You are currently browsing the tag archive for the ‘avtomehanično’ tag.
Margarina na soncu
Danes je prvi maj in novica je ta, da je minilo kar nekaj časa. No, in Špela je potom brezmadežnega spočetja dobila naraščaj. Tako da je zdaj poleg penzije še na porodniškem. Jaz pa itak na bolniški. Zelo praktično. Sredi največje naraščajniške evforije sta mimo prišla dva naduta Francoza s svojim drekačem, pa sem ju zbodel:
»Vaš otroček ima samo dve nogi, naš pa štiri, šlik-šlak.«
Bi morali videti tiste kisle frise – znamenitost za na Unescov seznam, Eifflov stolp ni nič. Kraj dogajanja je bil bordel na robu mesta, tam je Špela nabavila psa z blazno originalnim imenom Paco. Paco je čistokrvni puščavski ribič z rodovnikom, ki zaenkrat še misli, da so njegovi izločki v pristojnosti Združenih narodov, po štengah pa že zna priti sam in pri tem izgleda kot Tomaž Humar v južni steni Lhotseja.
Tudi šakalov (Canis aureus) se prav nič ne boji, čeprav sta danes zjutraj dva prišla čisto do Orsona. Smo namreč na morju, vkleščeni med peščene sipine in muhasti Atlantik, dokler ne pride oseka in nam odpre vrata na sever. Ker je luna v krajcu in so razlike med plimo in oseko minimalne, je stezica, ki se odpira, široka vsega nekaj metrov: levo valovi, desno pudrasti pesek, levo potop, desno 50 in več stopinj celzija.
Pred nami je Banc d’Arguin, za nami Nouakchott. Se pravi da smo, kar se te sezone tiče, najjužnejšo točko že dosegli. Načrt je, da se odslej z andahtjo slalomira ves čas ob morju, dokler nam visoki Atlas ne omogoči pobega v gore. Inšalah. Do takrat nas vsekakor čaka še veliko špehatih rib, rarogov in školjk. In Orsonovih muh. Dokaj redno nehote pomislim na bivša lastnika:
»Vse dela… Tip-top… Ta kamion ima dušo…« in taka jajca. Težko bi govoril o kakih pozitivnih čustvih. Mislim Slovenci znamo biti res pravi Cigani, ali pa – ajde – Mavretanci.
Postanek v Nouakchottu je bil kar dolg: zavariti je bilo treba počeni nosilec šasije, ojačati vzmetenje, zamenjati nekaj sprhnjenih lajtng in z manualnim bajpasom v stilu Kremenčkovih usposobiti vklop štirikolesnega pogona, brez katerega tukaj enostavno ne gre. Zdaj zadeva funkcionira polavtomatsko: medtem ko dr. Špela pritiska na zavoro, namesto na sklopko, se jaz vržem pod Orsona in z montirnim železom vklopim štirikolesni pogon. Jeklena žica in šponar potem poskrbita, da stvari ostanejo na svojem mestu. Elektrike raje ne omenjam. Inšalah. Vsaka stvar je za nekaj dobra, a ne. Tako sva precej podrobno spoznala določene aspekte mavretanske prestolnice:
-kako se napolni jeklenko plina v pičlih dveh urah
-zakaj včasih ponoči streljajo okrog predsedniške palače
-kako postaneš original Mavretanec za 300 jevrčkov
-učinke alkohola (pivo Tsingtao, viski H&B, »viljamovka« in domače ljutice) na mentalno in fizično artikulacijo domačinov
-kakšni paranoiki so Izraelci (tisti »napad« na njihovo ambasado je bil v resnici ljubosumnostni incident v bližnjem baru, v katerem se antropologu-amaterju nudijo spektakularni pogledi na slinjenje zariplih in zavaljenih anglosaksoncev in frankoflancev ob skeniranju lokalnih kurb)
Spoznala sva Ulubuja, ki ima super hotelček, edino pri turistkah ga malo zanese, spoznala nouakchottske neslišne malarične mikrokomarčke, Amiduja, ki je inženir brodogradnje, ki je tu ni in je torej mojster za vse, recimo za geodezijo in komunizem, pa Fadla iz fine družine, ki službuje v Evropi in ki je hodil z Jožefo z Bleda, drugače pa redno videva bele miši. Spoznala sva francosko-švicarsko pleme in njihove pse ter Nicolasa in Nicole v bordelu na robu mesta, o katerem več v naslednjem postu.
In oba računalnika sva popravila v cajberju poleg male restavracije, ki nudi tiobodijanske specialitete. Čudež! Pa Paco se nama je pridružil in potamanil vse zaloge WC papirja. Tako zdaj serjem na vrhu sipine, se podričam po higienskem pesku in čof v Atlantik.
Za La malo pato tukaj še niso slišali.
Naslednji problem: kako vstopiti v nacionalni park s kamionom, ki še vedno tehta 5 ton, če so povsod znaki, da je vstop vozilom težjim od 3,5 ton strogo prepovedan?
Nujna bo ekspresna shujševalna kura.
Kar je dobru nej slabu.
Les sultanes: N 18° 13.284´ W 16° 01.962´
Prvi vtis je bil nežno bizaren: kot bi padla v kupleraj, kakor si ga predstavlja kak podjetnik iz Podvolovjeka ali pa Dolnjih Stranj. Mavretanska edicija: velika bela hiša z vseh vrst dogradnjami in nekaj sto metrov naprej, čisto na plaži, baraka s kontejnerjem. To je zelo ekskluziven bar.
