You are currently browsing the tag archive for the 'Dakhla' tag.
Vedno sem sanjal, da bom tako kot Mesna Milek nekega dne slonel na kamniti okenski polici vile nad amalfitanskim zalivom in puhal v nebo čeleste dim kubanske Cohibe. Zgodilo se mi je isto kot Eriku Satieju: čakaš, čakaš, pa nič. Tako torej ždim kot zapuščena mamka iz doma obnemoglih Tabor na božični dan in svetoboljno zrem v daljavo.
Ah Lepa Vida, kdaj bova spet odjadrala v Aleksandrijo? Ti in jaz, sama? Vsak dan te čakam in sa čežnjom zrem za južni kanton, od koder pa prihajajo samo premraženi senegalski migranti v mavretanskih pirogah.
Tiste strije na pleksiglasu: sve su to moje suze. Zrem do poznega večer, ko se ocean sprevrže v reklamo za Silverado (Eldorado je na vrsti od junija naprej).
Te dni je huda plima. Plimovanja so hudo komplicirana stvar. Že leta študiram knjižico »A Sailor’s Guide to Wind, Waves and Tides«, pa še ne bi mogel trditi, da sem zadevi prišel do dna. V laguni Dakhla se stvar dodatno zakomplicira zaradi lokalnih, se pravi lagunarnih specifik. Kakorkoli, malo je navalila ta plima.
Orson je za vsak slučaj zavihal krinolino.
Pa v kolena je rahlo mehek ratal, z vsega 0.9 bara v pnevmatikah
je prav po jehovsko redi za šprint na vrh hriba, če se tisto, na kar vsi pošteni ljudje čakamo že odkar vemo zase, pripeti prav danes. Orson je redi, jaz pa zamišljeno zrem v čudeže narave
in čakam, da šakalji par počisti ostanke moje večerje. Danes se mi prav ne da pomivat. Tudi zob si ne bom umil. Eto.
Zadnjič sem od enih zafnanih Angležev dobil v dar kaviar. (»Sva razmišljala, kaj naj ti podariva, ko si tak gurman, pa sva našla samo tale kaviar.«)
Dobro, podarjenim jajcem se ne gleda v zobe, ampak tekst na pokrovčku se pa vseeno lahko prebere in na njem je lepo pisalo Kaviar Made in Denmark, brendnejm je bil pa Kaviart. Ja super, in okus je bil še bolj puhel od imena. Ništa. Majkemi, da je bil en dan star subvencionirani maroški hlebček od vojaškega peka precej bolj aromatičen od tega danskega firlefanca. A potepuški psi lačni. Pa sem jim lepo nasul celo dozo kaviarta na tla. In kaj mislite, da se ga je kdo dotaknil? Nihče. Niti vnučki, niti mladiči, niti ofucana in zlajdrana stara fuksa mati, ki je bila že spet breja. Celo pregovorno garaške in neizbirčne mravlje so se danskega šmira nekam na široko izogibale.
Toliko o Angležih in danskem kaviarju.
Sicer pa živim sanje. Dakhla z okolico je čudovita, muhe so na dopustu v Nemčiji, v laguni vlada zatišje, naphano z optimizem špendirajočim melaninom. Yuhu. Ribe se mečejo iz vode in vsak špljas je jasno slišen, ptiči nažigajo, da je veselje, flamingi veselo brundajo in s kljuni žokljajo po sipkem blatu, stotine rdečih rakov se ob oseki gre svojo plesno masovko. Ostrige so, ribe mi nosijo moji prvi sosedje – 2 km down the beach, kot se temu reče – ker enostavno ne vejo kam z njimi. Hja, lajf je gut, še posebej, ker je dokaj blizu en fajni tuš s toplo mineralno vodo v neomejenih količinah
in z izrazitim umetniškim štihom.
Sicer sem stacioniran na drugi strani Bele sipine. Ta je paradoks. Namreč sipine v obliki lunce so po definiciji potujoče sipine, tale pa ne samo, da ni potujoča, temveč je parkirana sredi morja! Baje edinstvena reč na svetu.
In ker do nje vodi zelo zelo vigi-vagi pista (bravo Orson care!), niti slučajno ni nobene gneče. Samo ko je izrazita plima in če je veter ugoden, se prikadi kak kajter ali pa (še bolj redko) surfer.
Veter je zadnje tedne res hecen: večni pasati so izginili kot kafra, zvečer in zjutraj je bonaca, čez dan se dvigne zmorec, oziroma maestral, ki je tukaj pravi južnjak, ponoči pa brije lagan burinček, ki je – logično- severnjak. Vmes pa se lenobno pripelje kakšen vatel meglene vate.
Res, vreme za izležavanje na palubi kake jahte, v režiji Burin Yacht Kluba.
In ker je te dni, ko je bibavična amplituda poudarjeno velika, poleg rib na pladnju morje divjih ostrig, ki so malo bolj resnega okusa od tistih gojenih, pa vongol in drugih, ekstravagantnejših školjk, nastopa fenom tega bloka dobro znani proteinski fenomen. Tako imenovani lattus majesticus:
Da ne rečem buzdovanus spuderaticus:
Sorči.
Recent Comments