You are currently browsing the tag archive for the ‘Iraifia’ tag.
Pred nekaj leti je Hasan sedel pod svojo tamarisko in srebal svoj opoldanski čaj. Na obzorju je zagledal osamljeno kamelo. Čez nekaj časa je ob njej razločil še dve postavi. Mislil si je da je kak nomad, ki si v Iraifii namerava oprati obleke. Ko se je kamela povsem približala, je videl, da imata nomadka in njen otrok bele lase. Kaj takega ni, razen če je sam hudič, si je mislil. Ženska se mu je približala in ko je videl njene otekle žuljave noge si je misli: “Kaj z en hudič je pa to?!” Imela je čisto bela razpokana usta. Ravno tako njen otrok. Nagovoril jo je v španščini. Ko je videl, da govori v francosko, je tudi sam nadaljeval v francoščini. Ženska ga je objela in pričela jokati.
“Zakaj jokaš mama?”
- “Oh sin moj, nisem ti povedala, da sva se izgubila. Mislil si, da sva se odpravila na izlet, v resnici pa sva iskala pot iz puščave.”
Odprla je svoj dnevnik in napisala: “Rešena sva.”
Ženska je bila s svojim Renaultom 18 na poti v Senegal, kjer ima s sestro restavracijo. V avtu je imela polno raznorazne robe, od kavomata, hrane, do oblek. V Boujdourju je policista vprašala, katera pot vodi v Senegal. Takrat je bila cesta med Boujdourjem in Dakhlo še zelo ozka.
“Samo naravnost. Cesta je zelo ozka, vendar tudi prometna. Videli boste avtomobile, ki so na poti v Mavretanijo in Senegal in tiste, ki se vračajo.”
Ženska je nadaljevala pot. V Boujdourju se je zmotila in zavila na podobno ozek asfalt, ki vodi proti jugovzhodu, k nekemu termalnemu izviru. Po 30ih kilometrih, kjer se asfalt konča, je naletela na pisto Pariz-Dakar in pot nadaljevala po njej. Po 160ih kilometrih se je začela spraševati, če ni morda zašla. Že dolgo nikogar ni srečala in asfalt se je končal že po 30ih kilometrih. Okoli nje pa sama puščava. Hotela je obrniti in se odpeljati nazaj v Boujdour. Med obračanjem je usodno poškodovala avto. Ni mogla več niti naprej, niti nazaj. Popraviti ga ni znala. Pripravila je 8 litrov vode, datlje in oreščke, v rukzak pa spakirala šotor s spalko. Na vetrobranskem steklu je pustila sporočilo, sestrin naslov v Senegalu in z otrokom krenila proti zahodu. Vedela je, da je atlantska magistala na zahodu. Z otrokom je hodila 5 dni. Na dan sta naredila po 20 kilometrov. Zvečer je postavila šotor, sebe in otroka pokrila s spalko ter zaspala. Peti dan, sta srečala že omenjeno kamelo. Kasneje se je izkazalo, da je to kamela, ki jo njen lastnik, Hasanov prijatelj pogreša že pet let. Izginila je brez duha in sluha. Ženska si je mislila, ta kamela gre ali h nomadom ali nekam, kjer je voda. Sledila ji je. Kamela jo je peljala proti Iraifii. Ko je v daljavi zagledala drevesa sredi puščave, si je mislila, kjer so drevesa, je tudi voda in nadaljevala pot. Izgubljena kamela jo je rešila.
Ob prihodu v Iraifio je bil otrok povsem onemogel. Ni mogel jesti. Pil je le vodo. V Iraifii sta počivala tri dni. Hasan je poklical lastnika Iraifie, ki ju je odpeljal do zdravnika, poiskal izgubljeni Renault in ga odpeljal do mehanika. Čez nekaj dni se je mimo pripeljala skupina, ki je bila na poti v Senegal. Z njimi je nadaljevala pot. Tokrat brez strahu, da bi se ponovno izgubila.
Po enem tednu hamade, koz in kozic, ovac, osla Žajforja in sosedovih kamel pri Didijevi hajmi in njegovem pastirju Kueidru, sva se končno spokala in krenila proti jugu. Greva v Mavretanijo. Na poti v Dakhlo sva se še enkrat ustavila v Iraifii. Res bi bilo škoda če bi spustila čofotanje v termalnih vrelcih. Sicer smrdijo po jajcih, pa nič ne de. Kadar se počutom slabotno, si nabavim eno pakungo jajc in jih v nekaj dneh pojem. No, tukaj se ob vonju po njih počutim kot Popaj. Voda je slankasta, v enem litru je približno 3 grame soli in seveda polna žvepla. Stara je približno 14.000 let, iz časa zadnje ledene vode in prihaja iz vrtine, globoke 1875 metrov. Leta 1961 jo je odkril Jean-Pièrre de la Porte, geofizik, ki je tu delal seizmične raziskave. Danes je lastnik družbe Geoatlas, ki se ukvarja predvsem z iskanjem vode v Sahari. Termalna voda v Iraifii je dobra predvsem za kožne bolezni, naprimer luskavico, nevrodermitis ipd. Zdravi očesno mreno, blaži simptome rahitisa, revmatizma, artritisa ipd. A tudi če si zdrav, ne škodi. V malem bazenu je vedno 40 stopinj, v velikem 45. Vročina, ki dovoljuje le ležerno namakanje.
