You are currently browsing the tag archive for the ‘Banc d’Arguin’ tag.
Za Mavretanijo težko rečemo, da predstavlja popularno turistično destinacijo. Nemo valujoči ocean oranžnega peska ter skopo nametane skalne verige in prelomnice, ki skrivajo blede sledi paleolitskih kultur in oaze z nekvalitetnimi datlji, te dni ne predstavljajo greha vrednega cilja per se. Počitniška infrastruktura je preveč monokromna.
In predraga. Tudi če se naklonjeno prezre mizerno razmerje cena/kvaliteta storitev, človek v Mavretaniji za svoj cekin stežka dobi kaj spodobnega. Država je skrojena po meri tistih, ki jim denar pomeni le eno: ŠE. Ostali lahko privid znosnega blagostanja lovijo za rep z rigorozno disciplino in odrekanjem. Dogma brezkrajne ekonomske rasti v neprekinjenem brbotu investicij tu ni pognala korenin. Je pa Mavretanija v špici dežel, ki so iz pastoralizma skočile naravnost na surf post-kapitalizma. Nekaj desetletij nazaj smo z določenim zgražanjem govorili o ZR Nemčiji kot o »dvotretjinski družbi«, v kateri je ena tretjina državljanov vnaprej odpisanih. Danes smo odpisani praktično vsi. Tudi in še posebej v Mavretaniji. Podobnost med patriarhalno-sužnjelastniškimi družbami in svetilniki demokrizije je osupljiva. Povsod isti pritlehni supremacisti, zdolgočaseni komedijanti, ki zaverovani v svoje božje poslanstvo, držijo planet za ta sladke. Novo je le, da je moralno-etični alibi, s katerim je Zahod dokazoval svojo superiornost, dokončno šel rakom žvižgat. Razumniki tipa Bernard-Henri Levy ali Alan Dershowitz so slekli svoje humanistične tangice in brez sramu aplavdirajo orkestrom morije in destrukcije. Svet je spet postal binarna pušča mezdnikov in lastnikov. Mezdniki služimo centuriji iztirjenih bolnikov-lastnikov, vse drugo je francoska solata.
Mavretanija se lahko pobaha s tri četrt tisoč kilometrov dolgo plažo, ki jo kot klik prekinja luka prestolnice Nouakchott. Mesto je zgodba zase. Pol stoletja nazaj je bilo zgolj rob slane močvare, ki ga je pred poplavitvijo reševal ozek kordon priobalnih sipin. Danes flirta z dvema milijonoma prebivalcev, čeprav je kot list papirja na mirni gladini vode. Naj se Atlantik dvigne za meter in že ga ni več. Klima je zvečine neznosna. Prišlek mimogrede postane malaričen. Tudi direktno ob morju, kjer omehkuženi bledoličnik ekvilibrira na rezilu žiletke, med peščeno akupunkturo vrelih vzhodnikov ter kraljestvom morskih psov in tokov. Megastična plaža je vsako leto bolj nastlana s smetmi, skladno z napredovanjem odprtomorskih flot izbranih držav združene Evrope. Bežna inspekcija nesnage hitro izda provenienco plavajočih tovarn za predelavo ribjega fonda. Globalizacija gor ali dol. Tu sta še nacionalni park na skrajnem jugozahodu države, ob ustju reke Senegal, nevreden svojega naziva in pa na nasprotni strani nacionalni park Banc d’Arguin, ki je drugega kova, saj gnezdi na Unescovi listi svetovnih čudes. Dodamo lahko še nekaj starodavnih islamskih rokopisov in peščico historičnih čezsaharskih trgovskih središč, pri katerih mora človek pošteno vklopiti fantazijo, če naj si predstavlja njihov nekdanji blišč. To bi bilo v grobem to. Kljub temu se podatek, da je dežela v letu 2009 zabeležila 75.000 obiskovalcev, leto kasneje pa 5.000 in letos kot kaže še manj, zdi presenetljiv, če ne kar šokanten.
Kaj se je zgodilo?