V Mavretaniji je poleg golote prepovedan tudi alkohol, a ta bar, trinajst kilometrov proč od ministrskih palač, ga zakonom vbrk toči. Klientela so visoke živine, torej prav tisti, ki so zakonsko prepoved alkohola uzakonili. To je njihov peskovnik, tu se visoke živine obnašajo kot stekle živali. Zaradi premehkega peska ustavim motor na dostojni razdalji in že tam valove in veter preglaša zblojeno kruljenje. Ko zakoračim pod skromno senco, je kaj videti: gospodje v finih bubujih se valjajo po tleh in na vsakem od njih visita po dve špehati razuzdanki. Ne bi tega tukaj pričakoval. Ena od prostitutk čepe ščije slab meter stran.
Ko se čez uro, dve vrnem, je omenjena poscanka ravno na tem, da si raztegnjene mokre gate zopet potegne na rit. Očitno malo zahtevnejši projekt, ki se ga kaže lotiti etapno. Njene kolegice se vrešče lasajo. Malo med sabo, malo s svojimi ljubčki. Miza se zruši in pod sabo pokoplje poscanko, ki se onemoglo zvali nazaj na hrbet in da vse štiri od sebe. Gate so še vedno pod koleni. Osebje jo nekako zvleče stran. Sto kil razpuščenega sala, to ni šala. Tudi preostanek izbrane družbe se nekako splazi do novega mercedesovega terenca in vanj. Šoferjeva glava binglja čez odprto okno in eksaltirano ponavlja “to je spektakel, to je spektakel”. Kvekerska slika konca sveta, kot ga poznamo.
Ker imam speedy domišljijo, sem si takoj mislil svašta – glede provenience in namenov francoske ekipice, ki vodi auberge Les Sultanes. Kot je to redno slučaj, sem krepko mimo usekal. Les Sultanes je na noge postavila Nicole, ki je bila nekoč najmlajša odvetnica v Franciji, pa predsednica odvetniške zbornice, pa nato državna tožilka, pa žena še bolj slavnega odvetnika, pa hči še bolj podmazanega gradbeniškega barona, enega takega franko-Zidarja. Njena bajturina v Lyonu je bila vedno odrpta za študente iz tretjega sveta. Pri njej je stanoval tudi mladi Mavretanec, ki je bil slučajno sin nekega ministra, ki je nekega dne Nicole povabil na počitnice v Mavretanijo in ji v zahvalo podaril veliko parcelo ob morju z bianco menico glede namembnosti. Skratka offshore paradiž. In ker je Nicole precej bolna, je zdaj v glavnem tukaj, pa še sina Nicolasa, ki je hotel biti v znak protesta kovač, specializacija konjske podkve, je povlekla za sabo in še mamo Renee, ki je že precej v letih in ne sliši več dobro. Tudi spomin ji že peša, vsakič se te nanovo razveseli. Zato pa toliko raje bere svetovne klasike na svojem nona-fotelju.
Vse dobro. Kuplerajski ekscesi so redki, druge dni je mir. Les Sultanes je zelo eklektično opremljen, fantje, ki v njem delajo, so vsak na svoj način resnično vrhunski, kar za domov vzet, štimunga je nostalgično-uživaško-intelektualistično-humanistična. Pravi balzam majkumu.
Med inventar sodi še sedem psov in lokalna znamenitost, osel z imenom Toyota, ki ga je Nicole vsega shiranega in garjastega pobrala z ulice v enem od nouakchottskih slumov in ki zdaj službuje na relaciji auberge – bar na plaži. Slednjega so sledeč keynesijanski ekonomski doktrini oddali v najem zelo zelo podjetnemu francoskemu parčku – tip nekam feminilen, baba pa mali Schwarzenegger, ki je v precejšnjo Nicolasovo žalost najprej vse podrl, da bi potem vse skupaj zopet postavil, pet metrov bolj proč od obale. Okej. Malo bizarno učinkuje v Mavretaniji tak dlakocepski elan. Nima veze, važno da se bo fine klientele kar trlo in da se bo visoko v nebo dvigal vonj pečenih rib. Kar se mene tiče, je to zelo fin kraj z močnim štihom domačnosti, kjer se obeduje v širšem krogu, kjer je mogoče srečati prav fine ljudi, kjer se brez zadržkov da vse štiri od sebe. In aha, Nico nama je seveda našel stručkota za računalnike, pa še marsikaj drugega. Hvala Nico, hvala Nicole, merci et bonjour nona Renee, alias Meme, ca va?
Je bilo kar težko oditi.
Tudi Paco je cmerasto cvilil.
Banc d’Arguin
Je ogromen nacionalni park, miks puščave in oceanskih lagun, domovanje vseh vrst ptičev in rib. Je pod Unescovo zaščito, skupaj z domorodci, ki se jim reče Imragen in so, odkar pomnijo, ribiči po poklicu. Tu srečaš približek izumrle dalmatinske gajete, oziroma barkače, ki so jih nekoč uporabljali na Kanarskih otokih. Zdaj so tu, kjer je motorni pomorski promet strogo prepovedan.
V vasici R’geiba te barkače celo še čisto zares gradijo. Možen je tudi enodneven izlet, se pravi jadranje, kar me je seveda silno narajcalo. Tudi ribiče, ki julija in avgusta bojda lovijo ribe v nekakšni simbiozi z delfini, v začetku maja pa so njihovi trnki in mreže prejkone prazni. Atipično hitro smo se nagodili in naslednjega jutra točno ob uri odrinili. Bril je svež zmorec, posadka je urno razvila veliko poševno jadro in že smo iz varnega zavetja lagune pičili bolj na odprto, do nasedle ladje, ki jih v teh krajih res ne manjka. Najprej smo razvili famozno Bebler-Plahutino zastavo
in majkumu, ni minilo pol urice, ko sem že držal krmilo in rezal valove nekam proti Ameriki. S hitrostjo zavidljivih petih vozlov v orco, s kotom 50 stopinj v veter in s precejšnjim bočnim zanosom, saj imajo barkače samo malo globlji gredelj in nobene kobilice.
