You are currently browsing the tag archive for the 'islam' tag.
Maj, 2009
Pot v Afrko vodi čez Španijo. Lahko tudi. Čudna so pota Gospodova…
Branka je iskala šoferja, ki bi medtem ko bi ona romala po skoraj 800 kilometrov dolgi poti med Pireneji in Atlantikom, prestavljal njeno kombihišo in se vsaj pretvarjal, da mu ni dolgčas. Jaz pa sem hitro pristavila lonček: čez dan naredim 20 do 30 kilometrčkov panoramske vožnje med točkama A in B, pri tem neznasko uživam, medtem ko Branka in druščina radirajo podplate svojih high-tech pohodnih čevljev pa s pogledom na lepote španske narave in družbe opravljam svoje ljubljanske službene dolžnosti kar na daljavo. Če vsemu skupaj dodamo še reportažo o caminu, imam mesto v raju zagotovljeno.
Na pot smo odrinile v okrnjeni in nepričakovani zasedbi. Moj preljubi štirinožni svetovni popotnik in prijatelj Paco je ostal doma. Ker sem se z namenom, da ulovim trajekt Genova – Tangier in se takoj po caminu odpeljem naprej ter direkt pobeglemu fijonseju v objem, s camina vračala namesto s kombijem, z avionom. In ker jer bilo za povrh v Barceloni treba še prestopati in ker bi bilo Pacota zaradi njegove velikosti potrebno tretirati kot konkreten kufer in ne ročno prtljago, sem si rekla »ne, to bi bilo zanj preveč«.
Branka je, kljub temu, da se je na camino namenila hodit, prišla s samo devetimi uporabnimi prsti na nogah. Ker se je tik pred odhodom uspela butnit ob hišni prag. Poškodbo je modro zamolčala. Najprej domačim, potem še meni in Jadranki. Da se pohoda udejstvuje hendikepirana, nama je herojka razkrila šele tam nekje na pol poti, ko so višinski spusti pričeli na njen desni nožni kazalec izvrševati prehude pritiske. Da ne bo pomote, na pot je šla da se malo umakne pred stresi modernega življenja, da se preprosto rečeno odklopi. Ne iz kakih vzvišenih religioznih razlogov in v upanju, da bolj ko bo krvavela, več grehov ji bo odpuščeno…
Majda je proti svoji volji camino opravila kar doma. Gospod je hotel, da se je njenemu sinu nepričakovano ponovila zagonetna in zoprna bolezen, zaradi česar je skupaj z njim cel mesec preživela v bolnici. Elhamdulila, Bog mu je prizanesel. Ampak sploh ni bil hec in ko se mu je stanje izboljšalo, smo si tudi vsi drugi oddahnili.
Jadranka, ki naj bi šla z nami, pa sploh ni bila ta prava. Mislim, v spominu sem imela eno s črnimi lasmi, v Kopru, kjer sva jo z Branko pobrali, pa se je namalala ena bjonda s stotimi vrečami hrane in enim roza frotirastim pujsom. Pa saj to ni Jadranka, to je njena kolegica! Sto ljudi, sto čudi. Mislim, svašta majka rodi. Ne no, hočem rečt, da takole se Gospod igra z mojim Alzhaimerjem. Kar se tiče pujsa: šele kasneje sem izvedela, da kruljače Branka zbira in se prepričala, da z Jadrankinim podstrešjem ni nič narobe…
In smo šle. Romat od mesteca St. Jean Pied du Port v francoskih Pirenejih do Santiaga de Comopostela v španski Galiciji. Pešpot je dolga 780 kilometrov in stara več kot tisoč let. Obstaja odkar so v 9. stoletju (l. 813) v mestu Padrón našli posmrtne ostanke Jezusovega učenca, apostola Jakoba. O tem, kako in zakaj so se ti znašli v Španiji, med ljudmi krožijo različne govorice, med katerimi je najverjetnajša tista, po kateri naj bi bili po tem, ko je Sveti Jakob v Jeruzalemu umrl mučeniške smrti, bili prenešeni v Španijo, kjer naj bi nekoč širil evangelij. Kakorkoli že, odkar so bile v Padrónu najdene Jakobove kosti, ljudje romajo na njegov grob v Santiagu de Compostela, kamor so ga naknadno prestavili in kjer se je razvilo pomembno krščansko romarsko središče. Pot je pravzaprav tretja najpomembnejša krščanska romarska pot poleg poti v Jeruzalem in Rim, od srednjega veka naprej pa naj bi jo vsako leto prepotovalo na tisoče romarjev.