Prišli so tenoristi. Bradati možiclji v prekratkih hlačah, ki prezirajo zobne ščetke in si škrbine raje trebijo z vejicami grma z grotesknim imenom miswak in ki z diaboličnim vihtenjem olfic iz Bauhausa že dobri dve desetletji držijo v šahu celotno zahodno civilizacijo, skupaj z Japonsko, Korejo in Tajvanom ali Formozo. Sahara je s svojimi 8,5 milijoni kvadratnih kilometrov nova epizoda operetne vojne proti terorju. Odtod tenoristi. Prvi sinopsis se je prejkone ljubiteljsko spisal leta 2003 v Alžiriji, zato pri ocenjevanju sage o ugrabitvi 32-ih nemških, nizozemskih, avstrijskih in švicarskih turistov, njihove step-by-step rešitve in potem še domnevne popolne eliminacije vseh zlikovcev (ki so kasneje še večkrat oživeli, da bi spet smeli umreti), ne smemo biti preveč pikolovski. Od takrat do konca leta 2010 si je na saharskih prostranstvih vratolomno sledilo še 23 podobnih nasilnih incidentov: ugrabitev in oboroženih ropov ter napadov na vojaške in diplomatske instalacije. V njih je podleglo 8 humanitarcev oziroma turistov, najmanj 55 afriških vojakov ter 73 zlikovcev. Skupaj torej vsaj 136 žrtev, ki jih v glavnem poznamo z imenom in priimkom, če kaže verjeti štetju varnostnih ekspertov Olivierja Waltherja in Denisa Retailleja. Učeni komentatorji govorijo o »krvavi sledi«, »povodnji«, »plimnem valu« in »eskalaciji terorja«. Človek bi mislil, da se je začela tretja svetovna vojna. Pa se še ni. Skeptiki lahko zgolj ugotavljamo, da sta si varnost in vernost prekleto blizu in da tudi propaganda ni več to, kar naj bi bila. Nič tragičnega, če se ta ne bi zavlekla v vse pore vsakdanjika. Internetni forumi popotniških navdušencev denimo, ki so nekoč živahno pretakali praktične informacije, danes v glavnem prežvekujejo tenoristične fakte in fikcijo in morda še crescendo vizumskih restrikcij za samoorganizirane turiste. Potem koga pobaraš, ali osebno pozna koga, ki bi se mu kaj pripetilo, pa je nelagodna tišina. Nakar sumiraš dejstva in pristaneš na nivoju verjetnosti, da te za prvo sipino spraži gromka strela. Ali da te piči besna kača strupenjača. Dejstvo: vsej gonji v brk predstavljajo tenoristi minorno tveganje. A ljudi je vseeno strah. Najraje so kar doma, kjer palme in sipine ostajajo fatamorgana.
Ali pa kje, kjer je tako kot doma, samo da je drugje. In malo dražje. So nam kolektivno oprali možgane? Po letih, preživetih v osrčju ali na periferiji Sahare naskakujem titulo poznavalca. Sprašujem se, kam so šli kolegi sopotniki – permisivni, razgledani ljudje, ki so v puščavi iskali čistočo, askezo in mir. In dobro družbo. Kje so, ko vendar v vsem tem času nisem imel ene same negativne izkušnje (če odmislim operetni vložek z maroško žandarmerijo). Pa tudi nikogar ne poznam, ki bi jo imel. Kot anonimni, plačilno šibki in od nikogar povabljeni gost se v Sahari počutim neprimerno bolj svobodnega kot pod zatohlo kiklo mamke Evrope. Da ZDA, VB ali Izraela niti ne omenjam. Kje je torej družba? Je ostala prilimana na ekrane in ekrančke? Je podlegla epidemiji popotniškega hanibalčka: ko je vse tiptop pripravljeno na odhod, pa se od nekod vzamejo svinec v kosteh, neotipljivi dvomi in dileme. Je problem morda dejansko denar? Ma ne, denar ne more biti problem, vsaj ne NAM, drugi pa itak takorekoč ne potujejo.