Potem je krmar ugotovil, da talent še ni vse in me prekrstil v flokista na barki, ki ima samo glavno jadro. Torej sem z duitjorself trapezom skrbel za zabavo posadke in za masažo nadledvičnih žlez. Pa še razgled je bil dober.
Naslednjega dne smo po običajnem cenkanju za plačilo neobstoječih uslug v kempu duhov odrinili ob obali na sever. Ptic sicer ni bilo na milijone, sva pa vsak večer jedla sveže ribe, medtem ko je Paco zelo ekološko čistil plaže naplavljene mrtve podmorske prirode. Orson je veselo brundal, morda tudi zato, ker sem ga ob vstopu v park po Džirlo metodi prekrstil v 3,5 tonca. Razen dveh Francozov na bičikletah (uf, norci), turistov praktično nismo srečali. Rt Tafarist in še toliko bolj sosednji rt Tagarit sta se nam usrala v srce, tako da nam je potekel rok trajanja in smo postali ilegalci. Od napol naturaliziranega Francoza Phillipa smo dobili v dar lepega makroja, ribo, ki navdušuje športne ribiče, ker na trnku močno mrda in s tem ribiču daje filing, da je vsaj on živ, če že vse drugo crkuje. Ob improviziranem ražnju smo spoznali Vetena, ki je bil poročen s Španko, naredil z njo tudi pridelek, nakar ga je lepo dala na čevelj in njunim otrok povedala, da nimajo več očeta. Veten je na noge postavil najlepši kemp v Banc d’Arguinu (N 20° 09.098´ W 16° 13.522´). Res se je potrudil, a letos turistov zaradi tistega butastega incidenta v Alegu žal ni. Veten je otožen. Tudi njegov delavec mu je pobegnil. In po vodo je treba v 30 km oddaljeni Chami. Na vsem širnem svetu ima samo še enega mladega psa, ki pa je morda že pokojni. Ko je Veten namreč opremljal svojo ribiško palico, mu je ščene sunilo velik trnek in ga pogoltnilo. Laična kirurška operacija ni uspela. Zdaj Vetenu preostane upanje, da bodo želodčne kisline in pota narave rešili situacijo.
Barakalaufik Veten.
Svetovna banka
Svetovna banka res ni škrtuh.
Pa tudi Amerikanerji blazno radi pristavijo humanitarni pisker.
Vašington noćas mora pasti.
Cap Blanc
Spet v Najdibuju. Jutri moramo ven. Paco na šverc, midva pa zato, ker je viza v zadnjih vzdihljajih. Špeli je pravzaprav že potekla. Na poti do Cap Blanca smo si ogledali pokopališče ladij. Od blizu.
In od daleč.
Nekam švoh reciklirajo.
Cap Blanc sva malo težje našla, ker so bile spet neke vojaške vaje, pa je bilo treba ubrati alternativno ruto mimo rafinerije in terminala za železovo rudo. Cap Blanc je zadnje zatočišče sredozemskih tjulnov (Monachus monachus). Enega sva dejansko spazila. Veliko špehato stvar (izločeni mačo s poteklim rokom trajanja?), ki je rila po kalni vodi prav na skrajni južni točki rta. To je tisti del Mavretanije, ki najbolj štrli v smeri Amerike.
A ja kažem a gde je Amerika?
Nota bene čudovit primerek križanega morja. Med bridkim Mavrom in Lepo Vido.
Veter brije kot pri norcih. Peščena zrnca žvižgajo kot izstrelki iz Uzija. Ena taka burja. Katabatično bičanje s kopnega. Samo da tu ni nobenega Velebita. In sploh nobenih hribov. Ladje se krčevito in krampasto držijo svojih sider. Ena je že nasedla.
To je bilo več let nazaj. Do nedavnega so nasedlino vahtali oboroženi stražarji. Zaradi dragocenega tovora bakra, ki ga je lastnik naumil še nekako pretovoriti. Ne vem, ali mu je uspelo. Na vsak način pa so tu zvezde na čisto napačnih koncih. Tudi Rimska cesta binglja nekam nizko nad obzorjem. Se bliža konec sveta? Za vsak slučaj je Orson parkiran na najvišji skali.
Jehovc pravi.
Ribica Slovinka
Sredi neusmiljene Sahare,
in v njenem srcu, sredi zlonamernih luž z zavajajoče milim imenom Imlili,
se skriva pleme disidentskih ribic, ki so nekoč bile čast in dika ponosnega naroda s tisočletno pomorsko tradicijo.
Zapustile so svoje avtohtono gnezdo v Sedmerih jezerih, ker niso bile marale živeti v senci mumije na križu in ker jim ni bila ustrezna škrta klima.
Da bo drugje mnogo in vse bolje, je mislila ribica Slovinka, ko je šla.
Zdaj pa ima, pošteno je nadrajsala, brez vize, pasoša in celo azila je uklenjena v kalno luknjo, kjer živi od uvoženih aziatskih mikroalg, ali kaj. In če slučajno vsake tretje binkošti mimo pritaca Slovak in ji za naprej zastave slave šenka skorjo kruha,
se ribica Slovinka od veselja meče v zrak,
hodi po vodi,
ali pa glumi eht japonski suši.
P.S.:
To pa res nima veze s čimerkoli, ampak vadafak, širimo obzorja:
P.S. P.S.:
Špela sporoča: Med 15.4. in 15.5. sem bila na porodniški z najinim čistokrvnim mavretanskim ribičem, daljnim potomcem šakala, Paco Mavr Nouakchott Šakalom, zaradi česar v tem obdobju nisem napisala ma ama ništa.
