Ponavadi potujejo v skupinah. Še posebej, če so namenjeni v Senegal. Mavretanije, ki jo je na poti treba prečkati, se bojijo kot hudič križa. Slišali in brali so namreč, da tam ni varno, zato stalno iščejo sopotnike, s katerimi bi skupaj potovali skozi to »nevarno« deželo. Na maroško-mavretanski meji sva tako na žandarmeriji stala v vrsti s skupino Francozov, ki so potovali z devetimi kamperji. Vsega skupaj kakšnih dvajset osebkov. Taktika, s katero so en drugemu držali vrsto in zavzeli pozicijo pred drugimi čakajočimi, je spominjala na uigrano gverilo.

»To sta moj in ženin potni list. Ja, poleg kamperja imava s sabo tudi skuter. Številka šasije? Tukaj. Registrska od skuterja je pa tole. Je to vse? Potrebujete še kaj? Hvala. Kdo je pa naslednji? Aha. Antoine, vidva sta naslednja.«

Prava mala invazija…

Kampisti s kamperji so samozadostne enote s hladilniki polnimi dobrin, ki jih na afriškem kontinentu primanjkuje. To so predvsem alkohol, čokolada, siri in salame. S satelitskimi antenami, ki prinašajo informacije iz domovine in preganjajo dolgcajt, s profesionalnimi ribiškimi palicami, ki zagotavljajo uspešen ribolov v vseh vremenskih in morskih  pogojih in z mopedi ali quadi, ki omogočajo poceni in elegantno premikanje na izbranih mikrolokacijah. Zadržujejo se v kontroliranih okoljih, na ograjenih in varovanih parkingih ali v kampih, ki preprečujejo stilk z lokalnimi »nevarnostmi«. Če ni druge, se grupirajo s somišljeniki – s kampisti in drugimi »izbranimi Evropejci«. In niso nikoli zares sproščeni.

Lokalno prebivalstvo in njih vsakdanje življenje jih ponavadi ne zanimata kaj dosti. Naprimer: nekega večera nam je prijeten pogovor z angleškima popotnikoma prekinila rahlo vinjena Belgijka s svojim copatastim možem, ki se ni in ni hotela ustaviti. Navalila je ko blentava. Tudi njena copata ni in ni nehala gledati v tla in se je v nedogled prestopala z noge na nogo. Nihče je ni povabil, nihče je ni  vprašal, pa je kar obstala pred vrati v dom predelanega starega avtobusa in začela:

»Maročani ne razumejo, da nočem biti del njihove razširjene družine. Jaz sem individualistka in ni mi do grupiranja. A oni tega enostavno ne razumejo. Zato, da mi dajo mir, sem morala razviti posebno taktiko. Enostavno ignoriram jih. Vem, to je malo arogantno, a kaj čem, če pa ne razumejo.«

»Res zanimivo. Pa ste prvič v Maroku?« sem jo vprašala, misleč, da vse skupaj le ni tako grozno, kot se sliši.

»Ne, petič«.

»Aaa?! Zakaj pa potem hodite sem, če vam ni všeč?« sem zazevala.

»Zaradi vremena«, je odvrnila, kot da ni izjavila prav nič spornega.

Mislila sem si: »Prasica!!!« pa naj bodo moje misli sporne ali ne!

Rekla je, da so terierji zelo neodvisnega karakterja, takšnega kot je ona sama. Kolikor vem, se morajo terierjem tudi vsi podrejati. No, tega, da je imela moža pod vojaško komando, se ni dalo prezreti. Terierka in Fifi… Vendar, roko na srce, neglede na njeno egocentrično ošabnost, je gospa zadela v srčiko občebrutalne resnice: večina penzionistov, ki se odloči, da bo potovala s kamperji, to počne samo zato, da se izogne hladnim in sivim mesecem v Evropi. In da malo prišpara. Združuje prijetno s koristnim. Tu res ni iskati nobene romantike. Še tako borna evropska penzija jim v Afriki namreč omogoča lagodno, brezskrbno in neodvisno življenje, zaradi česar se jim ni treba ukvarjati prav z nikomer in ničemer. Če ti vsak mesec na račun prikaplja nekaj cvenka, se voziš naokoli v novem kamperju ter doma ni nikogar, ki bi te priganjal z zadolžitvami ali ti grozil z odpovedjo, si že po defoltu samozadosten. In če te razen lastnega udobja v življenju ne zanima nič drugega, si ignorantski še toliko bolj.