Srednjeveške romarje v Compostelo so zaradi značilnih pelerin, ki so jih nosili, da bi se zaščitili pred vremenskimi neprilikami, klicali pelegrinos. Tako smo tudi me za slabe tri tedne postale pelegrinke. Sicer malo nekonvencionalne, pa vendarle. Sama sem romala le občasno, izključno v lepem vremenu in ponavadi v nasprotno smer kot ostali romarji, saj sem morala z Mrgo, našo avtohišo, najprej po cesti do zadanega dnevnega cilja in obenem prenočišča, nakar sem se lahko šele peš odpravila naproti svojima soromarkama. Po zaslugi te nenavadne romarske tehnike sem se tako vsak dan srečevala in pozdravljala z istimi ljudmi, ki so romali v nasprotno, to je pravo smer. Kljub različnim smerem hoje, smo na koncu vsi pristali na istem cilju, a saj veste, čudna so pota Gospodova.
Branka in Jadranka sta romali v vseh vremenskih pogojih, bili v smislu nošenja pelerin povsem košer, a sta romali le na odsekih poti, ki jih je Branka pred dvema letoma, ko je to isto pot prekolesarila z železno opornico za koleno(!), označila kot lepo. Izogibali sta se predvsem mest in ko so se začela oglašati Jadrankina kolena in Brankin fardirban prst, tudi večjih spustov. Po le izbranih odsekih smo hodile predvsem zaradi tega, ker smo za pot, ki jo povprečen romar prehodi v enem mesecu, imele na razpolago le šestnajst dni.
Kot pelegrinke nas sicer kvalificira tudi dejstvo, da smo bolj ali manj redno uživale pelegrinove menije, ki so jih za 8 – 10 eur nudile različne, verjetno od ministrstva za turizem subvencionirane vaške gostilne in betule, mimo katerih nas je vodila pot, ki jo je leta 1993 Unesco razglasil za svetovno kulturno dediščino. Kot taka je seveda dobro opremljena z vso turistično infrastrukturo: dobro označene pešpoti, številni cestni smerokazi, brezplačni hospici, plačljiva prenočišča in restavracije v skoraj vsaki vasi, restavrirane cerkvice z mašami za romarje v vseh jezikih in trgovinice s suvenirji ter nujno opremo za romarje modernega časa.
Romarska pot se je v nekomercialnih časih pričenjala mnogo dlje, tam, od koder so jo pač pričenjali ljudje, ki so se nanjo odpravljali. Francoska pot, po kateri smo hodile tudi me, se je pričenjala v Franciji, v Toursu, Vezelayu, Puyu ali Arlesu. Danes nanjo od tako daleč odrine le malo romarjev. Edini tega kova, ki sem ga spoznala na caminu je bil gospod, ki je že tri mesece na konju potoval iz Normandije. Poti, ki vodijo iz različnih francoskih krajev, se združijo v mestecu s kraljevskim imenom Puente la Reina (Kraljičin most).
V današnjih časih si večina, ki se odloči za t.i. Francosko pot za svojo izhodiščno točko romanja izbere eno izmed mestec v francoskih Pirenejih, bodisi St. Jean Pied du Port bodisi Somport. Poti v Santiago de Compostela sicer vodijo tudi z juga in severa Španije ter Portugalske. Dnevno, odvisno od fizične kondicije in težavnosti poti, romarji prehodijo med 20 in 30 kilometri, za kar s postanki za počitek in malico vred potrebujejo približno 8 ur. Obstajajo tudi ekstremisti, ki prehodijo po 50 kilometrov na dan, a ne vedno brez posledic. Letos sta samo v času našega camina zaradi odpovedi srca na oni svet odromala dva taka šprinterja. Menda je bil eden izmed niju celo srčni bolnik. Kaj ga je gnalo v prezgodnjo smrt, ve samo Gospod.
