El Houceine ima dve ženi. S prvo ima štiri hčere in dva sinova. Ko je vzel Lejlino mamo, se je odselil v hišo svoje nove tašče. S prvo ženo razen poroke na papirju in otrok nima nič več. Baje jih tudi vzdrževal ni. Prva žena je po tem, ko jo je zapustil, zato, da je preživela 6 majhnih otrok, šla delat na neko farmo. Lejla pravi, da se je njen oče z njeno mamo poročil le zaradi denarja. »Hiša je njena, kafič je njen, mama ima tudi parcele ob cesti, ki vodi v Agadir. Tam je zemlja draga. Moj oče nima nič. On le služi denar z maminim kafičem.«

H Jimi Hedrixu prihajajo raznorazni Zahodnjaki. Med drugimi se je tu dolga leta ustavljal tudi nek Laurance.  Tako je naneslo, da se mu je zaluštalo po takrat 17 letni Lejli in je El Holucineja zaprosil za njeno roko. Lejla ga ni marala, a oče ji je »svetoval«, da poroko sprejme. »Dobila boš evropsko vizo, v Evropi ti bo dobro, tukaj nimaš ničesar.« Lejla je rekla »ja«, mislila pa »ne«. Zaupala se je mami, kateri se je leta 61 rojeni Laurance zdel za leta 89 rojeno Lejlo malce prestar. Še bolj kot razlika v letih pa jo je motila Lejlina žalost ob napovedanem srečnem dogodku. Tako je bil pakt sklenjen: Lejla se je do konca pretvarjala, da se bo poročila, Laurance je sprejel islam, naredil vse papirje za Lejlino pot v Evropo in poroka na matičnem uradu v Essaouiri je bila naposled sklenjena. A na poročno noč je Lejla Lauranceu povedala, da v resnici ne bo njegova žena, spakirala kufre in odšla k teti. Oče je znorel, mama jo je branila, Laurance pa je čez tri dni v Francijo letel sam. Od takrat ga ni bilo več na spregled. Ko Lejlo vprašam, zakaj bi njen oče hotel, da se poroči z nekom, ki ga ne mara pravi, da zaradi denarja. »Prej smo imeli le eno sobo, po poroki pa so nastale še ostale tri. Mislim, da mu je Laurance plačal.«

Fatima, ki ima za sabo podobno štorijo, le da je na poroko z nekim Nicolasom iz Marseilla pristala, pravi, da je bil Laurance zelo prijazen in da je Lejli kupoval lepe obleke in veliko drugih lepih stvari. Sama je v poroko z Nicolasom privolila, ker je hotela v Evropo. Rekla si je: »Če bo prijazen z mano,ostanem z njim, drugače se bom pa ločila.« No potem je Fatimin stric za njenim hrbtom Nicolasu svetoval, da izroči denar za takšito, lepo poročno obleko kot iz Tisoč in ene noči, pa seveda za poročna prstana. Da bo v njegovi odsotnosti poskrbel za vse. Ko je Nicolas poklical Fatimo in jo pobaral, glede obleke in prstanov, je začudena odvrnila, da njegovega denarja nikoli ni videla. V naslednjih dneh se je stričev sin Omar na plažo začel voziti na novem quadu, Nicolas pa je sporočil, da poroko umika z dnevnega reda. Še dobro, ker je Nicolas baje junkie.

