You are currently browsing the tag archive for the ‘etničnost’ tag.
Vedno večkrat se dogaja, da ljudje sprašujejo, če sem Maročanka ali gaurija, tujka. In to neglede na to, kako sem oblečena, po zahodno, turistično ali maroško. Če me že prej ne izda katera izmed prijateljic, me naznani moja uboga arabščina. Ponavadi nosim ruto, a ne vedno. Nekoliko sem porjavela, a spet ne tako zelo. Oči si skoraj nikoli ne počrnim s kolom. Kaj je torej tisto, kar me infiltrira? Hrana, ki jo jem? Ljudje, s katerimi živim? Klima, ki me obliva? Zrak, ki ga diham? Kontinent po katerem hodim?
Človeku se, ko zamenja okolje, zamenja tudi okus. Obleke kombiniram tako, kot jih doma nikoli ne. Sploh pa v glavnem ne nosim tistih, ki sem jih prinesla s sabo, temveč tiste, ki sem jih kupila ali dobila tu. Med njimi so tako tradicionalni kaftani, kot tudi kavbojke. Punce za doma nosijo dželabe in kaftane, za ven pa obleke, ki sledijo zahodnim modnim trendom. Ko mi je mama Mina za Bajram poklonila kaftan, mi je Lejla prepovedala, da bi šla v njem na obisk k babici. »To nosijo stare ženske! Imej ga le za doma.«
Če so tukaj aktualne barve in vzorci, pa ne tako kričeče kot v Podsaharski Afriki, kljub vsemu smo v Maroku, sem doma skoraj vedno v enobarvnem in temnem. Obleke, ki jih kupim na poti, skoraj nikoli ne nosim doma. Hecno je vse to. Morda pa je stvar samo v tem, da nočem izstopati. Izstopanje pobere preveč energije. Lažje je biti eden izmed. Vsaj na videz… Ampak, saj tudi slednje ne drži.
Spomnim se, kako mi je Moro lani stalno govoril, da naokoli hodim preveč razgaljena in da me vsi gledajo. Sicer se mi ni zdelo, da bi bila kaj bolj gola od domačink, ki se ne oblačijo v tradicionalna oblačila, a sem nekega dne vseeno naredila preizkus in brez pardona pokrila vse okončine. Rezultat: ljudje so me še vedno gledali! Pa ne zato, ker sem bila razgaljena, temveč zato, ker sem bila gaurija. Seveda v Zahodni Sahari, kjer je lepotni ideal 100 kg cca ni bilo težko izstopati. Ravno tako ne v podsaharski Afriki, kjer me je izdajala predvsem barva kože. V Maroku, v Bosni in še kje, pa se človek hitro naleze. Česa že? Zdi se mi, da obleka ne naredi človeka. Kaj potem?
Torej, tukaj se že dobrih deset dni ukvarjam s takšnimi in drugačnimi posebneži, ki so vsak na svoj način v Dakhli našli svoj prvi ali drugi dom. Meni se je Dakhla v srce enostavno usrala. Ker leži med Atlantikom in Saharo, ker se temperature celo leto gibljejo med 25 in 35 stopinj, ker je Daklha zbirališče najrazličnejših ljudi in ker kljub nerazrešenim socialnim trenjem med Maročani in Saharci v njej valuje izredno dobra vibra.
