You are currently browsing the tag archive for the ‘emancipacija’ tag.

Oddali smo še en članek o muslimanih v Sloveniji. Za znanstvene pike.

Pa »prilagojeni projekt« mednarodnega raziskovalnega projekta, ki je bil v letu 2010 izbran med pet najboljših v Evropski uniji. Norveški in Danski partnerji so zviseli s strani svojih nacionalnih financerjev, ker ti niso zagotovili dovolj sredstev. Razpis Evropske znanstvene fundacije, ki je pogojeval sodelovanje najmanj treh mednarodnih projektnih partnerjev z individualnimi projekti kot integralnimi deli celotnega projekta sodelovanja, ni predvidel varnostnega mehanizma za primere, ko v finale pride po več kot en partner iz iste države. Danska in Norveška sta predvideli financiranje zgolj enega svojega kandidata. Finska pa treh. Kljub temu, da bi bil projekt izvedljiv tudi z zgolj dvema partnerjema in da denar je, so se Finci odločili, da svojega kandidata in s tem tudi slovenskega partnerja ne podprejo. Eno leto dela za nič: dve zahtevni prijavi in zagovarjanje projekta v finalu, za velikopotezen EU razpis, ki v resnici ne funkcionira. In že tretje leto zapored nateguje evropske raziskovalce zato, da lahko zaposluje armado birokratov, ki dela na prekladanju razpisne dokumentacije in koordinaciji členov razpisne mašinerije. Kakšna ironija: v iskanju zaposlitve, smo zaposlili tiste, ki naj bi nam delo dali. Mar ne bi bilo bolj pošteno, če bi ves ta denar, bojda namenjen znanosti, med raziskovalce zgolj razdelili? Zakaj ne bi financirali kak projekt več in kakega birokrata manj? Še tako slab projekt da menda ja kaj bolj oprijemljive rezultate kot administrativno delo, ki je samo sebi namen. Me pa skrbi, da je med birokrati vedno več znanstvenikov, ki v tej administrativni flajšmašini aktivno sodelujejo: hudičevi advokati so v zameno za redno plačo svojo dušo prodali sistemu, za katerega si sedaj zmišljujejo vedno nove in nove nemogoče pogoje in grenijo življenje svojim stanovskim kolegom. »Če meni ne znese naj še tebi ne! Ha!«

Slovenska Agencija za raziskovalno dejavnost ima glede opisanega absurda za razliko finske vsaj malo posluha: za (ne)uspešne finaliste (uspeh je tu res skrajno relativna stvar) je predvidela tolažilno nagrado v obliki skrajšanega programa: naredi isto, v krajšem času in za pol manj denarja. In čeprav partnerji ne bodo financirani, naj potrdijo svoje sodelovanje in navedejo svoje vire financiranja. Nekakšen Fran Levc je to, le da v obratnem smislu: če bo (ne)uspešnemu kandidatu uspelo dokazati, da tudi pod oteženimi pogoji lahko doseže vse osnovne cilje originalno zastavljenega projekta, je tolažilka njegova. Ne vem, podarjenemu konju se sicer ne gleda v zobe, pa vseeno… In kam zaboga gre preostali denar? Med Slovenci je že samo v drugi krog prilezel le ta en in edini projekt. Slovenija je razpisala financiranje zgolj enega projekta, v astronomski višini do 600.000 jevrčkov, ki jih glede na plačna pravila ARRS itak ne moreš porabiti, medtem ko so druge države dale po cca 250.000 na projekt. No, podarjenemu konju se ne gleda v zobe in enkrat za spremembo bom lepo ponižna in hvaležna za vsaj to možnost…

Ponižna zato, ker se projekta neglede na vse resnično veselim. Še nič ni potrjeno, še vedno čakamo, pa vendarle, potihem se nadejamo na pozitiven odgovor. Za ta projekt sem naredila vse. Čisto vse, kar sem sploh lahko. Da bi ga obvarovala, sem celo dala odpoved. Ko je postalo jasno, da me inštitucija moje 45% zaposlitve (elegantna rešitev da se legalno izogneš neizplačevanju regresa!) namerava molzti kar na suho, sem bila prisiljena povleči konsekvence. Neprofesionalno vedenje projektne manadžerke mi je dalo pošteno misliti: »Kaj ta površna, nezanesljiva, manipulativna in arogantna oseba bo vodila administracijo mojega projekta? Ne hvala! Celo leto sem globoko dihala in z odgovori na mejle čakala po dve uri, včasih dneva, da me moja kolerična narava ne bi pokopala, a tokrat je šla predaleč. Nekompetenco, to še nekako preživim, a vmešavanje v dogovore za katere sploh ni pristojna in izsiljevanje z grožnjami o znižanju že tako prenizke plače, tega nikakor ne. »Cene raziskovalnih ur so na spletni strani ARRS, sej nisem neumnaaa!« Dejstvo je, da je inštitut z izplačevanjem prenizke plače in povračilom stroškov za mednarodne projektne prijave, ki so nastale izven plačanega delovnega časa, z mano zaslužil in vseeno v ključnem trenutku zanikal moj obstoj. »Ja, hvala, no!« Dovolj mi je tega družinskega biznisa, en higienski minimum profesionalnosti bi se pa le spodobil.