Lejli je uspelo iz nesrečnega zakona pobegniti nedotaknjena, kot pravi »Laurance se me ni nikoli niti  dotaknil«. Zato pa se je njenega srca dotaknil in ga naposled tudi preluknjal, Youssef.  Ta jo neznansko ljubi, ona pa njega. Ko je delal v sosednjem hotelu, ji je mama Mina krila hrbet, zato da je noči lahko preživljala z njim. Kadar je oče spraševal, kje je, se mu je zlagala, da spi ali da je pri teti. Hotela sta se tudi poročiti, pa je bil oče proti. Prišel je nov ponudnik in oče je Lejlo, ponovno brez njenega privoljenja,  obljubil drugemu. Tokrat nekemu mladeniču iz Taroudanta. Spet je bilo že vse pripravljeno za slavje, fentanih ne vem koliko kur in spečenih ne vem koliko slaščic, a tudi tokrat je Lejla rekla »ne«. »Ne morem te vzeti, ljubim drugega.« Oče je spet znorel, mama jo je spet branila in Lejla je spet spakirala kufre ter odšla k teti. Romanca z Youssefom je trajala tri leta, nakar je Lejla ugotovila, da ima njena ljubezen rada tudi fante. Kar niti ne bi bil tak problem, če se Youssef v hotelu nebi prodajal francoskim gostom. In odkar je pred tremi meseci spoznala resnico, je Lejla z njim prekinila vse stike. On jo še vedno vztrajno kliče, ona pa trpi in čaka da čas zaceli rane. Pravi, da fant noče delat in da sedaj živi kar z lastnico hotela, ostarelo Francozinjo, ki očitno nastopa v vlogi zvodnice.

Lejla je utrujena od pogleda na Essaouirčane, ki so ljubezen zamenjali za denar. V času mojega obiska, mi je pokazala vsaj tri, ki se preživljajo s prostitucijo. A tako to je, tudi Maroko je ena izmed prizorišč seks turizma. Kot priljubljena gay destinacija je zaslovel že v dvajsetih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi homoerotičnih orientalističnih imaginacij, ki so jih producirali viktorijanski raziskovalci in pisatelji kakršen je bil Sir Richard Francis Burton v devetnajstem stoletju. Tudi sam gay, a obenem Anglež, je severnoafriške dežele od Maroka, Alžirije, Tunizije do Egipta in Arabskega polotoka označil kot endemična področja homoseksualnosti, ki naj bi jo povzročala klima na južnejših zemljepisnih širinah. Predstava o perverznosti Orienta se je po zaslugi takšnih in podobnih projekcij zasidrala v zahodnih imaginarijih in prav gotovo botrovala obisku »Sotadične Zone«, kakor jo je Sir Burton poimenoval, s strani posameznikov, ki jih je gnala sla po užitkih, ki so bili doma označeni za nenaravne in perverzne.

Tangier naj bi v 50ih veljal za prvi in »najnaprednejši« gay hot spot na svetu, ki so ga obiskali ali si v  njem ustvarili dom številni slavni ali bogati Evropejci in Američani kot so William Burroughs, Paul Bowles, Truman Capote, Allen Ginsburg in drugi.  Do srede osemdesetih je privlačil številne gay obiskovalce, ki so v Maroko prihajali na počitnice iščoč lahko dostopnih seksualnih avantur, a z naraščajočim konzervatizmom, ki ga delno poganja odnos islamistov do zahodnih turistov nasploh in do homoseksualnosti ter prostitucije posebej, je Maroko zadnje čase za take vrste aktivnosti postal prej kraj rizika in nevarnosti kot brezbrižnosti in užitka.

Brezposelnost in težke ekonomske razmere delajo svoje, pomanjkanje seksa, ljubezni in naklonjenosti na drugi strani pa tudi. Tako v Maroku še posebej cveti ženski seks turizem. Kot pravi Marlene, Francozinja, ki se je nastanila v Essaouiri, so poroke Essaouirčanov z Zahodnjakinjami na dnevnem redu. Ženska se v kafiču usede na pijači, kmalu za tem ji prisede nadvse šarmanten in pozoren lokalec, ki ji začne dvoriti, naslednji dan pa že delata načrte za poroko. Ženska svojega »izbranca« ponavadi zalaga z oblekami, darili, denarjem, kosili, pijačo in seveda seksom, on ji vrača s seksom, pozornostjo in bolj pogosto kot ne le navidezno ljubeznijo. Medtem ko čaka, da ona na Zahodu uredi vse potrebne papirje za njegov prihod, doma veselo zapravlja njen denar in čaka, da se mu prikažejo Zahodna Nebesa. Ko se vrata v obljubljeno deželo naposled odprejo, sledi streznitev: on še naprej pričakuje, da ga bo ona vzdrževala, ona pa naposled spozna, da ne ljubi nje, temveč njen denar. Tako je pogosto, seveda pa ne vedno.

