You are currently browsing the tag archive for the ‘biznis’ tag.
Oddali smo še en članek o muslimanih v Sloveniji. Za znanstvene pike.
Pa »prilagojeni projekt« mednarodnega raziskovalnega projekta, ki je bil v letu 2010 izbran med pet najboljših v Evropski uniji. Norveški in Danski partnerji so zviseli s strani svojih nacionalnih financerjev, ker ti niso zagotovili dovolj sredstev. Razpis Evropske znanstvene fundacije, ki je pogojeval sodelovanje najmanj treh mednarodnih projektnih partnerjev z individualnimi projekti kot integralnimi deli celotnega projekta sodelovanja, ni predvidel varnostnega mehanizma za primere, ko v finale pride po več kot en partner iz iste države. Danska in Norveška sta predvideli financiranje zgolj enega svojega kandidata. Finska pa treh. Kljub temu, da bi bil projekt izvedljiv tudi z zgolj dvema partnerjema in da denar je, so se Finci odločili, da svojega kandidata in s tem tudi slovenskega partnerja ne podprejo. Eno leto dela za nič: dve zahtevni prijavi in zagovarjanje projekta v finalu, za velikopotezen EU razpis, ki v resnici ne funkcionira. In že tretje leto zapored nateguje evropske raziskovalce zato, da lahko zaposluje armado birokratov, ki dela na prekladanju razpisne dokumentacije in koordinaciji členov razpisne mašinerije. Kakšna ironija: v iskanju zaposlitve, smo zaposlili tiste, ki naj bi nam delo dali. Mar ne bi bilo bolj pošteno, če bi ves ta denar, bojda namenjen znanosti, med raziskovalce zgolj razdelili? Zakaj ne bi financirali kak projekt več in kakega birokrata manj? Še tako slab projekt da menda ja kaj bolj oprijemljive rezultate kot administrativno delo, ki je samo sebi namen. Me pa skrbi, da je med birokrati vedno več znanstvenikov, ki v tej administrativni flajšmašini aktivno sodelujejo: hudičevi advokati so v zameno za redno plačo svojo dušo prodali sistemu, za katerega si sedaj zmišljujejo vedno nove in nove nemogoče pogoje in grenijo življenje svojim stanovskim kolegom. »Če meni ne znese naj še tebi ne! Ha!«
Slovenska Agencija za raziskovalno dejavnost ima glede opisanega absurda za razliko finske vsaj malo posluha: za (ne)uspešne finaliste (uspeh je tu res skrajno relativna stvar) je predvidela tolažilno nagrado v obliki skrajšanega programa: naredi isto, v krajšem času in za pol manj denarja. In čeprav partnerji ne bodo financirani, naj potrdijo svoje sodelovanje in navedejo svoje vire financiranja. Nekakšen Fran Levc je to, le da v obratnem smislu: če bo (ne)uspešnemu kandidatu uspelo dokazati, da tudi pod oteženimi pogoji lahko doseže vse osnovne cilje originalno zastavljenega projekta, je tolažilka njegova. Ne vem, podarjenemu konju se sicer ne gleda v zobe, pa vseeno… In kam zaboga gre preostali denar? Med Slovenci je že samo v drugi krog prilezel le ta en in edini projekt. Slovenija je razpisala financiranje zgolj enega projekta, v astronomski višini do 600.000 jevrčkov, ki jih glede na plačna pravila ARRS itak ne moreš porabiti, medtem ko so druge države dale po cca 250.000 na projekt. No, podarjenemu konju se ne gleda v zobe in enkrat za spremembo bom lepo ponižna in hvaležna za vsaj to možnost… 
Ponižna zato, ker se projekta neglede na vse resnično veselim. Še nič ni potrjeno, še vedno čakamo, pa vendarle, potihem se nadejamo na pozitiven odgovor. Za ta projekt sem naredila vse. Čisto vse, kar sem sploh lahko. Da bi ga obvarovala, sem celo dala odpoved. Ko je postalo jasno, da me inštitucija moje 45% zaposlitve (elegantna rešitev da se legalno izogneš neizplačevanju regresa!) namerava molzti kar na suho, sem bila prisiljena povleči konsekvence. Neprofesionalno vedenje projektne manadžerke mi je dalo pošteno misliti: »Kaj ta površna, nezanesljiva, manipulativna in arogantna oseba bo vodila administracijo mojega projekta? Ne hvala! Celo leto sem globoko dihala in z odgovori na mejle čakala po dve uri, včasih dneva, da me moja kolerična narava ne bi pokopala, a tokrat je šla predaleč. Nekompetenco, to še nekako preživim, a vmešavanje v dogovore za katere sploh ni pristojna in izsiljevanje z grožnjami o znižanju že tako prenizke plače, tega nikakor ne. »Cene raziskovalnih ur so na spletni strani ARRS, sej nisem neumnaaa!« Dejstvo je, da je inštitut z izplačevanjem prenizke plače in povračilom stroškov za mednarodne projektne prijave, ki so nastale izven plačanega delovnega časa, z mano zaslužil in vseeno v ključnem trenutku zanikal moj obstoj. »Ja, hvala, no!« Dovolj mi je tega družinskega biznisa, en higienski minimum profesionalnosti bi se pa le spodobil. 