Pot je sicer povsem nenevarna. Zelo dobro in prikupno je označena s stiliziranimi školjkami in rumenimi puščicami, znakoma, ki sta skozi stoletja postala simbola camina. V preteklosti so si romarji ob prihodu na svoj cilj, to je rt Finisterre (Konec sveta) na atlantski obali, v znak izpolnitve svojega romanja na klobuk pritrdili školjko, ki so jo pobrali na obali in z njo na glavi prehodili še pot nazaj domov. Danes si jo romarji obesijo na rukzak že na začetku poti, ki poteka le v eno smer, saj se domov vračajo z avioni, vlaki, avtobusi ali avtomobili. Prejmejo jo na začetni romarski postojanki, v našem primeru v St. Jean Pied du Portu, kjer dobijo tudi kartonček, v katerem v krajih, skozi katere romajo, zbirajo štemplje, ki dokazujejo, da so pot resnično prehodili. Štemplji, zbrani na poslednjih stotih kilometrih poti, romarju podelijo pravico do diplome, ki jo prejme na zadnji postojanki v Komposteli. V santiaški katedrali za romarje vsakodnevno priredijo tudi mašo, na kateri sporočijo koliko romarjev je tega dne prispelo na cilj in iz katerih držav sveta prihajajo. Vse skupaj je pravzaprav zelo podobno dobro urejeni trim stezi in zbiranju štempljev osvojenih vršacev z izkaznico kakega planinskega društva.
Rumene puščice, simbol camina, s katero je markirana pot, ki ji romarji sledijo, nedvomno predstavljajo znak modernosti, ki sodobnemu človeku, ki je že skoraj popolnoma zgubil stik z naravo in s tem tudi smisel za orientacijo po nebesnih telesih, preprečujejo, da bi se na kar zajetni poti izgubil. Rumena puščica je bila, tako kot tudi školjka, uspešno izkoriščena v komercialne namene in krasi marsikateri klobuk, obesek, rukzak, pulover, t-shirt ipd., ki se ga lahko kupi ob poti. Vendar pa »pravi romarji«, dokler ne dosežejo svojega cilja v Santiagu de Compostela, praviloma ne šopingirajo, saj si ne morejo privoščiti težkega rukzaka, ki iz dneva v dan zaradi utrujenosti in od kilometrov obžuljenih nog že tako postaja vse težji.
Kupovanje spominkov na poti je dostopnejše tistim, ki se na pot podajo z motornim prevoznim sredstvom, tako kot smo se me. A takšni med tistimi, ki so pot prehodili od začetka do konca, pogosto ne štejejo za prave romarje, temveč bolj za nekakšne športne pohodnike. Asistenca v obliki prevoza opreme in hitre intervencije v primeru lakote ali utrujenosti, ki jo nudi spremljevalno vozilo, po njihovem ne omogoča trpljenja, ki odpira vrata v duhovne dimenzije.
V Santiagu te sicer za romarja priznajo če pot opraviš peš, na kolesu ali s konjem in neglede na to, ali si bil deležen avtomobilske asistence ali ne. Tega, zadnjega, niti ne preverjajo. Vendar pa se kot pravi romar v Compostelo lahko »kvalificiraš« le, če si zadnjih 100 kilometrov prehodil neprekinjeno. Če kolesariš ali jahaš, morajo biti muke Gospodove malo večje, oziroma daljše. Branka in Jadranka sta tako kljub 318 prehojenim kilometrom namesto diplome, s katero bi bili tudi uradno sprejeti med pelegrinke, prejeli le potrdilo o »udeležbi«. Fant na šalterju zadnje romarske postojanke je malo debelo gledal njuna kartončka, saj mu ni bilo jasno, kako sta v pičlih 16 dneh lahko prehodili tako dolgo pot in kje so na zadnjih stotih kilometrih manjkajoči štemplji. Sama sem se približala stotki, predočila skoraj prazen kartonček in si proti njegovim pričakovanjem namesto diplome zaželela le štempelj. Kolobocije z diplomo si seveda nismo gnale k srcu, saj ta ni bila namen našega camina.
