You are currently browsing the tag archive for the ‘avtomehanično’ tag.
Končno sama. Nikjer nikogar, okoli naju le pesek, ki se zgublja v neskončnost. Paco več ne laja ko se znoči, ker niti tu niti v daljavi, kamor pasje uho za razliko človeškega še vleče, ni žive duše. Edini soprebivalec Iraifije 2, neuradnih puščavskih toplic, vrtine kompanije GeoAtlas, ki sega do ledenodobne pravode, je puščavski zajec, ki mu Paco občasno pride na sled. Ko ga zazna, se kot nor požene za njim v grmovje in dogaja se, da se kmalu za tem kot v risanki pred mano znajde zajček, ki prestreljen od groze histerično išče zaklon. Paco Junako Attaco Bedako. V Mavretaniji, od koder prihaja, s takšnimi psmi lovijo. Pacotov nagon pa je v Evropi, deželi standardizirane pasje dresure, kjer se pasji lastniki med seboj pogovarjajo v imenu svojih ljubljenčkov, rahlo nazadoval. Res je, da mu senzorji delajo 100/h, tudi teče izredno hitro, a ko pride do uboge živalce, je vse, kar mu pride na pamet, da bi se malo igral. V Ljubljani sem bila lani deležna kazni 200 Eur, ker ob 23h ni bil na vrvici. Pes njegove velikosti šteje za človeku nevarnega, zato mora biti pripet. Tudi če zunaj razen policajev, ki so na novo odkrili način za polnjenje državne blagajne, ni ne ljudi, ne avtomobilov, ne drugih štirinožcev. Podnevi mora biti tak pes pripet tudi zato, da ne pride v stik z drugim primerkom svoje vrste – prednost pred ovohavanjem in rangiranjem ima pogovor med lastniki pasjih ljubljencev: »Je samec ali samica? Je kastriran? Aaa, potem bo pa vse v redu. Veste, moj je malo dominanten.« Ko je prvi del protokola opravljen, sledi pogovor s štirinožcem: »Joj kolk si ti luštkan, lep kuža, lep, kaj si pa ti z’ene pasme?« Ljudje se pogovarjajo o psih med sabo in s psmi, psi pa morajo medtem, ko ljudje govorijo, biti tiho, mirno in poleg. Tako veleva bonton.
Če ima vaš pes še vedno jajca in če deluje resignirano, ker vsi štirinožci v njegovi okolici oddajajo enak vonj, tisti, ki ne, pa so zaradi življenjskega sloga »sreča na vrvici« tako agresivni, da povsem normalno rangiranje zamenjujejo za grozeči napad, zaradi česar je kakršnakoli nadaljna komunikacija med psmi in ljudmi onemogočena, potem ga pripeljite v Afriko. Odkar smo pripluli v Tangier, s Pacom več nimava težav. Še nihče me ni pobaral s tistim značilnim tonom »A potrebuješ vrečko?!« (za konzervacijo pasjega dreka namreč) ali mi svetoval, da naj grem s svojim nesocializiranim cuckom v pasjo šolo. Vrvica je nekje v avtu, Paco pa se z drugimi psmi pomenkuje po pasje. Kako je mogoče, da se pes čez noč iz nevarnega krvoločneža spremeni v čisto zglednega diplomata? Sicer je še vedno malo mačo, a o renčanju in brezglavem zaganjanju v druge pse bi težko še govorili. Malo se nasršimo, malo se obstopimo, malo se povohamo in ko ugotovimo, kdo je močnejši, gremo vsak po svoje. Ali še bolje, si prilastimo samico šibkejšega. To v naravni pasji situaciji ne šteje za šovinistično. Pa tudi samice imajo pri tem kaj besede.
Skratka, zadnje dni imam končno mir. Evropska norija se je vlekla za mano vse do puščave. Šele po mesecu in pol se mi zdi, da sem končno uspela preklopiti iz EU programa na nekaj bolj humanega. Kar sicer še ni čisto to, a na koncu tunela zdaj vsaj vidim svetlobo. Pred enim letom sem se odločila, da še enkrat vstopim v sistem, a tokrat z namenom izdelave lastnega sistema, ki mi bo omogočal življenje izven zahodnjaške blaznice in hkrati v zdravi simbiozi z njo. Kljub temu, da mi samota omogoča svobodo, jo na nek bizaren način pogojuje tudi sistem, ki mi v nepravih dozah melje kosti. Zato poskušam ohranjati ravnotežje in zdravo distanco: življenje in delo na enem kontinentu z administrativno navezo na drugem. Temu pravim zdrava mera liminalnosti. A prehod z enega na drug operacijski sistem je tokrat počasen in še kar traja in traja in traja…
Pot do Maroka se je vlekla kot kurja čreva. Za začetek sva iz Ljubljane odrinila en dan prezgodaj, ker se je Moro zakalkuliral in sva v Livornu temu primerno en dan prevedrila v pristanišču. Sledila je pot s trajektom, ki se je zaradi slabega vremena tokrat pošteno majal. Nič boljega ravnotežja ni bil niti moj na novo naloženi abakus. Med pisanjem v pretirano ogrevani ladijski kabini mimo katere so tekali podivjani maroški otroci, se mi je sesul Word. Bom svojo nalogo uspela končati pravočasno ali ne? Ko smo po dveh dneh in pol dosegli maroško kopno, sva se nemudoma odpeljala v Assilah, kjer sem se takoj priključila na i-net in zatem še dva dni sodelovala pri on-line finalizaciji prijave EU projekta. Mejli med Finsko, Dansko, Grčijo in Marokom so leteli, da se je kar bliskalo. Maroški adolescenti so si v i-net kafeju sicer pridno in z vsem pripadajočim hrupom predvajali ta najbolj iritanten maroški pop, medtem, ko mi je Marko preko četa pomagal pri ustvarjanju bolj delavnega ambienta z instant lekcijami arabščine: »Skut skut ‘indi ‘amal! Ipd. Tiho bodi, majku ti, a ne vidiš, da delam!« Zaradi očitne netaktnosti se te in drugih izmed predlaganih fraz raje nisem poslužila, me pa je vse skupaj vsaj poživilo in spravilo v tek. Nauja je dan pred oddajo projekta predlagala, da naj spremenim fokus svojega dela raziskave, ker bo to pripomoglo k večji koherentnosti projekta, kar sem z zadnjo kapljo razsodnosti pripisala deliriju zaradi preizčrpanosti. Nataša je potrpežljivo pregledovala vedno nove in nove zadnje verzije dokumentov in kot pravi modrijan opozarjala le tam, kjer je bilo zares nujno potrebno. Še zdaj mi ni jasno, kako lahko štirje naenkrat simultano delajo na pripravi zares obsežnega projekta ne da bi prišlo do zmede. To tehniko smo osvojili še preden smo se vsi člani posadke v živo tudi spoznali. Zares zares upam, da dobimo ta projekt. Pa ne le zaradi tega, ker bo s takšnimi ljudmi in na tako zanimivi temi kot so marginalne mobilnosti med Evropo in Afriko užitek delati, predvsem zato, ker se bom morda končno iztrgala izolaciji slovenske akademske scene, kjer vsak okopava svoj vrtiček in brani »svojo« raziskovalno domeno. V vseh dolgih mesecih pripravljanja projekta se kljub večji izkušenosti in uveljavljenosti večine udeleženih na projektu niti enkrat ni primerilo, da bi s katerekoli strani zaznala igro moči. Od začetka do konca smo delali v znamenju entuziazma in medsebojnega spoštovanja, kjer se je brez omalovaževanja prisluhnilo prav vsaki ideji in skupaj odločalo o prav vsem.
Po oddaji projekta in vsej hektičnosti, ki me je spremljala že mesece, sem se tisti večer lahko končno malo ozrla okoli sebe in pogledala kje sploh sem. Mesto prazno, sivo, deževno, in čeprav obmorsko, nikjer nobene sveže ribe, da bi si človek malo opomogel ob kaki dobri morski čorbi. Ravnokar je bil namreč kurban bajram, zaradi česar ljudje niso delali in ribiči niso lovili. Vseeno sva kmalu izbrskala čisto pravo ribjo restavracijo v lasti lokalca španskega porekla, zaradi česar je obratovala tudi na največji muslimanski praznik. Gospod je predano gojil kulinarično tradicijo svojih španskih prednikov, ki so se na drugo stran gibraltarske ožine preselili pred več stoletji. Ob pogledu na delikatesno vitrino se je najino že tavtološko vprašanje »Ali imate mogoče kakšno svežo ribo?« kar naenkrat zazdelo brez pomena. Gazda je samozavestno oznanil: »Povejta kaj bi, pa vama prinesem pokazat.« in tako sva izbrala kr z menija.« Začela sva z morsko solato s škampi in hobotnico, nadaljevala z ribjo juho, pa mečarico z blitvo in krompirjem ter morsko paello, vse skupaj pa izdatno zalila z rdečim rujnim in si mislila, srečni Španci, ki čez vikend lahko hodijo na tako dobro in poceni kosilo NA DRUG KONTINENT. Za maroške razmere in moj zadnje čase ekstremno nizek standard je bila pojedina kar draga, a v mislih si še vedno oblizujem prste…
Pot na jug je bila v znamenju dežja. Na severu Maroka so imeli poplave, ki sva se jim k sreči izognila. Brez jaškov za meteorne vode se je na cestah dogajalo marsikaj. Pravih razsežnosti povodnji sva se zavedla šele, ko sva si pri Lejli v Diabatu vasi, ki se drži Essaouire, ogledala televizijska poročila: Casablanca je bila poplavjena, na cestah so nastajali kraterji, avtomobili so bili dobesedno pod vodo in po pritičjih obcestnih hiš je plavalo pohištvo. Klimatske spremembe se dogajajo tudi v Afriki. Še tri leta nazaj nihče ni razmišljal o večjih količinah padavin in potrebi po ustreznem odvajanju vode s cest in ulic. Tako zadnja leta z vsakim dežjem odnese velik del rifških in atlaških cest, po mestih pa se te spremenijo v poplavljajoče rečne struge. Tudi pot do essaouirskega hamama je bila bolj podobna plovbi kot vožnji. Na mestih, kjer so bile v asfaltu nevarno globoke luknje, so postavili ograde, da kak nesrečnež ne bi poniknil pregloboko. Vozili smo allah mulana, z božjo pomočjo in če bi deževalo še kak dan, bi tudi v Essaouiri, tako kot v Casablanci, Rabatu in drugod po severu zaprli mestni promet.