Foto: Freya Miller-McCall
Začnimo z Marckom, ki me je zadnje dni poučeval o kajtanju. Marck surfa že šestnajst let. Začel je v Wallesu, potem šel na Kanarske otoke, deset let preživel na Arubi, leto v ZDA in se na koncu vrnil v Anglijo, kjer se je poskušal ustaliti. Postati normalen človek, kot pravi. Pa ni šlo. Učiti ljudi surfati je bolj zanimivo kot jih učiti vožnje z avtomobilom. Tako je mislila tudi njegova nizozemska partnerica, ki ga je po tem, ko je videla, da hoče postati normalen, po sedmih letih zapustila. Marck se je še nekaj časa trudil, kot pravi, svoji družbi je hotel dati še eno možnost, potem pa ugotovil, da enostavno ne more živeti brez adrenalina. Kupil si je snow kite in začel frčati po gorah in sneženih pobočjih. Bilo je super, dokler si ni zlomil ključnice. Ker jih ima štirideset in nekaj, se kosti počasneje celijo. Moral si je najti nekaj z mehkejšim pristankom: surf kite se je zdel simpatičen nadomestek in začel je frčati po vodi. Prodal je stanovanje, kupil kombi in odpotoval na jug. Pred leti je bil svetovalec pri ameriški reviji American Surfer, ki je kasneje sicer propadla, a ob sodelovanju s priznanimi fotografi, se je naučil dobro fotografirati. Na poti je pričel delati na izpopolnjevanju svoje tehnike in sedaj turisti že kupujejo njegove fotografije. Gre za posebno sorto turistov: s svojim “teleskopom” strelja predvsem kajtarje, surferje in deskarja, ki se radi vidijo ovekovečeni v akciji. Marck bi rad živel le od fotografiranja. Začel je kot surfer, nekje na poti postal kajter, sedaj pa bi rad surferje in kajterje predvsem fotografiral. Dakhla je naprimer raj za lovce na veter in valove.
Foto: Freya Miller-McCall
Freya in Colin. Spoznala sta se na Barbadosu. Freya je bila tam na počitnicah, Karibec Colin pa na obisku pri družini. Freya je večino svojega življenja preživela v arabskem svetu. Njen oče je bil kapitan. Škotinja, rojena v Savdski Arabiji, je po zaslugi očetovega poklica obredla precejšen kos sveta in se pri osemnajstih za nekaj časa ustalila v Londonu. Colin, bivši tajni agent, ki je bil precej aktiven v antiteroristični panogi, je veliko časa preživel na Irskem in v Nemčiji. Enkrat ponoči je v Belfastu videl tipa, ki je ravno oropal banko. Ni ga zatožil, a so ga vseeno ujeli. No, tip je bil pretkan, se uspel rešiti iz zapora, na koncu pa državo še tožil za povzročene fizične in psihične muke. Verjetno ni treba dodajati, da je tožbo dobil… Čez nekaj časa ga je Colin srečal v nekem baru. Skupaj sta popila pivo, nakar je tip začel vedno bolj vztrajno navijati za to, da gresta na drink še kam drugam. Kmalu za tem je šel bar v zrak…
Freya in Colin sta torej v kratkih hlačah in t-shirtih na Barbadosu pljuckala pivo. Colin sam, Freya s prijateljicami. Opazil je napis na njeni majici, ki je izdajal, da punca jadra. Povabil jo je na ribolov. Dve jutri zapored ga je pustila zaman čakati. Prvo je pozabila, da ima uro potapljanja, drugo pa ni mogla vstati, ker se ga je prejšnji večer s prijatelji preveč napila. Tretje jutro je bilo uspešno, ker jo je Colin dal spat v sobo za goste v svoji hiši in jo imel pri roki, ko jo je bilo potrebno ob štirih zjutraj prebuditi.
Foto: Freya Miller-McCall
Čez petnajst mesecev je bilo na Barbadosu neko mega prvenstvo v ribolovu. Colin in prijatelji so v ekipi potrebovali še eno žensko. Bivši agent se je spomnil Freye, ki ji je takrat, pred dobrim letom, ribolov šel kar dobro od rok. Faks, po katerem jo je povabil, da se priključi ekipi, jo je ujel tik pred poroko. Njen fant je pri štiriintridesetih še vedno živel s svojo snobovsko materjo in ji izdal, da Freya želi prestaviti poroko, ker bi šla rada lovit ribe z nekimi tipi. Snobovka jo je poklicala na raport in ji pozno v noč prala možgane: “Če greš na Barbados, se poslovi od poroke z mojim sinom!” Freya je znorela, saj tip materi ni povedal, da gre za enkratno življenjsko priložnost, profesionalno zadevo in da je vse plačano. Snela je prstan in mu rekla: “Lej tole nič ne pomeni. Najbolje, da se poročiš s svojo mamo.”