Novi kamperji so draga reč. Cene se kosajo s cenami jadrnic, zato v revnem okolju delujejo vzvišeno in nedostopno. In z njimi pogosto potujejo ljudje s prav takšno mentaliteto. Teh se nikakor ne sme zamenjevati s posamezniki, ki vozijo starejše modele. Ti so ponavadi bolj priljudnega značaja in z okoljem, skozi katerega se pomikajo,  gojijo tudi bolj pristne stike.

Tak je npr. Paul Henri, ki sva ga srečala pri Mohamedu v Valeé du paradis. Deževalo je in bilo mrzlo, pa je vseeno pokukal iz svojega kamperja in se nam pridružil ob vedrenju pod zamakajočo polivinilasto streho, napeljano skozi drevesno krošnjo. Potovati je začel že kot otrok, ker so nomadsko živeli že njegovi starši. Pravi, da nikoli zares ni vstopil v sistem. Svoje štiri otroke sta z ženo vzgajala v kamionu. Pisati, brati in računati sta jih učila sama. Živeli so od zbiranja steklenih perl in poldragih kamnov iz katerih so izdelovali nakit, ki so ga čez poletje prodajali v Franciji. Vedno so se premikali s soncem in bili tam, kjer je toplo. Pozimi v Afriki, poleti v Evropi. Pravi, da jim nikoli ni bilo zares hudo ali težko in da ima na svoje nomadsko življenje z družino lepe spomine. Otroci so se osamosvojili in sedaj potujejo sami.

Žena je pred leti zbolela in umrla. Po njeni smrti se je Paul Henri poročil z berberko Fatimo, ki se mu je z veseljem pridružila pri izdelavi nakita. Pri tem so ji prav prišla tradicionalna berberska znanja, s katerimi je pošteno poživila Paul Henrijev repertoar. Pravi, da so mlade Francozinje najbolj nore na njene prstane: »Lej kako je to lepooooo« vzdihujejo, kadar jih občudujejo. »Za takle prstan iz steklenih perl mi plačajo 5 eurov. Prodam jih čisto vse!« se smeji. Paul Henri pove, da se je francoščine naučila izredno hitro, ker nikoli ni hodila v šolo, kjer bi ji zapacali možgane. Resnično, Fatima francosko govori odlično!

Pravzaprav vozniki starih kamperjev ne sodijo v kategorijo penzionistov z dragimi kamperji. Oblika prevoznega sredstva je v resnici edino kar jih druži, pa še to le navidez. Razlika je predvsem v odnosu do življenja in sveta. Medtem ko eni težijo k temu, da bi poustvarili dom na toplem in so usmerjeni predvsem v urejanje svojih premičnih enot, drugi svoje hiše na kolesih uporabljajo zato, da kam pridejo in še kaj novega doživijo. Eni tisto, kar mislijo, da bi morali vidte, slikajo na svoje fasade, drugi pa hodijo gledat in doživet.

Lastniki starih kamperjev potujejo že od nekdaj. Svojih hiš na kolesih si niso kupili šele ko so se dokopali penzije in ustvarili dovoljšnih finančnih zalog. Ravno tako razumejo, da je za kvalitetno potovanje potrebno še kaj drugega kot najnovejši in najdražji model avtohiše.

Čeprav jih Paul Henri šteje šestdeset in več, ni penzionist v pravem pomenu besede. Ker je celo življenje preživel na poti in v tem času zamenjal že kar nekaj prevoznih sredstev, od kombijev do avtobusov in tovornjakov, z »administracijo«, ki šteje delovno dobo, ni ohranjal stikov. Ko je nastopil čas za penzijo, se je vseeno šel pozanimati, če mu slučajno kaj pripada. Saj obstajajo tudi penzije za socialne primere, ne. Gospa na šalterju mu je povedala, da si je prislužil pokojnino v višini 40 Evrov.