Odsotnost negativnih izkušenj iz prve roke pred obličjem globalne spinologije kajpak ne pomeni nič. Tudi argument, da je mogoče vse saharsko/sahelske žrtve alkajdovskega nasilja statistično strpati v enoletno žetev nasilnih dogodkov povprečnega mesta v ZDA, ki najbolj glasno kikirikajo o »varnostnih tveganjih« (ali celo večjega evropejskega mesta, kjer so stvari, kar se tega tiče, menda vzorno urejene), nima nobene teže. Morda najuspešnejša marketinška potegavščina vseh časov nese enostavno preveč zlatih pirhov. Poleg abstraktnega prekladanja cifer ter mešanja jogurta z meglo je industrija strahu danes najdonosnejša gospodarska panoga. Ta kruh je najbolj bel in najbolj debel. Tu je sicer še dirka za naslednjo etapo ropanja afriškega kontinenta – dejavnost, ki jo je že dodobra okisala retro patina, pa drenj za globalno dominacijo in kajvemkaj še. Ljudje bi pa samo v miru potovali. Brez predsodkov in skrbi. Tudi če jih ponoči, sredi koncentrata temine spreleti srh, da jih bo zjutraj džip pustil na cedilu, da bo stroj enostavno zatajil. Sredi teritorijev, ki jih naseljujejo načeloma sovražno nastrojena plemena, državnih tvorb, ki imajo veliko peska in malo sovražnikov, ki pa so zato toliko bolj zagrizeni in vsemogočni. Strah, da jih brez trkanja obiščejo hudodelci, ki so bojda povsod, zdaj, ko je Libija osvobojena in se tam zopet cedita med z aspartanom in nestlejevo mleko v prahu.
In je dvesto milijard dolarjev neplačanih dolgov za že pokurjeno nafto oportuno pozabljenih. Vse to in še mnogo več je na tehtnici. A glej ga šmenta, zahodnjaku, ki v tem delu sveta kot zajček na kačo čaka, da useka kalamiteta, bo od silnega čakanja zrasla pristna talibanska brada. Od silnega čakanja se bo začel ukvarjati s humanitarnimi dejavnostmi, kot so ubijanje muh v Afriki in slično. Ali pa bo tehtal večne modrosti »ne obračaj dreka, dokler ni suh« in »trenutek je vse, kar imamo«. Nakar se bo v epicentru islamske Mavretanije, kjer sta alkohol in golota nezakonita, do nezavesti napil v družbi premožnežev, ministrov in marincev z ameriške ambasade. In ko bo slednje na vrhuncu svete vojne z gravitacijo za hec pobaral:
»Kdaj bo naslednji državni u-udar,« bo odgovor:
»Povej, imaš kake preference?«
Pijano, a smrtno resno. Dežela je doslej doživela slab ducat našim medijem scela nezanimivih državnih udarov (ker ni tekla kri). Zato predstavlja centuriji bolnikov-lastnikov Mavretanija idealno paradigmo bodočnosti. Ključni posli in usodne poteze se razpletajo molče, daleč od oči sveta – privatizacija zemlje in vodnih virov, plenitev organskih in anorganskih bogastev, odlaganje izraelskih atomskih odpadkov. Ostalo je folklora: črpalkar z magisterijem na Totalovi pumpi, arhitekt, ki je domiselno rešil problem gradnje na vlažnem in slanem terenu, a se zdi strankam predrag, maroški izseljenec, ki je na Japonskem doktoriral iz vzgoje mangrov in bi z njimi za zmeren denar ozelenil neštevilna mavretanska slana jezera, a nikogar ne zanima. In seveda distributer človeškega goriva Jerome, ki je zaradi ilegalnega alkohola preživel teden dni v zaporu, ker se je v resnici njegov natakar verbalno zahakljal s šefom prometne policije, ki pa še vedno zahaja k Jeromu na pivo. Ta osvežilne napitke poslej zakopava na prostem, nakar se rado zgodi, da se zameša aktualna lokacija zaklada in potem v prvih fotonih novega dne spaziš četico Jeromovih uslužbencev, ki so vsi po vrsti iz drugih dežel, ker če bi ostali doma, bi jim družine sproti pocucale že tako beden zaslužek, kako vsepovprek štihajo monotono puščavo. Hitro in odločno, da bo prej, a previdno, da se kaj ne razlije. Ni strah po naključju preziran v islamski tradiciji. Človek pa se vpraša: kje sta novi Buñuel in Fellini? Medtem ko ju v Sloveniji in v betežni Evropi čakamo zaman in ju bomo zaman čakali še dolgo, sta denimo morda v Pakistanu, kjer je vlada z drzno potezo požegnala transseksualce in jih nemudoma tudi polno zaposlila. Kot izterjevalce davkov. Oblečeni v živopisane uniforme lastne kreacije, domnevnim utajevalcem trkajo na vrata in če le-ti nočejo plačati, zaženejo vik in krik in naredijo cel cirkus, pa naj si sosedje potem mislijo svoje.