In v takšnem je minilo 6 mesecev moje letošnje Afrike. EU in njena podanica Slovenija sta vzgojili še enega birokrata. Zdaj me recimo ni več strah sestaviti budget za milion in pol jevrčkov, na kar sem izredno ponosna. Nič lažjega! Oborožena s tem znanjem, stopam v svetlo prihodnost, ki se svetlika na koncu dooolgega tunela, medtem ko zamujam sladko-grenko sedanjost. Kot diabetik, ki ne sme sacher tortice… Prilagajanje projektne forme v nedogled, zanemarjanje vsebine, ki je vedno manj tisto, kar je bilo mišljeno v izhodišču, dokler se duševno povsem oropan ne »zbudiš« v Gvineji. Koliko zgodb sem izpustila na poti čez Zahodno Saharo, Mavretanijo in Mali! Zdaj vem, kaj so mislili s tistim konceptom »razčlovečenja človeka«, s katerim so posiljevali naše nedonošene šolske glave. To je, da ti izsesajo možgane, iztrgajo srce in te zaštihajo v drobovje pri še živi duši, ki tako ne ve, ali bi izdihnila ali pa še malo trepetala. Moja se še kar trese. V čakanju na projekt, ki se bo, če se bo, ko se bo, izvajal pod okriljem bolj korektno in profesionalno naravnane inštitucije. Upam. 
Antropologija je fajn, a je bolj svobodna zunaj akademskega sveta. Univerze in inštituti, ki promovirajo projektno delo, so v zadnjih nekaj letih ponotranjili jezik in mentaliteto korporativnega globalnega biznisa. Raziskovanje je tako postalo biznis. Projektno delo je biznis. In tak biznis se po moje ne splača. Leto in pol neplačanega managerskega dela za raziskovalno delo, ki bo trajalo dve leti? In kaj za tem? Vsekakor so v prednosti tisti, ki managersko delo jemljejo kot sestavni del igre. Meni gre slednje še kar od rok, a mi ne diši preveč. Morda bi bilo bolje, če bi se namesto s prijavami projektov aktivno ukvarjala z iskanjem mecena. Nekaj rednega mesečnega drobiža na računu bi zagotovilo psihofizično ravnovesje, odpravilo skrb in dalo krila pisanju. V svetu že obstaja sistem botrstva, posvojitve na daljavo. Zahodnjaki, ki želijo prispevati v dobrobit človeštva, mesečno odštejejo po 50 € za socialno ogroženega otroka doma ali v nerazvitem svetu, kar slednjemu omogoči šolanje in perspektive. Temu se reče pomoč v psihosocialno dobrobit otrok. Kaj če bi uvedli še pomoč v psihosocialno dobrobit za takšne neprilagojence sistema kakršna sem sama? Če bi se našlo nekaj posameznikov, ki bi mi mesečno nakazovali simbolno donacijo, bi se tudi moje perspektive spremenile. Ni hudič, da se ne bi nabralo dovolj za hrano in gorivo. V zameno bi sama bolj redno pisala. Sicer sčasoma hrana več ne bo potrebna, ker bo solarna joga pripeljala do tega, da bom živela le od sončne energije, tako kot gospod Hira Ratan Mantak, a japonske kamele kljub mojim prizadevanjem, moledovanjem in prepričevanjem, prisegajo na dizel. 
Sramota! Da sploh izustim kaj takega… Res? Vse je relativno. Med muslimani predstavlja sadaka, pomoč revnim, bolnim, starim, hendikepiranim in kako drugače nesposobnim, častno delo. Tudi v Gvineji. Tudi v Sloveniji. 