In v takšnem je minilo 6 mesecev moje letošnje Afrike. EU in njena podanica Slovenija sta vzgojili še enega birokrata. Zdaj me recimo ni več strah sestaviti budget za milion in pol jevrčkov, na kar sem izredno ponosna. Nič lažjega! Oborožena s tem znanjem, stopam v svetlo prihodnost, ki se svetlika na koncu dooolgega tunela, medtem ko zamujam sladko-grenko sedanjost. Kot diabetik, ki ne sme sacher tortice… Prilagajanje projektne forme v nedogled, zanemarjanje vsebine, ki je vedno manj tisto, kar je bilo mišljeno v izhodišču, dokler se duševno povsem oropan ne »zbudiš« v Gvineji. Koliko zgodb sem izpustila na poti čez Zahodno Saharo, Mavretanijo in Mali! Zdaj vem, kaj so mislili s tistim konceptom »razčlovečenja človeka«, s katerim so posiljevali naše nedonošene šolske glave. To je, da ti izsesajo možgane, iztrgajo srce in te zaštihajo v drobovje pri še živi duši, ki tako ne ve, ali bi izdihnila ali pa še malo trepetala. Moja se še kar trese. V čakanju na projekt, ki se bo, če se bo, ko se bo, izvajal pod okriljem bolj korektno in profesionalno naravnane inštitucije. Upam.  

Antropologija je fajn, a je bolj svobodna zunaj akademskega sveta. Univerze in inštituti, ki promovirajo projektno delo, so v zadnjih nekaj letih ponotranjili jezik in mentaliteto korporativnega globalnega biznisa. Raziskovanje je tako postalo biznis. Projektno delo je biznis. In tak biznis se po moje ne splača. Leto in pol neplačanega managerskega dela za raziskovalno delo, ki bo trajalo dve leti? In kaj za tem? Vsekakor so v prednosti tisti, ki managersko delo jemljejo kot sestavni del igre. Meni gre slednje še kar od rok, a mi ne diši preveč. Morda bi bilo bolje, če bi se namesto s prijavami projektov aktivno ukvarjala z iskanjem mecena. Nekaj rednega mesečnega drobiža na računu bi zagotovilo psihofizično ravnovesje, odpravilo skrb in dalo krila pisanju. V svetu že obstaja sistem botrstva, posvojitve na daljavo. Zahodnjaki, ki želijo prispevati v dobrobit človeštva, mesečno odštejejo po 50 € za socialno ogroženega otroka doma ali v nerazvitem svetu, kar slednjemu omogoči šolanje in perspektive. Temu se reče pomoč v psihosocialno dobrobit otrok. Kaj če bi uvedli še pomoč v psihosocialno dobrobit za takšne neprilagojence sistema kakršna sem sama? Če bi se našlo nekaj posameznikov, ki bi mi mesečno nakazovali simbolno donacijo, bi se tudi moje perspektive spremenile. Ni hudič, da se ne bi nabralo dovolj za hrano in gorivo. V zameno bi sama bolj redno pisala. Sicer sčasoma hrana več ne bo potrebna, ker bo solarna joga pripeljala do tega, da bom živela le od sončne energije, tako kot gospod Hira Ratan Mantak, a japonske kamele kljub mojim prizadevanjem, moledovanjem in prepričevanjem, prisegajo na dizel.

Sramota! Da sploh izustim kaj takega… Res? Vse je relativno. Med muslimani predstavlja sadaka, pomoč revnim, bolnim, starim, hendikepiranim in kako drugače nesposobnim, častno delo. Tudi v Gvineji. Tudi v Sloveniji.

Vem, obljubljala sem antropologijo vsakdanjega življenja v Zahodni Afriki… No sej, to je to…

 

 

 

 

 

 

joškaEl Houceine ima dve ženi. S prvo ima štiri hčere in dva sinova. Ko je vzel Lejlino mamo, se je odselil v hišo svoje nove tašče. S prvo ženo razen poroke na papirju in otrok nima nič več. Baje jih tudi vzdrževal ni. Prva žena je po tem, ko jo je zapustil, zato, da je preživela 6 majhnih otrok, šla delat na neko farmo. Lejla pravi, da se je njen oče z njeno mamo poročil le zaradi denarja. »Hiša je njena, kafič je njen, mama ima tudi parcele ob cesti, ki vodi v Agadir. Tam je zemlja draga. Moj oče nima nič. On le služi denar z maminim kafičem.«