V Maroku vedno večji problem predstavlja tudi pedofilija. 4. julija so v Marakešu organizirali Beli marš, na katerem je skupina zaskrbljenih Maročanov in ljubiteljev Maroka opozarjala na problem zlorabe otrok v namene seks turizma. Medtem ko je vsa pozornost glede problematike usmerjena na Tajsko in druge jugovzhodne azijske države, Maroko čedajle bolj postaja priljubljena destinacija za tovrstne ekscese.

Do dvajsetih let dvajsetega stoletja so bili  deški plesalci v starosti med 8 in 16 let dostopni po celem Maroku, z naraščajočo revščino in povpraševanjem strank z Zahoda in tudi Zalivskih držav pa se je dejavnost ponovno okrepila. Problematika je resna, saj otroški seks turizem, tako kot drugod po svetu, predstavlja tabu, ki ga je še posebej v konzervativnih družbah, kjer ni odprtega govora o seksu in kjer čast in sramota regulirata socialne odnose, potrebno karseda dobro prikriti. Zaradi tega je storilce težko izslediti. Po podatkih maroškega Centra za nadzorovanje pravic otrok v Rabatu, je med leti 1999 in 2003 kar 43 % otrok, ki so klicali v sili, prijavilo spolno zlorabo s strani tujca.

Za maroškega kralja Mohameda VI. pravijo, da je gay. Njegova homoseksualnost naj bi bila v maroških intelektualnih krogih dobro znana, belgijski novinar De Gay Krant pa zatrjuje, da je Mohamed v času svojega študija v Bruslju redno posedal v gay barih. Kakorkoli, o tem se ne govori, saj je homoseksualnost v Maroku prepovedana, sankcionirana pa le v primerih, ko kak Zahodnjak poskuša navezati stik s trgovino z otroci. Neglede na kraljevo »bolezen« pa mu ta ne preprečuje, da se ne bi aktivno lotil reform, s katerimi namerava izkoreniniti različne bolezni maroške družbe, še posebej tiste, ki se neposredno dotikajo pravic otrok in žensk. Tako je bil leta 2004 sprejet zakon, ki ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega privoljenja, možu pa preprečuje, da bi ženo kar tako zavrgel. Če se loči od nje, jo mora po novem zakonu preskrbeti s sredstvi za življenje, v primeru, da ima z njo otroke, pa tudi plačevati mesečno preživnino.

Ena izmed prioritet Mohameda VI. je bila leta 1999, ko je prišel na oblast, tudi odprava mnogoženstva.  Reforma, ki bi ustregla željam mnogih maroških borcev za pravice žensk. Predlog reforme, ki jo je podal, a še ni bila uzakonjena, poligamijo dovoljuje le v izrednih okoliščinah, o upravičenosti katerih odloča sodnik. Ena izmed takšnih predvidenih okoliščin zadeva nezmožnost ženske imeti otroke. V primeru ponovne poroke reforma predvideva tudi pravico prve žene do ločitve. Reformi zakonske zveze nasploh in še posebej ukinitvi poligamije, se po robu postavljajo maroški islamisti, ki imajo zadnje čase vse več privržencev in nekoč zmerna islamistična Stranka za pravičnost in napredek, ki je postala najmočnejša opozicijska stranka v Maroku. Medtem ko se islamisti sklicujejo na Koran, ki muslimanom dovoljuje poroko z do štirimi ženskami, se na Koran in islamsko pravo sklicuje tudi Mohamed VI. Po nekaterih interpretacijah Korana in hadisov, to je prerokove sune, naj bi Koran poligamijo celo prepovedoval, saj ta obenem ko moškemu daje možnost poroke s štirimi ženskami, zapoveduje tudi popolno enakopravnost do vseh, česar pa je, kot pravi maroški kralj, komaj kak smrtnik sposoben.