“Toplice” niso prizorišče turizma, temveč kraj, kjer človek zares najde svoj mir. Hasan tu živi in dela že 14 let. Je čuvaj, ki skrbi predvsem za kvaliteto svojega življenja. Dvakrat na dan se okopa, večkrat na dan skuha čaj, dobro je, sicer pa veliko bere, posluša radio, piše poezijo, riše in meditira… Okoli vrelca je zasadil tamariske, edina drevesa, ki so iz zemlje sposobna filtrirati sol, in Iraifio spremenil v pravo pravcato oazo sredi puščave. V eni hajmi, nomadskem šotoru spi, v drugem prenočuje goste, v velikem šotoru si je uredil kuhinjo z jedilnico in delovnim kotičkom. Elektriko pridobiva s pomočjo sončnih celic, hladilnik in DVD player pa lahko priključi, ker si je omislil tudi inverter. Pitno vodo pridobiva z destilacijo. Pravi, da je v Iraifii našel svoj mali raj na zemlji. O tem pričajo tudi njegove risbe, na katerih sebe in svojo 24 let mlajšo ženo upodablja kot Adama in Evo…
Mesečno zasluži 3600 dirhamov (cca 350 eurov), čez dve leti pa bo lahko užival minimalno penzijo, ki bo znašala približno 2500 dirhamov (cca 240 eurov). Ni veliko, a s tem se da v Zahodni Sahari, kjer se ne plačuje davkov, čisto spodobno živeti. Še posebej, če imaš v Laayounu hišo, ki ima 120 kavdratnih metrov. Po maroškem zakonu se človek lahko upokoji po 3260 delovnih dneh, sadove socialne penzije pa lahko prične uživati pri 66ih. Čez dve leti, ko bo penzija pod streho, se bo Hasan odločil, kako naprej. Prihaja namreč iz ene najbogatejših družin v Zahodni Sahari. Rgebeti so lastniki največjih čred kamel. Družina bi mu lahko pomagala pri gradnji hotela v laguni Naila ali zdravilišča v Iraifii. Bo videl. Pravi, da mu denar ne pomeni nič. Da so ljudje kot rastline. Potrebujejo vodo, hrano, sonce, prostor, ženejo pa se za povsem napačnimi stvarmi. Naprimer za denarjem.
Leta 1993 in 1997 je po eno leto preživel v Evropi. Prvič na Kanarskih otokih, na otoku Las Palmas, drugič v španski enklavi Ceuta. Na Kanarskih otokih je delal kot čuvaj parkirišča, prodajalec indijskih dekorativnih predmetov na tržnici Domingo in kot prodajalec časopisov. V Ceuti je delal kot prevajalec v socialnem centru. Španščine se je naučil s poslušanjem radia. Tako kot tudi francoščine. Preden se je poročil, je v Iraifii veliko časa preživel v samoti. Pravi, da je včasih minilo tudi po 2 meseca, ne da bi koga srečal in z njim spregovoril kakšno besedo. Tako si je čas krajšal s poslušanjem radia. Postaje v tujih jezikih posluša tudi če ničesar ne razume. Trenutno se na ta način uči angleščine. Kot pravi, se v onomatopoetski angleščini pogovarja z Bob Dylanom, čeprav ga ne razume.
V Evropo ni odšel zaradi zaslužka, tako kot večina Saharcev, temveč zato, da bi spoznal svet. Delal je zato, da bi videl, kako stvari potekajo v “civiliziranem” svetu. Vendar ga ta ni premamil. Zanj to ni nobeno življenje. V Sahari je veliko bolje. V Evropi ni svobode in miru. Ljudje živijo v stalnem stresu, kot kure v kokošnjakih, kjer sosed sliši soseda in človek nima nikakršne intime… Ljudje so utesnjeni, betonske stavbe jim ožajo obzorje. Drevesa izginjajo, beton raste. Na cesti ne najdeš enega samega kamna in če je že kje kaj zelenega, je to kakšna osamljena palma, ki raste iz pločnika. Ljudje nimajo časa, stalno se jim nekam mudi, morajo iti, morajo se vrniti, morajo jesti, morajo spati, proste so le sobote in nedelje. Stalno tečejo. Tečejo za denarjem in ko umrejo, ničesar ne odnesejo s seboj. Tečejo za nič. Pravi, da je to slepa civilizacija, ki spodbuja alkoholizem in odvisnost od drog. “Povsem razumem odvisnike: radi bi zbežali iz slabe realnosti, v kateri morajo živeti.”
Medtem ko “civiliziran” svet teče dalje, Hasan v Iraifii opazuje vesolje. Zvezde, ki se utrinjajo v počasnem posnetku in padajoče meteorje, ki te ob dveh zjutraj zaslepijo bolj kot sonce v puščavi opoldan. Oče mu je povedal, da Luna deluje kot zrcalo, v katerega ujameš sonce. Njena moč je skozi čas sposobna razklati kamen in če zaspiš pod njo, te prične boleti glava. Nekoč je nekemu staremu Saharcu povedal, da so se Američani povzpeli na luno in ta mu ni in ni verjel: “Zakaj je potem niso pobarvali na rdeče? Ne verjamem!”
Hasan je videl že dva meteorja, ki sta strmoglavila v Saharo. Meteorne kamnine na trgu dosegajo vratolomne cene. Čeprav ve, kje se nahajajo, ga ne zanimajo. Raje piše svojo poezijo. Hasanov Brat ima prijatelja po imenu Inreque. Je nepremičninski posrednik, ki za hobi igra na kitaro. Nikoli ga ni videl, a ker ga brat tako zelo čisla, ga je v pesmi ovekovečil tudi sam:
Inreque es una luna
I duma no como ninguna
Si quieres disfrutar
Te falta escuchar
Inreques cuando cantar
Cansiones de verdar
Con palabras agradables
Qui sieran las puertas de dolor
El Dios en su coràzon
Como l’uedo de buena canzion.
(Hassan Achhad, Iraifia)
Recent Comments