Ponovno snidenje z Lejlo se mi je zdelo kot fatamorgana. Ista soba in jaz v njej za računalnikom ali kupom počečkanih lističev, ki nekaj zlagam, urejam ali tuhtam. To, da je naokoli z delom in stresom nabito leto v katerem so se mi vsi dnevi zapored zdeli prekratki vem po tem, da imam potrebo po nenehnem urejanju misli, papirčkov in računalniških datotek: dokler vsega ne pospravim, ne smem pričeti z ničemer novim, sicer se bo sesul svet… Vsaj tako se mi je zdelo. Spet eno izmed tistih liminalnih stanj, ko vse razpada in je potrebno zaupati, da se bo neglede na labilnost situacije na novo vzpostavil red. Tudi Lejla se mi je zdela kot dežavi: zdaj zgine in je ni več ur, zdaj potrka in vpraša, če greva v Essaouiro ali če bom čaj. Enako kot lani. Kot da nikoli ne bi odšla in kot da bom za vedno ostala tu. Kot da se vmes ne bi prav nič zgodilo, se še njena nova psa imenujeta enako kot prejšnja, ki ju je »po pomoti« zastrupila mestna občina Essaouira. Kuki in Kapučino sta podlegla na zgodnjem jutranjem sprehodu po tem, ko sta pojedla vsak svojo zastrupljeno kurjo glavo. Skupaj z mnogimi drugimi psmi in tretjim Lejlinim ljubljencem Viktorjem sta končala na kamionu mestnega redarstva, ki je naložena pasja trupla odplejalo neznano kam. Napovedano je bilo, da v mesto pride kralj, zato so na vrat na nos izdali dekret o zmanjšanju števila potepuških psov…
Tudi družinska situacija je ista. Lejlina mama Mina še kar naprej na skrivaj kadi, oče Husein pa je v zadnjem letu postal še hujši alkoholik. Vsak večer se mu pošteno feclja in ga pošteno maje, dokler ga Mina ne spravi v posteljo. Enega izmed večerov sem jo vprašala, če gre spat, pa je odvrnila, da zanjo ni spanja, dokler se domov ne vrne pijandura. Pri tem ga je prav zelo zelo dobro oponašala, da smo se nasmejali do solz. Edino obdobje ko ne pije, je ramadan. A takrat ga ni na spregled, ker je zaradi abstinenčne krize tako popadljiv, da se v istem trenutku, ko stopi na domače dvorišče, skrega s prvim, ki ga zagleda, kar še posebej v času ramadanske vzdržnosti ni priporočljivo. Lejla se po novem odpravlja v Evropo, skupaj z njo pa morda tudi mlajša sestra Aiša. Našla je nekega bogatega Francoza, ki ji hoče pomagati le zato, ker je taka, da jo enostavno moraš imeti rad, pri čemer mu cvenka tako in tako ne manjka. Za Aišo se je našel Francozov prijatelj maroškega rodu. Ko pride Alan urejat zadeve za Lejlin odhod, pride živo izvedbo Aiše primerjat s fotografijo in če bo takšna božja volja, tudi zasnubit. Aiša, ki je konzervativna in sramežljiva, si želi maroškega moža, a hkrati tudi boljše življenje v Evropi, tako da morda iz tega še kaj bo. Pravi pa, da mora biti bodoči mož mlad in vsaj simpatičen, če že ne lep. Lejla pravi, da bo všeč gor ali dol Aiša v vsakem primeru v poroko privolila, saj v Essaouiri nima česa iskati: »Seveda bo privolila, če jo zaprosi, kaj pa naj drugega? Ostane tu? Ta hiša tu je kot zapor.«
Tretje sestre Fatime, ob mojem prihodu ni bilo doma. Lejla je postavila hipotezo, da simulira psihične težave, zaradi česar sta jo oče in babica odpeljala v neko zavetišče blizu Agadirja, kjer zganjajo muslimansko magijo in ji bodo pregnali vse žnune, t.i. demone. V resnici naj bi zblefirala, zato da bi se lahko v miru sestajala s svojim fantom, verjetno pa se je s tem tudi malo odmaknila od Lejle, ki ji je s svojo simpatično pojavo, originalnostjo in sproščeno nevsiljivostjo, pa tudi dobrim znanjem francoščine, »prevzela« ta bogatega Francoza, ki pravi, da je srečno oženjen in da ga 40 let mlajše Maročanke prav zares ne zanimajo. Fatima ga je baje zasuvala z sms-i saj je mislila, da bo tako dosegla svoje: na vsak način in za vsako ceno si tudi ona želi v Evropo. A Alana te vrste kurbarija in izkoriščanje revežev, ki so v Maroku sicer na dnevnem redu, baje ne zanimata.
Razplet s Fatimino »psihozo« se konča dan pred najinim odhodom, ki ga tako kot najinih dni v Diabatu nihče ni niti načrtoval niti štel. Skupaj s svojim fantom se je pojavila v očetovem kafiču, kjer sta oznanila, da se bosta poročila. Ko me je zagledala, mi je rekla »Je suis malade, Špela, je suis malade, bolna sem« pri čemer so se ji malo privihala usta. Predstavo je pač treba odglumiti do konca… 10 dni za tem je bila že poroka. Ko je Husein videl, da ima pred sabo resnega snubca, je pri priči dal vsa pisna in ustna privoljenja, tako da je do poroke prišlo še preden se je lahko kateri izmed kandidatov za zakonski stan premislil. In ne samo to, tudi manjše družinsko slavje je sponzoriral, kar v njegovi škrti naravi sicer ni v navadi. Običaj namreč veleva, da za gostijo poskrbi ženin sam. Kdo ve, morda pa je po tihem slavil ena lačna usta manj, ki jih bo imel poslej na grbi? Tega moža sem dovolj dolgo opazovala, da si upam trditi, da je kaj takega mogoče. Ko bo Lejla, ki mu zaradi svoje emancipiranosti nenehno »dela sramoto« odšla v Evropo, z njo pa tudi Aiša, se bo končno rešil družinskih obveznosti in izpadel kot oče, ki je vestno izpolnil svojo vzgojiteljsko in skrbniško dolžnost. Na žalost ostaja še ena težava, za katero se bojim, da ni rešljiva. Hiša, kafič in sploh vse premoženje je še vedno napisano na Mino, ker je Lejla pred leti preprečila prepis, ki ga je Husein poskušal podtakniti svoji nepismeni ženi. Lejla pravi, da je od takrat naprej več ne mara. Povsem lahko razumem, da je težko biti miren, če živiš v strahu, da boš nekega dne ob vse, česar si se s prevaro poskušal polastiti celo življenje…
Priznati moram, da je odhod iz Diabata zame predstavljal pravo olajšanje. Z vso naklonjenostjo do Lejle in ženskega dela njene družine me je vrvež tega doma tokrat kar dobro utrudil. Če sem v tej isti hiši lani našla svoj mir in si nabrala moči, sem letos v njem postala le še bolj nervozna in napeta. Nič osebnega, a naše energije in vibracije so bile tokrat na različnih tirih. Vse v meni je kričalo stran, stran, nekam, kjer ne bo nikogar in nekam, kjer bom lahko poslušala izključno svoje misli. Prav oddahnila sem si, ko sva po desetih dneh odrinila proti Agadirju, z namenom da pri najboljšem mehaniku za avto in dušo na svetu, še malo pošeraufava avtomobile in jih tako do konca pripraviva za saharska prostranstva. Še malo, pa bova v puščavi, še malo in regeneracija duše se lahko prične. A jôk, po prijetnem bivanju v arganovem gozdičku na klifu ob Atlantiku sva se na poti na jug ustavila v vasi po imenu Smimmou, kjer nama je udejstvovanje na internetu pokvarilo razpoloženje. Zaradi neprestavljive obveznosti na sodišču je odprava v Agadir s katero naj bi bil dostavljen tudi moj doma pozabljeni UMTS modem odpovedana, naprava pa na Lejlin naslov dva dni pred tem že poslana preko DHL. Ê sad, reklama pravi, da DHL za dostavo paketa kamorkoli na svetu potrebuje le en dan. Izkušnje pa pravijo, da sva pred dvema letoma parkirana pred mošejo v Dakhli na nesrečno polosovino čakala 14 dni. Take it or leave it, biti ali ne biti, čakati ali ne, pozabiti na vse skupaj ali ne? Sužnji civilizacije brez modema ne morejo ne naprej ne nazaj. Kakšna beda. Zaradi tega sva se tudi skregala. Jaz sem trdila, da nisem dovolj bogata, da bi zadevo kar tako prepustila nekemu maroškemu uradniku, ki se je bo polastil čim bo jasno, da pošiljke ne bo nihče prevzel, Moro je bil mnenja, da ni tako bogat, da bi še 14 dni čakal na severu Maroka na napravo, ki južno od Dakhle več ne bo služila svojemu namenu. Da se je vsaj kaj malega premaknilo, sva se naslednjega dne odpeljala v Aourir, kjer sva se lotila še zadnjih avtomehaničnih opravil in upala, da bo ob koncu te aktivnosti tudi paket že nekako prispel.