Nedaleč čez severno mejo, na še enem ozemlju, ki ga centurija bolnikov-lastnikov strašno ljubi, so po brutalnih dogodkih v Laayounu in nedavnih pogromih večinskih kolonov nad avtohtonimi Saharci v Dakhli džipi maroške vojske povsod ob cesti, ki pelje na sever. Hecni džipi so to – dolge toyote brez šip, ki lahko v puščavi že na prav zares daleč izdajo vozilo in to, da so brez strehe, torej nižji, jih dodatno maskira. Udobnost v službi učinkovitosti: kdor v njih dočaka penzijo, je stoprocentno revmatik. Vojaki so paradoksalno od vseh najbolj prestrašeni. Če jim skušaš popihati v notranjost zahodnosaharske puščave, pa ti to ne uspe, jih moraš najprej obilno potolažiti, ujete v precep med dvema kontradiktornima ukazoma: preprečiti inkurzije nepovabljenim očem in kot najboljše hostese zastopati barve režima, ki jih plačuje in ki krvavo potrebuje turiste. Naravnih bogastev ima ta namreč bolj malo. Ker jih opremlja ameriški vojaški kompleks, mlati vsak korporal čisto spodobno angleščino. Da o višjih činih ne govorimo. In ko si pod večer, da bi te imeli na očeh, bili hkrati prijazni in bi hkrati potešili radovednost, povabljen na večerjo, diskusija po formalnem uvodu hitro postane retorična:
»Šli bi na potovanja, a so problem vize.«
»Saj bodo morda kmalu ukinjene, carinska unija med Marokom in EU je na primer že realnost.«
»Ja, ampak to je samo za vas.«
»In za kralja.«
Smeh.
»Morda bo kmalu tudi za vojake in druge smrtnike.«
»Bo … in tačas se staramo.«
Dobro, ampak kje so zdaj ti tenoristi?
Margarina na soncu
Danes je prvi maj in novica je ta, da je minilo kar nekaj časa. No, in Špela je potom brezmadežnega spočetja dobila naraščaj. Tako da je zdaj poleg penzije še na porodniškem. Jaz pa itak na bolniški. Zelo praktično. Sredi največje naraščajniške evforije sta mimo prišla dva naduta Francoza s svojim drekačem, pa sem ju zbodel:
»Vaš otroček ima samo dve nogi, naš pa štiri, šlik-šlak.«
Bi morali videti tiste kisle frise – znamenitost za na Unescov seznam, Eifflov stolp ni nič. Kraj dogajanja je bil bordel na robu mesta, tam je Špela nabavila psa z blazno originalnim imenom Paco. Paco je čistokrvni puščavski ribič z rodovnikom, ki zaenkrat še misli, da so njegovi izločki v pristojnosti Združenih narodov, po štengah pa že zna priti sam in pri tem izgleda kot Tomaž Humar v južni steni Lhotseja.
