You are currently browsing the tag archive for the ‘Dakhla’ tag.
Vedno sem sanjal, da bom tako kot Mesna Milek nekega dne slonel na kamniti okenski polici vile nad amalfitanskim zalivom in puhal v nebo čeleste dim kubanske Cohibe. Zgodilo se mi je isto kot Eriku Satieju: čakaš, čakaš, pa nič. Tako torej ždim kot zapuščena mamka iz doma obnemoglih Tabor na božični dan in svetoboljno zrem v daljavo.
Ah Lepa Vida, kdaj bova spet odjadrala v Aleksandrijo? Ti in jaz, sama? Vsak dan te čakam in sa čežnjom zrem za južni kanton, od koder pa prihajajo samo premraženi senegalski migranti v mavretanskih pirogah.
Tiste strije na pleksiglasu: sve su to moje suze. Zrem do poznega večer, ko se ocean sprevrže v reklamo za Silverado (Eldorado je na vrsti od junija naprej).
Te dni je huda plima. Plimovanja so hudo komplicirana stvar. Že leta študiram knjižico »A Sailor’s Guide to Wind, Waves and Tides«, pa še ne bi mogel trditi, da sem zadevi prišel do dna. V laguni Dakhla se stvar dodatno zakomplicira zaradi lokalnih, se pravi lagunarnih specifik. Kakorkoli, malo je navalila ta plima.
Orson je za vsak slučaj zavihal krinolino.
Pa v kolena je rahlo mehek ratal, z vsega 0.9 bara v pnevmatikah
je prav po jehovsko redi za šprint na vrh hriba, če se tisto, na kar vsi pošteni ljudje čakamo že odkar vemo zase, pripeti prav danes. Orson je redi, jaz pa zamišljeno zrem v čudeže narave
in čakam, da šakalji par počisti ostanke moje večerje. Danes se mi prav ne da pomivat. Tudi zob si ne bom umil. Eto.
Zadnjič sem od enih zafnanih Angležev dobil v dar kaviar. (»Sva razmišljala, kaj naj ti podariva, ko si tak gurman, pa sva našla samo tale kaviar.«)
Dobro, podarjenim jajcem se ne gleda v zobe, ampak tekst na pokrovčku se pa vseeno lahko prebere in na njem je lepo pisalo Kaviar Made in Denmark, brendnejm je bil pa Kaviart. Ja super, in okus je bil še bolj puhel od imena. Ništa. Majkemi, da je bil en dan star subvencionirani maroški hlebček od vojaškega peka precej bolj aromatičen od tega danskega firlefanca. A potepuški psi lačni. Pa sem jim lepo nasul celo dozo kaviarta na tla. In kaj mislite, da se ga je kdo dotaknil? Nihče. Niti vnučki, niti mladiči, niti ofucana in zlajdrana stara fuksa mati, ki je bila že spet breja. Celo pregovorno garaške in neizbirčne mravlje so se danskega šmira nekam na široko izogibale.
Toliko o Angležih in danskem kaviarju.
Sicer pa živim sanje. Dakhla z okolico je čudovita, muhe so na dopustu v Nemčiji, v laguni vlada zatišje, naphano z optimizem špendirajočim melaninom. Yuhu. Ribe se mečejo iz vode in vsak špljas je jasno slišen, ptiči nažigajo, da je veselje, flamingi veselo brundajo in s kljuni žokljajo po sipkem blatu, stotine rdečih rakov se ob oseki gre svojo plesno masovko. Ostrige so, ribe mi nosijo moji prvi sosedje – 2 km down the beach, kot se temu reče – ker enostavno ne vejo kam z njimi. Hja, lajf je gut, še posebej, ker je dokaj blizu en fajni tuš s toplo mineralno vodo v neomejenih količinah
in z izrazitim umetniškim štihom.
Sicer sem stacioniran na drugi strani Bele sipine. Ta je paradoks. Namreč sipine v obliki lunce so po definiciji potujoče sipine, tale pa ne samo, da ni potujoča, temveč je parkirana sredi morja! Baje edinstvena reč na svetu.
In ker do nje vodi zelo zelo vigi-vagi pista (bravo Orson care!), niti slučajno ni nobene gneče. Samo ko je izrazita plima in če je veter ugoden, se prikadi kak kajter ali pa (še bolj redko) surfer.
