Tag Archive

Županja

Županja mesta madam Rokia Bargach pravi, da je zaradi nekontroliranega priseljevanja populacijo Agadeza težko določiti. Uradna ocena sto tisoč prebivalcev je bistveno prenizka. Glavni problem mesta je neobstoječa kanalizacija. Ljudje še vedno zlivajo pomije na ulico in odmetavajo smeti. Tisti, ki imajo greznico, najemajo nedoletne fantiče, da jim v zavetju noči z vedri skipajo gnojnico. To je ceneje, kot najeti specialni tovornjak, ki greznice prazni mehansko in ki ga je mestni upravi prav v ta namen donirala italijanska Savona. Vendar šofer kamiona in njegovi pomočniki morajo od nečesa živeti. Tudi nafto je treba plačati. Pa vzdrževanje kamiona. To ni kot v Savoni.

Zaenkrat so ulice Agadeza ponoči še vedno podobne srednjeveškemu Parizu, samo da manjkajo tlakovci. To se ureja. Problem pitne vode je pereč samo ponekod. Ko bo končan še en vodni zbiralnik, bo tudi to rešeno. Elektrifikacija napreduje z velikimi koraki. Satelitski internet je že tretje leto onlajn. Če včasih ne dela ali pa ni dovolj hiter, je to zato, ker se preveč uporabnikov obeša na linijo. Županja Rokia Bargach je dostojanstvena, hitra in odrezava. Vzravnano sedi za veliko mizo v svoji pisarni. Njene obleke so škrobljene, stolčene in zglajene, da se lesketajo in šuštijo, ko se premika. Premika pa se ne preveč, ker se to za osebo njene stature in ranga pač ne spodobi. Ko se k njej šepetaje sklanjajo svetovalci in asistenti, samo na kratko pokima, ali pa še to ne. V vsakem primeru pa strogo gleda. O sebi govori v tretji osebi.

Županja živi naporno življenje matere, žene in funkcionarke. Da je lahko kos vsem obveznostim, mora biti zelo dobro organizirana. In vedno vsaj en korak pred dogodki. Brez pardona, ko njeno pisarno zaliva stalen dotok bolj ali manj pomembnih ljudi, ki bi hoteli to ali ono. In ne vsi z dobrimi razlogi. So tudi taki, ki razlogov sploh nimajo, pravi županja, ki striktno nasprotuje ilegalnim migracijam, korupciji in sploh vsemu, kar ni dovoljeno.

Fatma

Fatma Amani je predvsem izredno sramežljiva in zadržana, vsaj do neznancev z drugega kontinenta in nasprotnega spola. Njen okrogli, perfektno skladni obraz milih potez je barve mlečne čokolade. Tudi njeni gibi so mili, mimika in brezhibno urejena zunanjost pa pričata o tem, da je dobro vzgojena. Lepo je oblečena in ima več kot solidno službo svetovalke v prodajalni mobilnih telefonov. Pri seriozni firmi Celltel. Čeprav tehnika ni njena najmočnejša stran, ji gre delo dobro od rok. Stranke se rade pustijo prepričati, da jim je ravno ta model telefona pisan na kožo, saj je mobilnik mnogo več kot zgolj sredstvo za neposredno komuniciranje na daljavo. Mobilnik je odraz tvoje osebnosti, pravi Fatma. Velik in bleščeč z velikim zaslonom je denimo za uspešne moške, majhen, ki se zapre na preklop, pa je bolj primeren za ženske. Zlat je za črnke, srebrn je za bele Tuarege, oranžen je za mlade moške, kovinsko rdeč za dekleta. Pomembni so impulzi, ki jih nikoli ne sme zmanjkati.

Pomembne so tudi melodije, da ima mobilnik čimveč prostora za melodije, pa da si jih lahko po lastni meri naložiš z interneta. Če pridejo zraven še slušalke, toliko bolje. V tem primeru je cena seveda nekoliko višja. In če telefon govori, tudi ne škodi. Agadežani in Nigerčani nasploh dajo veliko na svoj izgled, Fatma jim tu lahko kompetentno svetuje. Tudi onkraj strogo telefonske tematike. Fatma bi lahko bila stilistka ali pa izvedenka za lifestyle, če bi živela v kakem Milanu. V Agadezu so možnosti zaposlitve za žensko precej omejene. Lahko se zaposli kot tajnica v kaki pisarni ali kot prodajalka v trgovini. Lahko dela tudi kot natakarica v baru, ampak to ni spodobno. V Niameyu je več možnosti za delo. Kljub temu bo Fatma ostala v Agadezu, ker se bo tu poročila. Stežka prizna, da zaročenca že ima in da ga je sama izbrala. Take stvari je treba držati zase, če se le da. Nima smisla izzivati srečo. Prepričana je, da bo tudi po po poroki še naprej delala. Ko bo inšala postala mati, ji bo pri vzgoji otrok pomagalo dekle iz revne družine. Teh v Agadezu ne manjka.

Malo pa se bo moral tudi soprog potruditi.