»Živeli ste kot cirkusant in takšna je tudi vaša penzija,« mu je rekla.  Ampak ŽIVEL je pa le, a ne? Paul Henri se zaradi cirkuške penzije ne sekira kaj dosti, ker si zanjo nikoli ni niti prizadeval. »Tako kot sem živel, bom tudi umrl«, pravi. Z zbiranjem perl in izdelovanjem nakita, brez stresa in v prijetnih medčloveških odnosih. »Kvaliteta je tisto, kar šteje. Ne kvantiteta.«

Paul Henri pravzaprav sploh ne sodi v kategorijo penzionistov s kamperji. On je popotnik in tako se imenuje tudi sam. »Voyageur«.

To be continued.

Nomadsko življenje zahteva minimalizem, fokus in disciplino. Če tega ni, si sedentaren. Po drugi strani sestavni del nomadizma predstavljajo obdobja postankov, ko se ustaviš za dlje časa, da lahko narediš stvari, ki jih nisi mogel med potjo. Če tradicionalni saharski nomadi postanke namenjajo paši živine in izdelovanju hajm, jih jaz pisanju in vzdrževanju avtomobila. Če sem v bližini mesta in interneta, tudi urejanju odvratnih administrativnih zadev. Pri tem sem prisiljena v povezovanje nomadskega s sedentarnim. Administracija naprimer, se je razvila zaradi kopičenja, do katerega je prišlo po tem, ko so se ljudje za stalno naselili. Jaz se želim za vedno odseliti, izseliti, razseliti, kakorkoli, vendar sem pri tem ravno tako odvisna od administracije, ki me poskuša prikleniti na mesto. Če me npr. ni na internet in nujnega podatka ne posredujem pravočasno, lahko izpadem iz sistema, v katerega je vgnezdeno moje delo. In če želim videti, slišati in razumeti več in bolje, moram naprej, da lahko podatke in zgodbe povežem med sabo in jih postavim v širšo perspektivo (temu bi antropologi rekli mobilna, večkrajevna in multifokusna etnografija). Tako sedentarni administrativni sistem kot nomadsko življenje mi omogočata delo. Delo pa je preživetje. Zaradi tega se moram stalno, a z rednimi postanki, premikati in hkrati ohranjati stik s sedentarnim aparatom na stari celini. Vse skupaj je pravzaprav stvar logistike in organizacije.

Letos se zares veliko ukvarjam sama s sabo. V iskanju idej za izpopolnitev lastnega nomadskega modusa vivendi pa zelo intenzivno opazujem druge nomade (temu bi po antropološko lahko rekli samorefleksivnost). Tako sem po tromesečnem opazovanju z udeležbo svoje sodobnike klasificirala glede na vrsto logistike in organizacije, na kateri se opirajo v vsakdanjem življenju. Ker je moj notranji konflikt povsem pragmatične narave (izhaja namreč  iz napetosti med tistim, kar bi rada imela in počela ter tistim, kar imam in moram početi zato, da preživim) je tudi moja klasifikacija obremenjena s pragmatično perspektivo. Kakorkoli, naj za začetek spregovorijo le fotografije:

Pranomadi:

Penzionisti s kamperji:

Popotniki z v domove predelanimi starimi kombiji, kamioni in avtobusi:

4 x 4 (avan)turisti in ekspeditivisti v poceni in dragi izvedbi:

Lokalni nomadi:

Podnapisi sledijo. To be continued!