Veter je zadnje tedne res hecen: večni pasati so izginili kot kafra, zvečer in zjutraj je bonaca, čez dan se dvigne zmorec, oziroma maestral, ki je tukaj pravi južnjak, ponoči pa brije lagan burinček, ki je – logično- severnjak. Vmes pa se lenobno pripelje kakšen vatel meglene vate.
Res, vreme za izležavanje na palubi kake jahte, v režiji Burin Yacht Kluba.
In ker je te dni, ko je bibavična amplituda poudarjeno velika, poleg rib na pladnju morje divjih ostrig, ki so malo bolj resnega okusa od tistih gojenih, pa vongol in drugih, ekstravagantnejših školjk, nastopa fenom tega bloka dobro znani proteinski fenomen. Tako imenovani lattus majesticus:
Da ne rečem buzdovanus spuderaticus:
Sorči.
Resnica o Knežjem kamnu:
V skladu z našo tisočletno pomorsko tradicijo je posebna potapljaška enota Ministrstva za Kuro,
po dolgih letih napornih raziskav, ki so mestoma imele karakter čistega nacionalnega trilerja, odkrila pravo poreklo in korenine našega slavnega plemena. Torej, pozabite Kogošce in njihovo smešno sedalo! Pravi in edini avtentični Knežji kamen je mnogo, mnogo starejši. Pa tudi nahaja se ne v nekih sosednjih rovtah, temveč reci in piši na drugem kontinentu. Na mamici vseh kontinentov, na popku mame A-frke. Evo ga, pravi Knežji kamen, fosiliziran lipov čok,
iztrgan iz škrtih prsi pra-prazgodovine, natančneje iz železno-bakreno-žveplovega obdobja z elementi fosilnega.
Bodimo ponosni.
Bodimo štosni.
Bodimo znosni.
KALIMERO
Dakhla je eno tako zahojeno mestece. Kot recimo Tržič. Razlike so v detajlih: 75% ozemlja občine Tržič je v lasti korporacije RKC. V Dakhli nimajo te sreče. Zato pa imajo musliči vsaj cerkev.
Ki so jo za non plus ultra potegnili v višino, tako da se ogroženi verni katolik v svojem srcu lahko počuti vzvišenega vsaj, ko vstopi v božji hram. In poglejte samo, kako tista dva islamska fundamentalista v ospredju ležerno marširata mimo Jezus hlevčka, ki mimogrede stoji direkt poleg najbolj fensi hotela v Dakhli: Sahara Regency, štiri zvezdice.
Poleg je tudi park s tipičnimi muslimanskimi smrekami. To so Olof Palme.
Za vsak slučaj je tu tudi postajališče za taksije, če kak gorečnež na kolenih pridrajsa z Brezja, pa se mu zazdi, da je zdaj res že dovolj tega mučenja in pokore.
Zdaj se seveda zastavlja sledeče vprašanje: če imajo lahko netolerantni, nekultivirani musliči cerkev v neki provincialni vukojebini, kako to, da je vsaj prestolnica Zlovenije, ki je hkrati tudi prestolnica združene Evrope, nima?
Morda bi na to vprašanje lahko odgovoril Janez Haso:
»Halo Haso, jel’ se čujemo? Ajde diži mobi ciglu, jebotejanković, nemoj da glumiš krompirvahtarja.«
Za desert še tipičen primerek mohamedanske mozaične umetnosti.
Tudi tu brez evropske razvojne pomoči seveda ni šlo: pivo, vino, vodka, viski.
Pa še tipično prevozno sredstvo.
PS
Poleg cerkve, v katero zahojava vsak petek in svetek, je banka, na katere brankomatu po maši redno zmoliva en očenaš za gotovino v varžetu, v pobožni želji, da se nama prikaže Marija ali pa vsaj Bavčar. Enkrat sem parkiral vzvratno in BUM, sem spljaštil reklamni znak. Špela (muslimanka prava), je rekla »odmaglimo«, jaz pa sem se šel raje k poslovodji s pepelom posipat.
Ta se je malo nasmihal v brado in rekel »makejnž muškila, no problem«.
Zdaj si pa predstavljajmo poslovodjo Nove Kreditne Manke v Tržiču, ki mu bradati (ali pa obriti) muslič poškoduje reklamni znak.
See what I mean?
PPS
Na današnji dan leta 1927 je Charles Lindbergh kot prvi človečnjak preletel Atlantik. Znani zlovenski poet Mohorowitz je pičlih 81 let kasneje oddal v tisk zbirko sonetov z naslovom »Progres«, arogantno misleč, da bo trpkim Zlovenkam krajšal urice na pljaži.