H Jimi Hedrixu prihajajo raznorazni Zahodnjaki. Med drugimi se je tu dolga leta ustavljal tudi nek Laurance.  Tako je naneslo, da se mu je zaluštalo po takrat 17 letni Lejli in je El Holucineja zaprosil za njeno roko. Lejla ga ni marala, a oče ji je »svetoval«, da poroko sprejme. »Dobila boš evropsko vizo, v Evropi ti bo dobro, tukaj nimaš ničesar.« Lejla je rekla »ja«, mislila pa »ne«. Zaupala se je mami, kateri se je leta 61 rojeni Laurance zdel za leta 89 rojeno Lejlo malce prestar. Še bolj kot razlika v letih pa jo je motila Lejlina žalost ob napovedanem srečnem dogodku. Tako je bil pakt sklenjen: Lejla se je do konca pretvarjala, da se bo poročila, Laurance je sprejel islam, naredil vse papirje za Lejlino pot v Evropo in poroka na matičnem uradu v Essaouiri je bila naposled sklenjena. A na poročno noč je Lejla Lauranceu povedala, da v resnici ne bo njegova žena, spakirala kufre in odšla k teti. Oče je znorel, mama jo je branila, Laurance pa je čez tri dni v Francijo letel sam. Od takrat ga ni bilo več na spregled. Ko Lejlo vprašam, zakaj bi njen oče hotel, da se poroči z nekom, ki ga ne mara pravi, da zaradi denarja. »Prej smo imeli le eno sobo, po poroki pa so nastale še ostale tri. Mislim, da mu je Laurance plačal.«

Fatima, ki ima za sabo podobno štorijo, le da je na poroko z nekim Nicolasom iz Marseilla pristala, pravi, da je bil Laurance zelo prijazen in da je Lejli kupoval lepe obleke in veliko drugih lepih stvari. Sama je v poroko z Nicolasom privolila, ker je hotela v Evropo. Rekla si je: »Če bo prijazen z mano,ostanem z njim, drugače se bom pa ločila.« No potem je Fatimin stric za njenim hrbtom Nicolasu svetoval, da izroči denar za takšito, lepo poročno obleko kot iz Tisoč in ene noči, pa seveda za poročna prstana. Da bo v njegovi odsotnosti poskrbel za vse. Ko je Nicolas poklical Fatimo in jo pobaral, glede obleke in prstanov, je začudena odvrnila, da njegovega denarja nikoli ni videla. V naslednjih dneh se je stričev sin Omar na plažo začel voziti na novem quadu, Nicolas pa je sporočil, da poroko umika z dnevnega reda. Še dobro, ker je Nicolas baje junkie.

leopradLejli je uspelo iz nesrečnega zakona pobegniti nedotaknjena, kot pravi »Laurance se me ni nikoli niti  dotaknil«. Zato pa se je njenega srca dotaknil in ga naposled tudi preluknjal, Youssef.  Ta jo neznansko ljubi, ona pa njega. Ko je delal v sosednjem hotelu, ji je mama Mina krila hrbet, zato da je noči lahko preživljala z njim. Kadar je oče spraševal, kje je, se mu je zlagala, da spi ali da je pri teti. Hotela sta se tudi poročiti, pa je bil oče proti. Prišel je nov ponudnik in oče je Lejlo, ponovno brez njenega privoljenja,  obljubil drugemu. Tokrat nekemu mladeniču iz Taroudanta. Spet je bilo že vse pripravljeno za slavje, fentanih ne vem koliko kur in spečenih ne vem koliko slaščic, a tudi tokrat je Lejla rekla »ne«. »Ne morem te vzeti, ljubim drugega.« Oče je spet znorel, mama jo je spet branila in Lejla je spet spakirala kufre ter odšla k teti. Romanca z Youssefom je trajala tri leta, nakar je Lejla ugotovila, da ima njena ljubezen rada tudi fante. Kar niti ne bi bil tak problem, če se Youssef v hotelu nebi prodajal francoskim gostom. In odkar je pred tremi meseci spoznala resnico, je Lejla z njim prekinila vse stike. On jo še vedno vztrajno kliče, ona pa trpi in čaka da čas zaceli rane. Pravi, da fant noče delat in da sedaj živi kar z lastnico hotela, ostarelo Francozinjo, ki očitno nastopa v vlogi zvodnice.