No, danes sem od silne vročine šla na obisk k francoskemu paru, ki je pred mesecem dni za vogalom odprl restavracijo. So mi rekli, da naj pridem kaj naokoli, če bom imela bluz, pa sem šla. Vročina in bluz je zame eno in isto. V glavi pa ena in edina misel: SLADOLED. Ki ga niso imeli. Namesto tega sem se potolažila z meloninim ledenim koktejlom z mento, takoj za tem pa še z ledenim čokoladnim frapejem. (Sem pač kmečkega porekla, pa mi te neotesanosti ni treba preveč zameriti.) No, in ko sem si opomogla, sem med odhodom iz lokala ki se imenuje “Le lieu”, po domače “Plac”, skozi priprta vrata na hodniku zagledala lušno stanovanje, na vratih pa napis “Privé“. “A tlele pa živite al kako?” sem ustrelila na patrona, on pa da je to apartma, ki ga oddajajo. “U, kolk je fino friško tuki,” sem se čudila, on pa “a ne da, veš je stara hiša, pritličje, pa debeli zidovi…” - “U kolk fino,” sem nadaljevala, “tudi internet imate,” pol sem pa še v kopalnico pogledala in bila čist paf: taka fina zmes maroškega in ščepec evropskega v živo rdeči, pa neki mozaiki in take. In na izhodu me je doletelo: “Ja, kolk pa plačaš tamle v Turistu? Nam je bolje malo, kot imet prazen apartma. A hočeš?” – “JAAA!” In jutri se selim v ta mega apartma z internetom in mozaiki za skoraj zastonj. Nimajo še dovoljenja za oddajanje sob, tako da ne smejo še reklamirat. In tako še nimajo gostov. Sem pač ujela pravi trenutek, malo smo si pa tudi všeč. Gazdarica Bea je pravnica, ki je pravo obesila na klin, njen mož ne vem kaj je, je pa tak sivolas in sivobrad dobrodušen škrat, ki se je prvi dan do naju pripeljal na kolesu s košarico in naju ogovarjal, midva pa vsa tečna, kva nama zdej ta smešen turist na holandu tuki teži takoj ko po dolgi vožnji stopiva iz Orsona. A se hvala bogu ni dal in ko smo se ponovno srečali v njegovi restavraciji, je bil čist navdušen: “Bea, a si vidla, kak kamion imata!” Naslednji dan me je zagledal, ko sem sprehajala psa in ponudil v posojo kolo. In zdaj tole. Pa še Pacotu je obljubil redno dostavo ostankov iz restavracije, tako da se ubogi pes ne bo več pritoževal nad monotonostjo moje kuhinje (Ravnokar poskuša v ploščice skopat luknjo, da bi se dokopal do malo hladu, prejle pa je delal dolžine po terasi, češ, če bom ful hitro tekel, bo morda malo hladneje…).

In še poanta: Le s čim sem si vse to zaslužila?

Za njo se razprostira bela peskasta ravnina, ki se v horizontu stika z Atlantikom. Pod platojem se nahaja rajska plaža in na njej tri osamele hajme.

Rajska je tudi zato, ker se nahaja nasproti Dakhle, na drugi strani zaliva. The point: stran od mestnega vrveža – nikjer žive duše.

Lahko slišiš ribe, ki se pogovarjajo. “Uf, spet so eni Slovenclji prišli delat gužvo.” Jih je namreč kolikor hočeš. Colin sicer zatrjuje, da so jih Maročani že vse iztrebili in da je preveč ilegalnega ribolova, a nama za najino kosilo niti v vodo ni bilo treba. Fileje sva pobirala kar s plaže.

Nikjer nobenega kajtarja ali surferja, ki bi nič hudega slutečemu plavalcu stregel po življenju. Voda postane dokaj hitro globoka – idealka za nekaj metrov prsno, kravl, delfinčka, hrbtno in še kaj. Dno je peskasto, ergo, ob tauhanju tudi kaj vidiš. Npr. ribice ali človeške nogice.

Na plaži so rožice, take rdeče in mesnate.

Pa tudi železova ruda.