Tudi danes se velika večina na camino odpravlja iz verskih razlogov. Nekateri svojo vero doživljajo navznoter, drugi so glede nje bolj eksplicitni. Namesto navadnih pohodniških palic ali »ustrezno« velike lesene palice, ki jo najdejo ob poti in uporabijo za oporo med hojo, s seboj prenašajo hlodu podobno ogromnjačo, ki naj bi, če kaj razumem, simbolizirala njihovo pokoro. Ker je velika, težka in nerodna, jim ob hoji namreč ne more biti v pretirano pomoč, v križ izrezljan ročaj pa očitno želi tudi nekaj sporočiti. Morda da so na križarskem pohodu?
Mit antemurale christianitatis, mit o trajni misiji krščanskih dežel v obrambi krščanske meje, v katerem častno vlogo zavzemata samopripisovanje premoči in degradacija islamskega nasprotnika, živi naprej. Mavri, ki so na Iberskem polotoku preživeli skoraj tisoč let, so še vedno aktualni. Vendar proti spominu na njihovo nekdanjo prisotnost govorijo številne cerkvice in drugi krščanski arhitekturni opomniki, ki opozarjajo, da je dežela krščanska. Paradoksalno so nekateri še iz mavrskih časov (711 – 1610), kar nedvomno vsaj nekaj malega pove tudi o mavrski toleranci do pripadnikov religij knjige, torej Judov in kristjanov.
Nekateri gredo na camino zaradi sebe, nekateri zaradi drugih. Nekateri se na romanje, odpravijo v organizaciji kakšne lokalne cerkvene podružnice, nakar med skupinsko potjo k samemu sebi družno prepevajo psalme, kleče pod kakšnim drevesom zganjajo teater in s tem drugim romarjem ponovno nekaj sporočajo. Glejte nas, smo na pravi poti? Iztrebite vse krivoverce, novodobna inkvizicija prihaja?
Nisem pripadnica nobene religije, še manj verske institucije, a kolikor razumem, se pot k Bogu, spoznanju, oziroma tistemu, česar ne znamo pojasniti, vemo pa, da obstaja, ne odvija na odru, temveč v tišini in samoti, ki ju vsak posameznik izkusi posebej. Hoja je pri tem odlično meditativno in očiščevalno sredstvo, zaradi česar ni čudno, da predstavlja meditativno tehniko marsikatere religije. In kot taka prav gotovo ni nujno, da se vrši ravno na poti v Santiago de Compostela.
Kljub temu, da smo se na camino podale iz povsem profanih razlogov, so meditativni učinki hoje sčasoma pričeli delovati tudi na nas. Pot čez hribovito Navaro in Baskijo je potekala med neprekinjenim pogovorom o vsem, kar je zapolnjevalo naše misli, v vinorodni Rijohi so se pričele oglašati vsakodnevne hoje nevajene mišice, v vroči in suhi Kastiliji so se pojavili prvi žulji in pogovore, ki jim nikoli ni zmanjkalo štrene, so začela prekinjati krajša obdobja molka. V Kastiliji so nastopile tudi prve krizice. Zaradi utrujenosti, vročine, žuljev in starih poškodb, ki so se vedno bolj glasno oglašale. Vedno pogosteje smo hodile vsaka zase in ob šepetu suhe trave ob poti premlevale teme, ki smo jih enkrat vsaj delno premlele že skupaj.