Spet sva v Najdibuju. Orson je malo zmatran, potreben seta popravil. Nič dramatičnega. Če se butec tega ne lotiš v Mavretaniji, kjer je zamenjava dotrajane cevke za gorivo enaka amerikanerskemu osvajanju Lune. Recimo. Torej majstor Samba je iz Gvineje. Neuvrščene je ohranil v lepem spominu, midva pa bova njega ohranila v malo manj lepem. Mislim, tip je fotogeničen, nedvomno.
To pa je tudi vse. Popravilo je trajalo dva dni, tako da sva morala prespati kar v njegovi krasni delavnici, ki je bila nekoč davno hangar za helikopterje francoskih kolonizatorjev. Od takrat se, razen letargičnega zobovja časa in novih generacij podgan, ni spremenilo nič.
Samba je poskrbel za napete trenutke (zamenjali smo štiri opešane bronaste čaše, ki pričvrščujejo prednja kolesa na akso). Tako med delom, kot med plačilnimi pogajanji. Predvsem temi.
Dobro, ne bom preveč na dolgo o tem, tri ure avtentičnega antičnega teatra kasneje, smo se nekako nagodili. Pa mehanika sva zamenjala. Tudi temu je bilo ime Samba, a je bil iz docela drugačnega testa. Njega je bilo težko plačati, ker ni zahteval nič. Samo čas, ah, čas je tukaj nekaj čisto drugega. Strašno se vleče in potem umreš. Nič čudnega, da je življenjska doba povprečnega Mavretanca drastično krajša od evropskih norm.
Mavretanija je draga, neprijazna in zadnje čase tudi rahlo nevarna.
Se zelo pozna.
V kampu Abba sva zadnja turista. Prodajalec nakita se je pobral. Ključ od stranišča in tuša je vedno težje dobiti. Pasjih drekov nihče več ne pobira. V kampu parkirajo kamioni. Zanesljiv znak, da se vsled ekonomskih danosti, namembnost spreminja.
V Najdibuju sva spoznala Fadla, ki je nekoč davno, ko je delal v nemčiji, hodil z Marijo Ajd iz Slovenije. Zdaj živi na Švedskem, Fadl namreč. Rad pije viski, po možnosti v omikani družbi. Tako je malo manj sam. Ali kaj.
Spoznala sva Merjeminega strica Bejžija, ki dela kot serviser točilnih naprav na bencinskih črpalkah. Točno mi je povedal, katere črpalke mešajo gorivo z dizlom iz ukrajinskih ribiških ladij, vodo in raznimi detergenti, in katere ne. Njegova firma seveda ne. Hja, pa smo spet tam.
Spoznala sva maročanko iz Marakeša, ki ima restavracijo 24/24 in ki pravi, da je pri Rašidu sama kurbarija. Da je njegov brat opetnajstil nekega naivnega Švicarja za kredit, ki ga ta nikoli več ni videl, pa da je brat zdaj v Evropi, kjer je postal peder. Hja, pa smo spet tam.
Pri njej sva spoznala tri prave male gangsterje, ki so vsi imeli velik bel obliž na črnih vratovih. To je tu moda, da si nalepiš en tak obliž na vrat. Trije pravi mali gangsterji so tipične seronje, ki na vsak način iščejo gužvo, samo da dogaja. Dojaja.
Danes greva naprej.
Niti ne veva še točno, kam.
Tako je v Mavretaniji najbolje.
Morda bova kmalu pogrešala Gvinejca Sambo in njegovo krasno delavnico, ki jo poleg vozil z neugotovljenim geografskim poreklom,
krasi tudi prava pravcata privatna mošeja.
Dobro je imeti vplivne prijatelje. Samba pa ti.
Ja, res sva se načakala in zdaj sva že spet tu. V Dakhli. Tokrat v kampu malo izven mesta, kjer bom medtem, ko bo Moro v Nemčiji prebiral svoje literarne umetnije, lahko 14 dni občudovala radiatorje in čokoladke na deskarjih, srferjih in kajtarjih. No, upam, da se kdo od kod prikaže, da se ne bo preveč bohotila domišljija. Če se ne, bom pa kak znanstveni članek napisala, a ne. O tem, zakaj se pokrivajo Bošnjakinje, naprimer. Za pike, ki ne prinesejo ne projekta ne denarja… Nič bat, ne bo mi dolgčas. Čeprav še zdaj ne znam premaknit Orsona in tako nikamor ne morem. Razen s taksijem. Malo sem se zafrknila, ker nisem hodila v Orsonšolo: ode emancipacija. Moro je Orsona tako lepo zapakiral – kao zaščita pred vročino, da kakšne ilegalne ure vožnje skorajda ne pridejo v poštev. No, teoretično gledano bi lahko speljaja tudi z vsemi tistimi štrikci za obešat perilo vred, Orson to zmore, a zavezat vse skupaj nazaj bi bila cela štala. Nihče ne zna takih vozlov kot my captain Moro ;) Če bi mi ilegalna vožnja uspela ne da bi kaj zlomila ali bog ne daj, koga povozila, bi me pa vozli razkrinkali, a ne. No, bolj se bojim koga povoziti, kot biti ulovljena in flagranti, tako da my captain, srečno pot. Leila saida. Naj te ne skrbi. Ko se vrneš, bodo vse polosovine na mestu. In cele. Pa še šajbe bom spolirala.
