se skrivajo za Koranom, da lahko ubijajo. Mi tega ne priznavamo. To so ljudje, ki niso le proti Evropi in Ameriki, so tudi proti nam.”
Čez nekaj čas mi je Mohamed Mohtar, skupaj s flaško za dojenčka izročil jagenjčka. “Kaj naj z njim?” – “Imej ga, skrbi zanj, igraj se z njim.” – “Ampak kako? Saj ga ne morem prevažat v kamionu.” Daj mi še pamperse, sem si mislila. – “Ga boš pa komu podarila.” In tako sva neprostovoljno postala starša. Nekaj časa sem pestvala mehko štručko, ki je delovala izredno domačno, potem sem jo odnesla nazaj v ogrado. “Dokler se ne odpeljemo, boš počakal pri mami. Tvoja mačeha sem od jutri naprej.” Poimenovala sva ga Tito. Hotela sva močno, partizansko ime. Poleg tega je ime lahko tudi špansko in Saharci govorijo špansko. Tako nekako.
Fantje v zauiji so vsi po vrsti iz Dakhle. Večina jih je ali pustila šolo, ali pa jo je že končala in nato malo preveč lumpala po mestu: droge, alkohol, ponočevanje, brezdelje, kraje ipd. Starši so jih poslali sem, da se malo nacentrirajo. Mohamed Lamin pravi, da mahadro, koransko šolo, sponzorira sam. Včasih jih je bilo v Zahodni Sahari polno, po okupaciji s strani Maroka, pa so se ljudje razkropili po svetu in mahadre so izginile. Sam se je šolal v Mavretaniji in se odločil, da na novo vzpostavi skoraj pozabljeno tradicijo. Zauija v puščavi je podružnica mahadre v Dakhli. Vsako leto se vanjo vpiše cca 300 učencev. V puščavo jih pride med 40 in 60.
Disciplina je špartanska, življenje asketsko. Vstaja se ob štirih zjutraj, ponavlja sure do zore, potem se moli, pa spet ponavlja sure do zajtrka ob devetih. Za zajtrk je sladka juha iz koruzne moke in košček čokolade, olivno olje in kruh, ki ga dežurni učenci vsakodnevno spečejo v plinski peči. Po zajtrku sledi pouk. Ko je vročina najhujša je pavza. Sledi kosilo – pašta, leča ali riž s koščki mesa. Potem opoldanska molitev in popoldanski pouk. Učenci na lohe, lesene table prepisujejo sure in jih ponavljajo, dokler jih ne znajo na pamet. Pred večerno molitvijo je spet pauza. Fantje najraje igrajo fuzbal ali bobnajo na škatle mleka v prahu Nido. Oboje jim gre izredno dobro od rok. Pred večerjo je večerna molitev, po večerji še nočna. In tako iz dneva v dan.
Mohtar Šejha naravnost obožuje. Pravi, da bi bil brez njega danes v zaporu. Med vsemi prepovedanimi stvarmi je prodajal tudi droge. “Po treh letih mahadre sem drug človek. Pozabil sem na prejšnje življenje.”
- “Ti je tu všeč?” vprašam Mohameda, fanta, ki rad zbija šale.
- “Ja!”
–”Zakaj pa?”
– “Za ne vem!” Ha ha ha.
Za Saleha, Šejhovega šoferja, ki mu tu ni ravno všeč, ugotoviva, da je Didijev bratranec. Prišel je iz begunskih taborišč v okolici Tindoufa. Njegovi starši so še vedno tam. Pove nama, da je šaljivec Mohamed Didijev brat. Ko pokaževa fotografije iz Iraifie, začne poskakovati: “Kaziza! Moi Kaziza!”
– “Ja, to je tvoj brat Didi, ne?”
– “Ja, Didi! Bužema père.”
– “Ja, tudi njega poznam.” Pokažem mu očetovo fotografijo izpred enega leta. Nekje v Tirisu smo ga obiskali skupaj z Didijem. Mohamed je presrečen, potem pa se mu obraz malce stoži. Verjetno pogreša svoje. Čeprav so počitnice, bil je mulud, rojstni dan preroka Mohameda, je cel mesec ostal v zauiji. Verjetno jih že dolgo ni videl…
Med večerno molitvijo se Moro vrne s svojega obhoda: “Tito je umrl.”
– “Kaj?”
– “Ne vem, prid pogledat, leži ob steni s peno na ustih in se ne gane.”
Zvije me in obenem zaskrbi, kako bo nezgoda razumljena. Je to slab znak?