Tudi šakalov (Canis aureus) se prav nič ne boji, čeprav sta danes zjutraj dva prišla čisto do Orsona. Smo namreč na morju, vkleščeni med peščene sipine in muhasti Atlantik, dokler ne pride oseka in nam odpre vrata na sever. Ker je luna v krajcu in so razlike med plimo in oseko minimalne, je stezica, ki se odpira, široka vsega nekaj metrov: levo valovi, desno pudrasti pesek, levo potop, desno 50 in več stopinj celzija.
Pred nami je Banc d’Arguin, za nami Nouakchott. Se pravi da smo, kar se te sezone tiče, najjužnejšo točko že dosegli. Načrt je, da se odslej z andahtjo slalomira ves čas ob morju, dokler nam visoki Atlas ne omogoči pobega v gore. Inšalah. Do takrat nas vsekakor čaka še veliko špehatih rib, rarogov in školjk. In Orsonovih muh. Dokaj redno nehote pomislim na bivša lastnika:
»Vse dela… Tip-top… Ta kamion ima dušo…« in taka jajca. Težko bi govoril o kakih pozitivnih čustvih. Mislim Slovenci znamo biti res pravi Cigani, ali pa – ajde – Mavretanci.
Postanek v Nouakchottu je bil kar dolg: zavariti je bilo treba počeni nosilec šasije, ojačati vzmetenje, zamenjati nekaj sprhnjenih lajtng in z manualnim bajpasom v stilu Kremenčkovih usposobiti vklop štirikolesnega pogona, brez katerega tukaj enostavno ne gre. Zdaj zadeva funkcionira polavtomatsko: medtem ko dr. Špela pritiska na zavoro, namesto na sklopko, se jaz vržem pod Orsona in z montirnim železom vklopim štirikolesni pogon. Jeklena žica in šponar potem poskrbita, da stvari ostanejo na svojem mestu. Elektrike raje ne omenjam. Inšalah. Vsaka stvar je za nekaj dobra, a ne. Tako sva precej podrobno spoznala določene aspekte mavretanske prestolnice:
-kako se napolni jeklenko plina v pičlih dveh urah
-zakaj včasih ponoči streljajo okrog predsedniške palače
-kako postaneš original Mavretanec za 300 jevrčkov
-učinke alkohola (pivo Tsingtao, viski H&B, »viljamovka« in domače ljutice) na mentalno in fizično artikulacijo domačinov
-kakšni paranoiki so Izraelci (tisti »napad« na njihovo ambasado je bil v resnici ljubosumnostni incident v bližnjem baru, v katerem se antropologu-amaterju nudijo spektakularni pogledi na slinjenje zariplih in zavaljenih anglosaksoncev in frankoflancev ob skeniranju lokalnih kurb)
Spoznala sva Ulubuja, ki ima super hotelček, edino pri turistkah ga malo zanese, spoznala nouakchottske neslišne malarične mikrokomarčke, Amiduja, ki je inženir brodogradnje, ki je tu ni in je torej mojster za vse, recimo za geodezijo in komunizem, pa Fadla iz fine družine, ki službuje v Evropi in ki je hodil z Jožefo z Bleda, drugače pa redno videva bele miši. Spoznala sva francosko-švicarsko pleme in njihove pse ter Nicolasa in Nicole v bordelu na robu mesta, o katerem več v naslednjem postu.
In oba računalnika sva popravila v cajberju poleg male restavracije, ki nudi tiobodijanske specialitete. Čudež! Pa Paco se nama je pridružil in potamanil vse zaloge WC papirja. Tako zdaj serjem na vrhu sipine, se podričam po higienskem pesku in čof v Atlantik.
Za La malo pato tukaj še niso slišali.
Naslednji problem: kako vstopiti v nacionalni park s kamionom, ki še vedno tehta 5 ton, če so povsod znaki, da je vstop vozilom težjim od 3,5 ton strogo prepovedan?
Nujna bo ekspresna shujševalna kura.
Kar je dobru nej slabu.