Ja, res ne bi rada, da spet postane veren. Medtem ko sva čakala na DHL in usodni kos železa, je Moro postal veren. Saj ste videli da je molil. K zaščitniku pleha. Mislim pa, da se je naskrivaj tudi bičal. Nič kaj njemu podobno. No, jaz sem kljub vsemu uživala in se zaradi tega niti malo nisem počutila krivo.
Dneve sem si lajšala s tradicionalno medicino. Najprej sem se šla sprostit v hamam, ki se je nahajal 50 metrov naprej od Orsona. Ko sem šla spotoma kupit še šampon, sem se spoprijateljila še s sosedom zeliščarjem in vstopila v svet zdravja in magije. A vse lepo po vrsti.
Sva pobrala štoparja Tomaja iz Francije (ne s Krasa)
Obiskala ogromno praprapragrobišče nekje v treh čoških.
Iz aviona zgleda vseeno malo bolje. Za posladek so bile avtentične eht banane (ne tista naša zmrznjena in na silo zorjena jetra). Za posebej lačne (Moro) – tri banane v eni embalaži.
Oziroma plačaš eno, dobiš tri. Ali obratno.
In seveda se je bilo treba tudi ljubljenčku/hiški malo posvečati.
Jebeš fiziko, Mario, danes je moderna nano tehnologija.
Orson je tak car, da se lahko tudi po eni sami gumi pelje.
(11. dan čakanja na novo polos)
Ljubi Bog, odnosno Komisar komiteja za melioracijo človeških virov:
Hvala Vam za dragocene dneve, ki ste nama jih poklonili v čudovitem mestecu Dakhla.
Hvala Vam za rane rane urice, ki jih preživljam tavajoč med arhitekturnimi znamenitostmi Orienta,
egoistično iščoč nek svoj mir.
Zdaj vem, da Vi te robe ne držite.
Hvala Vam, da nama Orsona niste spremenili v tole:
ali pa v tole:
http://www.desertsoul.com
Hvala Vam za parking pred depandanso Vašega nebeškega partnerja.
Hvala Vam za vse tiste nebeške otročke, da ne rečem hudičke, ki naju od jutra do večera skušajo v veri.
Ponižno Vas prosim, da se v najinem imenu zahvalite kitajski firmi DHL, ki bo polos, namesto v obljubljenih dveh, dostavila v petnajstih.
Z Vašo privolitvijo seveda.
Obljubim, da nikoli več ne bom drugim pomagal iz malega dreka, da bi sebe potlačil v velikega.
Zdaj namreč vem, da je pomoč izključno v Vaši domeni.
Obljubim, da nikoli več ne bom pozabil prve Božje zapovedi »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomahal«.
Amen in Bog zdravja naj Vam da zdravja.
(hommage Matjažu Ličerju)
V Dakhli sva se oskrbela s sadjem in zelenjavo, vodo in sploh vsem, česar v Mavretaniji ne bo na pretek. Vsaj do Nuadibouja ne. In jo mahnila na pot. V mislih so se mi motale slike izpred enega leta. Na bencinski pumpi južno od Dakhle je stal tovorni kombi z mavretansko registracijo in pred njim v dve gubi skrčen drobcen tip s črnim šešem. Rekel je, da mu je crknil akumulator. Moro ga je vprašal, če je kombi prazen in po pravici je povedal, da je poln sadja in zelenjave, ki ju pelje na trg v Nuadibou. Da tehta okoli 5 ton. Po pravici. Kar ni ravno v navadi. Včasih se naprimer zgodi, da komu takole ustaviš, se ti zlaže, da je edina težava v tem, da ne more vžgati, ko ga potegneš pa ugotoviš, da mu ne dela le akmulator, temveč še kaj drugega in da se je mislil šlepat kakšnih 100 km. No, Moro je vzel s seboj neko posebno močno vrv, ki zdrži vsaj 5 ton in ni namenjena avtovleki ter ponudil pomoč. Uporabil je svoje mornarske spretnosti in s posebnim vozlom povezal najinega bivšega Land Loverja – Bajramija s kombijem. Uspelo ga je premakniti, ne da bi spulila najino kljuko in ga vžgati. Jupi! Tipu se je razjasnil obraz, pa tudi midva sva bila ponosna na najino rumeno staro sabljo. Ahmet, tako je bilo ime tipu, se nama je prisrčno zahvalil in naju povabil k sebi v Nuadibou. Tistega večera sva spala na postajališču na pumpi in zgodaj zjutraj nadaljevala pot. 100 km naprej se je v daljavi izrisal svetlo moder kombi, ki je stal ob cestišču. Ko sva se približala, sva zagledala Ahmeta, ki se je čepe hladil v senci avtomobila. Celo noč je vozil, pa vseeno ni prigural dlje od naju…
“Zdravo. Te je treba spet potegnit?”
- “Ne, ne. Hvala. Zdaj ni več slab le akumulator. Težava je prerasla v problem. Sem že sporočil v Nuadibou in me pridejo iskat. Upam, da bo zelenjava zdržala. Imata še moj naslov? Pridita. Vabljena. Moja hiša je vajina hiša.”
No, lani sva imela drugačne načrte, hotela sva v puščavo in Nuadibou ni bil na poti. Letos pa sva se odločila, da bova raziskala obalo in seveda, obiskala Ahmeta.
Mimo mene je bežala belkasta peščena obala, surferji so krotili razburkane valove, Orson je samozavestno hrumel po sivem asfaltu, Moro je obvladaško sukal volan, jaz pa sem se veselila Mavretanije in snidenja z Ahmetom. Mimogrede me je prešinilo tudi, da bova na meji morda dohitela tista dva simpatična Katalonca, ki jo naokoli mahata z zarjavelim sivim kamionom, ki je gotovo dal že marsikaj skozi. V oči sta mi padla v divjem kempu v laguni Dakhla. Bila sta ena redkih, ki jo z avto hišo mahata po svetu, pa še nista v penzionu. Poleg tega me je Katalonka impresionirala, ko sem videla, da je zjutraj kar vžgala in suvereno odpeljala monstruma, ki je še malo večji od najinega Orsona, medtem ko je njen tip verjetno še drnjohal. Uau! I ja bi ovako… Sem dobila kar manjvrednostni kompleks.