Obiskovalci se lahko pretvarjajo, da so spet v železni dobi in izdelujejo železov nakit, posodo ipd. V kateri lahko potem skuhajo takole kačo:

Mlada vipera. Samo kak meter in pol dolga. Ne, ni fotografirana z zumom. Moro je premagal svojo travmo iz otroštva in se ji približal. Ko je bil majhen, mu je bratranec na prsi zabrisal mrtvo kačo. Kača svoje otroške travme še ni spoznala, zato je bila povsem kul. Bilo bi nam ljubše, če bi bila malo manj sproščena. Če bi se nas bala kot hudič križa, al’ kako že pravijo naši v daljni tam domovini. Baje da je strupena. Ko odraste, postane debeluharca. Taka kot tiste na marakeški Jemaa El Fna s kakršnimi se slikajo turisti. Pravzaprav bi jo bila morala ujeti. Poznam Francozinjo, ki je za fotko z beštijo okoli vratu plačala 300 podurhanih (cca 30 jevrčkov). No, preden sem vključila biznis živec, je kača gologača izginila neznano kam. Še zdaj mi ni jasno, kako se je zašla na plaži. Prehranjuje se namreč s puščavskimi skakači. Ti so čez cesto, v smeri puščava naša pusta, vroča in gola, 1,5 km na vzhod, v notranjost dežele.

À propos železna doba: iz kačje kože bi lahko izdelovali tudi tangice. A morale bi biti fejst drage, a la Dolče in Zgarbana, Gušti ipd, da bi bilo kaj haska od te karo krpice. Sicer pa, kaj govorim, vipera je čisto fotogenična in bi nam živa verjetno prinesla več cvenka kot mrtva. Pa še manj krvavo bi bilo.

Medtem ko sem takole maštala o biznisu, se je Omar pridno učil angleščine. “How do you do? Welcome to my beach. Welcome to my restaurant. Welcome to my hayma. Would you like to have some tea?”

Omar ima namreč licenco za kamp. Enega namerava postaviti za restavracijo na črpalki, enega na plaži. Bi, pa ne ve, kako. Zato išče ljudi, ki znajo. Ne vem kako je Ibrahim – the pisatelj, prišel na idejo, da bi bila to midva. Omar naju je namreč že ob prihodu povabil na kosilo, potem pa predlagal, da pripeljeva turiste, od katerih dobiček si delimo fifti fifti. Malo se je tudi pozanimal, kaj sva po poklicu. Gospa dr. in gospod pisatelj še kar ustrezata. Može da prođe. “I feel like working with you.” Ampak zapletlo se je, ko sva povedala, da midva ne bi bila chasse à la touristes, lovca na turiste, ampak menedžerja. Vse bi zrihtala taku, da bi turisti prišli kar sami od sebe. Na poti v Nouadibou ali v Dakhlo bi se ustavili na kofe, potem pa pojedli še pedoče na buzaro ali ribce na žaru, konzervativci in tuji turisti pa pomazali kuskus ali tažin. Ko bi popili še milk šejk iz kameljega mleka ali sadno-zelenjavni sok iz Power juicerja, bi rekli, “Tlele je pa tko fino, da bomo še malo ostali”. In po dveh urah bi rekli, da bodo tukaj kar prespali. Naslednjega dne bi zagledali rajsko plažo, očiščeno ribje mrhovine, saj Paco kot potomec mavretanske ribičke preferira samopostrežno imenovano “Plaža”, ter se odločili za ekstenzivne in intenzivne počitnice “Chez Omar, Moro, Špela et Paco”. Plaža, hajma, mir, nabiranje školjk, dobra in zdrava hrana.

Ne bi blu slabu. Treba bi bilo samo prebarvati črpalko, ki sedaj zgleda res zapuščena. Npr., takole:

Tako, da te vizualno udari iz enolično bež puščave.

Pa urediti brezdušno restavracijo:

Npr. v stilu Mala šola:

Bine, a prideš pofarbat? Pri dekoraciji sem mislila tudi na Tatjano. Dobro ji gre tole malanje detaljev. Mislim, od kje ji živci?

Pa sobe bi bilo treba dodelat. Še posebej verando.

Npr. tako, kot so to naredili v Timiji, v Nigru.

Pa zrihtat toaletne prostore. Lahko v stilu chez Severine à Tikjikija…

V jamo med pumpo in cesto bi bilo treba kaj posaditi

ali pa postaviti.

Tako bi bili res originalni. Čisto nekaj novega v Zahodni Sahari.