Po končani molitvi se zaupava šejhu, ki razloži, da ga je še ob treh popoldne videl, ko je šel skupaj z drugimi ovcami in kozami jest vodo pomešano z moko. Mislil je, da mu ne bo hudega, pa ga je to verjetno pokončalo. Beton v želodcu… Ok, nisva kriva, ampak vseeno mi je hudo. Pa ravno sem se ogrela za novo odgovornost. Mohamed Lamin razloži, da o smrti odloča bog in da jo je potrebno sprejeti. Vernikom je lažje…
Naslednjega dne se pripravljava na odhod, a naju Šejh seznani z dejstvom, da se v zauiji na obisku ostane vsaj tri dni. “Ko bosta prespala tretjič, bosta človeka zauije.” Tako ostaneva še en dan. Ob odhodu naju znova povabi v goste. “Pridita še. Za dlje časa. Pridita vsako leto.”
Zeliščarju je ime Mbark. Pozna vse žive rastline, kamnine, minerale in začimbe, pa še kaj. Dovolil mi je, da sem ga opazovala pri delu. Pravzaprav mi je tudi veliko pojasnjeval. Če je pozabil, sem ga pa sama spraševala. Njegov 12 letni sin Hasan je rekel, da moja vprašanja ne povzročajo mal à la tête, ker sem turistka. Zelo pomenljivo. No, Mbarku sem povedala, da bi nekaj o zeliščarstvu napisala za časopis in ni imel nič proti. Prvo lekcijo sva vzela pri vseh čudih: posušenih živalih in živalskih delih. Nojevo jajce iz leta 1975, posušena sova, gazelje in nojeve noge, posušeni kameleoni, želvji oklepi, kravji rogovi, natrgana LP plošča, golobja jajca in še kaj. Nojevo jajce je za reklamo, golobja jaca daš na utrujene oči, gazelje in nojeve tace ter želvji oklepi so za okras, pol se pa začne: LP plošča in kravji rog sta baje iz iste snovi, in če malo tega skupaj z nekimi minerali in začimbami vržeš na oglje, nastane dim, ki odžene glavobol. Baje. S kameleonom se izžene hudiča. Naprimer, če te vara žena, pa če ti mož skače čez plot. Najbolj zaleže če kameleona vržeš na oglje in se na dimu dobro prekadiš, ob tem pa zmoliš še kakšno suro. Če hočeš partnerja spomniti, da v spalnici ne opravlja svojih zakonskih dolžnosti, je najbolje, da mu v omakco podtakneš malo svežega kameleona. Ali pa želvje krvi. No, ljudje so prihajali zaradi takšnih in drugačnih težav, vsekakor pa so prednjačile tiste, ki sodijo v svet magije. Zaradi zdravstvenih težav je prišel le nek maldenič z glavobolom, ki se je počutil švohotnega in neka gospa, ki je hotela svojemu otroku zbiti temperaturo. Ostalo je bila kozmetika ali pa čisti hokus pokus. Zmes islama in tradicionalne medicine. Nekateri v to verjamejo. Rashid, ki sem ga spoznala v Nouadhibuju je ob gladenju fotografij in pojasnjevanju postopkov dejal, da vse to vidi prvič, ve pa, da ljudje to počnejo. In da zeliščarji na račun človeškega vražjeverja služijo mastne denarce. In kolikor sem se prepričala, je to čisto res. A je vseeno zanimivo. Ker ta hokus pokus marsikdaj deluje.
Predstavljam si, da zadeva deluje kot avtogeni trening. Če verjameš, stvar deluje. Tako preprosto je to. Nek čisto izobražen tip je rekel, da kadar klasični zdravnik ne pomaga, odide k zeliščarju, ki obvlada tradicionalno medicino. Pravi, da vedno pomaga, verjetno tudi zato, ker verjame, da bo pomagalo.
Nikakor pa si ne morem razložiti, kako je Mbarku uspelo sledeče: v plastični kozarec za shranjevanje zelišč, pašte ali podobnega da fotografijo človeka, ki je npr. pobegnil ženi, priloži suro, na kozarec pa pritrdi svečo, ki jo je z vrtničnim oljem popisal s kakšno suro. In moški naj bi prišel nazaj. Nekaj takega je izvedel s Saharko, ki si je želela, da bi jo njen mavretanski ljubimec po dveh letih končno zaprosil. Prvi dan sta prižgala tri sveče, drugi tri in tretjega dne eno. Tip je predlagal poroko že po šesti sveči! Kako je to mogoče? Saharka je tretjo svečo prišla prižgat vsa pražnje oblečena, z umetnimi kitkami in krono na glavi. Naslednjega dne naj bi se poročila in se je že pripravljala na veliki dan. Dvomim, da je Mbark poklical tipa in mu rekel, kaj je, a se boš kaj zmigal al kaj?