Mislim, pa ta tip se norčuje iz nas.
(Za Nino Zorec)
Evo mene. Pojma nimam o vsem tem, pa sem naredila mini raziskavo. Obenem pa še foto tečaj pod okriljem Freye in Marcka. Slednji je bil tudi glavni vir informacij za pričujoči post.
Nekateri pravijo, da je Dakhla raj za surfanje, deskanje in kajtanje. Marck veter in valove lovi že šestnajst let. Malo v Veliki Britaniji, malo na Kanarskih otokih, malo na Karibih, pa v ZDA, zdaj v Dakhli. Pravi, da so v Dakli skozi vse leto dobri pogoji za jadranje. Pozimi piha približno 50% vsega časa, z močjo 4 boforjev, 15 – 30 vozlov. Poleti so razmere idealne: piha 90 % časa, med 4 in 9 boforji, okoli 50 vozlov. Zjutraj piha močno, sredi dneva se veter nekoliko umiri, zvečer ponovno ojača, v času sončnega zahoda pa se ponovno umiri. Lokalni termalni veter piha praviloma s severa, sicer pa lahko pride s katerekoli smeri. Valovi gredo prečno na obalo, na val se vozi s severa, ta je dolg cca 250 metrov in lahko rotira na do 4 mestih (Hm, a to kaj pove?).
Skratka, kadar piha, je v Dakhli idealno za kajtanje in surfanje, kadar ni vetra, je še vedno fino za deskanje, saj je valov na pretek. Plimovanje znaša cca 2 metra, tok, ki prihaja s Kanarskih otokov, pa zna biti precej močan. Vse je odvisno od tega, kje se nahajaš. Voda ima trenutno cca 19 stopinj, pleti je topleje. Kakšnih morskih psov ni videti, sicer pa so v laguni delfini in roza flamingoti. Laguna je namreč nacionalni park…
Kraje, kjer se driča po vodi, bi lahko razdelili na tiste v laguni, kjer je voda super gladka, brez valov in kjer se zadržujejo predvsem kajtarji, ter na kraje na zunanji, atlantski strani polotoka. Tu je vedno precej valovito in tako primerno tako za deskarje, kot surferje in kajtarje po valovih. Gužve praktično ni, lahko si čisto sam ali v družbi, kakor komu drago. Laguna je velika cca 50 kvadratnih km, kajtarji trenutno izkoriščajo le 2 kilometra. Preostanek ostaja za raziskovanje, za kar pa je potrebno vozilo na štirikolesni pogon. Nina, “spotov za furat” je torej kolikor hočeš.
V laguni je pozimi največ 50 ljudi, na atlantski strani kakšnih 10. Poleti verjetno nekoliko več. Gre za mednarodno zasedbo med katero prevladujejo Francozi, Angleži, Nizozemci, Nemci, Španci, najdejo pa se tudi Maročani, Švicarji, Portugalci, Italijani in Američani…
V Dakhli so trije kampi, dva ob laguni (Dakhla Attitude & Auberge des nomades), eden na atlantski obali (Pat’s surf camp, tu se spoznajo tudi na ribolov…). Stanejo cca 30 dh na osebo (slabe 3 eure), malo več, če se najame šotor ali bungalov. Kampa ob laguni imata svoj servis in izposojevalnico opreme. Kdor želi se lahko nastani v hotelu v mestu. Soba s tušem stane cca 100 dh (cca 10 eur). Od mesta do krajev zločina je cca 10 minut vožnje z avtom.
V Dakhlo se lahko prileti s Kanarskih otokov (Las Palmas) ali iz Casablance. Povratna karta za notranji let Dakhla – Casablanca baje nanese 1200 Dh (cca 120 eur), lahko se leti tudi iz Marakeša ali Agadirja, kjer se najame avto in odpeljete do Dakhle. Avtobus v Dakhlo vozi vsak dan, stane cca 400 dh (cca 40 eur), iz Agadirja nekoliko manj, vožnja pa traja 24 ur iz Marakeša in 18 ur iz Agadirja.