Vem, obljubljala sem antropologijo vsakdanjega življenja v Zahodni Afriki… No sej, to je to…
Skratka ja, takole se človek zarečenega kruha največ poje ali kako se že reče. »To be continued«, če se izvolim samocitirati in spomniti bralca na razpredanje misli v predhodnem postu, potem pa skoraj mesec dni nič. Ne bom pojasnjevala, da so bili vmes na delu spet »Bosanci«, torej stare teme o katerih je zaradi eksistence pač treba pisati, pa da je skoraj dokončan in precej špehat post s katerim sem bila kar zadovoljna, končal v elektronih že tako vročega ozračja mavretanskega Sahela po tem, ko sem z rahlo prekurjeno glavo odločila, da med ohlajevanjem Yotinega srca nadvse vestno shranim zadnjo verzijo vseh datotek z Eee PC-ja na zunanji disk. Za vsak slučaj.
Sledilo je kopiranje, pa brisanje, pa prestavljanje fajlov sem in tja. In verjetno kak trenutek nepozornosti s klikom na »Yes« ko je bilo zrihtano vse, kar se je zrihtati dalo. Ups. Moj lepo elaborirani umotvor z naslovom Popotniki z v domove predelanimi starimi kombiji, kamioni in avtobusi se je razblinil v nič, kar sem opazila šele danes, ko sem se končno rešila Bosancev 1 in Bosancev 2, zaradi katerih sem morala zadevo dati tik pred njenim dokončanjem na stran, in po tem, ko sem prispela v Mali, kjer pivo končno stane le 0,5l € namesto mavretanskih 5 €. Čisto zares. In tudi ko ga tako pošteno plačaš, še vedno ni legalno, četudi ga kupiš v legalni restavraciji eks-patriota, ki prepovedane substance nabavlja na ambasadi svoje velecenjene dežele. Hja, v Mavretaniji je skoraj vse mogoče ravno zaradi tega, ker je skoraj vse prepovedano. Kompleksna dežela mnogoterih obrazov, kontradikcij in ekstremov.
Priznam, tale pir mi glede na težko spoznanje res paše.
Še ena mavretanska modrost: na Zahodu se biznis dela tako, da vlagaš v povečevanje dobička. V Mavretaniji pa tako, da čim manj trošiš. Zanimivo, ne? Vedno in na vsakem koraku se je treba učiti. Seveda vedno kjer lahko, vlečem vzporednice s svojo situacijo: jaz vlagam veliko, dobim pa (zaenkrat) nič. Bosanci 1 so bili namreč za znanstvene pike, ki zadnje čase ne prinesejo ne kruha ne mleka, žal pa ne niti slave in so predpogoj da ostaneš v igri, kjer se pravila stalno menjajo, določajo pa jih sile nepotizma pri koritu.
Bosanci 2 pa za Geo, ki je ena redkih slovenskih revij, ki še kaj da, a niti slučajno ne tako kot v starih dobrih časih. Zatorej, kupite aprilsko Geo in se naslajajte nad mojim znojem, poljudnim povzetkom raziskovalnih naprezanj zadnjih deset let. Post, ki je bil napisan iz čistega užitka in zgolj z namenom zadovoljevanja lastnih duhovnih potreb, v obstoječem intelektualno-formalnem sistemu itak ne šteje.
Priznam, glede na absurdnost opisane situacije, postajam rahlo cinična.
Če potegnemo vzporednico z mavretansko situacijo, sem na slovenski sceni črna Sarakolle, s šolami in fakulteto, ki jo gore dole šeta naduvani za nič, polpismeni bele kave barve Maver, ki ga je tja nastavil stric od strica. Skrivnost ni v znanju, ključ do uspeha tiči v nategovanju. Kakor je povedal Malik, potomec črnega Mavra in senegalske Sarakolle, se v Mavretaniji z delom ne da ustvariti nič. Ima le tisti, ki krade, laže in ša kaj hujšega. Nekaj podobnega opažam tudi na slovenski znanstveni sceni.
Zato, da človek pride do raziskave, se mora pošteno poglobiti v čare birokracije, mesece in mesece študirati pravila in vse cake (kar je v bistvu delo nekoga drugega, ki je za to že plačan), dokler ne postane ekspert za nekaj, kar ga sploh ne zanima in je skoraj že pozabil, zakaj se je z vsem skupaj sploh pričel ukvarjati. In vsebina ekspertnega znanja je izključno v spoznanju, da so pravila postavljena tako, da Sarakolle, Peul, Malinke, Toucouleur ali Bambara vedno potegne kratko, medtem ko Mavr ostaja pri koritu. Na planetu Zemlja nič novega, torej.