Les sultanes: N 18° 13.284´ W 16° 01.962´
Prvi vtis je bil nežno bizaren: kot bi padla v kupleraj, kakor si ga predstavlja kak podjetnik iz Podvolovjeka ali pa Dolnjih Stranj. Mavretanska edicija: velika bela hiša z vseh vrst dogradnjami in nekaj sto metrov naprej, čisto na plaži, baraka s kontejnerjem. To je zelo ekskluziven bar.
V Mavretaniji je poleg golote prepovedan tudi alkohol, a ta bar, trinajst kilometrov proč od ministrskih palač, ga zakonom vbrk toči. Klientela so visoke živine, torej prav tisti, ki so zakonsko prepoved alkohola uzakonili. To je njihov peskovnik, tu se visoke živine obnašajo kot stekle živali. Zaradi premehkega peska ustavim motor na dostojni razdalji in že tam valove in veter preglaša zblojeno kruljenje. Ko zakoračim pod skromno senco, je kaj videti: gospodje v finih bubujih se valjajo po tleh in na vsakem od njih visita po dve špehati razuzdanki. Ne bi tega tukaj pričakoval. Ena od prostitutk čepe ščije slab meter stran.
Ko se čez uro, dve vrnem, je omenjena poscanka ravno na tem, da si raztegnjene mokre gate zopet potegne na rit. Očitno malo zahtevnejši projekt, ki se ga kaže lotiti etapno. Njene kolegice se vrešče lasajo. Malo med sabo, malo s svojimi ljubčki. Miza se zruši in pod sabo pokoplje poscanko, ki se onemoglo zvali nazaj na hrbet in da vse štiri od sebe. Gate so še vedno pod koleni. Osebje jo nekako zvleče stran. Sto kil razpuščenega sala, to ni šala. Tudi preostanek izbrane družbe se nekako splazi do novega mercedesovega terenca in vanj. Šoferjeva glava binglja čez odprto okno in eksaltirano ponavlja “to je spektakel, to je spektakel”. Kvekerska slika konca sveta, kot ga poznamo.
Ker imam speedy domišljijo, sem si takoj mislil svašta – glede provenience in namenov francoske ekipice, ki vodi auberge Les Sultanes. Kot je to redno slučaj, sem krepko mimo usekal. Les Sultanes je na noge postavila Nicole, ki je bila nekoč najmlajša odvetnica v Franciji, pa predsednica odvetniške zbornice, pa nato državna tožilka, pa žena še bolj slavnega odvetnika, pa hči še bolj podmazanega gradbeniškega barona, enega takega franko-Zidarja. Njena bajturina v Lyonu je bila vedno odrpta za študente iz tretjega sveta. Pri njej je stanoval tudi mladi Mavretanec, ki je bil slučajno sin nekega ministra, ki je nekega dne Nicole povabil na počitnice v Mavretanijo in ji v zahvalo podaril veliko parcelo ob morju z bianco menico glede namembnosti. Skratka offshore paradiž. In ker je Nicole precej bolna, je zdaj v glavnem tukaj, pa še sina Nicolasa, ki je hotel biti v znak protesta kovač, specializacija konjske podkve, je povlekla za sabo in še mamo Renee, ki je že precej v letih in ne sliši več dobro. Tudi spomin ji že peša, vsakič se te nanovo razveseli. Zato pa toliko raje bere svetovne klasike na svojem nona-fotelju.
Vse dobro. Kuplerajski ekscesi so redki, druge dni je mir. Les Sultanes je zelo eklektično opremljen, fantje, ki v njem delajo, so vsak na svoj način resnično vrhunski, kar za domov vzet, štimunga je nostalgično-uživaško-intelektualistično-humanistična. Pravi balzam majkumu.