No, kmalu me je iz meditacije predramil kamion, ki je obrnjen pravokotno na cesto čepel v pesku. Okoli pa trije tipi, ki izkopavajo kolesa. Moro je zavrl, v naslednjem trenutku se je že pripenjala vlečna vrv, seveda se ni dalo vleči naravnost čez cesto in še po pesku, tako smo Orsona postavili v smeri ceste, pod pravim kotom glede na zakopani kamion. Prešinilo me je, da tole pa ni ravno pametno, glede fizikalnih zakonov nisem bila ravno prepričana, pa sem si mislila, dej ne teži. In sem se sama pri sebi malo mulila v avtu: kaj ti tipi spet ustvarjajo. Potem me je Moro pocukal, da kaj, a bom kaj fotografirala tale super mega podvig al kaj? Vzela sem fotoaparat in skočila s kabine. S poslanstvom, da ovekovečim Orsonove sposobnosti. Lani je Bajrami premaknil 3 tone težji tovorni kombi, zakaj letos Orson ne bi 2x večjega, do riti zakopanega tovornjaka? In to pod pravim kotom. Naj se vidi, kdo zna.
Pomikala sem se ritensko, da bi v kader ujela oba orjaka in vse tehnične podrobnosti. Fantje so dajali znak, kdaj bo vlečna vrv napeta. Potem pa: “Penk!” Nekaj je ornk počilo. Pa ne vrv. Kamion je stal na istem mestu kot prej. Ne vem, če se je premaknil za kak centimeter. Le še več peska je bilo okoli gum, ker so se zaman vrtele v prazno. Moro je odprl vrata kabine in zabentil:”Menjalnik je šel!!!” Potem je zaklel. Nato smo se dela lotili v zagrobni tišini. Voznik drugega kamiona se je spravil pod Orsona. Ko je pogledal še polosovine, je ugotovil, da je tista, ki je bila ob vleki najbolj obremenjena, počena. Tak lep, gladek, čisti rez. Prava umetnost ;) Rekel je: “Merde. Meeerde!” Potem je nekako usposobil reduktor, da ni bilo treba klicati avtovleke in se kakšne pol ure zahvaljeval in opravičeval: da kako je hvaležen in kako mu je žal, da sva razsula avto. Revežu je bilo res hudo žal. Ampak, kaj čmo, je kar je. Sva se spet nekaj naučila, ne. In tako doprinesla znanosti in umetnosti.
V reduktorju sva se nekako pricjazila nazaj do Dakhle. Bila sva pri mehaniku, ki je zagret musliman. K njemu naju je poslal Mahžid, ki sva ga spoznala prejšnji večer. Nek saharski intelektualec, ki je leta 1975 doštudiral v Španiji. Kasneje so nama povedali, da je to najslabši mehanik v Dakhli. No, vsaj pošten je bil. Ko je Mahžid opravil s pomočjo vseh mimoidočih “mehanikov”, ki so kot jastrebi prileteli, ko se je izvajala denarna transakcija za storjeno uslugo, je mimo prišel njegov prijatelj, ki je še boljši musliman kot on. Da se ne bi umazal, z nemuslimani raje nima opravka. Ko je zagledal Morota in na kamionu napis “Slovenija” v arabščini, ga je vprašal: “Si ti musliman ali kristjan (chrétien)?” Moro pravi, da je odgovoril, da je kristjan: “Sej veš, kreten po slovensko, ne.” No, tip je baje samo zamahnil z roko in se obrnil proč. Me zanima, kaj bi naredil, če bi rekel, da je musliman.
No, zdaj že nekaj dni kempirava na glavnem trgu, ob novi mošeji, poslušava ezan muezina brez posluha in prenos vseh pet dnevnih molitev preko zvočnika na minaretu. Hvala bogu tale muezin tu ni tako prehlajen kot tisti iz Essaouire, ki mu je med učenjem ezana skoraj počil glas, če pa mu je že uspelo ujeti kak ton, je med premori veselo pokašljeval. In na srečo ima malo več posluha kot tista dva iz Sidi Ifnija, ki sta v duetu trobila kot kakšna zagreta navijača na fuzbal tekmi. Moram reči, da gre našim Bošnjakom in Turkom veliko bolje. Ko sem pred mnogimi leti v Istanbulu prvič v življenju slišala ezan, ga je muezin izvajal tako dobro, da sem mislila, da imajo neko fešto. No fešta se je potem ponovila petkrat na dan, jaz pa sem nekoliko razširila svoja obzorja…
In kaj delava ob mošeji? Tu je edino varovano parkirišče kjer Orson lahko počaka na DHL-ovo pošiljko s svojo novo nogo. Hvala bogu je naokoli dovolj kafičev, kamor lahko človek skoči na najnujnejšo potrebo. Včeraj zvečer sem si naprimer zaželela, da bi imela tak zložljiv plastični wc kot tista Chantalle v njenem 72.000 EUR vrednem Land Roverju…
Evo mene v Tiznitu. Marakeš in Chichaouo sem kar preskočila. Do sedaj sem se ukvarjala bolj z mehaničnimi deli – Orson je potreboval pozornost. Nič resnega, a fizično delo je imelo prednost pred intelektualnim. Včeraj sva prvič resnično kempirala. Kakšnih 20 kilometrov pred Tiznitom sva zavila s ceste in se odpeljala na osamljeno planjavo, posejano z redkimi drevesi. Kljub avtomobilskim zvokom, ki so do naju prodirali s ceste, sva se lahko predala miru in samoti. Sončni zahod ni bil nič posebnega, a za začetek čisto ok.