Priznam, zaradi izbrisanega fajla sem še vedno jezna, a za napako lahko krivim le sebe samo. Kar je v bistvu dobro, ker to pomeni, da sem še vedno svobodna. Vse kar počnem, počnem po lastni volji, vse kar se mi dogaja, se mi dogaja, ker sama tako hočem in moje misli kreirajo mojo realnost. To je zakon kozmosa. Oooooom…
Ne, nikakor se ne pritožujem, povedati hočem le, da so razmere take, da človek še toliko pogosteje dela napake. In manj skrbno izbira svoje misli. Kot je rekel Malik, je še posebej v vročini treba ohraniti hladno glavo. Moja je bila v trenutku izbrisa podobna ekonom loncu v katerem pod pritiskom brbota čičerika.
A nič ne de, kot pravijo muslimani, se vse, kar se dogaja, dogaja po Božji volji, in morda je bil nehoteni izbris zgolj opozorilo na to, da bi bilo fino še kaj več povedati o krajih, ljudeh in dogodkih, ki sem jih v rigidnem zasledovanju klasifikacije sodobnih nomadov sprva nameravala preskočiti. Moje misli je tokrat namesto glave izbralo srce in jim prišepnilo, da se moram malo bolj prepustiti in malo manj gnati, kadar se stvari nočejo odvijati drugače kot počasi.
Priznam, ob tem spoznanju mi je postalo lažje.
Omar je bivši župan in svetnik občine El Argoub. Zdaj je še lastnik benzinske črpalke ob pusti in prašni zahodnosaharski glavni prometnici Maroko – Mavretanija.
Za njo se razprostira bela peskasta ravnina, ki se v horizontu stika z Atlantikom. Pod platojem se nahaja rajska plaža in na njej tri osamele hajme.
Rajska je tudi zato, ker se nahaja nasproti Dakhle, na drugi strani zaliva. The point: stran od mestnega vrveža – nikjer žive duše.
Lahko slišiš ribe, ki se pogovarjajo. “Uf, spet so eni Slovenclji prišli delat gužvo.” Jih je namreč kolikor hočeš. Colin sicer zatrjuje, da so jih Maročani že vse iztrebili in da je preveč ilegalnega ribolova, a nama za najino kosilo niti v vodo ni bilo treba. Fileje sva pobirala kar s plaže.
Nikjer nobenega kajtarja ali surferja, ki bi nič hudega slutečemu plavalcu stregel po življenju. Voda postane dokaj hitro globoka – idealka za nekaj metrov prsno, kravl, delfinčka, hrbtno in še kaj. Dno je peskasto, ergo, ob tauhanju tudi kaj vidiš. Npr. ribice ali človeške nogice.
Na plaži so rožice, take rdeče in mesnate.
Pa tudi železova ruda.
Obiskovalci se lahko pretvarjajo, da so spet v železni dobi in izdelujejo železov nakit, posodo ipd. V kateri lahko potem skuhajo takole kačo:
Mlada vipera. Samo kak meter in pol dolga. Ne, ni fotografirana z zumom. Moro je premagal svojo travmo iz otroštva in se ji približal. Ko je bil majhen, mu je bratranec na prsi zabrisal mrtvo kačo. Kača svoje otroške travme še ni spoznala, zato je bila povsem kul. Bilo bi nam ljubše, če bi bila malo manj sproščena. Če bi se nas bala kot hudič križa, al’ kako že pravijo naši v daljni tam domovini. Baje da je strupena. Ko odraste, postane debeluharca. Taka kot tiste na marakeški Jemaa El Fna s kakršnimi se slikajo turisti. Pravzaprav bi jo bila morala ujeti. Poznam Francozinjo, ki je za fotko z beštijo okoli vratu plačala 300 podurhanih (cca 30 jevrčkov). No, preden sem vključila biznis živec, je kača gologača izginila neznano kam. Še zdaj mi ni jasno, kako se je zašla na plaži. Prehranjuje se namreč s puščavskimi skakači. Ti so čez cesto, v smeri puščava naša pusta, vroča in gola, 1,5 km na vzhod, v notranjost dežele.
À propos železna doba: iz kačje kože bi lahko izdelovali tudi tangice. A morale bi biti fejst drage, a la Dolče in Zgarbana, Gušti ipd, da bi bilo kaj haska od te karo krpice. Sicer pa, kaj govorim, vipera je čisto fotogenična in bi nam živa verjetno prinesla več cvenka kot mrtva. Pa še manj krvavo bi bilo.
Medtem ko sem takole maštala o biznisu, se je Omar pridno učil angleščine. “How do you do? Welcome to my beach. Welcome to my restaurant. Welcome to my hayma. Would you like to have some tea?”
