You are currently browsing the tag archive for the ‘alkohol’ tag.
Skratka ja, takole se človek zarečenega kruha največ poje ali kako se že reče. »To be continued«, če se izvolim samocitirati in spomniti bralca na razpredanje misli v predhodnem postu, potem pa skoraj mesec dni nič. Ne bom pojasnjevala, da so bili vmes na delu spet »Bosanci«, torej stare teme o katerih je zaradi eksistence pač treba pisati, pa da je skoraj dokončan in precej špehat post s katerim sem bila kar zadovoljna, končal v elektronih že tako vročega ozračja mavretanskega Sahela po tem, ko sem z rahlo prekurjeno glavo odločila, da med ohlajevanjem Yotinega srca nadvse vestno shranim zadnjo verzijo vseh datotek z Eee PC-ja na zunanji disk. Za vsak slučaj.
Sledilo je kopiranje, pa brisanje, pa prestavljanje fajlov sem in tja. In verjetno kak trenutek nepozornosti s klikom na »Yes« ko je bilo zrihtano vse, kar se je zrihtati dalo. Ups. Moj lepo elaborirani umotvor z naslovom Popotniki z v domove predelanimi starimi kombiji, kamioni in avtobusi se je razblinil v nič, kar sem opazila šele danes, ko sem se končno rešila Bosancev 1 in Bosancev 2, zaradi katerih sem morala zadevo dati tik pred njenim dokončanjem na stran, in po tem, ko sem prispela v Mali, kjer pivo končno stane le 0,5l € namesto mavretanskih 5 €. Čisto zares. In tudi ko ga tako pošteno plačaš, še vedno ni legalno, četudi ga kupiš v legalni restavraciji eks-patriota, ki prepovedane substance nabavlja na ambasadi svoje velecenjene dežele. Hja, v Mavretaniji je skoraj vse mogoče ravno zaradi tega, ker je skoraj vse prepovedano. Kompleksna dežela mnogoterih obrazov, kontradikcij in ekstremov.
Priznam, tale pir mi glede na težko spoznanje res paše.
Še ena mavretanska modrost: na Zahodu se biznis dela tako, da vlagaš v povečevanje dobička. V Mavretaniji pa tako, da čim manj trošiš. Zanimivo, ne? Vedno in na vsakem koraku se je treba učiti. Seveda vedno kjer lahko, vlečem vzporednice s svojo situacijo: jaz vlagam veliko, dobim pa (zaenkrat) nič. Bosanci 1 so bili namreč za znanstvene pike, ki zadnje čase ne prinesejo ne kruha ne mleka, žal pa ne niti slave in so predpogoj da ostaneš v igri, kjer se pravila stalno menjajo, določajo pa jih sile nepotizma pri koritu.
Bosanci 2 pa za Geo, ki je ena redkih slovenskih revij, ki še kaj da, a niti slučajno ne tako kot v starih dobrih časih. Zatorej, kupite aprilsko Geo in se naslajajte nad mojim znojem, poljudnim povzetkom raziskovalnih naprezanj zadnjih deset let. Post, ki je bil napisan iz čistega užitka in zgolj z namenom zadovoljevanja lastnih duhovnih potreb, v obstoječem intelektualno-formalnem sistemu itak ne šteje.
Priznam, glede na absurdnost opisane situacije, postajam rahlo cinična.
Če potegnemo vzporednico z mavretansko situacijo, sem na slovenski sceni črna Sarakolle, s šolami in fakulteto, ki jo gore dole šeta naduvani za nič, polpismeni bele kave barve Maver, ki ga je tja nastavil stric od strica. Skrivnost ni v znanju, ključ do uspeha tiči v nategovanju. Kakor je povedal Malik, potomec črnega Mavra in senegalske Sarakolle, se v Mavretaniji z delom ne da ustvariti nič. Ima le tisti, ki krade, laže in ša kaj hujšega. Nekaj podobnega opažam tudi na slovenski znanstveni sceni.
Zato, da človek pride do raziskave, se mora pošteno poglobiti v čare birokracije, mesece in mesece študirati pravila in vse cake (kar je v bistvu delo nekoga drugega, ki je za to že plačan), dokler ne postane ekspert za nekaj, kar ga sploh ne zanima in je skoraj že pozabil, zakaj se je z vsem skupaj sploh pričel ukvarjati. In vsebina ekspertnega znanja je izključno v spoznanju, da so pravila postavljena tako, da Sarakolle, Peul, Malinke, Toucouleur ali Bambara vedno potegne kratko, medtem ko Mavr ostaja pri koritu. Na planetu Zemlja nič novega, torej.
Priznam, zaradi izbrisanega fajla sem še vedno jezna, a za napako lahko krivim le sebe samo. Kar je v bistvu dobro, ker to pomeni, da sem še vedno svobodna. Vse kar počnem, počnem po lastni volji, vse kar se mi dogaja, se mi dogaja, ker sama tako hočem in moje misli kreirajo mojo realnost. To je zakon kozmosa. Oooooom…
Ne, nikakor se ne pritožujem, povedati hočem le, da so razmere take, da človek še toliko pogosteje dela napake. In manj skrbno izbira svoje misli. Kot je rekel Malik, je še posebej v vročini treba ohraniti hladno glavo. Moja je bila v trenutku izbrisa podobna ekonom loncu v katerem pod pritiskom brbota čičerika.