No, meni je šenkal neko korenino, ki naj jo cuzam, ima pa grenko sladek okus in nek prašek iz kumine in nekega lubja, ki naj bi pregnal mojo želodčno kislino. Tako zelo smrdi, da jo moram hraniti zunaj, v (celo)letni kuhinji.
V Dakhli sva se oskrbela s sadjem in zelenjavo, vodo in sploh vsem, česar v Mavretaniji ne bo na pretek. Vsaj do Nuadibouja ne. In jo mahnila na pot. V mislih so se mi motale slike izpred enega leta. Na bencinski pumpi južno od Dakhle je stal tovorni kombi z mavretansko registracijo in pred njim v dve gubi skrčen drobcen tip s črnim šešem. Rekel je, da mu je crknil akumulator. Moro ga je vprašal, če je kombi prazen in po pravici je povedal, da je poln sadja in zelenjave, ki ju pelje na trg v Nuadibou. Da tehta okoli 5 ton. Po pravici. Kar ni ravno v navadi. Včasih se naprimer zgodi, da komu takole ustaviš, se ti zlaže, da je edina težava v tem, da ne more vžgati, ko ga potegneš pa ugotoviš, da mu ne dela le akmulator, temveč še kaj drugega in da se je mislil šlepat kakšnih 100 km. No, Moro je vzel s seboj neko posebno močno vrv, ki zdrži vsaj 5 ton in ni namenjena avtovleki ter ponudil pomoč. Uporabil je svoje mornarske spretnosti in s posebnim vozlom povezal najinega bivšega Land Loverja - Bajramija s kombijem. Uspelo ga je premakniti, ne da bi spulila najino kljuko in ga vžgati. Jupi! Tipu se je razjasnil obraz, pa tudi midva sva bila ponosna na najino rumeno staro sabljo. Ahmet, tako je bilo ime tipu, se nama je prisrčno zahvalil in naju povabil k sebi v Nuadibou. Tistega večera sva spala na postajališču na pumpi in zgodaj zjutraj nadaljevala pot. 100 km naprej se je v daljavi izrisal svetlo moder kombi, ki je stal ob cestišču. Ko sva se približala, sva zagledala Ahmeta, ki se je čepe hladil v senci avtomobila. Celo noč je vozil, pa vseeno ni prigural dlje od naju…
“Zdravo. Te je treba spet potegnit?”
- “Ne, ne. Hvala. Zdaj ni več slab le akumulator. Težava je prerasla v problem. Sem že sporočil v Nuadibou in me pridejo iskat. Upam, da bo zelenjava zdržala. Imata še moj naslov? Pridita. Vabljena. Moja hiša je vajina hiša.”
No, lani sva imela drugačne načrte, hotela sva v puščavo in Nuadibou ni bil na poti. Letos pa sva se odločila, da bova raziskala obalo in seveda, obiskala Ahmeta.
Mimo mene je bežala belkasta peščena obala, surferji so krotili razburkane valove, Orson je samozavestno hrumel po sivem asfaltu, Moro je obvladaško sukal volan, jaz pa sem se veselila Mavretanije in snidenja z Ahmetom. Mimogrede me je prešinilo tudi, da bova na meji morda dohitela tista dva simpatična Katalonca, ki jo naokoli mahata z zarjavelim sivim kamionom, ki je gotovo dal že marsikaj skozi. V oči sta mi padla v divjem kempu v laguni Dakhla. Bila sta ena redkih, ki jo z avto hišo mahata po svetu, pa še nista v penzionu. Poleg tega me je Katalonka impresionirala, ko sem videla, da je zjutraj kar vžgala in suvereno odpeljala monstruma, ki je še malo večji od najinega Orsona, medtem ko je njen tip verjetno še drnjohal. Uau! I ja bi ovako… Sem dobila kar manjvrednostni kompleks.