Dnevi so minevali ob hoji mimo žitnih polj, prijetnih vasic in osamljenih kmetij. Ob skupnih kosilih in večerjah smo ponovno debatirale o vsem, kar nam je prišlo na misel. Nekatere stvari v glavi so se zjasnile, povsem spontano in zasebno je padla tudi kakšna odločitev. Meditativni tok, ki ga je sprožila hoja, je šel svojo pot, četudi so se vmes dogajale tako posvetne stvari kot je pokušanje lokalnih specialitet in kupovanje spominkov. Tok je šel naprej, z njim pa tudi pot, ki je vodila skozi vedno bolj zeleno in hribovito pokrajino. Prispele smo v Galicijo, kjer smo pri Cruz de Ferr (železni križ), najvišji točki camina (1505m), odvrgle svoje težave, to je kamenje. Kup kamenja, ki ga romarji odložijo na svoji poti tako silovito raste, da ga morajo od časa do časa znižati s pomočjo bagra. Pri kamenju pa je tako kot pri popotnih palicah: nekateri menijo, da je velikost pomembnejša od samega namena…
V Galiciji sonce ni več tako neusmiljeno žgalo, kastilijska prepihana žitna polja pa je zamenjalo rumeno vijolično in modro cvetoče nizko grmičevje, ki nas je spremljalo kar nekaj časa, dokler ga niso izpodrinili neskončni vinogradi, v katerih so se bohotile mogočne stare vinske trte.
V Santiago de Compostela smo prispele sedemnajsti dan. Tako, kot smo našo pot pričele, smo jo tudi končale. V dežju. A občutki kljub temu niso bili nič manjši. Naš cilj prehoditi kolikor bo pač šlo, pri tem malo razmigati kosti, odklopiti možgane in kontemplirati lepote narave je bil že zdavnaj presežen.
Saharci ne marajo psov v njihovih domovih in ženske ponavadi jedo ločeno od moških. Kot je v naši navadi, rušimo oba tabuja. V laayounski rezidenci kjer domujemo že kakšen teden ali več, je mr. Paco dobil svojo lastno teraso s spalnico, ki si jo deli s tremi kozami, jaz pa mimo vseh pravil trikrat na dan obedujem s štirimi Saharci in enim Črnogorcem z napako. Zakaj z napako, sem že pozabila, a mislim, da sem ga za takega krstila sama. Morda ker po črnogorsko benti in po slovensko dela: stalno dela na tem (slovensko), kako ne bi delal (črnogorsko) in kadar drugi ne delajo tako kot sam (slovensko) je milo rečeno, jezen (črnogorsko) in tečen (slovensko). No, temu, kar sem zdaj povedala, še sama s težavo sledim, ampak majke mi, da je nekaj na tem. In ja, zavedam se, da zgleda, kot da nimam pojma o etničnosti. Pa kaj!
Skratka, verjetno je že nekaj časa jasno, da sva iz Mavretanije, pa da sva bila tudi že na teritoriju Dakhle in na onih rajskih plažah, pa v puščavi, pri Hasanu v toplicah in tudi v Boujdourju. Kjer sva iskala kolega Didija in njegove koze, da bi ponovno nekaj dni preživela po pastirsko in videla, če ima mr. Paco kaj smisla za živinorejo. A Didija nisva našla. Pa sva se ustavila na čaju pri Fadlu, bratrancu Didijeve žene Hadže, ki je povedal, da Didija ni nihče niti videl, niti slišal že 55 dni. Menda da je šel iskat novo lokacijo za pašo koz. Ker je suša, je hrano treba kupovati in ker je ni dovolj, živina crkuje. Fino, če ga ni že 55 dni, se bo zdaj zdaj prikazal, sem si mislila. Mahnila sva jo na plažo poleg nasedle ladje, kjer sva nameravala ostati kak dan ali tri, a naju je že prvo popoldne zmotil telefonski zvonec. Na drugi strani pa znani glas: “Alo, Didi. Où Špela, Andrej maintenant? Kje Špela, Andrej zdaj?” –”Maintenant plage Boujdour. Bateau. Zdaj plaža Boujdour. Ladja.” – “Didi deux jours Dakhla. Didi čez dva dni v Dakhlo.” – “Moro, Špela deux jours Laayoune. Où Didi maintenant? Moro, Špela čez dva dni v Laayounu. Kje Didi zdaj?” – “Laayoune” – “Ok. Moro, Špela Laayoune maintenant. Ok. Moro, Špela v Laayoune zdaj.” Očitno je med nami močna telepatija, saj smo se kljub morda nasprotnemu vtisu, ki ga daje tale transkripcija našega telefonskega pogovora, o vsem nujnem naravnost odlično sporazumeli.