Medtem ko se poligamija upira, je kralju uspelo dvigniti starostno mejo ženina in neveste na 18 let, to je na starost, ko po maroškem zakonu nastopi polnoletnost, s tem pa tudi svoboda odločanja glede življenjskega partnerja. No, z zakoni je tako, da se v praksi udejanjajo ali pa ne. El Houceine ne more iz svojih tradicionalnih okvirjev. Ko ob vrnitvi iz mesta prestopi prag domačega dvorišča, je prva stvar, ki jo izusti, da je bila Lejla videna pri mostu s tremi fanti. Kar, prvič ni res, ker je bila cel dan z mano, drugač pa, kot pravi Lejla sama, »kaj ga briga.  Sem polnoletna in lahko počnem kar hočem.« In tako se tradicionalni in reformirani pogledi na našem dvorišču srečujejo, pa tudi spopadajo iz dneva v dan.

Je ameriška kolonija, ki jo je novonastajajoči Imperij zla leta 1898 skupaj s Kubo, Filipini in ostalim drobižem izpulil Špancem. Portoriko je bil zanimiv kot skladišče premoga za vojne parnike strička Srama, ki so iz San Juana kontrolirali Karibe, da bi z gradnjo Panamskega prekopa zlagoma zasužnjili svet. Okej, Amerikanerji umetelno pravijo, da je Portoriko »self-governing island associated with the US«, a za navadne smrtnike je Portoriko pač kolonija.

Je pa Portoriko tudi krasen pljaž. Okroglih 100 km ven iz Dakhle. In glej glej, tudi tu so imeli Španci prste vmes. V relativno zaščitenem zalivu (ki je brez akvatičnih beštij a la mala pata, morski žandar, vrag, električni skat in strupeni pajek) so postavili »Caso Español« in stražni stolp, ki ga je dobro nagrizel zob časa,

da bi lahko v miru furali djutifri ribolov. Bilo je lepo, dokler je trajalo. Potem so prišle ruske in japonske plavajoče ribiške tovarne, ki so ta del Atlantika v nekaj letih očistile vseh pelagičnih rib, nakar so prišli revni ribiči s severa in Portoriko spremenili v shantytown, vreden kakega Steinbecka, da bi maroška ablast slednjič črnograditelje preprosto zradirala z buldožerji, tako kot Cintro, Corbero in še mnogo drugih vasic ob zahodnosaharski obali.

Danes so edini prebivalci Portorika trije pripadniki kraljeve mornarice v japonkah in kratkih rokavih. Eden od njih, ima poleg umetniške žilice,

talenta za turistični biznis s patriotskim štihom,

tudi tak komunikacijski drajv, da smo se raje odpeljali ene tri kilometre naprej, na drugi konec Portorika, kjer je sicer malo bolj pihalo, je bil pa zato boljši razgled.

Družbo so nam delali trije pink flamingoti, ki pa so bili za razliko od marinca Mahmuda prav nemarno asocialni: no foto, no foto!

No. Pihalo je malo BOLJ. Orsona je stresalo kot ropotuljico. Vsake toliko je nekaj počilo, kot bi popuščala šasija (sic!) ali kaj. Naslednjega jutra je bila naša hajma nagnjena kot harašo ocurjen ruski kretničar. Karamba. So nam to skuhali obvezni nočni gostje, šakali? Po zajtrku smo dr. Špela, mr. Noro in mali Paco (odločilno) vrgli skupaj IQ na vago in po triurnem znanstvenem udejstvovanju (opazovanje z udeležbo) ugotovili, da silni veter odpihava pesek izpod desnih koles, ki se vsled tega vsake toliko glasno posedejo. Orson je bil vse bolj podoben novorojenemu teletu ali pa Marlinki Monroe nad zračnikom njujorške podzemeljske. Kakor se vzame. Ker je bilo lice matke Zemlje že itak sila mehke narave, smo žalibog vključili štirikolesni pogon, zakurblali krapotaž in kot polite kure odgagali nazaj Mahmudu v objem. Mater se nas je razveselil. Tanka je črta med vicem in peklom, med Sodomo in Gomero. Točno tako.