Upam, da vse skupaj kaj pove. Če najdete kakšne napake ali neumnosti, ki se nanašajo na interpretacije podatkov o vetru in valovih, pa me prosim opozorite, da popravim…
Torej, tukaj se že dobrih deset dni ukvarjam s takšnimi in drugačnimi posebneži, ki so vsak na svoj način v Dakhli našli svoj prvi ali drugi dom. Meni se je Dakhla v srce enostavno usrala. Ker leži med Atlantikom in Saharo, ker se temperature celo leto gibljejo med 25 in 35 stopinj, ker je Daklha zbirališče najrazličnejših ljudi in ker kljub nerazrešenim socialnim trenjem med Maročani in Saharci v njej valuje izredno dobra vibra.
Foto: Freya Miller-McCall
Začnimo z Marckom, ki me je zadnje dni poučeval o kajtanju. Marck surfa že šestnajst let. Začel je v Wallesu, potem šel na Kanarske otoke, deset let preživel na Arubi, leto v ZDA in se na koncu vrnil v Anglijo, kjer se je poskušal ustaliti. Postati normalen človek, kot pravi. Pa ni šlo. Učiti ljudi surfati je bolj zanimivo kot jih učiti vožnje z avtomobilom. Tako je mislila tudi njegova nizozemska partnerica, ki ga je po tem, ko je videla, da hoče postati normalen, po sedmih letih zapustila. Marck se je še nekaj časa trudil, kot pravi, svoji družbi je hotel dati še eno možnost, potem pa ugotovil, da enostavno ne more živeti brez adrenalina. Kupil si je snow kite in začel frčati po gorah in sneženih pobočjih. Bilo je super, dokler si ni zlomil ključnice. Ker jih ima štirideset in nekaj, se kosti počasneje celijo. Moral si je najti nekaj z mehkejšim pristankom: surf kite se je zdel simpatičen nadomestek in začel je frčati po vodi. Prodal je stanovanje, kupil kombi in odpotoval na jug. Pred leti je bil svetovalec pri ameriški reviji American Surfer, ki je kasneje sicer propadla, a ob sodelovanju s priznanimi fotografi, se je naučil dobro fotografirati. Na poti je pričel delati na izpopolnjevanju svoje tehnike in sedaj turisti že kupujejo njegove fotografije. Gre za posebno sorto turistov: s svojim “teleskopom” strelja predvsem kajtarje, surferje in deskarja, ki se radi vidijo ovekovečeni v akciji. Marck bi rad živel le od fotografiranja. Začel je kot surfer, nekje na poti postal kajter, sedaj pa bi rad surferje in kajterje predvsem fotografiral. Dakhla je naprimer raj za lovce na veter in valove.
Foto: Freya Miller-McCall
Freya in Colin. Spoznala sta se na Barbadosu. Freya je bila tam na počitnicah, Karibec Colin pa na obisku pri družini. Freya je večino svojega življenja preživela v arabskem svetu. Njen oče je bil kapitan. Škotinja, rojena v Savdski Arabiji, je po zaslugi očetovega poklica obredla precejšen kos sveta in se pri osemnajstih za nekaj časa ustalila v Londonu. Colin, bivši tajni agent, ki je bil precej aktiven v antiteroristični panogi, je veliko časa preživel na Irskem in v Nemčiji. Enkrat ponoči je v Belfastu videl tipa, ki je ravno oropal banko. Ni ga zatožil, a so ga vseeno ujeli. No, tip je bil pretkan, se uspel rešiti iz zapora, na koncu pa državo še tožil za povzročene fizične in psihične muke. Verjetno ni treba dodajati, da je tožbo dobil… Čez nekaj časa ga je Colin srečal v nekem baru. Skupaj sta popila pivo, nakar je tip začel vedno bolj vztrajno navijati za to, da gresta na drink še kam drugam. Kmalu za tem je šel bar v zrak…
Freya in Colin sta torej v kratkih hlačah in t-shirtih na Barbadosu pljuckala pivo. Colin sam, Freya s prijateljicami. Opazil je napis na njeni majici, ki je izdajal, da punca jadra. Povabil jo je na ribolov. Dve jutri zapored ga je pustila zaman čakati. Prvo je pozabila, da ima uro potapljanja, drugo pa ni mogla vstati, ker se ga je prejšnji večer s prijatelji preveč napila. Tretje jutro je bilo uspešno, ker jo je Colin dal spat v sobo za goste v svoji hiši in jo imel pri roki, ko jo je bilo potrebno ob štirih zjutraj prebuditi.