Na poti na letališče si je nek model prav prijazno vzel življenje ravno pod kolesi njenega metroja. Ko je z zamudo prisopihala na letališče, vsa neprespana in v podočnjakih do kolen, je po zvočnikih zaslišala svoje ime. Spet je zamujala, Colin pa se je bal, da bo spet zastonj čakal in jo po zvočnikih dal poklicati. V letalu se je ulegla čez tri sedeže in zaspala v njegovem naročju. Za nagrado za odpoved sedežu v prvem razredu je Colin dobil smrčečo štručko, ki je drnjohala, dokler po osmih urah niso pristali.
Kmalu za tem sta postala ljubimca. Nekaj mesecev se je Colin skrivnostno pojavljal in spet izginjal, dokler je na enem izmed nenapovedanih romantičnih izletov ni odpeljal v stanovanje v Nemčiji in jo vprašal, če bi ostala tam z njim. Naslednja leta sta po štiriindvajset ur na dan preživljale skupaj. Prvič sta bila nekaj dni narazen po treh letih. Zdaj se jima dogaja, da ju, kadar se ločita, vse boli. “Kot da bi ti manjkala polovica telesa”, pravi Freya. Zato, da bi bila stalno skupaj, jo je Collin zaposlil v svoji firmi. Kamor je šel on, je šla še ona. Veliko sta potovala. V njuni hiši na severu Nemčije sta preživela le po 2 tedna na leto. Preostanek leta se je sestavil iz prevoženih kilometrov, različnih mest in vedno novih hotelskih sob. Nekega dne je imel Colin vsega poln kufr in rekel: “To je to, greva na jug.”
Foto: Freya Miller-McCall
Prodala sta hišo, vse Collinove Porcheje in motorje in se odpeljala v Maroko in še naprej. Zdaj že tri leta živita v Dakhli. Sicer sta si kupila stanovanje, a večino leta preživita v nomadskem šotoru. Zimo v puščavi, poletje na obali. Freyino fotografiranje je iz otroškega hobija preraslo v profesionalnega. To pomeni, da izredno profesionalno fotografira kadar se ji zljubi in kar ji je všeč. Njena zbirka je polna vrhunskih športnih fotografij, pejsažev in portretov, v Dakhli pa so jo že pričeli najemati pri izdelavi hotelskih katalogov, plakatov na letnem festivalu in pri mestnem časopisu. Dober glas seže v deveto vas… Colin tu in tam s svojim športnim ribiškim čolnom, edinim te vrste v Dakhli, odpelje na ribolov kakšne turiste, predvsem pa izredno rad sodeluje pri urah angleške konverzacije na Tehniški fakulteti v Dakhli. Kadar je v elementu, Freyo potapka po ramenih in reče: “Dobro si naredila, ko si se upokojila z mano pri sedemindvajsetih.” No, njuna upokojitev niti slučajno ne pomeni brezdelja in preganjanja dolgega časa. Te dni se naprimer aktivno ukvarjata s problemom ilegalnega ribolova v laguni Dakhla, ki je naravni rezervat.