V stilu amerikanerskega akcionarja sem si sredi toče Mahmudovih povedi sikal »fokusiraj, fokusiraj« in se koncentriral na čudesa narave

Eto gle balije, opet se grupišu.

Uf.

Imel pa je Mahmud dva psa. Enemu je bilo ime Rico, drugemu pa Rocky. In lepši od obeh, Rico, se je zaljubil v Pacota. Mahmud je ljubosumno odguglal nazaj v bazo, znervirani mr. Noro pa je vso preostalo bando najagal v ocean. Dr. Špila, kot jo tu imenujejo, jo je odnesla z mokrimi gležnji,

Paco in Rico sta pa nadrajsala.

Paco (oblaček): »Mater dobr šejka z rito.«

Paco: »Dragi Rico, ali si videl kak psiho je naš mr. Noro?«

Rico: »Ah, ko bi ti videl, kako je šele življenje psa kraljeve mornarice… subordinacija, poniževanja, zlorabe. Proti temu je še Rusija majka…«

Paco (malo znervirano – dobro je rekel Boki, isti tata): »Dobro, dobro, ali te smem povabiti na večerjo?«

Rico: »Zakaj pa ne, od civilistov se pričakuje, da podpirajo oborožene sile, pojdive.«

Kakšen Magnifico, Paco je majkemi peder. Kužek z blagimi homoseksualnimi težnjami, ki pa jih žegnana vodica in vzgoja v pravi veri zmoreta eliminirati.

Ni vrag, razmišljam o roza tongicah in za kontrapunkt o gusarski kljuki.

Dr. Špila je skeptična.

Zjutraj smo šli.

Rico se je zaljubljeno cmeral in tekel za nami vse do goudrona.

Tudi dr. Špila je bila mehka: »Pa dej, saj lahko še njega vzamemo sabo,«

je perfidno brenkala na anarho-pacifistične strune.

Mr. Noro: »Jok, brate.«

Kot da se ga vse to ne tiče, je Paco tačas viziral prihodnost, ki gotovo še skriva kako hot presenečenje.

Nadaljevanje sledi.

“Upam, da vama gre dobo, vam in Špeli.”

Sva odgovorila da hvala, vse v redu, zelo ste prijazni. Nakar se je prava pozornost šele začela:

“Dober večer… Povej Špeli: ‘Ponujam ti točo biserov iz dežele, kjer nikoli ne dežuje…’”

Kaj bi bilo zdaj to? Grožnja? Ženitna ponudba? Ne ne, ker potem je napisal še:

“Špela te ima zelo rada. Dobro pazi nanjo.”

Kakšne tri dni je bilo zatišje, nanj sva že skoraj pozabila, potem pa naju je spomnil, da obstaja. In to na nepozaben način.

“Kako gre Špeli in vam? Povej Špeli: ‘Naj postanem senca tvoje roke, senca tvojega psa…’”

Ej, da bi naši momci znali ovako! Ampak na moj telefon, ne na telefon mojega tipa… In čez pol ure še:

“Tvoje ime bom napisal na pločnike in vrata mojega mesta ter kričal na ves glas, da imam nekoga, ki mu je ime Špela…’”

Imaš?! Figo maš! Hasan, zdaj si šel pa res predaleč!

Še dobro, da nisva prenočila v njegovi rezidenci. Gotovo bi ponoči Moru prišel povedat: “Povej Špeli, da ji nočem nič hudega.”