Naslednjega dne sva bila že v Laayounu, na kosilu pri Didijevi familiji, kjer sva še zdaj. Čez enih pet dni sva sicer poštekala, da to sploh ni Didijeva familija ampak familija dobrih Didijevih prijateljev. Ampak, saj je vseeno, ker zdaj sva familija postala tudi sama… Bilo je kar veliko odraslih in otrok, vsi sami sorodniki, bratje in sestre, tako da se je bilo težko znajti glede tega, kdo zdaj v tej hiši živi in kdo ne. Bratje, Ali Baba, katerega pravo ime pozna le njegova mati, Murat, ki mu je ravno tako ime drugače in Salek, imajo namreč še pet bratov in poleg sestre Fatume, za katero pravijo, da je srce hiše, še dve sestri. In vsi ti s svojimi otroki prihajajo vsakodnevno na obisk. Da o sosedih ne govorimo. No, s tremi sinovi in hčerko živi tudi mati Kulsum, torej Um Kulsum, ki je res prava kraljica družine in se ji vsi klanjajo, tako kot se tukaj pač klanjajo starejšim, sploh pa materam in očetom. Midva z Morotom se je pa kar malo bojiva. Jaz sem jo npr. po nekaj dneh iz strahospoštovanja pričela v pozdrav poljubljati na teme, tako kot to počnejo njeni sinovi. Glede na to, da sem ženska, bi bilo verjetno bolje, če bi svoje spoštovanje pokazala kako drugače, a moja vloga v tej hiši je nekako nekonvencionalna: kuham ne, ker to počne Fatuma. In to dobro. Saharskega čaja ne pripravljam, ker to mora nekdo, ki zna. Pospravljam, razen za sabo in z mize, ne, ker to ni moja hiša. Potem, kar se tukaj zdi zelo čudno je, da za svojega psa skrbim kot za otroka, otrok pa nimam, čeprav sem kao poročena. In naposled, ker ne znam kaj dosti hasanije, se z ženskami niti ne morem kaj dosti pomeniti, zaradi česar sem stalno v moški družbi. Kjer se stalno hecamo. Fantje so me naprimer naučili “A salan teju? A bomo pripravili čaj?” Nakar moraš odgovoriti: “Talal magreš,” kar pomeni, “ja, pripravi oglje, pa ga bomo pripravili”. Nekaj takega. In potem se vsi “ho ho in ha ha.”
Kar hočem povedati je, da pravzaprav nikogar ne moti, da se družim z moškimi in ne z ženskami in da jem za mizo in v sobi z moškimi in ne z ženskami in da hodim ven urejat vizo in pomagat štrihat in šeraufat kamion in da tapkam po računalniku, namesto da bi kuhala in pospravljala. Samo Moro nosi majico z napisom “Housewife under construction,” kar, če ni to zaradi tega, ker mu je zmanjkalo T-shirtov, namiguje na to, da mu nekaj ni prav. “Pa sej sem rekla, da rada kuham samo takrat, ko mi paše in ne vsak dan! In da raje kot to, vozim avto!”