Foto: Freya Miller-McCall
Ibrahim je Saharec in profesor angleščine na tehniški fakulteti v Dakhli. V angleščini je napisan tudi njegov politično angažirani ljubezenski roman o življenju v Dakhli. Založnika zanj je našel v Južnoafriški republiki. Sam bog ve, kaj bo z njim, ko knjiga izide. Maroške oblasti prav gotovo ne bodo zadovoljne s politično “nekorektno” vsebino, ki elegantno in umetelno secira maroške kolonialne prežitke v Zahodni Sahari. Colin h Ibrahimu rad privleče kakega popotnika in z njim začini ure angleške konverzacije. “Where do you come from? Is Slovenia in Europe? How do you find Dakhla?” Večina bi jih rada v Evropo ali Kanado. Le peščica bi jih ostala v domovini. Marsikatero dekle bi se rado poročilo z Evropejcem. Zato, da bi se lažje upirale tradiciji. “Rada bi bila oblečena tako kot ti. In ruto rada nosim le, če se sama zanjo odločim. Zakaj nosim saharsko tančico, čeprav nisem Saharka? Ker imam saharske priijateljice in so mi všeč.” V razredu se študentje sicer jasno ločijo na Maročane in Saharce. Ponavadi sedijo ločeno, predvsem pa jih izdaja način komunikacije. Saharci so ponavadi bolj zadržani. Ko bodo končali fakulteto, bodo po vsej verjetnosti težje zaposljivi kot njihovi maroški sovrstniki. Maročani, lastniki večine podjetij, raje zaposlujejo Maročane. Pravijo, da so Saharci leni in da ne znajo delati. Ko se pogovarjamo o tem, kaj se komu zdi sveto, štiriindvajset študentov zedinjeno odgovarja, da sta sveta njihova religija in prerok Mohamed, da sta sveti mati in njihova družina. Le dva omenita glasbo in nekaj se jih sklicuje na svojo deželo. Glede tega, katera je ta sveta dežela, Maroko ali Zahodna Sahara, se ne izjasnijo. Colin po končani uri pripomni, da sta sveta svoboda govora in izbire. Sveta je pravica povedati, da si Saharec in da ne odobravaš maroške okupacije Zahodne Sahare, ali pa, da si Maročan in da te maroška okupacija bolj malo briga, ker si se v Zahodni Sahari rodil po tem, ko je Hasan drugi sem nagnal tvoje revne in obupane starše. Svoboda izbire se materializira v možnosti biti izbran na željeno delovno mesto na osnovi svojih kvalifikacij in ne porekla.
Poleg kampa Abba je restavracija z maroško in evropsko hrano “Chez Rachid”. Rašid je iz Guelmima, končal je ekonomski faks in ker je ob vsej maroški korupciji težko dogurati do magisterija, se je odločil, da najprej zasluži z gostinstvom, potem pa nadaljuje študij v Evropi. V Maroku imajo prednost tisti z VIP in veliko denarja. Po mami je Berber, po očetu Saharec. Je proti Polisariu in saharskemu nacionalizmu. Pravi, da je Maročan, da je Mohamed 6. super kralj in da so Saharci neizobraženi. Da imajo svoje hajme le iz kljubovanja. Če si civiliziran, živiš v mestu in se izobražuješ. Delaš in od države ne sprejemaš kuponov. Vsak brezposelni Saharac namreč mesečno prejme enega v vrednosti 1000 dirhamov. 5 članska družina torej 5000 dirhamov (če sem prav razumela; to je cca 450 eurov), kar za maroške razmere, kjer povprečna plača nanese 200 eurov, ni slabo. Povsem ga razumem, kot Maročan tako lažje pride skozi. In ker njegova družina nikoli ni gojila nekih tipično saharskih ali berberskih običajev, zanj postati etnični Maročan ni bilo težko. Ima maroški potni list, rojen je v mestu, ki leži v legalnem delu Maroka, je moderen. Moderen je enako biti Maročan. “Maroko je moderna država. Saj si videla, tam je tako, kot v Evropi.” Prav nič ga ne zaznamuje. V svojem življenju ni pravzaprav ničesar spremenil. Le etiketo je zamenjal. Etnično z nacionalno. No, meni s ponosom pove, da je Saharec. Vendar pa je bil v Marakešu, kjer je študiral, 100 procentni Maročan.