In ko bi bil urejen tudi parking s senco,

bi zrihtali še kamp

s skupnim prostorom in kuhinjo:

Ter postavili hajme na plaži.

V razmikih najman dvajsetih metrov. Tako bi bila vsaka hajma svet z vso zasebnostjo zase.

V restavraciji bi uredili še oglasno desko s ponudbo. Npr. jadranje z mavretansko feluko

ali jahanje in molzenje kamel v okolici Imlilija.

Hoja po minah ni obvezna. Ogled puščavskih ribic in nomadov – može.

Ideje so kar švigale, bila so naju polna usta, pripravila sva fotografije vseh kampov in stavb, ki sva jih v zadnjih letih poškljocala na poti, Omarja pa so bile same oči. “Dobro, dam vama v najem.”

- “Kaj pa?”

- “Restavracijo in bodoči kamp vama dam v najem in naredita po svoje.”

- “Ah ne, midva nimava dovolj, da bi investirala. Midva imava le know how. Hou hou. Midva lahko ponudiva le znanje in delo.”

In tako se je ustavilo. Hvala bogu. Me je že skrbelo, kako bova kot gostilničarja še kdaj kaj napisala. Omar se je odločil, da naju pokliče, ko vse zgradi, do takrat pa bo zadevo fural sam. Ko sva povedala, da je treba najprej investirati, da bi lahko potem bajno služili, se mu je kar naenkrat zdelo, da naš biznis lahko še malo počaka. No, kar se naju tiče: pa saj ne bi bilo taku slabu. Restavracija s kampom na prašni puščavski cesti z bajnim neoporečnim zalivom nasproti Dakhle. Hmmm… Bi investicija morda zanimala Bavčarja? Na pomoč lahko priskoči tudi drugače. Midva, z izrednim smislom za poslovno, sva s seboj prinesla nekaj preostalih delnic Metelkove. Kajti pri Omarju bo kot na Metelkovi: orižinale, reciklirano, good biznis in tax free. Pravzaprav bo to nova Metelkova. Le da bo povsem legalna in požegnana s strani Združenih narodov, Kraljevine Maroko in Polisaria.

Postanite delničarji Nove Metelkove!

]]> http://e-migrator.com/2008/05/22/delnice-metelkove-naprodaj/feed/ 2 E-migrator http://e-migrator.com/2008/02/23/kaj-dela-moro/ http://e-migrator.com/2008/02/23/kaj-dela-moro/#comments Sat, 23 Feb 2008 15:14:49 +0000 E-migrator http://liminaltravels.wordpress.com/?p=277 ]]> Moro nima časa za tale blog, ker lovi rok za knjigo. Pooblastil me je, da izberem nekaj njegovih pogledov na svet, ki jih je v zadnjem času ovekovečil skozi objektiv. Bo pa odgovoril na vaše morebitne komentarje.

No, tole njegovo videnje sveta sem ovekovečila sama, če smo natančni… Ko sva bila pri Didijevi hajmi, je za sprostitev prepleskal kućo putujućo in domaćo kancelarijo. Evo dokaz:

Potem je nekega večera ugotovil, da so kozam plezalne sposobnosti prirojene. Samo poglejte, kako obvlada tale kozlič pri samo treh dneh. No, kdaj ste shodili vi? A? Pri enem letu? Pa začeli plezati? E? Je trajalo ne? Tale pa pri samo treh dneh!

Na bencinski v Laayounu je občudoval polivalentnost tukajšnjih pumparjev. Istočasno tanka, pometa, pije in je. Povišice pa od nikoder!

Sicer pa še vedno trdim, da dela veliko lepše landscape portrete kot jaz. Prvič, ustaja bolj zgodaj kot jaz, takrat ko je prava svetloba, drugič pa, ima razvit nek poseben občutek za prirodo, tudi mrtvo, ki ga jaz nimam… Tale nasedla barka, ena izmed mnogih na obalah Zahodne Sahare, se nahaja južno od Boujdourja.

No, upajmo, da bo kmalu kaj napisal tudi sam, sicer pa vas vse lepo lepo pozdravlja.