Med inventar sodi še sedem psov in lokalna znamenitost, osel z imenom Toyota, ki ga je Nicole vsega shiranega in garjastega pobrala z ulice v enem od nouakchottskih slumov in ki zdaj službuje na relaciji auberge – bar na plaži. Slednjega so sledeč keynesijanski ekonomski doktrini oddali v najem zelo zelo podjetnemu francoskemu parčku – tip nekam feminilen, baba pa mali Schwarzenegger, ki je v precejšnjo Nicolasovo žalost najprej vse podrl, da bi potem vse skupaj zopet postavil, pet metrov bolj proč od obale. Okej. Malo bizarno učinkuje v Mavretaniji tak dlakocepski elan. Nima veze, važno da se bo fine klientele kar trlo in da se bo visoko v nebo dvigal vonj pečenih rib. Kar se mene tiče, je to zelo fin kraj z močnim štihom domačnosti, kjer se obeduje v širšem krogu, kjer je mogoče srečati prav fine ljudi, kjer se brez zadržkov da vse štiri od sebe. In aha, Nico nama je seveda našel stručkota za računalnike, pa še marsikaj drugega. Hvala Nico, hvala Nicole, merci et bonjour nona Renee, alias Meme, ca va?
Je bilo kar težko oditi.
Tudi Paco je cmerasto cvilil.
Banc d’Arguin
Je ogromen nacionalni park, miks puščave in oceanskih lagun, domovanje vseh vrst ptičev in rib. Je pod Unescovo zaščito, skupaj z domorodci, ki se jim reče Imragen in so, odkar pomnijo, ribiči po poklicu. Tu srečaš približek izumrle dalmatinske gajete, oziroma barkače, ki so jih nekoč uporabljali na Kanarskih otokih. Zdaj so tu, kjer je motorni pomorski promet strogo prepovedan.
V vasici R’geiba te barkače celo še čisto zares gradijo. Možen je tudi enodneven izlet, se pravi jadranje, kar me je seveda silno narajcalo. Tudi ribiče, ki julija in avgusta bojda lovijo ribe v nekakšni simbiozi z delfini, v začetku maja pa so njihovi trnki in mreže prejkone prazni. Atipično hitro smo se nagodili in naslednjega jutra točno ob uri odrinili. Bril je svež zmorec, posadka je urno razvila veliko poševno jadro in že smo iz varnega zavetja lagune pičili bolj na odprto, do nasedle ladje, ki jih v teh krajih res ne manjka. Najprej smo razvili famozno Bebler-Plahutino zastavo
in majkumu, ni minilo pol urice, ko sem že držal krmilo in rezal valove nekam proti Ameriki. S hitrostjo zavidljivih petih vozlov v orco, s kotom 50 stopinj v veter in s precejšnjim bočnim zanosom, saj imajo barkače samo malo globlji gredelj in nobene kobilice.
Potem je krmar ugotovil, da talent še ni vse in me prekrstil v flokista na barki, ki ima samo glavno jadro. Torej sem z duitjorself trapezom skrbel za zabavo posadke in za masažo nadledvičnih žlez. Pa še razgled je bil dober.
Naslednjega dne smo po običajnem cenkanju za plačilo neobstoječih uslug v kempu duhov odrinili ob obali na sever. Ptic sicer ni bilo na milijone, sva pa vsak večer jedla sveže ribe, medtem ko je Paco zelo ekološko čistil plaže naplavljene mrtve podmorske prirode. Orson je veselo brundal, morda tudi zato, ker sem ga ob vstopu v park po Džirlo metodi prekrstil v 3,5 tonca. Razen dveh Francozov na bičikletah (uf, norci), turistov praktično nismo srečali. Rt Tafarist in še toliko bolj sosednji rt Tagarit sta se nam usrala v srce, tako da nam je potekel rok trajanja in smo postali ilegalci. Od napol naturaliziranega Francoza Phillipa smo dobili v dar lepega makroja, ribo, ki navdušuje športne ribiče, ker na trnku močno mrda in s tem ribiču daje filing, da je vsaj on živ, če že vse drugo crkuje. Ob improviziranem ražnju smo spoznali Vetena, ki je bil poročen s Španko, naredil z njo tudi pridelek, nakar ga je lepo dala na čevelj in njunim otrok povedala, da nimajo več očeta. Veten je na noge postavil najlepši kemp v Banc d’Arguinu (N 20° 09.098´ W 16° 13.522´). Res se je potrudil, a letos turistov zaradi tistega butastega incidenta v Alegu žal ni. Veten je otožen. Tudi njegov delavec mu je pobegnil. In po vodo je treba v 30 km oddaljeni Chami. Na vsem širnem svetu ima samo še enega mladega psa, ki pa je morda že pokojni. Ko je Veten namreč opremljal svojo ribiško palico, mu je ščene sunilo velik trnek in ga pogoltnilo. Laična kirurška operacija ni uspela. Zdaj Vetenu preostane upanje, da bodo želodčne kisline in pota narave rešili situacijo.