Lejla je utrujena od pogleda na Essaouirčane, ki so ljubezen zamenjali za denar. V času mojega obiska, mi je pokazala vsaj tri, ki se preživljajo s prostitucijo. A tako to je, tudi Maroko je ena izmed prizorišč seks turizma. Kot priljubljena gay destinacija je zaslovel že v dvajsetih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi homoerotičnih orientalističnih imaginacij, ki so jih producirali viktorijanski raziskovalci in pisatelji kakršen je bil Sir Richard Francis Burton v devetnajstem stoletju. Tudi sam gay, a obenem Anglež, je severnoafriške dežele od Maroka, Alžirije, Tunizije do Egipta in Arabskega polotoka označil kot endemična področja homoseksualnosti, ki naj bi jo povzročala klima na južnejših zemljepisnih širinah. Predstava o perverznosti Orienta se je po zaslugi takšnih in podobnih projekcij zasidrala v zahodnih imaginarijih in prav gotovo botrovala obisku »Sotadične Zone«, kakor jo je Sir Burton poimenoval, s strani posameznikov, ki jih je gnala sla po užitkih, ki so bili doma označeni za nenaravne in perverzne.

150px-Tellak_-_Huban_nameTangier naj bi v 50ih veljal za prvi in »najnaprednejši« gay hot spot na svetu, ki so ga obiskali ali si v  njem ustvarili dom številni slavni ali bogati Evropejci in Američani kot so William Burroughs, Paul Bowles, Truman Capote, Allen Ginsburg in drugi.  Do srede osemdesetih je privlačil številne gay obiskovalce, ki so v Maroko prihajali na počitnice iščoč lahko dostopnih seksualnih avantur, a z naraščajočim konzervatizmom, ki ga delno poganja odnos islamistov do zahodnih turistov nasploh in do homoseksualnosti ter prostitucije posebej, je Maroko zadnje čase za take vrste aktivnosti postal prej kraj rizika in nevarnosti kot brezbrižnosti in užitka.

Brezposelnost in težke ekonomske razmere delajo svoje, pomanjkanje seksa, ljubezni in naklonjenosti na drugi strani pa tudi. Tako v Maroku še posebej cveti ženski seks turizem. Kot pravi Marlene, Francozinja, ki se je nastanila v Essaouiri, so poroke Essaouirčanov z Zahodnjakinjami na dnevnem redu. Ženska se v kafiču usede na pijači, kmalu za tem ji prisede nadvse šarmanten in pozoren lokalec, ki ji začne dvoriti, naslednji dan pa že delata načrte za poroko. Ženska svojega »izbranca« ponavadi zalaga z oblekami, darili, denarjem, kosili, pijačo in seveda seksom, on ji vrača s seksom, pozornostjo in bolj pogosto kot ne le navidezno ljubeznijo. Medtem ko čaka, da ona na Zahodu uredi vse potrebne papirje za njegov prihod, doma veselo zapravlja njen denar in čaka, da se mu prikažejo Zahodna Nebesa. Ko se vrata v obljubljeno deželo naposled odprejo, sledi streznitev: on še naprej pričakuje, da ga bo ona vzdrževala, ona pa naposled spozna, da ne ljubi nje, temveč njen denar. Tako je pogosto, seveda pa ne vedno.

V Maroku vedno večji problem predstavlja tudi pedofilija. 4. julija so v Marakešu organizirali Beli marš, na katerem je skupina zaskrbljenih Maročanov in ljubiteljev Maroka opozarjala na problem zlorabe otrok v namene seks turizma. Medtem ko je vsa pozornost glede problematike usmerjena na Tajsko in druge jugovzhodne azijske države, Maroko čedajle bolj postaja priljubljena destinacija za tovrstne ekscese.

snake-charmer

Do dvajsetih let dvajsetega stoletja so bili  deški plesalci v starosti med 8 in 16 let dostopni po celem Maroku, z naraščajočo revščino in povpraševanjem strank z Zahoda in tudi Zalivskih držav pa se je dejavnost ponovno okrepila. Problematika je resna, saj otroški seks turizem, tako kot drugod po svetu, predstavlja tabu, ki ga je še posebej v konzervativnih družbah, kjer ni odprtega govora o seksu in kjer čast in sramota regulirata socialne odnose, potrebno karseda dobro prikriti. Zaradi tega je storilce težko izslediti. Po podatkih maroškega Centra za nadzorovanje pravic otrok v Rabatu, je med leti 1999 in 2003 kar 43 % otrok, ki so klicali v sili, prijavilo spolno zlorabo s strani tujca.

Za maroškega kralja Mohameda VI. pravijo, da je gay. Njegova homoseksualnost naj bi bila v maroških intelektualnih krogih dobro znana, belgijski novinar De Gay Krant pa zatrjuje, da je Mohamed v času svojega študija v Bruslju redno posedal v gay barih. Kakorkoli, o tem se ne govori, saj je homoseksualnost v Maroku prepovedana, sankcionirana pa le v primerih, ko kak Zahodnjak poskuša navezati stik s trgovino z otroci. Neglede na kraljevo »bolezen« pa mu ta ne preprečuje, da se ne bi aktivno lotil reform, s katerimi namerava izkoreniniti različne bolezni maroške družbe, še posebej tiste, ki se neposredno dotikajo pravic otrok in žensk. Tako je bil leta 2004 sprejet zakon, ki ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega privoljenja, možu pa preprečuje, da bi ženo kar tako zavrgel. Če se loči od nje, jo mora po novem zakonu preskrbeti s sredstvi za življenje, v primeru, da ima z njo otroke, pa tudi plačevati mesečno preživnino.