Marakeš sem tokrat doživela bolj z vidika industrijske cone. Pri Halilu sva cel dan menjala neko cevko – lekcija 1 zame: kako se s kabine sname harmoniko, ki loči kabino in “hišo”.
Spala sva v garaži s samimi dragimi terenci, Toyotami, Nissani, tam, kjer svoje rent-a-car-je hrani Driss Hbali, človek, ki nam je novembra, ko smo šli čez maroško Saharo do Laayouna, dal v najem svoje avtomobile. V kamionu se spi odlično. Prehranjevala sva se v menzi, skupaj z delavci, ki so zaposleni po delavnicah in obratih v industrijski coni. Čičerikina juha z olivnim oljem za zajtrk sploh ni slaba.
Naslednjega dne sva pri vulkanizerju, ki ima svoje prostore kar v mošeji (podnajemniki z najemnino odplačujejo kredit zanjo – kdor gradi božje hrame na zemlji, si zagotovi svoje mesto v raju), zamenjala zračnico in jo mahnila na jug, kjer je bolj toplo. Dnevi pod Atlasom so topli, jutra in večeri pa so v tem času leta hladna in tudi vlažna.
Nekje pred Chichaouo nama je počila zračnica. Ja, pa ravno sva jo zamenjala! Lekcija 2 zame: kako se s kamiona sname 80 kilogramsko rezervno gumo. Moro je sestavil nek patent iz treh vrst vrvi, jih preko droga napeljal čez škripec in privezal za gumo. Poklicala sva še tri krepke fante, ki so prišli pokazat svoje mišice. Medtem so okoli naju skakali razposajeni fantki in kot papige ponavljali besede, ki smo si jih z lokalnim mehanikom izmenjavali v francoščini. Šola na cesti. S svojim gnetenjem okoli nas so bili dokaj nadležni, a jih je njihovo prizadevanje po znanju francoščine delalo simpatične. Ko jih je na vsake toliko zaneslo v objestnost, jih je Mahžub nagnal. Tako je ime mehaniku, ki so ga poklicali, da bi nama pomagal odšeraufat gumo. Drog s pomočjo katerega naj bi uspešno vodila ključ in odvila vijake se je že ob prvem pritisku zvil kot čigumi. Začetniške napake novopečenih kamionđijev…
Ko smo se pripeljali do njegove delavnice, ki jo ima v sopartnerstvu z Maročanom Ahmedom, ki se, kakor je videti, vsakodnevno zakaja z rifškim kifom in ga čisto pošteno plačala, je vprašal še za cadeau. Nič kaj tipično za Saharca, za katerega se izdaja. Po poštenem plačilu je sledilo še pošteno darilo: volnen zimski marsovec.
V delavnici maroške dejavnosti № 1 smo popili čaj, Mahžub naju je oskrbel z novim drogom in obljubil, da bo celo noč stražil najin kamion, ki sva ga parkirala poleg. Železna vrata vulkanizerije so celo noč ostala odprta in nemo režala na fantomske tatove.
Zbudila sva se v sveže, vlažno jutro. Kondenz je kapljal vsepovsod, tudi v notranjosti se je nabral na dveh železnih nosilnih drogovih. Moro je po svoji navadi odšel v izvidnico in pri nekem starcu s premikajočim se štantom popil okusen črn čaj z žajbljem. Odpeljal me je k njemu, češ da se mi obeta specialna kava z ingverjem. A ta je zginil kot kafra. Ko se je pozanimal, kje je štant, okoli katerega so bili še malo prej postavljeni tudi stoli in mize, je trgovec iz bližnje trgovine začudeno vprašal “Kakšen štant?” Fatamorgana?
Medtem ko sta Mahžub in Moro flikala preluknjano zračnico in brusila zarjavelo feltno zaradi katere je tudi prišlo do poka, sem se neuspešno otepala penetrantnega domačina, ki ni in ni prenehal z vprašanji. Na koncu sem se vdala in začela spraševati nazaj. Hasan je kmetovalec, ki prideluje največje lubenice v Maroku. Chichaoua naj bi bila prva po pridelavi lubenic daleč naokoli, rekorderka med njimi pa naj bi tehtala 24 kilogramov. Poleg tega prideluje tudi grozdje. Vendar izključno v prehrambene namene. Ker je zagret vernik, noče imeti nič s pridelavo ali prodajo alkohola. Prideluje tudi fige, pomaranče, oljke, korenje, grah in nasploh mu ne gre slabo.
Ko mi je poklonil že ne vem kateri kompliment (češ da sem pametna in sposobna kot moški, zaradi česar bi v Maroku lahko našla super službo ipd.), pove, da sva mu všeč, ker nisva navadna turista in potujeva tako, da sva v stiku z lokalnim prebivalstvom, ne tako kot večina turistov, ki naj bi v Maroko prihajala zaradi seks turizma in drog, naju povabi na čaj in kosilo. Pravi, da bi mu kot gosta izkazala čast. Ker je Moro še zaposlen, ga odide vprašat, če svoji ženi dovoli obisk na njegovem domu, kjer me bo pogostil s čajem. Čez 30 minut me bo pripeljal nazaj.
Izkaže se, da je Hasanov oče parlamentarec, velika živina v Chichaoui. Družina naj bi se pred 200 leti v Chichuauo preselila iz okolice Boujdourja v Zahodni Sahari. In kot pripoveduje družinsko izročilo, naj bi tja prišla iz Saudske Arabije. Hasan prvi, da so Saharci, in da naj bi jih bilo poleg maroških Arabcev in Berberov v Chichaoui veliko.