Hasan je prav poseben mojster, ki poleg popravljanja in barvanja vozil nudi še vrsto drugih uslug: če te boli duša, te napoti v Valee du paradise, čudovito dolino ob vznožju Visokega Atlasa, če si tik pred iztekom trimesečnega dovoljenja za bivanje v Maroku, te pošlje k Saidu, ki je »na ti« z maroško birokracijo, če iščeš mir, ti najde poceni hiško s figovim in mandljevim nasadom v hribih, kjer se lahko odklopiš, če imaš razkopan avto-dom, se lahko spočiješ v eni izmed kolib na parceli za garažo, če si lačen, si lahko skuhaš v drugi, malo večji baraki, kjer je na razpolago tudi tuš s toplo vodo. Tu se ob večerih igra Enka, standardno pije Hasanov whiskey-cola melange in kuha za vse prisotne. Sestavine za večerjo naj bi plačal tisti, ki je prejšnji dan izgubil pri Enki, a ker ne kartajo radi vsi, se sponzoriranje odvija po občutku. Kuha Hasanov brat, ki bivakira v eni izmed prikolic, ki jih je tu pustil kdo ve kdo in kdaj. Pred leti se ga je preveč zadeval in od takrat ni več čisto za v svet, medtem ko mu v garaži še kar gre. In ker se vse pomembno odvija na parceli za delavnico, ki stoji ob glavni aourirski cesti, je Hasan prizorišče svoje duhovne in materialne eksistence poimenoval Dorf. V nemščini verjetno v spomin na prve stranke, ki so glas o Hasanovih čarih razširile v svet.
O Hasanovem blagodejnem vplivu na prevozna sredstva in njihove lastnike glas seže do Evrope, zato tu nihče ni po naključju. Vsak je za Hasana že slišal od koga drugega in mnogi se k njemu vračajo. Dela kreativno, kvalitetno in ne da bi se z njim vnaprej dogovarjal po garantirano nizki ceni. Pri njem se nikoli ne cenka in nikoli ne ugiba o tem, koliko opravljena storitev dejansko stane. Hasan meni, da se hitenje ne izplača in daje vtis, da je zanj druženje pomembneje od zaslužka. Komur je ta filozofija blizu si ga vzame na izi ter po kakem tednu ali mesecu odrine z urejenimi zadevami, vozilom in mislimi ter obogaten z novimi znanstvi, če ne tudi prijateljstvi. Tako, kot je za svoje okolje nenavaden sam, so zanimivi tudi obiskovalci Hasanove vasi. Garažo povečini obiskujejo house-truckerji, novodobni evropski nomadi, kot tudi drugi osebki najrazličnejših provenienc: zakajeni žandar Mohamed, ki pravzaprav kar živi v eni izmed praznih prikolic, upokojeni poveljnik, muzikant in večni humorist Ahmed, ki ob večerih dosledno izvaja ritual »pipa-kupa-mzika!«, poroko opojnih substanc v svoji glavi, DJ Halid, ki na pokvarjenem hi-fi-ju in zavijajoči kaseti pričara prisrčno Saturday Night Fever ozračje, hotelski recepcionist in študent Salim, ki išče nekaj drugega, Marlene, hči francoskih izseljencev na obisku, ki snuje skorajšnji good life v kamionu zase, svojega enoletnega sinčka in inšalah, bodočega življenjskega sopotnika, Chantal in Hans, ki sta v Maroku zaradi nakupov materialov za čevljarsko delavnico, kjer izdelujeta drago francosko verzijo babušev. Preden sta se ustalila v 200 let stari hiši sredi gozda nekje v centralni Franciji, sta po svetu potovala s konjsko vprego… Pretok in nabor ljudi je za eno maroško garažo res pester, vzdušje v njej pa človeku omogoči lažje preživetje dni, ki jih je potrebno posvetiti duhamorni avtomehanični dejavnosti. Sama sem se npr. med čiščenjem zračnih filtrov zlahka prepričala, da vse, kar počnem, spada v opazovanje z udeležbo s poudarjeno mero samorefleksije.
Ko na obeh vozilih pritegneva še zadnji šerauf, se spravim preveriti, kje zaboga je pošiljka. Glas DHL dame na drugi strani telefonske linije pravi da v Safiju. In to že tri dni. Zakaj tako dolgi in zakaj ne v Essaouiri? Ker nimajo Lejline telefonske, da bi jo poklicali in jo vprašali, če namerava plačati ultra drago carino za pošilko z dvema starima modemoma. Poleg tega v Essaouiri nimajo izpostave in kurir je ubogi bolan obležal doma. Hitra pošta, ki tudi v 14 dneh ne uspe najti naslovnika? Hasan predlaga, da naj zadevo pošljejo naravnost v Aourir, prisrčna in simpatična nomadka in kamionistka Annissee pa v izbrani francoščini in v mojem imenu galantno zateži, da naj paketič zaradi katerega sva že cel mesec obsojena na sever pošljejo na Hasanov naslov TAKOJ. Pri tem še posebej zaleže fraza, ki jo v sequelu dodam sama: »Je suis très très fachée!« Po zaslugi pozitivne karme Hasanove mehanične vasi, sva naslednjega dne brez hujših psihičnih posledic že na poti v puščavo. Končno!
In zdaj tukaj zbiram misli in poskušam ugotoviti, katerega smo bili, ko sva se peljala skozi Laayoune, kjer so naju tokrat izdatno preverjali zaradi demonstracije s 5.000 hajmami, saharskimi šotori, postavljenimi v glavnem mestu okupirane Zahodne Sahare, ki se je končala z opustošenjem mesta s strani razkajfanih Saharcev, ki so jih maroške oblasti razgnale tako, da so nanje s helikopterjev zlivale vrelo vodo. In ali sva Renato, Jerneja in Alana, ki so se odločili v 14 dneh narediti 7.000 kilometrsko pot iz Ljubljane do Bamaka in tam prodati starega Passata srečala dan za tem ali dva? In kako je bil dragi Mavretanec Mohamed iz Sidi Akhfenirja vesel, ko naju je zagledal in kako mu je v trenutku, ko je slišal, da sva samo u prolazu nasmeh padel do kolen. Tudi mene je pošteno stisnilo. In Suejlim, ki naju je nekaj kilometrov za tem, ko sva končno zapeljala na pesek, ustavil, da bi mu pomagala vžgati njegovo pra pra staro Santano? Po njegovi zaslugi sva opazila, da je na kamionu počila cevka za gorivo iz katere je že prav pošteno teklo. Res potujeva allah mulana in tam zgoraj naju ima nekdo resnično rad. In kako je puščava v razdalji 100 km od asvalta še vedno prometna! Ker nisva bila še dovolj daleč, sva še istega večera imela že novo srečanje. Stari Saharec Didi se je pohvalil, da ima 4 Toyote in veliko čredo kamel. S svojim šoferjem naju je zapazil ob vodnjaku, kjer sva nameravala prenočiti in naju z vabilom zvlekel 2 km proč do drv, na katerih se je skuhala odlična kamelja rižota. Klepet, hrana, saharski čaj – prvi grenek kot življenje, drugi sladek kot ljubezen, tretji slaboten kot smrt – in spat. Zjutraj pa allahu akbar, čaj in srečno pot. Še globlje v puščavo, proti Iraifiji, ki v hasaniji pomeni »izvir«.