2503354501_75a33a09c7Ena izmed prioritet Mohameda VI. je bila leta 1999, ko je prišel na oblast, tudi odprava mnogoženstva.  Reforma, ki bi ustregla željam mnogih maroških borcev za pravice žensk. Predlog reforme, ki jo je podal, a še ni bila uzakonjena, poligamijo dovoljuje le v izrednih okoliščinah, o upravičenosti katerih odloča sodnik. Ena izmed takšnih predvidenih okoliščin zadeva nezmožnost ženske imeti otroke. V primeru ponovne poroke reforma predvideva tudi pravico prve žene do ločitve. Reformi zakonske zveze nasploh in še posebej ukinitvi poligamije, se po robu postavljajo maroški islamisti, ki imajo zadnje čase vse več privržencev in nekoč zmerna islamistična Stranka za pravičnost in napredek, ki je postala najmočnejša opozicijska stranka v Maroku. Medtem ko se islamisti sklicujejo na Koran, ki muslimanom dovoljuje poroko z do štirimi ženskami, se na Koran in islamsko pravo sklicuje tudi Mohamed VI. Po nekaterih interpretacijah Korana in hadisov, to je prerokove sune, naj bi Koran poligamijo celo prepovedoval, saj ta obenem ko moškemu daje možnost poroke s štirimi ženskami, zapoveduje tudi popolno enakopravnost do vseh, česar pa je, kot pravi maroški kralj, komaj kak smrtnik sposoben.

Medtem ko se poligamija upira, je kralju uspelo dvigniti starostno mejo ženina in neveste na 18 let, to je na starost, ko po maroškem zakonu nastopi polnoletnost, s tem pa tudi svoboda odločanja glede življenjskega partnerja. No, z zakoni je tako, da se v praksi udejanjajo ali pa ne. El Houceine ne more iz svojih tradicionalnih okvirjev. Ko ob vrnitvi iz mesta prestopi prag domačega dvorišča, je prva stvar, ki jo izusti, da je bila Lejla videna pri mostu s tremi fanti. Kar, prvič ni res, ker je bila cel dan z mano, drugač pa, kot pravi Lejla sama, »kaj ga briga.  Sem polnoletna in lahko počnem kar hočem.« In tako se tradicionalni in reformirani pogledi na našem dvorišču srečujejo, pa tudi spopadajo iz dneva v dan.

This post is password protected. To view it please enter your password below:

This post is password protected. To view it please enter your password below:

stroj (2)

Obstojim pred vedrom umazanega perila in si rečem: »Čakaj, pa saj imamo v bajti pralni stroj.«

stroj (3)

V boben zbašem perilo in nasujem prašek.

stroj (4)

Natočim tri vedra vode.

stroj (5)

Program dam na »normal«.

stroj (6)

Tajmer na 15.

stroj (7)

Dela.

stroj (8)

Počakam 15 minut in gumb obrnem na »drain«.

stroj (9)

Odhakljam cev…

stroj (10)

… in jo porinem v vedro.

stroj (11)

Vajo ponavljam toliko časa, dokler ne odteče vsa voda, ali še bolje,

stroj (12)

pralni stroj porinem do kopalnice, odtočno cev položim na tla in si rečem, tako je lažje (Aja, tla so nagnjena, tako da se voda staka za školjko, kjer je školjka čučavka, ki je tu še od prej. WC je namreč obenem tudi tuš kabina, tako kot v večini maroških gospodinjstev…)

stroj (13)

Zdaj je treba cunje še splakniti s čisto vodo. Nič lažjega za tiste, ki se znajdejo!

Namesto vedra tokrat uporabimo tuš,

stroj (14)

programski gumb damo na »normal«, tajmer na minutko ali dve…

stroj (15)

… potem preklopimo na »drain« in ponovno »pomijemo ploščice«.

stroj (16)

Vajo ponovimo:

stroj (17)

stroj (18)

stroj (19)

stroj (20)-a

Itd. X cca 2, odvisno od tega, kako umazana je voda, ki teče iz bobna.

Pavza

stroj (20)-B

se prileže.  Druže Tito je govoril: »Nema odmora dok traje obnova.« Jaz pa pravim, da je fizična dela lažje opravljati, če si pijan ali neumen… Sledi centrifugiranje. Cunje vzamemo iz bobna,

stroj (21)

jih razvozlamo in položimo v centrifugo.

stroj (22)

Za 5 minut.

stroj (23)

Med ožemanjem se stroj trese kot Mangart med potresom, a centrifuga dela brezhibno. Dodatno, ročno ožemanje ni potrebno.