No, Rašid pri svojem obsojanju Saharcev pozablja, da so ti pogosto brezposelni tudi zaradi tega, ker imajo v Maroku prednost pri zaposlovanju in službah, ki jih že tako in tako primanjkuje, Maročani. In da Saharci podporo prejemajo zato, da jim zamašijo usta: saj vas hranimo, kaj bi še radi. Tako jim ne preostane drugega, kot da so še naprej pastirji, živijo v hajmah in se sprehajajo po pusti hamadi. In so ponosni nomadi. In zaničujejo vse maroško. In navijajo za Polisario.
No, Rashid je sicer super zlat fant, ki je, odkar je njegov starejši brat odšel v Španijo, glavni v svoji restavraciji. Restavracijo je sponzoriral Rašidov oče, za Mavretanijo pa se je fant odločil zato, ker je tu manj konkurence in je lažje uspeti. Z njim delajo še njegov mlajši brat, dekle in fant iz Guilmima ter Merjema. Vse je spoznal v Nouadhibouju, ko so prišli vprašat, če jih vzame v službo. Merjema mu je zato, ker jo je zaposlil, neizmerno hvaležna. Pravi, da kot črnka v Mavretaniji težko dobi zaposlitev. To je praktično nemogoče. Rasizem je v Mavretaniji vseprisoten. Arabci se imajo ze večvredne. No, pri Rašidu je šlo brez težav. Prišla je vprašat, če je kaj dela zanjo in jo je brez pomislekov vzel. Vidi se, da še predobro razume, kaj pomeni, biti diskriminiran. Na osnovi porekla ali barve kože. Saj ni važno. Princip je isti. Le da imajo nekateri možnost manipuliranja z identiteto, drugi pa ne.
Merjema je šolo pustila pri enajstih. Pravi, da njen oče poleg hasanije in fulanščine govori še nemško, angleško in francosko. Končal je fakulteto in kaj? Ni dobil službe. Kaj ti bo vsa izobrazba, ko na koncu pride belec, kupi diplomo in dobi službo, za katero sploh ni usposobljen. Ti pa nič. Ker si črn. Njen oče je zaradi tega vse skupaj pustil in začel barvati tkanine. Od tega živi njena družina. Pravi, da gre batik dobro v promet, kadar so večji prazniki, naprimer mevlud (rojstvo preroka Mohamed, v noči z 19. na 20. aprila = Hitlerjev rojstni dan), da takrat ta beli veliko naročajo pri njih. No, Merjema je zapustila Nouakchot, ker je tam imela veliko težav. S svojim možem. Razen o spontanem splavu, ni kaj dosti razlagala. Pravi, da poroke danes trajajo kakšno leto, dve, potem gre pa vse v maloro. Tako je bilo tudi v njenem primeru. Zato se je odločila, da se bo ločila. To je opravila s pomočjo advokata, ki je možička obvestil o tem, da je ločen, preko telefona. Merjema je še istega dne spokala in se preselila v Nouadhibou. Bivša ljubezen je tako rekoč sosed in res ga ne bi rada gledala vsak dan. “Pri nas ni v običaju, da se poo ločitvi še naprej pogovarjaš s svojim bivšim. Ko se enkrat ločiš, je vsega konec. Zato sem šla. Tisti trenutek, ko sem se ločila, sem ga izbrisala iz spomina. Zdaj gledam samo še naprej.” To je bilo pred enim mesecem. Oče jo je poklical in ji povedal, da fant ni kaj dosti žaloval za njo. Ima že novo prijateljico. No, Merjema pa novo življenje in službo. Glede na to, da jih ima šele dvajset, ima še vse pred sabo. Upam. “Če bi dobila pasoš in vizo, bi še isto sekundo odšla,” pravi. – “Kam?” – “V Evropo, Ameriko. Kamorkoli. Tukaj, v Mavretaniji ni ničesar. Nimaš nobene opcije. Lahko le sediš in šteješ dneve, ki minevajo.”
Recent Comments