Foto: Freya Miller-McCall
Čez petnajst mesecev je bilo na Barbadosu neko mega prvenstvo v ribolovu. Colin in prijatelji so v ekipi potrebovali še eno žensko. Bivši agent se je spomnil Freye, ki ji je takrat, pred dobrim letom, ribolov šel kar dobro od rok. Faks, po katerem jo je povabil, da se priključi ekipi, jo je ujel tik pred poroko. Njen fant je pri štiriintridesetih še vedno živel s svojo snobovsko materjo in ji izdal, da Freya želi prestaviti poroko, ker bi šla rada lovit ribe z nekimi tipi. Snobovka jo je poklicala na raport in ji pozno v noč prala možgane: “Če greš na Barbados, se poslovi od poroke z mojim sinom!” Freya je znorela, saj tip materi ni povedal, da gre za enkratno življenjsko priložnost, profesionalno zadevo in da je vse plačano. Snela je prstan in mu rekla: “Lej tole nič ne pomeni. Najbolje, da se poročiš s svojo mamo.”
Na poti na letališče si je nek model prav prijazno vzel življenje ravno pod kolesi njenega metroja. Ko je z zamudo prisopihala na letališče, vsa neprespana in v podočnjakih do kolen, je po zvočnikih zaslišala svoje ime. Spet je zamujala, Colin pa se je bal, da bo spet zastonj čakal in jo po zvočnikih dal poklicati. V letalu se je ulegla čez tri sedeže in zaspala v njegovem naročju. Za nagrado za odpoved sedežu v prvem razredu je Colin dobil smrčečo štručko, ki je drnjohala, dokler po osmih urah niso pristali.
Kmalu za tem sta postala ljubimca. Nekaj mesecev se je Colin skrivnostno pojavljal in spet izginjal, dokler je na enem izmed nenapovedanih romantičnih izletov ni odpeljal v stanovanje v Nemčiji in jo vprašal, če bi ostala tam z njim. Naslednja leta sta po štiriindvajset ur na dan preživljale skupaj. Prvič sta bila nekaj dni narazen po treh letih. Zdaj se jima dogaja, da ju, kadar se ločita, vse boli. “Kot da bi ti manjkala polovica telesa”, pravi Freya. Zato, da bi bila stalno skupaj, jo je Collin zaposlil v svoji firmi. Kamor je šel on, je šla še ona. Veliko sta potovala. V njuni hiši na severu Nemčije sta preživela le po 2 tedna na leto. Preostanek leta se je sestavil iz prevoženih kilometrov, različnih mest in vedno novih hotelskih sob. Nekega dne je imel Colin vsega poln kufr in rekel: “To je to, greva na jug.”
Foto: Freya Miller-McCall
Prodala sta hišo, vse Collinove Porcheje in motorje in se odpeljala v Maroko in še naprej. Zdaj že tri leta živita v Dakhli. Sicer sta si kupila stanovanje, a večino leta preživita v nomadskem šotoru. Zimo v puščavi, poletje na obali. Freyino fotografiranje je iz otroškega hobija preraslo v profesionalnega. To pomeni, da izredno profesionalno fotografira kadar se ji zljubi in kar ji je všeč. Njena zbirka je polna vrhunskih športnih fotografij, pejsažev in portretov, v Dakhli pa so jo že pričeli najemati pri izdelavi hotelskih katalogov, plakatov na letnem festivalu in pri mestnem časopisu. Dober glas seže v deveto vas… Colin tu in tam s svojim športnim ribiškim čolnom, edinim te vrste v Dakhli, odpelje na ribolov kakšne turiste, predvsem pa izredno rad sodeluje pri urah angleške konverzacije na Tehniški fakulteti v Dakhli. Kadar je v elementu, Freyo potapka po ramenih in reče: “Dobro si naredila, ko si se upokojila z mano pri sedemindvajsetih.” No, njuna upokojitev niti slučajno ne pomeni brezdelja in preganjanja dolgega časa. Te dni se naprimer aktivno ukvarjata s problemom ilegalnega ribolova v laguni Dakhla, ki je naravni rezervat.