Omar ima namreč licenco za kamp. Enega namerava postaviti za restavracijo na črpalki, enega na plaži. Bi, pa ne ve, kako. Zato išče ljudi, ki znajo. Ne vem kako je Ibrahim – the pisatelj, prišel na idejo, da bi bila to midva. Omar naju je namreč že ob prihodu povabil na kosilo, potem pa predlagal, da pripeljeva turiste, od katerih dobiček si delimo fifti fifti. Malo se je tudi pozanimal, kaj sva po poklicu. Gospa dr. in gospod pisatelj še kar ustrezata. Može da prođe. “I feel like working with you.” Ampak zapletlo se je, ko sva povedala, da midva ne bi bila chasse à la touristes, lovca na turiste, ampak menedžerja. Vse bi zrihtala taku, da bi turisti prišli kar sami od sebe. Na poti v Nouadibou ali v Dakhlo bi se ustavili na kofe, potem pa pojedli še pedoče na buzaro ali ribce na žaru, konzervativci in tuji turisti pa pomazali kuskus ali tažin. Ko bi popili še milk šejk iz kameljega mleka ali sadno-zelenjavni sok iz Power juicerja, bi rekli, “Tlele je pa tko fino, da bomo še malo ostali”. In po dveh urah bi rekli, da bodo tukaj kar prespali. Naslednjega dne bi zagledali rajsko plažo, očiščeno ribje mrhovine, saj Paco kot potomec mavretanske ribičke preferira samopostrežno imenovano “Plaža”, ter se odločili za ekstenzivne in intenzivne počitnice “Chez Omar, Moro, Špela et Paco”. Plaža, hajma, mir, nabiranje školjk, dobra in zdrava hrana.
Ne bi blu slabu. Treba bi bilo samo prebarvati črpalko, ki sedaj zgleda res zapuščena. Npr., takole:
Tako, da te vizualno udari iz enolično bež puščave.
Pa urediti brezdušno restavracijo:
Npr. v stilu Mala šola:
Bine, a prideš pofarbat? Pri dekoraciji sem mislila tudi na Tatjano. Dobro ji gre tole malanje detaljev. Mislim, od kje ji živci?
Pa sobe bi bilo treba dodelat. Še posebej verando.
Npr. tako, kot so to naredili v Timiji, v Nigru.
Pa zrihtat toaletne prostore. Lahko v stilu chez Severine à Tikjikija…
V jamo med pumpo in cesto bi bilo treba kaj posaditi
ali pa postaviti.
Tako bi bili res originalni. Čisto nekaj novega v Zahodni Sahari.
In ko bi bil urejen tudi parking s senco,
bi zrihtali še kamp
s skupnim prostorom in kuhinjo:
Ter postavili hajme na plaži.
V razmikih najman dvajsetih metrov. Tako bi bila vsaka hajma svet z vso zasebnostjo zase.
V restavraciji bi uredili še oglasno desko s ponudbo. Npr. jadranje z mavretansko feluko
ali jahanje in molzenje kamel v okolici Imlilija.
Hoja po minah ni obvezna. Ogled puščavskih ribic in nomadov – može.
Ideje so kar švigale, bila so naju polna usta, pripravila sva fotografije vseh kampov in stavb, ki sva jih v zadnjih letih poškljocala na poti, Omarja pa so bile same oči. “Dobro, dam vama v najem.”
- “Kaj pa?”
- “Restavracijo in bodoči kamp vama dam v najem in naredita po svoje.”
- “Ah ne, midva nimava dovolj, da bi investirala. Midva imava le know how. Hou hou. Midva lahko ponudiva le znanje in delo.”
In tako se je ustavilo. Hvala bogu. Me je že skrbelo, kako bova kot gostilničarja še kdaj kaj napisala. Omar se je odločil, da naju pokliče, ko vse zgradi, do takrat pa bo zadevo fural sam. Ko sva povedala, da je treba najprej investirati, da bi lahko potem bajno služili, se mu je kar naenkrat zdelo, da naš biznis lahko še malo počaka. No, kar se naju tiče: pa saj ne bi bilo taku slabu. Restavracija s kampom na prašni puščavski cesti z bajnim neoporečnim zalivom nasproti Dakhle. Hmmm… Bi investicija morda zanimala Bavčarja? Na pomoč lahko priskoči tudi drugače. Midva, z izrednim smislom za poslovno, sva s seboj prinesla nekaj preostalih delnic Metelkove. Kajti pri Omarju bo kot na Metelkovi: orižinale, reciklirano, good biznis in tax free. Pravzaprav bo to nova Metelkova. Le da bo povsem legalna in požegnana s strani Združenih narodov, Kraljevine Maroko in Polisaria.
Postanite delničarji Nove Metelkove!
Recent Comments