Tu sva baje že šesti dan. Med sabo jih težko razlikujem. Prvega sva čistila bazen, čigar dno je bilo polno peska, prekritega z odejo črnih alg. Zdaj imava pravi pravcati bazen sredi puščave samo zase. Če to ni perverzno… Vmes je bilo novo leto, ki ga skupaj še nikdar nisva zares praznovala in sva ga tudi tokrat že kar tradicionalno ignorirala. In danes zvečer po dvominutnem strmenju v zahajajoče sonce (to počneva vsako zarjo ali zoro in vsak dan 10 sekund dlje, zato ker je dobro za dušo, telo in um – googlaj solarna joga & sungazing & Hira Ratan Mantak), sva dobila prve obiske – dva moža, ki iščeta izgubljeni kameli, ki sta se skupaj še z dvema drugima že najdenima izgubili pred dvema letoma. Včasih med vožnjo skozi puščavo vidim osamljeno kamelo ali dve in se sprašujem, ali tako kot divji osli in konji, obstajajo tudi divje kamele. Zdaj vem, da so kamele lahko le pobegle ali izgubljene. Lastniki jih ponavadi hočejo nazaj, kako se lotevajo iskanja v tem neizmerljivem prostranstvu pa res ne vem. Kakor tudi ne vem, kam je šel ves ljubi teden. Vem le to, da so jutra in večeri hladni, dnevi pa prijetno vroči, da vstajam s prvo svetlobo in hodim spat s kurami, da zjutraj še vedno potrebujem kavo, da se dan sploh lahko začne, da okončine vsak dan namočim v vroči termalni vodi in se čudim Morotu, ki se v njej lahko namaka, da se koža več ne svaljka in da alergije končno izginjajo, da je na nebu veliko zvezd in da si vsak dan ob prav vseh utrinkih zaželim isto stvar, da je krompir v žerjavici s paradižnikom in konzerviranimi šparglji nekaj najboljšega na svetu in da zares ne potrebujem veliko za to, da se imam fajn… In da Paco še zdaj ni ujel zajca.
Margarina na soncu
Danes je prvi maj in novica je ta, da je minilo kar nekaj časa. No, in Špela je potom brezmadežnega spočetja dobila naraščaj. Tako da je zdaj poleg penzije še na porodniškem. Jaz pa itak na bolniški. Zelo praktično. Sredi največje naraščajniške evforije sta mimo prišla dva naduta Francoza s svojim drekačem, pa sem ju zbodel:
»Vaš otroček ima samo dve nogi, naš pa štiri, šlik-šlak.«
Bi morali videti tiste kisle frise – znamenitost za na Unescov seznam, Eifflov stolp ni nič. Kraj dogajanja je bil bordel na robu mesta, tam je Špela nabavila psa z blazno originalnim imenom Paco. Paco je čistokrvni puščavski ribič z rodovnikom, ki zaenkrat še misli, da so njegovi izločki v pristojnosti Združenih narodov, po štengah pa že zna priti sam in pri tem izgleda kot Tomaž Humar v južni steni Lhotseja.
Tudi šakalov (Canis aureus) se prav nič ne boji, čeprav sta danes zjutraj dva prišla čisto do Orsona. Smo namreč na morju, vkleščeni med peščene sipine in muhasti Atlantik, dokler ne pride oseka in nam odpre vrata na sever. Ker je luna v krajcu in so razlike med plimo in oseko minimalne, je stezica, ki se odpira, široka vsega nekaj metrov: levo valovi, desno pudrasti pesek, levo potop, desno 50 in več stopinj celzija.
Pred nami je Banc d’Arguin, za nami Nouakchott. Se pravi da smo, kar se te sezone tiče, najjužnejšo točko že dosegli. Načrt je, da se odslej z andahtjo slalomira ves čas ob morju, dokler nam visoki Atlas ne omogoči pobega v gore. Inšalah. Do takrat nas vsekakor čaka še veliko špehatih rib, rarogov in školjk. In Orsonovih muh. Dokaj redno nehote pomislim na bivša lastnika:
»Vse dela… Tip-top… Ta kamion ima dušo…« in taka jajca. Težko bi govoril o kakih pozitivnih čustvih. Mislim Slovenci znamo biti res pravi Cigani, ali pa – ajde – Mavretanci.
Postanek v Nouakchottu je bil kar dolg: zavariti je bilo treba počeni nosilec šasije, ojačati vzmetenje, zamenjati nekaj sprhnjenih lajtng in z manualnim bajpasom v stilu Kremenčkovih usposobiti vklop štirikolesnega pogona, brez katerega tukaj enostavno ne gre. Zdaj zadeva funkcionira polavtomatsko: medtem ko dr. Špela pritiska na zavoro, namesto na sklopko, se jaz vržem pod Orsona in z montirnim železom vklopim štirikolesni pogon. Jeklena žica in šponar potem poskrbita, da stvari ostanejo na svojem mestu. Elektrike raje ne omenjam. Inšalah. Vsaka stvar je za nekaj dobra, a ne. Tako sva precej podrobno spoznala določene aspekte mavretanske prestolnice:
-kako se napolni jeklenko plina v pičlih dveh urah
-zakaj včasih ponoči streljajo okrog predsedniške palače
-kako postaneš original Mavretanec za 300 jevrčkov
-učinke alkohola (pivo Tsingtao, viski H&B, »viljamovka« in domače ljutice) na mentalno in fizično artikulacijo domačinov
-kakšni paranoiki so Izraelci (tisti »napad« na njihovo ambasado je bil v resnici ljubosumnostni incident v bližnjem baru, v katerem se antropologu-amaterju nudijo spektakularni pogledi na slinjenje zariplih in zavaljenih anglosaksoncev in frankoflancev ob skeniranju lokalnih kurb)
Spoznala sva Ulubuja, ki ima super hotelček, edino pri turistkah ga malo zanese, spoznala nouakchottske neslišne malarične mikrokomarčke, Amiduja, ki je inženir brodogradnje, ki je tu ni in je torej mojster za vse, recimo za geodezijo in komunizem, pa Fadla iz fine družine, ki službuje v Evropi in ki je hodil z Jožefo z Bleda, drugače pa redno videva bele miši. Spoznala sva francosko-švicarsko pleme in njihove pse ter Nicolasa in Nicole v bordelu na robu mesta, o katerem več v naslednjem postu.
In oba računalnika sva popravila v cajberju poleg male restavracije, ki nudi tiobodijanske specialitete. Čudež! Pa Paco se nama je pridružil in potamanil vse zaloge WC papirja. Tako zdaj serjem na vrhu sipine, se podričam po higienskem pesku in čof v Atlantik.
Za La malo pato tukaj še niso slišali.
Naslednji problem: kako vstopiti v nacionalni park s kamionom, ki še vedno tehta 5 ton, če so povsod znaki, da je vstop vozilom težjim od 3,5 ton strogo prepovedan?
Nujna bo ekspresna shujševalna kura.
Kar je dobru nej slabu.
Les sultanes: N 18° 13.284´ W 16° 01.962´
Prvi vtis je bil nežno bizaren: kot bi padla v kupleraj, kakor si ga predstavlja kak podjetnik iz Podvolovjeka ali pa Dolnjih Stranj. Mavretanska edicija: velika bela hiša z vseh vrst dogradnjami in nekaj sto metrov naprej, čisto na plaži, baraka s kontejnerjem. To je zelo ekskluziven bar.
V Mavretaniji je poleg golote prepovedan tudi alkohol, a ta bar, trinajst kilometrov proč od ministrskih palač, ga zakonom vbrk toči. Klientela so visoke živine, torej prav tisti, ki so zakonsko prepoved alkohola uzakonili. To je njihov peskovnik, tu se visoke živine obnašajo kot stekle živali. Zaradi premehkega peska ustavim motor na dostojni razdalji in že tam valove in veter preglaša zblojeno kruljenje. Ko zakoračim pod skromno senco, je kaj videti: gospodje v finih bubujih se valjajo po tleh in na vsakem od njih visita po dve špehati razuzdanki. Ne bi tega tukaj pričakoval. Ena od prostitutk čepe ščije slab meter stran.
Ko se čez uro, dve vrnem, je omenjena poscanka ravno na tem, da si raztegnjene mokre gate zopet potegne na rit. Očitno malo zahtevnejši projekt, ki se ga kaže lotiti etapno. Njene kolegice se vrešče lasajo. Malo med sabo, malo s svojimi ljubčki. Miza se zruši in pod sabo pokoplje poscanko, ki se onemoglo zvali nazaj na hrbet in da vse štiri od sebe. Gate so še vedno pod koleni. Osebje jo nekako zvleče stran. Sto kil razpuščenega sala, to ni šala. Tudi preostanek izbrane družbe se nekako splazi do novega mercedesovega terenca in vanj. Šoferjeva glava binglja čez odprto okno in eksaltirano ponavlja “to je spektakel, to je spektakel”. Kvekerska slika konca sveta, kot ga poznamo.
Ker imam speedy domišljijo, sem si takoj mislil svašta – glede provenience in namenov francoske ekipice, ki vodi auberge Les Sultanes. Kot je to redno slučaj, sem krepko mimo usekal. Les Sultanes je na noge postavila Nicole, ki je bila nekoč najmlajša odvetnica v Franciji, pa predsednica odvetniške zbornice, pa nato državna tožilka, pa žena še bolj slavnega odvetnika, pa hči še bolj podmazanega gradbeniškega barona, enega takega franko-Zidarja. Njena bajturina v Lyonu je bila vedno odrpta za študente iz tretjega sveta. Pri njej je stanoval tudi mladi Mavretanec, ki je bil slučajno sin nekega ministra, ki je nekega dne Nicole povabil na počitnice v Mavretanijo in ji v zahvalo podaril veliko parcelo ob morju z bianco menico glede namembnosti. Skratka offshore paradiž. In ker je Nicole precej bolna, je zdaj v glavnem tukaj, pa še sina Nicolasa, ki je hotel biti v znak protesta kovač, specializacija konjske podkve, je povlekla za sabo in še mamo Renee, ki je že precej v letih in ne sliši več dobro. Tudi spomin ji že peša, vsakič se te nanovo razveseli. Zato pa toliko raje bere svetovne klasike na svojem nona-fotelju.