Pa kdo tu koga zajebava? Pralni stroji so zato, da se človek medtem, ko delajo zanj, lahko posveti čemu drugemu, ne pa da mu asistira. Tako so mi vsaj govorile ženske, ko sem pred leti po Sloveniji iskala najstarejši Candyjev pralni stroj. Neka gospa je bila nad pridobitvijo tako navdušena, da mu je celo posvetila pesmico. Škoda, ker sem jo nekam založila…

V šestdesetih so ljudje marsikaj naredili, da bi prišli do svojega pralnega stroja. Koliko zgodb  o transportu s fičkom iz Italije so mi povedali. In seveda, pri tem so bile najbolj navdušene predvsem ženske. Ker so medtem, ko je stroj delal zanje, one lahko špancirale z vozički in izkoriščale dnevno svetlobo. Ali v miru kaj dobrega skuhale, kaj lepega nakvačkale, ali, ja, prebrale kakšno dobro knjigo! Ni jim bilo treba cel dan preždeti ob umazanih plenicah, ki jih je bilo treba najprej prekuhati, nato pa še pošteno zdrgniti. Da so bile spet kolikor toliko bele in pripravljene na novo lulanje in kakanje. In da se je ob vsem silnem mencanju in drgnjenju vmes naredila že noč in je bilo prepozno za karkoli.

Zgoraj prikazana zadeva močno spominja na Candyjev stroj iz petdesetih:

stroj (24)Princip delovanja je isti, le da nima centrifuge.

Za sodobno maroško različico je potrebno odšteti 2000 dirhamov (cca 200 eur), toliko, kot znaša povprečna maroška plača. Glede na to, da tudi v Maroku »ful automatik« ne predstavlja nobene novosti, zares ne vem, zakaj te »polavtomatike« še vedno izdelujejo. In kdo bi svoji ženi želel kupiti kaj tako nepraktičnega? A) Tisti, ki še nikoli v življenju še ničesar sam ni opral. B) Tisti, ki se boji, da bi pralni stroj kot se šika ženi podaril preveč časa za, recimo gledanje telenovel, ki so, kot nalašč na sporedu vsak dan med 16h in 18h. Da o razmišljanju o kakšnih drugih »neumnostih« ne govorimo.

Pred leti so nekje v Latinski Ameriki na tržišču poskušali uveljaviti instant juhe. Tiste v lončku, ki jih je potrebno samo še preliti z vročo vodo. A niso šle v promet. Trgovci si niso znali razložiti, zakaj njihov velecenjeni in genialni produkt, ki se je uspešno prebil na mnoge trge po svetu v Latinski Ameriki ne zažiga. Zato so na teren poslali antropologe. In kaj so ti ugotovili? Ženska, ki kosilo pripravi v dveh minutah, ni cenjena kot gospodinja. Zaradi tega raje kuha tako, kot je že njena babica. Cele dneve prebije za štedilnikom, zato da lahko svojo družino in moža, razveseljuje z doma pripravljeno hrano. No, če misli, da je to njeno edino poslanstvo v življenju, vse lepo in prav. Ampak, kaj pa če ne?

Saharci ne marajo psov v njihovih domovih in ženske ponavadi jedo ločeno od moških. Kot je v naši navadi, rušimo oba tabuja. V laayounski rezidenci kjer domujemo že kakšen teden ali več, je mr. Paco dobil svojo lastno teraso s spalnico, ki si jo deli s tremi kozami, jaz pa mimo vseh pravil trikrat na dan obedujem s štirimi Saharci in enim Črnogorcem z napako. Zakaj z napako, sem že pozabila, a mislim, da sem ga za takega krstila sama. Morda ker po črnogorsko benti in po slovensko dela: stalno dela na tem (slovensko), kako ne bi delal (črnogorsko) in kadar drugi ne delajo tako kot sam (slovensko) je milo rečeno, jezen (črnogorsko) in tečen (slovensko). No, temu, kar sem zdaj povedala, še sama s težavo sledim, ampak majke mi, da je nekaj na tem. In ja, zavedam se, da zgleda, kot da nimam pojma o etničnosti. Pa kaj!