Med pitjem čaja in uživanjem toplega kruha, prelitega z olivnim oljem, se okoli mene radovedno motajo njegovi trije otroci: 7 letna Fatim Zahra, 4 letna Nasiha in 2 letni Mohamed. Hasan pove, da prvič vidijo tujko, zaradi česar sem jim zanimiva. Chichaoua kot križišče, kjer se zavije proti turističnima destinacijama Essaouiri na zahodu ali Agadairju na jugozahodu, za mimoidoče tujce ni zanimiva, zato se, razen, če jim ravno ne poči guma, tu ne ustavljajo. Spoznam se z ženo Fatiho, ki je Berberka. Malo za hec malo pa zares pove, da je ljubosumna in vpraša, če je kaj med nama… No ja, Hasan definitivno ni moj tip.
Ko se nama pridruži še Moro, se Hasan razgovori. V zadnjih letih naj bi se v Maroko, vsako leto priselilo okoli 10.000 Francozov. S svojimi penzijami tu živijo kot lordi. V Marakešu so pokupili že skoraj vse nepremičnine, cene rastejo v nebo in domačini živijo čedalje slabše. Razpasel se je homoseksualni in pedofilski turizem. Družine, ki nimajo od česa živeti, svoje fantke, stare med 6 in 11 let čez noč pošiljajo “na delo” za 3000 dirhamov (cca 300 eurov). Svojih otrok ne sprašujejo, kako je bilo “v službi”, za odškodnino jim pustijo kakšnih 200 dirhamov, s preostankom pa poskušajo preživeti obubožano družino. Hasan pravi, da je isto z otroškim delom po raznih delavnicah. Treba je jesti, samo za vrsto posla, kamor se bo poslalo otroka, se je potrebno odločiti. V takih razmerah se zdi greh govoriti proti otroškemu delu. Brez slednjega afriški otroci ne bi samo ne hodili v šole, temveč bili še bolj lačni…
Hasan je bil med leti 1986 in 1996 v maroškem zaporu. V tistem času je končal licej, pripravljal se je na računovodski izpit in nameraval odpreti računovodski servis. Načrte mu je prekrižal pijanec, ki ga je napadel z nožem. Ni vedel, da je pijan in ga v samoobrambi odrinil. Ta je padel, z glavo zadel ob rob pločnika in umrl. Sodili so mu za nenaklepni uboj. Najprej so mu napovedali dosmrtno ječo. Na sojenje je čakal v preiskovalnem zaporu in se spraševal, koliko let bi lahko zdržal v tem peklu. Ocenil je, da kakšnih 10. Sodnik mu je izrekel natanko tako dolgo kazen. Pravi, da ima občutek, da si je sodil sam.
Zapor je bil zanj pravi pekel. Pravi, da so ptice, ki v kletki poginejo in ptice, ki ne znajo živeti drugače kot v kletki. Sam ni bil ustvarjen za življenje v zaporu, kjer je na 40 kvadratnih metrih med podganami in ščurki spalo po 20 ljudi in so vsakodnevno potekale borbe za hrano. Pravi, da kdor ni okusil suhega kruha in vode, okusa po zemlji, ki v stiku z vodo postane kot blato, še ni okusil prave bede. V Maroku je 80 procentna nepismenost, v zaporu naj bi bila 90 procentna. Družil se je s tujci, ki so tam končali zaradi droge, tudi z nekim doktorjem zgodovine. V času kralja Hasana II. je bilo veliko političnih zapornikov. Pravi, da je imel ves božji dan za študij in da bi v zaporu lahko končal fakulteto, pa ni verjel, da bo kdaj prišel ven in zato ni imel motivacije.
Zapor naj bi bil prevzgojna ustanova, a nepismeni in sadistični čuvaji, za katere se je zdelo, da svoje poslanstvo vidijo le v poniževanju, pretepanju in kričanju, niso delovali ravno v zgled. Živo opisuje škripanje železnih vrat, korake in ukazovalno kričanje čuvajev, zvoke, ki so se mu zarezali globoko v spominske vijuge. Oče ga ni obiskoval, bratje in sestre so bili premladi in mati, kot tradicionalna ženska, doma ni zapuščala. Na dan, ko so ga spustili, ni verjel, da bo resnično zapustil zapor.
Tam je začel verjeti v boga. Pri 24ih, ko so ga zaprli, ni verjel v nič. Bilo mu je vseeno. Zdaj ve, da Bog je. Pravi, da je bil zapor zanj boleča, a koristna izkušnja. Žal mu je le tega, da je v njem preživel najboljša leta svoje mladosti. V življenju ne obžaluje ničesar. Recitira eno zadnjih pesmi Edith Piaf: No rien de rien, no je ne regrette rien…
Danes s svojo družino živi v ogromni očetovi hiši skupaj s še štirimi brati in njihovimi družinami, materjo, očetom, dvema tetama in stricema, ter neporočenimi sestrami, ki so še doma. V hiši je skupaj kakšnih 20-25 ljudi. Ženske se zadržujejo v ženskih prostorih (čisto mirno bi temu lahko rekli harem), doma skorajda ne zapuščajo in družno skrbijo za vzgojo otrok in gospodinjstvo. Moški skrbijo za “stike z javnostjo” in preživljajo družino.
Ko konča s svojo zgodbo, nama pove, da se počuti olajšanega in da je ni povedal še nobenemu tujcu. Zaželi nama srečno pot in povabi v goste, ko si bova lahko vzela več časa.
Recent Comments