Vse dobro. Kuplerajski ekscesi so redki, druge dni je mir. Les Sultanes je zelo eklektično opremljen, fantje, ki v njem delajo, so vsak na svoj način resnično vrhunski, kar za domov vzet, štimunga je nostalgično-uživaško-intelektualistično-humanistična. Pravi balzam majkumu.
Med inventar sodi še sedem psov in lokalna znamenitost, osel z imenom Toyota, ki ga je Nicole vsega shiranega in garjastega pobrala z ulice v enem od nouakchottskih slumov in ki zdaj službuje na relaciji auberge – bar na plaži. Slednjega so sledeč keynesijanski ekonomski doktrini oddali v najem zelo zelo podjetnemu francoskemu parčku – tip nekam feminilen, baba pa mali Schwarzenegger, ki je v precejšnjo Nicolasovo žalost najprej vse podrl, da bi potem vse skupaj zopet postavil, pet metrov bolj proč od obale. Okej. Malo bizarno učinkuje v Mavretaniji tak dlakocepski elan. Nima veze, važno da se bo fine klientele kar trlo in da se bo visoko v nebo dvigal vonj pečenih rib. Kar se mene tiče, je to zelo fin kraj z močnim štihom domačnosti, kjer se obeduje v širšem krogu, kjer je mogoče srečati prav fine ljudi, kjer se brez zadržkov da vse štiri od sebe. In aha, Nico nama je seveda našel stručkota za računalnike, pa še marsikaj drugega. Hvala Nico, hvala Nicole, merci et bonjour nona Renee, alias Meme, ca va?
Je bilo kar težko oditi.
Tudi Paco je cmerasto cvilil.
Banc d’Arguin
Je ogromen nacionalni park, miks puščave in oceanskih lagun, domovanje vseh vrst ptičev in rib. Je pod Unescovo zaščito, skupaj z domorodci, ki se jim reče Imragen in so, odkar pomnijo, ribiči po poklicu. Tu srečaš približek izumrle dalmatinske gajete, oziroma barkače, ki so jih nekoč uporabljali na Kanarskih otokih. Zdaj so tu, kjer je motorni pomorski promet strogo prepovedan.
V vasici R’geiba te barkače celo še čisto zares gradijo. Možen je tudi enodneven izlet, se pravi jadranje, kar me je seveda silno narajcalo. Tudi ribiče, ki julija in avgusta bojda lovijo ribe v nekakšni simbiozi z delfini, v začetku maja pa so njihovi trnki in mreže prejkone prazni. Atipično hitro smo se nagodili in naslednjega jutra točno ob uri odrinili. Bril je svež zmorec, posadka je urno razvila veliko poševno jadro in že smo iz varnega zavetja lagune pičili bolj na odprto, do nasedle ladje, ki jih v teh krajih res ne manjka. Najprej smo razvili famozno Bebler-Plahutino zastavo
in majkumu, ni minilo pol urice, ko sem že držal krmilo in rezal valove nekam proti Ameriki. S hitrostjo zavidljivih petih vozlov v orco, s kotom 50 stopinj v veter in s precejšnjim bočnim zanosom, saj imajo barkače samo malo globlji gredelj in nobene kobilice.
Potem je krmar ugotovil, da talent še ni vse in me prekrstil v flokista na barki, ki ima samo glavno jadro. Torej sem z duitjorself trapezom skrbel za zabavo posadke in za masažo nadledvičnih žlez. Pa še razgled je bil dober.
Naslednjega dne smo po običajnem cenkanju za plačilo neobstoječih uslug v kempu duhov odrinili ob obali na sever. Ptic sicer ni bilo na milijone, sva pa vsak večer jedla sveže ribe, medtem ko je Paco zelo ekološko čistil plaže naplavljene mrtve podmorske prirode. Orson je veselo brundal, morda tudi zato, ker sem ga ob vstopu v park po Džirlo metodi prekrstil v 3,5 tonca. Razen dveh Francozov na bičikletah (uf, norci), turistov praktično nismo srečali. Rt Tafarist in še toliko bolj sosednji rt Tagarit sta se nam usrala v srce, tako da nam je potekel rok trajanja in smo postali ilegalci. Od napol naturaliziranega Francoza Phillipa smo dobili v dar lepega makroja, ribo, ki navdušuje športne ribiče, ker na trnku močno mrda in s tem ribiču daje filing, da je vsaj on živ, če že vse drugo crkuje. Ob improviziranem ražnju smo spoznali Vetena, ki je bil poročen s Španko, naredil z njo tudi pridelek, nakar ga je lepo dala na čevelj in njunim otrok povedala, da nimajo več očeta. Veten je na noge postavil najlepši kemp v Banc d’Arguinu (N 20° 09.098´ W 16° 13.522´). Res se je potrudil, a letos turistov zaradi tistega butastega incidenta v Alegu žal ni. Veten je otožen. Tudi njegov delavec mu je pobegnil. In po vodo je treba v 30 km oddaljeni Chami. Na vsem širnem svetu ima samo še enega mladega psa, ki pa je morda že pokojni. Ko je Veten namreč opremljal svojo ribiško palico, mu je ščene sunilo velik trnek in ga pogoltnilo. Laična kirurška operacija ni uspela. Zdaj Vetenu preostane upanje, da bodo želodčne kisline in pota narave rešili situacijo.
Barakalaufik Veten.
Svetovna banka
Svetovna banka res ni škrtuh.
Pa tudi Amerikanerji blazno radi pristavijo humanitarni pisker.
Vašington noćas mora pasti.
Cap Blanc
Spet v Najdibuju. Jutri moramo ven. Paco na šverc, midva pa zato, ker je viza v zadnjih vzdihljajih. Špeli je pravzaprav že potekla. Na poti do Cap Blanca smo si ogledali pokopališče ladij. Od blizu.
In od daleč.
Nekam švoh reciklirajo.
Cap Blanc sva malo težje našla, ker so bile spet neke vojaške vaje, pa je bilo treba ubrati alternativno ruto mimo rafinerije in terminala za železovo rudo. Cap Blanc je zadnje zatočišče sredozemskih tjulnov (Monachus monachus). Enega sva dejansko spazila. Veliko špehato stvar (izločeni mačo s poteklim rokom trajanja?), ki je rila po kalni vodi prav na skrajni južni točki rta. To je tisti del Mavretanije, ki najbolj štrli v smeri Amerike.
A ja kažem a gde je Amerika?
Nota bene čudovit primerek križanega morja. Med bridkim Mavrom in Lepo Vido.
Veter brije kot pri norcih. Peščena zrnca žvižgajo kot izstrelki iz Uzija. Ena taka burja. Katabatično bičanje s kopnega. Samo da tu ni nobenega Velebita. In sploh nobenih hribov. Ladje se krčevito in krampasto držijo svojih sider. Ena je že nasedla.
To je bilo več let nazaj. Do nedavnega so nasedlino vahtali oboroženi stražarji. Zaradi dragocenega tovora bakra, ki ga je lastnik naumil še nekako pretovoriti. Ne vem, ali mu je uspelo. Na vsak način pa so tu zvezde na čisto napačnih koncih. Tudi Rimska cesta binglja nekam nizko nad obzorjem. Se bliža konec sveta? Za vsak slučaj je Orson parkiran na najvišji skali.
Jehovc pravi.
Ribica Slovinka
Sredi neusmiljene Sahare,
in v njenem srcu, sredi zlonamernih luž z zavajajoče milim imenom Imlili,
se skriva pleme disidentskih ribic, ki so nekoč bile čast in dika ponosnega naroda s tisočletno pomorsko tradicijo.
Zapustile so svoje avtohtono gnezdo v Sedmerih jezerih, ker niso bile marale živeti v senci mumije na križu in ker jim ni bila ustrezna škrta klima.
Da bo drugje mnogo in vse bolje, je mislila ribica Slovinka, ko je šla.
Zdaj pa ima, pošteno je nadrajsala, brez vize, pasoša in celo azila je uklenjena v kalno luknjo, kjer živi od uvoženih aziatskih mikroalg, ali kaj. In če slučajno vsake tretje binkošti mimo pritaca Slovak in ji za naprej zastave slave šenka skorjo kruha,
se ribica Slovinka od veselja meče v zrak,
hodi po vodi,
ali pa glumi eht japonski suši.
P.S.:
To pa res nima veze s čimerkoli, ampak vadafak, širimo obzorja:
P.S. P.S.:
Špela sporoča: Med 15.4. in 15.5. sem bila na porodniški z najinim čistokrvnim mavretanskim ribičem, daljnim potomcem šakala, Paco Mavr Nouakchott Šakalom, zaradi česar v tem obdobju nisem napisala ma ama ništa.
Spet sva v Najdibuju. Orson je malo zmatran, potreben seta popravil. Nič dramatičnega. Če se butec tega ne lotiš v Mavretaniji, kjer je zamenjava dotrajane cevke za gorivo enaka amerikanerskemu osvajanju Lune. Recimo. Torej majstor Samba je iz Gvineje. Neuvrščene je ohranil v lepem spominu, midva pa bova njega ohranila v malo manj lepem. Mislim, tip je fotogeničen, nedvomno.