Skratka, verjetno je že nekaj časa jasno, da sva iz Mavretanije, pa da sva bila tudi že na teritoriju Dakhle in na onih rajskih plažah, pa v puščavi, pri Hasanu v toplicah in tudi v Boujdourju. Kjer sva iskala kolega Didija in njegove koze, da bi ponovno nekaj dni preživela po pastirsko in videla, če ima mr. Paco kaj smisla za živinorejo. A Didija nisva našla. Pa sva se ustavila na čaju pri Fadlu, bratrancu Didijeve žene Hadže, ki je povedal, da Didija ni nihče niti videl, niti slišal že 55 dni. Menda da je šel iskat novo lokacijo za pašo koz. Ker je suša, je hrano treba kupovati in ker je ni dovolj, živina crkuje. Fino, če ga ni že 55 dni, se bo zdaj zdaj prikazal, sem si mislila. Mahnila sva jo na plažo poleg nasedle ladje, kjer sva nameravala ostati kak dan ali tri, a naju je že prvo popoldne zmotil telefonski zvonec. Na drugi strani pa znani glas: “Alo, Didi. Où Špela, Andrej maintenant? Kje Špela, Andrej zdaj?” –”Maintenant plage Boujdour. Bateau. Zdaj plaža Boujdour. Ladja.” – “Didi deux jours Dakhla. Didi čez dva dni v Dakhlo.” – “Moro, Špela deux jours Laayoune. Où Didi maintenant? Moro, Špela čez dva dni v Laayounu. Kje Didi zdaj?” – “Laayoune” – “Ok. Moro, Špela Laayoune maintenant. Ok. Moro, Špela v Laayoune zdaj.” Očitno je med nami močna telepatija, saj smo se kljub morda nasprotnemu vtisu, ki ga daje tale transkripcija našega telefonskega pogovora, o vsem nujnem naravnost odlično sporazumeli.

Naslednjega dne sva bila že v Laayounu, na kosilu pri Didijevi familiji, kjer sva še zdaj. Čez enih pet dni sva sicer poštekala, da to sploh ni Didijeva familija ampak familija dobrih Didijevih prijateljev. Ampak, saj je vseeno, ker zdaj sva familija postala tudi sama… Bilo je kar veliko odraslih in otrok, vsi sami sorodniki, bratje in sestre, tako da se je bilo težko znajti glede tega, kdo zdaj v tej hiši živi in kdo ne. Bratje, Ali Baba, katerega pravo ime pozna le njegova mati, Murat, ki mu je ravno tako ime drugače in Salek, imajo namreč še pet bratov in poleg sestre Fatume, za katero pravijo, da je srce hiše, še dve sestri. In vsi ti s svojimi otroki prihajajo vsakodnevno na obisk. Da o sosedih ne govorimo. No, s tremi sinovi in hčerko živi tudi mati Kulsum, torej Um Kulsum, ki je res prava kraljica družine in se ji vsi klanjajo, tako kot se tukaj pač klanjajo starejšim, sploh pa materam in očetom. Midva z Morotom se je pa kar malo bojiva. Jaz sem jo npr. po nekaj dneh iz strahospoštovanja pričela v pozdrav poljubljati na teme, tako kot to počnejo njeni sinovi. Glede na to, da sem ženska, bi bilo verjetno bolje, če bi svoje spoštovanje pokazala kako drugače, a moja vloga v tej hiši je nekako nekonvencionalna: kuham ne, ker to počne Fatuma. In to dobro. Saharskega čaja ne pripravljam, ker to mora nekdo, ki zna. Pospravljam, razen za sabo in z mize, ne, ker to ni moja hiša. Potem, kar se tukaj zdi zelo čudno je, da za svojega psa skrbim kot za otroka, otrok pa nimam, čeprav sem kao poročena. In naposled, ker ne znam kaj dosti hasanije, se z ženskami niti ne morem kaj dosti pomeniti, zaradi česar sem stalno v moški družbi. Kjer se stalno hecamo. Fantje so me naprimer naučili “A salan teju? A bomo pripravili čaj?” Nakar moraš odgovoriti: “Talal magreš,” kar pomeni, “ja, pripravi oglje, pa ga bomo pripravili”. Nekaj takega. In potem se vsi “ho ho in ha ha.”

Kar hočem povedati je, da pravzaprav nikogar ne moti, da se družim z moškimi in ne z ženskami in da jem za mizo in v sobi z moškimi in ne z ženskami in da hodim ven urejat vizo in pomagat štrihat in šeraufat kamion in da tapkam po računalniku, namesto da bi kuhala in pospravljala. Samo Moro nosi majico z napisom “Housewife under construction,” kar, če ni to zaradi tega, ker mu je zmanjkalo T-shirtov, namiguje na to, da mu nekaj ni prav. “Pa sej sem rekla, da rada kuham samo takrat, ko mi paše in ne vsak dan! In da raje kot to, vozim avto!”