Foto: Freya Miller-McCall
Ibrahim je Saharec in profesor angleščine na tehniški fakulteti v Dakhli. V angleščini je napisan tudi njegov politično angažirani ljubezenski roman o življenju v Dakhli. Založnika zanj je našel v Južnoafriški republiki. Sam bog ve, kaj bo z njim, ko knjiga izide. Maroške oblasti prav gotovo ne bodo zadovoljne s politično “nekorektno” vsebino, ki elegantno in umetelno secira maroške kolonialne prežitke v Zahodni Sahari. Colin h Ibrahimu rad privleče kakega popotnika in z njim začini ure angleške konverzacije. “Where do you come from? Is Slovenia in Europe? How do you find Dakhla?” Večina bi jih rada v Evropo ali Kanado. Le peščica bi jih ostala v domovini. Marsikatero dekle bi se rado poročilo z Evropejcem. Zato, da bi se lažje upirale tradiciji. “Rada bi bila oblečena tako kot ti. In ruto rada nosim le, če se sama zanjo odločim. Zakaj nosim saharsko tančico, čeprav nisem Saharka? Ker imam saharske priijateljice in so mi všeč.” V razredu se študentje sicer jasno ločijo na Maročane in Saharce. Ponavadi sedijo ločeno, predvsem pa jih izdaja način komunikacije. Saharci so ponavadi bolj zadržani. Ko bodo končali fakulteto, bodo po vsej verjetnosti težje zaposljivi kot njihovi maroški sovrstniki. Maročani, lastniki večine podjetij, raje zaposlujejo Maročane. Pravijo, da so Saharci leni in da ne znajo delati. Ko se pogovarjamo o tem, kaj se komu zdi sveto, štiriindvajset študentov zedinjeno odgovarja, da sta sveta njihova religija in prerok Mohamed, da sta sveti mati in njihova družina. Le dva omenita glasbo in nekaj se jih sklicuje na svojo deželo. Glede tega, katera je ta sveta dežela, Maroko ali Zahodna Sahara, se ne izjasnijo. Colin po končani uri pripomni, da sta sveta svoboda govora in izbire. Sveta je pravica povedati, da si Saharec in da ne odobravaš maroške okupacije Zahodne Sahare, ali pa, da si Maročan in da te maroška okupacija bolj malo briga, ker si se v Zahodni Sahari rodil po tem, ko je Hasan drugi sem nagnal tvoje revne in obupane starše. Svoboda izbire se materializira v možnosti biti izbran na željeno delovno mesto na osnovi svojih kvalifikacij in ne porekla.
Zeliščarju je ime Mbark. Pozna vse žive rastline, kamnine, minerale in začimbe, pa še kaj. Dovolil mi je, da sem ga opazovala pri delu. Pravzaprav mi je tudi veliko pojasnjeval. Če je pozabil, sem ga pa sama spraševala. Njegov 12 letni sin Hasan je rekel, da moja vprašanja ne povzročajo mal à la tête, ker sem turistka. Zelo pomenljivo. No, Mbarku sem povedala, da bi nekaj o zeliščarstvu napisala za časopis in ni imel nič proti. Prvo lekcijo sva vzela pri vseh čudih: posušenih živalih in živalskih delih. Nojevo jajce iz leta 1975, posušena sova, gazelje in nojeve noge, posušeni kameleoni, želvji oklepi, kravji rogovi, natrgana LP plošča, golobja jajca in še kaj. Nojevo jajce je za reklamo, golobja jaca daš na utrujene oči, gazelje in nojeve tace ter želvji oklepi so za okras, pol se pa začne: LP plošča in kravji rog sta baje iz iste snovi, in če malo tega skupaj z nekimi minerali in začimbami vržeš na oglje, nastane dim, ki odžene glavobol. Baje. S kameleonom se izžene hudiča. Naprimer, če te vara žena, pa če ti mož skače čez plot. Najbolj zaleže če kameleona vržeš na oglje in se na dimu dobro prekadiš, ob tem pa zmoliš še kakšno suro. Če hočeš partnerja spomniti, da v spalnici ne opravlja svojih zakonskih dolžnosti, je najbolje, da mu v omakco podtakneš malo svežega kameleona. Ali pa želvje krvi. No, ljudje so prihajali zaradi takšnih in drugačnih težav, vsekakor pa so prednjačile tiste, ki sodijo v svet magije. Zaradi zdravstvenih težav je prišel le nek maldenič z glavobolom, ki se je počutil švohotnega in neka gospa, ki je hotela svojemu otroku zbiti temperaturo. Ostalo je bila kozmetika ali pa čisti hokus pokus. Zmes islama in tradicionalne medicine. Nekateri v to verjamejo. Rashid, ki sem ga spoznala v Nouadhibuju je ob gladenju fotografij in pojasnjevanju postopkov dejal, da vse to vidi prvič, ve pa, da ljudje to počnejo. In da zeliščarji na račun človeškega vražjeverja služijo mastne denarce. In kolikor sem se prepričala, je to čisto res. A je vseeno zanimivo. Ker ta hokus pokus marsikdaj deluje.