To pa je tudi vse. Popravilo je trajalo dva dni, tako da sva morala prespati kar v njegovi krasni delavnici, ki je bila nekoč davno hangar za helikopterje francoskih kolonizatorjev. Od takrat se, razen letargičnega zobovja časa in novih generacij podgan, ni spremenilo nič.
Samba je poskrbel za napete trenutke (zamenjali smo štiri opešane bronaste čaše, ki pričvrščujejo prednja kolesa na akso). Tako med delom, kot med plačilnimi pogajanji. Predvsem temi.
Dobro, ne bom preveč na dolgo o tem, tri ure avtentičnega antičnega teatra kasneje, smo se nekako nagodili. Pa mehanika sva zamenjala. Tudi temu je bilo ime Samba, a je bil iz docela drugačnega testa. Njega je bilo težko plačati, ker ni zahteval nič. Samo čas, ah, čas je tukaj nekaj čisto drugega. Strašno se vleče in potem umreš. Nič čudnega, da je življenjska doba povprečnega Mavretanca drastično krajša od evropskih norm.
Mavretanija je draga, neprijazna in zadnje čase tudi rahlo nevarna.
Se zelo pozna.
V kampu Abba sva zadnja turista. Prodajalec nakita se je pobral. Ključ od stranišča in tuša je vedno težje dobiti. Pasjih drekov nihče več ne pobira. V kampu parkirajo kamioni. Zanesljiv znak, da se vsled ekonomskih danosti, namembnost spreminja.
V Najdibuju sva spoznala Fadla, ki je nekoč davno, ko je delal v nemčiji, hodil z Marijo Ajd iz Slovenije. Zdaj živi na Švedskem, Fadl namreč. Rad pije viski, po možnosti v omikani družbi. Tako je malo manj sam. Ali kaj.
Spoznala sva Merjeminega strica Bejžija, ki dela kot serviser točilnih naprav na bencinskih črpalkah. Točno mi je povedal, katere črpalke mešajo gorivo z dizlom iz ukrajinskih ribiških ladij, vodo in raznimi detergenti, in katere ne. Njegova firma seveda ne. Hja, pa smo spet tam.
Spoznala sva maročanko iz Marakeša, ki ima restavracijo 24/24 in ki pravi, da je pri Rašidu sama kurbarija. Da je njegov brat opetnajstil nekega naivnega Švicarja za kredit, ki ga ta nikoli več ni videl, pa da je brat zdaj v Evropi, kjer je postal peder. Hja, pa smo spet tam.
Pri njej sva spoznala tri prave male gangsterje, ki so vsi imeli velik bel obliž na črnih vratovih. To je tu moda, da si nalepiš en tak obliž na vrat. Trije pravi mali gangsterji so tipične seronje, ki na vsak način iščejo gužvo, samo da dogaja. Dojaja.
Danes greva naprej.
Niti ne veva še točno, kam.
Tako je v Mavretaniji najbolje.
Morda bova kmalu pogrešala Gvinejca Sambo in njegovo krasno delavnico, ki jo poleg vozil z neugotovljenim geografskim poreklom,
krasi tudi prava pravcata privatna mošeja.
Dobro je imeti vplivne prijatelje. Samba pa ti.
Ja, res sva se načakala in zdaj sva že spet tu. V Dakhli. Tokrat v kampu malo izven mesta, kjer bom medtem, ko bo Moro v Nemčiji prebiral svoje literarne umetnije, lahko 14 dni občudovala radiatorje in čokoladke na deskarjih, srferjih in kajtarjih. No, upam, da se kdo od kod prikaže, da se ne bo preveč bohotila domišljija. Če se ne, bom pa kak znanstveni članek napisala, a ne. O tem, zakaj se pokrivajo Bošnjakinje, naprimer. Za pike, ki ne prinesejo ne projekta ne denarja… Nič bat, ne bo mi dolgčas. Čeprav še zdaj ne znam premaknit Orsona in tako nikamor ne morem. Razen s taksijem. Malo sem se zafrknila, ker nisem hodila v Orsonšolo: ode emancipacija. Moro je Orsona tako lepo zapakiral – kao zaščita pred vročino, da kakšne ilegalne ure vožnje skorajda ne pridejo v poštev. No, teoretično gledano bi lahko speljaja tudi z vsemi tistimi štrikci za obešat perilo vred, Orson to zmore, a zavezat vse skupaj nazaj bi bila cela štala. Nihče ne zna takih vozlov kot my captain Moro ;) Če bi mi ilegalna vožnja uspela ne da bi kaj zlomila ali bog ne daj, koga povozila, bi me pa vozli razkrinkali, a ne. No, bolj se bojim koga povoziti, kot biti ulovljena in flagranti, tako da my captain, srečno pot. Leila saida. Naj te ne skrbi. Ko se vrneš, bodo vse polosovine na mestu. In cele. Pa še šajbe bom spolirala.
Ja, res ne bi rada, da spet postane veren. Medtem ko sva čakala na DHL in usodni kos železa, je Moro postal veren. Saj ste videli da je molil. K zaščitniku pleha. Mislim pa, da se je naskrivaj tudi bičal. Nič kaj njemu podobno. No, jaz sem kljub vsemu uživala in se zaradi tega niti malo nisem počutila krivo.
Dneve sem si lajšala s tradicionalno medicino. Najprej sem se šla sprostit v hamam, ki se je nahajal 50 metrov naprej od Orsona. Ko sem šla spotoma kupit še šampon, sem se spoprijateljila še s sosedom zeliščarjem in vstopila v svet zdravja in magije. A vse lepo po vrsti.
Sva pobrala štoparja Tomaja iz Francije (ne s Krasa)
Obiskala ogromno praprapragrobišče nekje v treh čoških.
Iz aviona zgleda vseeno malo bolje. Za posladek so bile avtentične eht banane (ne tista naša zmrznjena in na silo zorjena jetra). Za posebej lačne (Moro) – tri banane v eni embalaži.
Oziroma plačaš eno, dobiš tri. Ali obratno.
In seveda se je bilo treba tudi ljubljenčku/hiški malo posvečati.
Jebeš fiziko, Mario, danes je moderna nano tehnologija.
Orson je tak car, da se lahko tudi po eni sami gumi pelje.
(11. dan čakanja na novo polos)
Ljubi Bog, odnosno Komisar komiteja za melioracijo človeških virov:
Hvala Vam za dragocene dneve, ki ste nama jih poklonili v čudovitem mestecu Dakhla.
Hvala Vam za rane rane urice, ki jih preživljam tavajoč med arhitekturnimi znamenitostmi Orienta,
egoistično iščoč nek svoj mir.
Zdaj vem, da Vi te robe ne držite.
Hvala Vam, da nama Orsona niste spremenili v tole:
ali pa v tole:
http://www.desertsoul.com
Hvala Vam za parking pred depandanso Vašega nebeškega partnerja.
Hvala Vam za vse tiste nebeške otročke, da ne rečem hudičke, ki naju od jutra do večera skušajo v veri.
Ponižno Vas prosim, da se v najinem imenu zahvalite kitajski firmi DHL, ki bo polos, namesto v obljubljenih dveh, dostavila v petnajstih.
Z Vašo privolitvijo seveda.
Obljubim, da nikoli več ne bom drugim pomagal iz malega dreka, da bi sebe potlačil v velikega.
Zdaj namreč vem, da je pomoč izključno v Vaši domeni.
Obljubim, da nikoli več ne bom pozabil prve Božje zapovedi »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomahal«.
Amen in Bog zdravja naj Vam da zdravja.
(hommage Matjažu Ličerju)
V Dakhli sva se oskrbela s sadjem in zelenjavo, vodo in sploh vsem, česar v Mavretaniji ne bo na pretek. Vsaj do Nuadibouja ne. In jo mahnila na pot. V mislih so se mi motale slike izpred enega leta. Na bencinski pumpi južno od Dakhle je stal tovorni kombi z mavretansko registracijo in pred njim v dve gubi skrčen drobcen tip s črnim šešem. Rekel je, da mu je crknil akumulator. Moro ga je vprašal, če je kombi prazen in po pravici je povedal, da je poln sadja in zelenjave, ki ju pelje na trg v Nuadibou. Da tehta okoli 5 ton. Po pravici. Kar ni ravno v navadi. Včasih se naprimer zgodi, da komu takole ustaviš, se ti zlaže, da je edina težava v tem, da ne more vžgati, ko ga potegneš pa ugotoviš, da mu ne dela le akmulator, temveč še kaj drugega in da se je mislil šlepat kakšnih 100 km. No, Moro je vzel s seboj neko posebno močno vrv, ki zdrži vsaj 5 ton in ni namenjena avtovleki ter ponudil pomoč. Uporabil je svoje mornarske spretnosti in s posebnim vozlom povezal najinega bivšega Land Loverja – Bajramija s kombijem. Uspelo ga je premakniti, ne da bi spulila najino kljuko in ga vžgati. Jupi! Tipu se je razjasnil obraz, pa tudi midva sva bila ponosna na najino rumeno staro sabljo. Ahmet, tako je bilo ime tipu, se nama je prisrčno zahvalil in naju povabil k sebi v Nuadibou. Tistega večera sva spala na postajališču na pumpi in zgodaj zjutraj nadaljevala pot. 100 km naprej se je v daljavi izrisal svetlo moder kombi, ki je stal ob cestišču. Ko sva se približala, sva zagledala Ahmeta, ki se je čepe hladil v senci avtomobila. Celo noč je vozil, pa vseeno ni prigural dlje od naju…
“Zdravo. Te je treba spet potegnit?”