Fantje so moj nekonvencionalni položaj legitimirali tako, da so me proglasili za sestro. Kar pomeni, da sem lahko z njimi kolikor hočem in delam vse, kar počnejo fantje. Npr. hodim v Saharo. No, tako je bilo mišljeno v izhodišču. Potem pa je prišel na obisk Didijev petletni sin Sidati in med večerjo prijavil, da kaj delam za mizo: “A si mogoče moški? Pejt v drugo sobo h ženskam!” – A?!!!!” Hvala bogu je Ali Baba rekel, da to pa ne, da Ptejla jé s fanti. Ja, pozabila sem, da so mi bratje dali tudi saharsko ime: Ptejla. Ampak, odkar sem bila proglašena za sestro, so se stvari začele potihem in zahrbtno spreminjati. Zadnjič sem naprimer do kakšnih pol treh zjutraj v bližnjem internetu rihtala tale blog in ko sem prišla domov, so me vsi, z Didijem na čelu, začeli zasliševati, kje sem bila. In potem: “Mau zejna Špela. Grda Špela. Se sama potika naokoli ponoči.” Vse to kao v hecu, seveda. Ampak saj vemo, kako gre to s hecom…

Potem so začeli s tem, da kje se to Moro cele dneve potepa. Da kao barva kamion, ampak, saj kamion barva maler, kaj ima še on tam za početi. In potem se je Moro, enkrat, ko spet ni prišel domov na kosilo, neslavno zarekel, da je spoznal Berberko s štirimi otroki in brez moža, ki mu ni hotela računati kave in palačinke in harire in od takrat naprej nimam več miru. Moji bratje stalno namigujejo, da se Moro v resnici ne mudi pri kamionu in da se z Berberko Žma (= Zvezda) sprehaja po Skikimi (= Čopova ali kaka Stara Ljubljana), da je pri njej in da mu z ljubeznijo pripravlja čaj in tažin. In da kaj bom naredila? Da naj grem, malo prekontrolirat tole delo pri kamionu. In da kaj se to pravi, da bo Moro nesel tisti Berberki kar dvajset litrov olja? Dvajset! Moro je namreč povedal tudi, da nama Žma nikoli noče računati in da ji je treba nekako povrniti. No, bratom je v spominu ostala samo tista prva zgodba, ki je bila povedana v prvi osebi ednine “mi ni hotela računati…” Hja, tile bratci. Pravi šejtan, ko te takole začnejo paziti: ženska čast je čast družine, zato jo je treba varovati kot punčico svojega očesa. Res je, da samo za hec, ampak. (Ne ne ne, na fotki ni Žma ampak Fatuma)

In če smo že pri hecu: včeraj je moj dragi bratec Ali Baba prijavil, da bomo šli lovit ribe. In da bomo Ptejlo pustili doma, ker to ni za ženske. Kao v hecu. Ali pa je bilo to maščevanje, ker se mi z bratci ne da gledati Evropskega prvenstva v fuzbalu? Moro ga je pa vzel zares: “Ne ne, Špela gre z nami, sej ona je itak napol moški.” Zdaj sem malo zmedena, ker več ne vem, kaj je za hec, kaj pa zares. A to je bil komplimet al kuga?! Menda se že skozi sprehajamo po robu: kako daleč spustiti štirk, na katerega je pripeta Emancipacija? Ker vse skupaj res nima nobene zveze z islamom.

No, moram priznati, da je Um Kulsum, ki je zelo verna in se, ker je to haram, tudi ni hotela slikati, kar se tiče islama, pri Pacotu pošteno zamižala. Če se ne motim, v muslimansko hišo pes ne sme. Vsaj tako pravijo nekateri muslimani. Kako je že rekla Fata z Jesenic? “K tistemu, ki ima doma psa, ne bo ramadana.” Ko je zagledala Pacota, ki je veselo mahal z repom, češ, “jupi spet ena teta v saharski tančici, ki tako fino plahuta”, je kar malo pisano pogledala, potem pa pokazala z roko na teraso, kjer so že njene tri koze. Tako da je zdaj, razen kadar se Paco sprehodi po stopnicah na ulico ali povzpne po njih nazaj v svojo rezidenco, vse halal. Le še Salek se ob pogledu na hrano, ki jo nosim Pacotu malo zares, malo pa za hec, zgraža: “Aj aj ja. A to je za Mavretanca? Afričani stradajo, on pa kar sardine! Nisem videl še tako razvajenega psa, razen v reklami na televiziji. Kakšen srečko je Paco!”

Kljub hecu pa je res predvsem to, da smo si kar zelo všeč in da bo današnje slovo težko. Odhajava proti Tiznitu. Moro spet leti v Ezlovenijo, po dveh letih mu pride na obisk sestrica iz Amerikau, jaz pa bom medtem bejbisitala Pacota in študirala Berbere.

Ampak, če ne prej, se oktobra vrneva. Ker smo se z Didijem in Muratom zmenili, da eno skupino Ezlovencev odpeljemo v Saharo. Da naredimo eno nepozabno turo po najbolj redko poseljeni deželi na svetu. Se že veselim!

Contact

Andrej Morović
andrej.morovic[add]gmail.com
Špela Kalčić
spela.kalcic[add]gmail.com
---------------------------------- Address: W Africa P.O.B, n.n.

Authors

Archives

Recent Comments

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.