Predstavljam si, da zadeva deluje kot avtogeni trening. Če verjameš, stvar deluje. Tako preprosto je to. Nek čisto izobražen tip je rekel, da kadar klasični zdravnik ne pomaga, odide k zeliščarju, ki obvlada tradicionalno medicino. Pravi, da vedno pomaga, verjetno tudi zato, ker verjame, da bo pomagalo.
Nikakor pa si ne morem razložiti, kako je Mbarku uspelo sledeče: v plastični kozarec za shranjevanje zelišč, pašte ali podobnega da fotografijo človeka, ki je npr. pobegnil ženi, priloži suro, na kozarec pa pritrdi svečo, ki jo je z vrtničnim oljem popisal s kakšno suro. In moški naj bi prišel nazaj. Nekaj takega je izvedel s Saharko, ki si je želela, da bi jo njen mavretanski ljubimec po dveh letih končno zaprosil. Prvi dan sta prižgala tri sveče, drugi tri in tretjega dne eno. Tip je predlagal poroko že po šesti sveči! Kako je to mogoče? Saharka je tretjo svečo prišla prižgat vsa pražnje oblečena, z umetnimi kitkami in krono na glavi. Naslednjega dne naj bi se poročila in se je že pripravljala na veliki dan. Dvomim, da je Mbark poklical tipa in mu rekel, kaj je, a se boš kaj zmigal al kaj?
No, meni je šenkal neko korenino, ki naj jo cuzam, ima pa grenko sladek okus in nek prašek iz kumine in nekega lubja, ki naj bi pregnal mojo želodčno kislino. Tako zelo smrdi, da jo moram hraniti zunaj, v (celo)letni kuhinji.
Ja, res sva se načakala in zdaj sva že spet tu. V Dakhli. Tokrat v kampu malo izven mesta, kjer bom medtem, ko bo Moro v Nemčiji prebiral svoje literarne umetnije, lahko 14 dni občudovala radiatorje in čokoladke na deskarjih, srferjih in kajtarjih. No, upam, da se kdo od kod prikaže, da se ne bo preveč bohotila domišljija. Če se ne, bom pa kak znanstveni članek napisala, a ne. O tem, zakaj se pokrivajo Bošnjakinje, naprimer. Za pike, ki ne prinesejo ne projekta ne denarja… Nič bat, ne bo mi dolgčas. Čeprav še zdaj ne znam premaknit Orsona in tako nikamor ne morem. Razen s taksijem. Malo sem se zafrknila, ker nisem hodila v Orsonšolo: ode emancipacija. Moro je Orsona tako lepo zapakiral – kao zaščita pred vročino, da kakšne ilegalne ure vožnje skorajda ne pridejo v poštev. No, teoretično gledano bi lahko speljaja tudi z vsemi tistimi štrikci za obešat perilo vred, Orson to zmore, a zavezat vse skupaj nazaj bi bila cela štala. Nihče ne zna takih vozlov kot my captain Moro ;) Če bi mi ilegalna vožnja uspela ne da bi kaj zlomila ali bog ne daj, koga povozila, bi me pa vozli razkrinkali, a ne. No, bolj se bojim koga povoziti, kot biti ulovljena in flagranti, tako da my captain, srečno pot. Leila saida. Naj te ne skrbi. Ko se vrneš, bodo vse polosovine na mestu. In cele. Pa še šajbe bom spolirala.
Ja, res ne bi rada, da spet postane veren. Medtem ko sva čakala na DHL in usodni kos železa, je Moro postal veren. Saj ste videli da je molil. K zaščitniku pleha. Mislim pa, da se je naskrivaj tudi bičal. Nič kaj njemu podobno. No, jaz sem kljub vsemu uživala in se zaradi tega niti malo nisem počutila krivo.
Dneve sem si lajšala s tradicionalno medicino. Najprej sem se šla sprostit v hamam, ki se je nahajal 50 metrov naprej od Orsona. Ko sem šla spotoma kupit še šampon, sem se spoprijateljila še s sosedom zeliščarjem in vstopila v svet zdravja in magije. A vse lepo po vrsti.
Recent Comments