- “Ne, ne. Hvala. Zdaj ni več slab le akumulator. Težava je prerasla v problem. Sem že sporočil v Nuadibou in me pridejo iskat. Upam, da bo zelenjava zdržala. Imata še moj naslov? Pridita. Vabljena. Moja hiša je vajina hiša.”
No, lani sva imela drugačne načrte, hotela sva v puščavo in Nuadibou ni bil na poti. Letos pa sva se odločila, da bova raziskala obalo in seveda, obiskala Ahmeta.
Mimo mene je bežala belkasta peščena obala, surferji so krotili razburkane valove, Orson je samozavestno hrumel po sivem asfaltu, Moro je obvladaško sukal volan, jaz pa sem se veselila Mavretanije in snidenja z Ahmetom. Mimogrede me je prešinilo tudi, da bova na meji morda dohitela tista dva simpatična Katalonca, ki jo naokoli mahata z zarjavelim sivim kamionom, ki je gotovo dal že marsikaj skozi. V oči sta mi padla v divjem kempu v laguni Dakhla. Bila sta ena redkih, ki jo z avto hišo mahata po svetu, pa še nista v penzionu. Poleg tega me je Katalonka impresionirala, ko sem videla, da je zjutraj kar vžgala in suvereno odpeljala monstruma, ki je še malo večji od najinega Orsona, medtem ko je njen tip verjetno še drnjohal. Uau! I ja bi ovako… Sem dobila kar manjvrednostni kompleks.
No, kmalu me je iz meditacije predramil kamion, ki je obrnjen pravokotno na cesto čepel v pesku. Okoli pa trije tipi, ki izkopavajo kolesa. Moro je zavrl, v naslednjem trenutku se je že pripenjala vlečna vrv, seveda se ni dalo vleči naravnost čez cesto in še po pesku, tako smo Orsona postavili v smeri ceste, pod pravim kotom glede na zakopani kamion. Prešinilo me je, da tole pa ni ravno pametno, glede fizikalnih zakonov nisem bila ravno prepričana, pa sem si mislila, dej ne teži. In sem se sama pri sebi malo mulila v avtu: kaj ti tipi spet ustvarjajo. Potem me je Moro pocukal, da kaj, a bom kaj fotografirala tale super mega podvig al kaj? Vzela sem fotoaparat in skočila s kabine. S poslanstvom, da ovekovečim Orsonove sposobnosti. Lani je Bajrami premaknil 3 tone težji tovorni kombi, zakaj letos Orson ne bi 2x večjega, do riti zakopanega tovornjaka? In to pod pravim kotom. Naj se vidi, kdo zna.
Pomikala sem se ritensko, da bi v kader ujela oba orjaka in vse tehnične podrobnosti. Fantje so dajali znak, kdaj bo vlečna vrv napeta. Potem pa: “Penk!” Nekaj je ornk počilo. Pa ne vrv. Kamion je stal na istem mestu kot prej. Ne vem, če se je premaknil za kak centimeter. Le še več peska je bilo okoli gum, ker so se zaman vrtele v prazno. Moro je odprl vrata kabine in zabentil:”Menjalnik je šel!!!” Potem je zaklel. Nato smo se dela lotili v zagrobni tišini. Voznik drugega kamiona se je spravil pod Orsona. Ko je pogledal še polosovine, je ugotovil, da je tista, ki je bila ob vleki najbolj obremenjena, počena. Tak lep, gladek, čisti rez. Prava umetnost ;) Rekel je: “Merde. Meeerde!” Potem je nekako usposobil reduktor, da ni bilo treba klicati avtovleke in se kakšne pol ure zahvaljeval in opravičeval: da kako je hvaležen in kako mu je žal, da sva razsula avto. Revežu je bilo res hudo žal. Ampak, kaj čmo, je kar je. Sva se spet nekaj naučila, ne. In tako doprinesla znanosti in umetnosti.
V reduktorju sva se nekako pricjazila nazaj do Dakhle. Bila sva pri mehaniku, ki je zagret musliman. K njemu naju je poslal Mahžid, ki sva ga spoznala prejšnji večer. Nek saharski intelektualec, ki je leta 1975 doštudiral v Španiji. Kasneje so nama povedali, da je to najslabši mehanik v Dakhli. No, vsaj pošten je bil. Ko je Mahžid opravil s pomočjo vseh mimoidočih “mehanikov”, ki so kot jastrebi prileteli, ko se je izvajala denarna transakcija za storjeno uslugo, je mimo prišel njegov prijatelj, ki je še boljši musliman kot on. Da se ne bi umazal, z nemuslimani raje nima opravka. Ko je zagledal Morota in na kamionu napis “Slovenija” v arabščini, ga je vprašal: “Si ti musliman ali kristjan (chrétien)?” Moro pravi, da je odgovoril, da je kristjan: “Sej veš, kreten po slovensko, ne.” No, tip je baje samo zamahnil z roko in se obrnil proč. Me zanima, kaj bi naredil, če bi rekel, da je musliman.
No, zdaj že nekaj dni kempirava na glavnem trgu, ob novi mošeji, poslušava ezan muezina brez posluha in prenos vseh pet dnevnih molitev preko zvočnika na minaretu. Hvala bogu tale muezin tu ni tako prehlajen kot tisti iz Essaouire, ki mu je med učenjem ezana skoraj počil glas, če pa mu je že uspelo ujeti kak ton, je med premori veselo pokašljeval. In na srečo ima malo več posluha kot tista dva iz Sidi Ifnija, ki sta v duetu trobila kot kakšna zagreta navijača na fuzbal tekmi. Moram reči, da gre našim Bošnjakom in Turkom veliko bolje. Ko sem pred mnogimi leti v Istanbulu prvič v življenju slišala ezan, ga je muezin izvajal tako dobro, da sem mislila, da imajo neko fešto. No fešta se je potem ponovila petkrat na dan, jaz pa sem nekoliko razširila svoja obzorja…
In kaj delava ob mošeji? Tu je edino varovano parkirišče kjer Orson lahko počaka na DHL-ovo pošiljko s svojo novo nogo. Hvala bogu je naokoli dovolj kafičev, kamor lahko človek skoči na najnujnejšo potrebo. Včeraj zvečer sem si naprimer zaželela, da bi imela tak zložljiv plastični wc kot tista Chantalle v njenem 72.000 EUR vrednem Land Roverju…
Evo mene v Tiznitu. Marakeš in Chichaouo sem kar preskočila. Do sedaj sem se ukvarjala bolj z mehaničnimi deli – Orson je potreboval pozornost. Nič resnega, a fizično delo je imelo prednost pred intelektualnim. Včeraj sva prvič resnično kempirala. Kakšnih 20 kilometrov pred Tiznitom sva zavila s ceste in se odpeljala na osamljeno planjavo, posejano z redkimi drevesi. Kljub avtomobilskim zvokom, ki so do naju prodirali s ceste, sva se lahko predala miru in samoti. Sončni zahod ni bil nič posebnega, a za začetek čisto ok.
Marakeš sem tokrat doživela bolj z vidika industrijske cone. Pri Halilu sva cel dan menjala neko cevko – lekcija 1 zame: kako se s kabine sname harmoniko, ki loči kabino in “hišo”.
Spala sva v garaži s samimi dragimi terenci, Toyotami, Nissani, tam, kjer svoje rent-a-car-je hrani Driss Hbali, človek, ki nam je novembra, ko smo šli čez maroško Saharo do Laayouna, dal v najem svoje avtomobile. V kamionu se spi odlično. Prehranjevala sva se v menzi, skupaj z delavci, ki so zaposleni po delavnicah in obratih v industrijski coni. Čičerikina juha z olivnim oljem za zajtrk sploh ni slaba.
Naslednjega dne sva pri vulkanizerju, ki ima svoje prostore kar v mošeji (podnajemniki z najemnino odplačujejo kredit zanjo – kdor gradi božje hrame na zemlji, si zagotovi svoje mesto v raju), zamenjala zračnico in jo mahnila na jug, kjer je bolj toplo. Dnevi pod Atlasom so topli, jutra in večeri pa so v tem času leta hladna in tudi vlažna.
