Tag Archive

Mimo dejstva, da se niti slučajno ne izplača več, je butična prodaja avtomobila v Bamaku in verjetno v Maliju nasploh silno preprosta: prideš, se pokažeš in vzameš, kar ti ponudijo v prvih treh dneh, saj v naslednjih dneh in tednih, ne bo nič bolje. Z dr. Špelo, alias “madame tranquille” sva dala to šolo temeljito skozi in bila po dobrem mesecu sila presrečna, da sva pristala na ponudbi prvih treh dni, pri zrelaksiranem posredniku, ki se je takrat Špelini ceni samo milo nasmehnil in ji tudi podelil zgoraj navedeni alias. Mene osebno je strašno veselilo, da je Yota šla v roke trgovca iz In Halila, najbolj razvpitega švercerskega gnezda v Sahari, mesteca, ki ga boste zaman iskali na zemljevidu ali na specialki. Jasno je bilo, da je uspeh treba ustrezno proslaviti. Ker alkohol v Bamaku tudi med ramadanom in delovniki teče v potokih, kulinarična ponudba pa je prejkone cile-mile, je bila naravna izbira potovanje. Potovanje znotraj potovanja, babuška trip. In ko smo bili že pri klišejih, kam drugam kot v Timbuktu ali Tbtoo za posvečene, seveda. Moja multipanožno nadarjena babuška je v temeljno premiso kajpak brž vtkala še quality time nadgradnjo: bo Tbtoo in prav tam bo tudi poroka. Zdaj, ko smo premožni. Za nameček je prišlo še nekaj tajnih nalog, o katerih pa iz razumljivih razlogov niti ne zinem. Ne da bi dlakocepil, a kot srečni recipient sem bil v vse te skrivnosti pomanjkljivo vpeljan. Časa je bilo devet dni, razdalje je naneslo slabega jurčka v eno smer. Ne ravno najin običajni stil potovanja. Kljub temu in dasiravno sva se podajala direkt v najbolj razhajcano pečico (pisal se je začetek avgusta leta 2011), sem bil vesel evakuacije iz monoksidno dimljenega bamaškega bograča.

Če odmislim neskončne ravnice puhtečega zelenja, ki se fanatično oklepajo lateritne podlage in se mečejo bogovom pod kikle ter deželo Dogonov v daljavi desno, je bil prvi omembe vreden natur-fenomen falaise de Douentza (slika je in ni simbolična). Mimo nje zahodne špice se popotnik mora izmuzniti, ko fletno asfaltno cesto zamenja za spočetka spodbudno pisto, ki naj bi vodila do legendarnega Tbtooja. Tam za falaise de Dountza živijo bojda znameniti malijski pritlikavi sloni in vseh sort druge zveri. Tam so seveda tudi drevesa in bilke, predvsem na vrhuncu deževne dobe. Zveri se niso prikazale. Tudi Alkajda se je diskretno držala ob strani. Mir v senci trojčka krepkih akacij je izgubljal bitko z gluhim piskanjem v ušesih, dolgo v noč. Zato pa nas je (poleg mladoporočencev aspirantov je tu, ne pozabimo, še vrli dog Paco) naslednjega jutra kmalu po polnozrnatem zajtrku ošamarila ena tistih sahelskih neviht, ki nam jih na Zemljo pošiljata bogova Evo Lucy in Eva Morales, v spomin in opomin.

V zemljo vkopano tisočletno ognjišče je odpihnilo kot smet. Držal sem se za hlačni razporek, da mi ne odnese okrasa in embalaže, dr. Špila se je umno zvila v klobčič, sicer bi postala vremenski balon, dog Paco pa rep med noge. Ker je šlo za zahrbtno, oziroma krmno ujmo, smo brez cincanja pognali Fatmana in se s krizno spodrecanim jadrovjem pustili gnati na sever. Ruski brisalci na stisnjen zrak so hropli in izgubljali bitko s pljuski rdečega burkinca, ki se je mešal z rumenim gvinejcem. Ni bilo druge, kot da maltene soproga periodično kar v poročni obleki in manualno priskoči na pomoč.

Ne bom trdil, da se nisem naslajal, a bil je to blažev žegen. Ob manjši zavzetosti bi nam ostala prihranjena vizura prafaktorsko razstreljenega, v žlici vode utopljenega alkajdovskega fićota

ali pa kolovoza, ki je mutiral v Rdečo reko samo zato, da bi ga bodo kaj kmalu Kitajci lahko asfaltirali.

Na spolzkih klancih in pod njimi so se kot obstreljena goved valjala vsega sita tovorna vozila,

iz šopov mastne kamelje trave so špegale dalmatinske klape v zagorskih minikah iz katerih so štrlele rdeče-bele kravate in ob našem križevem potu provokativno nastavljale jumbo plakate z naslovi svojih uspešnic.Čiribiribella Mare moja v tehno izvedbi in take.

Čisti frik šou in ko nam je iz enega od pritokov misterioznega Nigra v fris zarezgetala še fregata mengeške mornarice,

smo široko zevajočih čeljusti obtičali na klančku s pogledom na terminalni Karmagedon.

Roke gigantskih robotov, ki nekontrolirano opletajo tjavendan, krepko obarvani avatarji, ki kot zaplinjene mravlje bežijo na vse strani, nasedla vesoljska plovila, kamioni, vkopani kot da bo jutri konec sveta in vsa tista kitajska roba, razložena v vlažnem obrežnem pesku. Disneyland? In midva brez karte. Strogi možaki so nas splašili na nekakšn železno platformo, ki naj bi nas žejne popeljala čez podivjani Niger, mimo hipopotamov in animiranih Lacoste logotipov v king-kong izvedbi. Sem imel svoje dvome. A tudi slabe karte, da bi zaščitil sebe, žensko in psa. Namesto v pesek, sem glavo zakopal v ogledalo in se goloboko zamislil:

Je to to? Rezultat polstoletnih naprezanj: režanje umetnega zobovja, senegalske raybanke, pa burka okrog štrlečih in vnetih ušes? Is this my beautiful life? To je torej ta Fejsbuk. Žalostno. Dr. Špila se ni pustila motiti. Ukleščenega v napoleonski prijem me je odvedla najprej v sveti hram, ki je še najbolj spominjal na trk tovarne smodnika KIK Kamnik in tovarne zobotrebcev Fu Jian Fang Yuan Zhu Zhi Pin Chang (beta verzija).

Tam sem dahnil svoj DA, ki v lokalnem jeziku pomeni, da se odpoveduješ vsem materialnim dobrinam, kakor tudi morebitnim avtorskim pravicam na tem planetu in v tem življenju v korist lokalnega farovža. Ko je napočil njen hip, je pragmatično spretnejša dr. Špila nekaj nerazumljivega zamrmrala in po grško prikimala. Še bolj pragmatični svečenik ni nič dlakocepil, saj je zmotno menil, da se vse, kar je vrednega, itak nahaja pri meni. Ko sva smela stopiti na ulico, naju niso pričakali konfeti, temveč 48 stopinj in redka publika, ki naju je gledala zelo zviška.

Pa nekaj rdečega ji je mezelo iz ust. Majkumu, če ni šlo za Alkajkrneki. Poševnooki, kosmati Krkejalkajkej. Bilo je to točno pred matičnim uradom, kjer naj bi popedenela še civilca. Če je tako že zunajo, kako bo šele notri? Napol soprogi je nekako uplahnil elan, jaz pa, ki vsaj enkrat ta dan nisem želel biti rit, sem se samo spravljivo odhrkal:

»Z zakonom se morebiti res ne kaže igrati.«