No, kmalu me je iz meditacije predramil kamion, ki je obrnjen pravokotno na cesto čepel v pesku. Okoli pa trije tipi, ki izkopavajo kolesa. Moro je zavrl, v naslednjem trenutku se je že pripenjala vlečna vrv, seveda se ni dalo vleči naravnost čez cesto in še po pesku, tako smo Orsona postavili v smeri ceste, pod pravim kotom glede na zakopani kamion. Prešinilo me je, da tole pa ni ravno pametno, glede fizikalnih zakonov nisem bila ravno prepričana, pa sem si mislila, dej ne teži. In sem se sama pri sebi malo mulila v avtu: kaj ti tipi spet ustvarjajo. Potem me je Moro pocukal, da kaj, a bom kaj fotografirala tale super mega podvig al kaj? Vzela sem fotoaparat in skočila s kabine. S poslanstvom, da ovekovečim Orsonove sposobnosti. Lani je Bajrami premaknil 3 tone težji tovorni kombi, zakaj letos Orson ne bi 2x večjega, do riti zakopanega tovornjaka? In to pod pravim kotom. Naj se vidi, kdo zna.
Pomikala sem se ritensko, da bi v kader ujela oba orjaka in vse tehnične podrobnosti. Fantje so dajali znak, kdaj bo vlečna vrv napeta. Potem pa: “Penk!” Nekaj je ornk počilo. Pa ne vrv. Kamion je stal na istem mestu kot prej. Ne vem, če se je premaknil za kak centimeter. Le še več peska je bilo okoli gum, ker so se zaman vrtele v prazno. Moro je odprl vrata kabine in zabentil:”Menjalnik je šel!!!” Potem je zaklel. Nato smo se dela lotili v zagrobni tišini. Voznik drugega kamiona se je spravil pod Orsona. Ko je pogledal še polosovine, je ugotovil, da je tista, ki je bila ob vleki najbolj obremenjena, počena. Tak lep, gladek, čisti rez. Prava umetnost ;) Rekel je: “Merde. Meeerde!” Potem je nekako usposobil reduktor, da ni bilo treba klicati avtovleke in se kakšne pol ure zahvaljeval in opravičeval: da kako je hvaležen in kako mu je žal, da sva razsula avto. Revežu je bilo res hudo žal. Ampak, kaj čmo, je kar je. Sva se spet nekaj naučila, ne. In tako doprinesla znanosti in umetnosti.
V reduktorju sva se nekako pricjazila nazaj do Dakhle. Bila sva pri mehaniku, ki je zagret musliman. K njemu naju je poslal Mahžid, ki sva ga spoznala prejšnji večer. Nek saharski intelektualec, ki je leta 1975 doštudiral v Španiji. Kasneje so nama povedali, da je to najslabši mehanik v Dakhli. No, vsaj pošten je bil. Ko je Mahžid opravil s pomočjo vseh mimoidočih “mehanikov”, ki so kot jastrebi prileteli, ko se je izvajala denarna transakcija za storjeno uslugo, je mimo prišel njegov prijatelj, ki je še boljši musliman kot on. Da se ne bi umazal, z nemuslimani raje nima opravka. Ko je zagledal Morota in na kamionu napis “Slovenija” v arabščini, ga je vprašal: “Si ti musliman ali kristjan (chrétien)?” Moro pravi, da je odgovoril, da je kristjan: “Sej veš, kreten po slovensko, ne.” No, tip je baje samo zamahnil z roko in se obrnil proč. Me zanima, kaj bi naredil, če bi rekel, da je musliman.
No, zdaj že nekaj dni kempirava na glavnem trgu, ob novi mošeji, poslušava ezan muezina brez posluha in prenos vseh pet dnevnih molitev preko zvočnika na minaretu. Hvala bogu tale muezin tu ni tako prehlajen kot tisti iz Essaouire, ki mu je med učenjem ezana skoraj počil glas, če pa mu je že uspelo ujeti kak ton, je med premori veselo pokašljeval. In na srečo ima malo več posluha kot tista dva iz Sidi Ifnija, ki sta v duetu trobila kot kakšna zagreta navijača na fuzbal tekmi. Moram reči, da gre našim Bošnjakom in Turkom veliko bolje. Ko sem pred mnogimi leti v Istanbulu prvič v življenju slišala ezan, ga je muezin izvajal tako dobro, da sem mislila, da imajo neko fešto. No fešta se je potem ponovila petkrat na dan, jaz pa sem nekoliko razširila svoja obzorja…
In kaj delava ob mošeji? Tu je edino varovano parkirišče kjer Orson lahko počaka na DHL-ovo pošiljko s svojo novo nogo. Hvala bogu je naokoli dovolj kafičev, kamor lahko človek skoči na najnujnejšo potrebo. Včeraj zvečer sem si naprimer zaželela, da bi imela tak zložljiv plastični wc kot tista Chantalle v njenem 72.000 EUR vrednem Land Roverju…
Recent Comments