Barakalaufik Veten.
Svetovna banka
Svetovna banka res ni škrtuh.
Pa tudi Amerikanerji blazno radi pristavijo humanitarni pisker.
Vašington noćas mora pasti.
Cap Blanc
Spet v Najdibuju. Jutri moramo ven. Paco na šverc, midva pa zato, ker je viza v zadnjih vzdihljajih. Špeli je pravzaprav že potekla. Na poti do Cap Blanca smo si ogledali pokopališče ladij. Od blizu.
In od daleč.
Nekam švoh reciklirajo.
Cap Blanc sva malo težje našla, ker so bile spet neke vojaške vaje, pa je bilo treba ubrati alternativno ruto mimo rafinerije in terminala za železovo rudo. Cap Blanc je zadnje zatočišče sredozemskih tjulnov (Monachus monachus). Enega sva dejansko spazila. Veliko špehato stvar (izločeni mačo s poteklim rokom trajanja?), ki je rila po kalni vodi prav na skrajni južni točki rta. To je tisti del Mavretanije, ki najbolj štrli v smeri Amerike.
A ja kažem a gde je Amerika?
Nota bene čudovit primerek križanega morja. Med bridkim Mavrom in Lepo Vido.
Veter brije kot pri norcih. Peščena zrnca žvižgajo kot izstrelki iz Uzija. Ena taka burja. Katabatično bičanje s kopnega. Samo da tu ni nobenega Velebita. In sploh nobenih hribov. Ladje se krčevito in krampasto držijo svojih sider. Ena je že nasedla.
To je bilo več let nazaj. Do nedavnega so nasedlino vahtali oboroženi stražarji. Zaradi dragocenega tovora bakra, ki ga je lastnik naumil še nekako pretovoriti. Ne vem, ali mu je uspelo. Na vsak način pa so tu zvezde na čisto napačnih koncih. Tudi Rimska cesta binglja nekam nizko nad obzorjem. Se bliža konec sveta? Za vsak slučaj je Orson parkiran na najvišji skali.
Jehovc pravi.
Ribica Slovinka
Sredi neusmiljene Sahare,
in v njenem srcu, sredi zlonamernih luž z zavajajoče milim imenom Imlili,
se skriva pleme disidentskih ribic, ki so nekoč bile čast in dika ponosnega naroda s tisočletno pomorsko tradicijo.
Zapustile so svoje avtohtono gnezdo v Sedmerih jezerih, ker niso bile marale živeti v senci mumije na križu in ker jim ni bila ustrezna škrta klima.
Da bo drugje mnogo in vse bolje, je mislila ribica Slovinka, ko je šla.
Zdaj pa ima, pošteno je nadrajsala, brez vize, pasoša in celo azila je uklenjena v kalno luknjo, kjer živi od uvoženih aziatskih mikroalg, ali kaj. In če slučajno vsake tretje binkošti mimo pritaca Slovak in ji za naprej zastave slave šenka skorjo kruha,
se ribica Slovinka od veselja meče v zrak,
hodi po vodi,
ali pa glumi eht japonski suši.
P.S.:
To pa res nima veze s čimerkoli, ampak vadafak, širimo obzorja:
P.S. P.S.:
Špela sporoča: Med 15.4. in 15.5. sem bila na porodniški z najinim čistokrvnim mavretanskim ribičem, daljnim potomcem šakala, Paco Mavr Nouakchott Šakalom, zaradi česar v tem obdobju nisem napisala ma ama ništa.
Recent Comments