Fantje so moj nekonvencionalni položaj legitimirali tako, da so me proglasili za sestro. Kar pomeni, da sem lahko z njimi kolikor hočem in delam vse, kar počnejo fantje. Npr. hodim v Saharo. No, tako je bilo mišljeno v izhodišču. Potem pa je prišel na obisk Didijev petletni sin Sidati in med večerjo prijavil, da kaj delam za mizo: “A si mogoče moški? Pejt v drugo sobo h ženskam!” – A?!!!!” Hvala bogu je Ali Baba rekel, da to pa ne, da Ptejla jé s fanti. Ja, pozabila sem, da so mi bratje dali tudi saharsko ime: Ptejla. Ampak, odkar sem bila proglašena za sestro, so se stvari začele potihem in zahrbtno spreminjati. Zadnjič sem naprimer do kakšnih pol treh zjutraj v bližnjem internetu rihtala tale blog in ko sem prišla domov, so me vsi, z Didijem na čelu, začeli zasliševati, kje sem bila. In potem: “Mau zejna Špela. Grda Špela. Se sama potika naokoli ponoči.” Vse to kao v hecu, seveda. Ampak saj vemo, kako gre to s hecom…
Potem so začeli s tem, da kje se to Moro cele dneve potepa. Da kao barva kamion, ampak, saj kamion barva maler, kaj ima še on tam za početi. In potem se je Moro, enkrat, ko spet ni prišel domov na kosilo, neslavno zarekel, da je spoznal Berberko s štirimi otroki in brez moža, ki mu ni hotela računati kave in palačinke in harire in od takrat naprej nimam več miru. Moji bratje stalno namigujejo, da se Moro v resnici ne mudi pri kamionu in da se z Berberko Žma (= Zvezda) sprehaja po Skikimi (= Čopova ali kaka Stara Ljubljana), da je pri njej in da mu z ljubeznijo pripravlja čaj in tažin. In da kaj bom naredila? Da naj grem, malo prekontrolirat tole delo pri kamionu. In da kaj se to pravi, da bo Moro nesel tisti Berberki kar dvajset litrov olja? Dvajset! Moro je namreč povedal tudi, da nama Žma nikoli noče računati in da ji je treba nekako povrniti. No, bratom je v spominu ostala samo tista prva zgodba, ki je bila povedana v prvi osebi ednine “mi ni hotela računati…” Hja, tile bratci. Pravi šejtan, ko te takole začnejo paziti: ženska čast je čast družine, zato jo je treba varovati kot punčico svojega očesa. Res je, da samo za hec, ampak. (Ne ne ne, na fotki ni Žma ampak Fatuma)
In če smo že pri hecu: včeraj je moj dragi bratec Ali Baba prijavil, da bomo šli lovit ribe. In da bomo Ptejlo pustili doma, ker to ni za ženske. Kao v hecu. Ali pa je bilo to maščevanje, ker se mi z bratci ne da gledati Evropskega prvenstva v fuzbalu? Moro ga je pa vzel zares: “Ne ne, Špela gre z nami, sej ona je itak napol moški.” Zdaj sem malo zmedena, ker več ne vem, kaj je za hec, kaj pa zares. A to je bil komplimet al kuga?! Menda se že skozi sprehajamo po robu: kako daleč spustiti štirk, na katerega je pripeta Emancipacija? Ker vse skupaj res nima nobene zveze z islamom.
No, moram priznati, da je Um Kulsum, ki je zelo verna in se, ker je to haram, tudi ni hotela slikati, kar se tiče islama, pri Pacotu pošteno zamižala. Če se ne motim, v muslimansko hišo pes ne sme. Vsaj tako pravijo nekateri muslimani. Kako je že rekla Fata z Jesenic? “K tistemu, ki ima doma psa, ne bo ramadana.” Ko je zagledala Pacota, ki je veselo mahal z repom, češ, “jupi spet ena teta v saharski tančici, ki tako fino plahuta”, je kar malo pisano pogledala, potem pa pokazala z roko na teraso, kjer so že njene tri koze. Tako da je zdaj, razen kadar se Paco sprehodi po stopnicah na ulico ali povzpne po njih nazaj v svojo rezidenco, vse halal. Le še Salek se ob pogledu na hrano, ki jo nosim Pacotu malo zares, malo pa za hec, zgraža: “Aj aj ja. A to je za Mavretanca? Afričani stradajo, on pa kar sardine! Nisem videl še tako razvajenega psa, razen v reklami na televiziji. Kakšen srečko je Paco!”
Kljub hecu pa je res predvsem to, da smo si kar zelo všeč in da bo današnje slovo težko. Odhajava proti Tiznitu. Moro spet leti v Ezlovenijo, po dveh letih mu pride na obisk sestrica iz Amerikau, jaz pa bom medtem bejbisitala Pacota in študirala Berbere.
Ampak, če ne prej, se oktobra vrneva. Ker smo se z Didijem in Muratom zmenili, da eno skupino Ezlovencev odpeljemo v Saharo. Da naredimo eno nepozabno turo po najbolj redko poseljeni deželi na svetu. Se že veselim!
Recent Comments