Nekje pred Chichaouo nama je počila zračnica. Ja, pa ravno sva jo zamenjala! Lekcija 2 zame: kako se s kamiona sname 80 kilogramsko rezervno gumo. Moro je sestavil nek patent iz treh vrst vrvi, jih preko droga napeljal čez škripec in privezal za gumo. Poklicala sva še tri krepke fante, ki so prišli pokazat svoje mišice. Medtem so okoli naju skakali razposajeni fantki in kot papige ponavljali besede, ki smo si jih z lokalnim mehanikom izmenjavali v francoščini. Šola na cesti. S svojim gnetenjem okoli nas so bili dokaj nadležni, a jih je njihovo prizadevanje po znanju francoščine delalo simpatične. Ko jih je na vsake toliko zaneslo v objestnost, jih je Mahžub nagnal. Tako je ime mehaniku, ki so ga poklicali, da bi nama pomagal odšeraufat gumo. Drog s pomočjo katerega naj bi uspešno vodila ključ in odvila vijake se je že ob prvem pritisku zvil kot čigumi. Začetniške napake novopečenih kamionđijev…
Ko smo se pripeljali do njegove delavnice, ki jo ima v sopartnerstvu z Maročanom Ahmedom, ki se, kakor je videti, vsakodnevno zakaja z rifškim kifom in ga čisto pošteno plačala, je vprašal še za cadeau. Nič kaj tipično za Saharca, za katerega se izdaja. Po poštenem plačilu je sledilo še pošteno darilo: volnen zimski marsovec.
V delavnici maroške dejavnosti № 1 smo popili čaj, Mahžub naju je oskrbel z novim drogom in obljubil, da bo celo noč stražil najin kamion, ki sva ga parkirala poleg. Železna vrata vulkanizerije so celo noč ostala odprta in nemo režala na fantomske tatove.
Zbudila sva se v sveže, vlažno jutro. Kondenz je kapljal vsepovsod, tudi v notranjosti se je nabral na dveh železnih nosilnih drogovih. Moro je po svoji navadi odšel v izvidnico in pri nekem starcu s premikajočim se štantom popil okusen črn čaj z žajbljem. Odpeljal me je k njemu, češ da se mi obeta specialna kava z ingverjem. A ta je zginil kot kafra. Ko se je pozanimal, kje je štant, okoli katerega so bili še malo prej postavljeni tudi stoli in mize, je trgovec iz bližnje trgovine začudeno vprašal “Kakšen štant?” Fatamorgana?
Medtem ko sta Mahžub in Moro flikala preluknjano zračnico in brusila zarjavelo feltno zaradi katere je tudi prišlo do poka, sem se neuspešno otepala penetrantnega domačina, ki ni in ni prenehal z vprašanji. Na koncu sem se vdala in začela spraševati nazaj. Hasan je kmetovalec, ki prideluje največje lubenice v Maroku. Chichaoua naj bi bila prva po pridelavi lubenic daleč naokoli, rekorderka med njimi pa naj bi tehtala 24 kilogramov. Poleg tega prideluje tudi grozdje. Vendar izključno v prehrambene namene. Ker je zagret vernik, noče imeti nič s pridelavo ali prodajo alkohola. Prideluje tudi fige, pomaranče, oljke, korenje, grah in nasploh mu ne gre slabo.
Ko mi je poklonil že ne vem kateri kompliment (češ da sem pametna in sposobna kot moški, zaradi česar bi v Maroku lahko našla super službo ipd.), pove, da sva mu všeč, ker nisva navadna turista in potujeva tako, da sva v stiku z lokalnim prebivalstvom, ne tako kot večina turistov, ki naj bi v Maroko prihajala zaradi seks turizma in drog, naju povabi na čaj in kosilo. Pravi, da bi mu kot gosta izkazala čast. Ker je Moro še zaposlen, ga odide vprašat, če svoji ženi dovoli obisk na njegovem domu, kjer me bo pogostil s čajem. Čez 30 minut me bo pripeljal nazaj.
Izkaže se, da je Hasanov oče parlamentarec, velika živina v Chichaoui. Družina naj bi se pred 200 leti v Chichuauo preselila iz okolice Boujdourja v Zahodni Sahari. In kot pripoveduje družinsko izročilo, naj bi tja prišla iz Saudske Arabije. Hasan prvi, da so Saharci, in da naj bi jih bilo poleg maroških Arabcev in Berberov v Chichaoui veliko.
Med pitjem čaja in uživanjem toplega kruha, prelitega z olivnim oljem, se okoli mene radovedno motajo njegovi trije otroci: 7 letna Fatim Zahra, 4 letna Nasiha in 2 letni Mohamed. Hasan pove, da prvič vidijo tujko, zaradi česar sem jim zanimiva. Chichaoua kot križišče, kjer se zavije proti turističnima destinacijama Essaouiri na zahodu ali Agadairju na jugozahodu, za mimoidoče tujce ni zanimiva, zato se, razen, če jim ravno ne poči guma, tu ne ustavljajo. Spoznam se z ženo Fatiho, ki je Berberka. Malo za hec malo pa zares pove, da je ljubosumna in vpraša, če je kaj med nama… No ja, Hasan definitivno ni moj tip.
Ko se nama pridruži še Moro, se Hasan razgovori. V zadnjih letih naj bi se v Maroko, vsako leto priselilo okoli 10.000 Francozov. S svojimi penzijami tu živijo kot lordi. V Marakešu so pokupili že skoraj vse nepremičnine, cene rastejo v nebo in domačini živijo čedalje slabše. Razpasel se je homoseksualni in pedofilski turizem. Družine, ki nimajo od česa živeti, svoje fantke, stare med 6 in 11 let čez noč pošiljajo “na delo” za 3000 dirhamov (cca 300 eurov). Svojih otrok ne sprašujejo, kako je bilo “v službi”, za odškodnino jim pustijo kakšnih 200 dirhamov, s preostankom pa poskušajo preživeti obubožano družino. Hasan pravi, da je isto z otroškim delom po raznih delavnicah. Treba je jesti, samo za vrsto posla, kamor se bo poslalo otroka, se je potrebno odločiti. V takih razmerah se zdi greh govoriti proti otroškemu delu. Brez slednjega afriški otroci ne bi samo ne hodili v šole, temveč bili še bolj lačni…
Hasan je bil med leti 1986 in 1996 v maroškem zaporu. V tistem času je končal licej, pripravljal se je na računovodski izpit in nameraval odpreti računovodski servis. Načrte mu je prekrižal pijanec, ki ga je napadel z nožem. Ni vedel, da je pijan in ga v samoobrambi odrinil. Ta je padel, z glavo zadel ob rob pločnika in umrl. Sodili so mu za nenaklepni uboj. Najprej so mu napovedali dosmrtno ječo. Na sojenje je čakal v preiskovalnem zaporu in se spraševal, koliko let bi lahko zdržal v tem peklu. Ocenil je, da kakšnih 10. Sodnik mu je izrekel natanko tako dolgo kazen. Pravi, da ima občutek, da si je sodil sam.
Zapor je bil zanj pravi pekel. Pravi, da so ptice, ki v kletki poginejo in ptice, ki ne znajo živeti drugače kot v kletki. Sam ni bil ustvarjen za življenje v zaporu, kjer je na 40 kvadratnih metrih med podganami in ščurki spalo po 20 ljudi in so vsakodnevno potekale borbe za hrano. Pravi, da kdor ni okusil suhega kruha in vode, okusa po zemlji, ki v stiku z vodo postane kot blato, še ni okusil prave bede. V Maroku je 80 procentna nepismenost, v zaporu naj bi bila 90 procentna. Družil se je s tujci, ki so tam končali zaradi droge, tudi z nekim doktorjem zgodovine. V času kralja Hasana II. je bilo veliko političnih zapornikov. Pravi, da je imel ves božji dan za študij in da bi v zaporu lahko končal fakulteto, pa ni verjel, da bo kdaj prišel ven in zato ni imel motivacije.
Zapor naj bi bil prevzgojna ustanova, a nepismeni in sadistični čuvaji, za katere se je zdelo, da svoje poslanstvo vidijo le v poniževanju, pretepanju in kričanju, niso delovali ravno v zgled. Živo opisuje škripanje železnih vrat, korake in ukazovalno kričanje čuvajev, zvoke, ki so se mu zarezali globoko v spominske vijuge. Oče ga ni obiskoval, bratje in sestre so bili premladi in mati, kot tradicionalna ženska, doma ni zapuščala. Na dan, ko so ga spustili, ni verjel, da bo resnično zapustil zapor.
Tam je začel verjeti v boga. Pri 24ih, ko so ga zaprli, ni verjel v nič. Bilo mu je vseeno. Zdaj ve, da Bog je. Pravi, da je bil zapor zanj boleča, a koristna izkušnja. Žal mu je le tega, da je v njem preživel najboljša leta svoje mladosti. V življenju ne obžaluje ničesar. Recitira eno zadnjih pesmi Edith Piaf: No rien de rien, no je ne regrette rien…
Danes s svojo družino živi v ogromni očetovi hiši skupaj s še štirimi brati in njihovimi družinami, materjo, očetom, dvema tetama in stricema, ter neporočenimi sestrami, ki so še doma. V hiši je skupaj kakšnih 20-25 ljudi. Ženske se zadržujejo v ženskih prostorih (čisto mirno bi temu lahko rekli harem), doma skorajda ne zapuščajo in družno skrbijo za vzgojo otrok in gospodinjstvo. Moški skrbijo za “stike z javnostjo” in preživljajo družino.
Ko konča s svojo zgodbo, nama pove, da se počuti olajšanega in da je ni povedal še nobenemu tujcu. Zaželi nama srečno pot in povabi v goste, ko si bova lahko vzela več časa.
Recent Comments