A nič ne de, kot pravijo muslimani, se vse, kar se dogaja, dogaja po Božji volji, in morda je bil nehoteni izbris zgolj opozorilo na to, da bi bilo fino še kaj več povedati o krajih, ljudeh in dogodkih, ki sem jih v rigidnem zasledovanju klasifikacije sodobnih nomadov sprva nameravala preskočiti. Moje misli je tokrat namesto glave izbralo srce in jim prišepnilo, da se moram malo bolj prepustiti in malo manj gnati, kadar se stvari nočejo odvijati drugače kot počasi.
Priznam, ob tem spoznanju mi je postalo lažje.
Saj ne, da se mi bloga več ne piše. Saj ne, da več ne bi imela štofa. A kaj, ko je tale moj letošnji nomadizem čista shizofrena pozicija. Opazujem, kaj se okoli mene dogaja tu, to že, pisati moram pa o Bosancih in Bošnjakih tam. Še kar kaskadersko početje…
Nomadsko življenje zahteva minimalizem, fokus in disciplino. Če tega ni, si sedentaren. Po drugi strani sestavni del nomadizma predstavljajo obdobja postankov, ko se ustaviš za dlje časa, da lahko narediš stvari, ki jih nisi mogel med potjo. Če tradicionalni saharski nomadi postanke namenjajo paši živine in izdelovanju hajm, jih jaz pisanju in vzdrževanju avtomobila. Če sem v bližini mesta in interneta, tudi urejanju odvratnih administrativnih zadev. Pri tem sem prisiljena v povezovanje nomadskega s sedentarnim. Administracija naprimer, se je razvila zaradi kopičenja, do katerega je prišlo po tem, ko so se ljudje za stalno naselili. Jaz se želim za vedno odseliti, izseliti, razseliti, kakorkoli, vendar sem pri tem ravno tako odvisna od administracije, ki me poskuša prikleniti na mesto. Če me npr. ni na internet in nujnega podatka ne posredujem pravočasno, lahko izpadem iz sistema, v katerega je vgnezdeno moje delo. In če želim videti, slišati in razumeti več in bolje, moram naprej, da lahko podatke in zgodbe povežem med sabo in jih postavim v širšo perspektivo (temu bi antropologi rekli mobilna, večkrajevna in multifokusna etnografija). Tako sedentarni administrativni sistem kot nomadsko življenje mi omogočata delo. Delo pa je preživetje. Zaradi tega se moram stalno, a z rednimi postanki, premikati in hkrati ohranjati stik s sedentarnim aparatom na stari celini. Vse skupaj je pravzaprav stvar logistike in organizacije.
Letos se zares veliko ukvarjam sama s sabo. V iskanju idej za izpopolnitev lastnega nomadskega modusa vivendi pa zelo intenzivno opazujem druge nomade (temu bi po antropološko lahko rekli samorefleksivnost). Tako sem po tromesečnem opazovanju z udeležbo svoje sodobnike klasificirala glede na vrsto logistike in organizacije, na kateri se opirajo v vsakdanjem življenju. Ker je moj notranji konflikt povsem pragmatične narave (izhaja namreč iz napetosti med tistim, kar bi rada imela in počela ter tistim, kar imam in moram početi zato, da preživim) je tudi moja klasifikacija obremenjena s pragmatično perspektivo. Kakorkoli, naj za začetek spregovorijo le fotografije:
Pranomadi:
Penzionisti s kamperji:
Popotniki z v domove predelanimi starimi kombiji, kamioni in avtobusi:
4 x 4 (avan)turisti in ekspeditivisti v poceni in dragi izvedbi:
Lokalni nomadi:
Podnapisi sledijo. To be continued!
Leta 1968 se je v Diabatu ustavil Jimi Hendrix. Dneve je preživljal ob galopiranju po plaži, posedanju v lokalni betuli in žuriranju v lokalni šumi, ki jo ravno v tem trenutku spreminjajo v golf igrišče. Dvajset let za tem se je El Houcine poročil z Mino, hčerko lastnika lokalnega kafeja in betulo preimenoval v Cafe Restaurant Jimi Hendrix. El Houcine fura betulo one man band, v kateri pripravlja hrano iz doma stiskanega arganovega olja, najboljše omlete v Maroku in kavo, ki ima okus po božiču. Seveda podajam le svoje skromno subjektivno mnenje, pa vendar…
Na kafič se naslanja družinska hiša z napisom La caravane d’Jimi Hendrix, s patiom, okoli katerega so razvrščene štiri sobe in kuhinja. Ena izmed njih je trenutno moja. Z El Houcineom sva se malo cenkala, da mi jo je naposled oddal za 70 dirhamov (6,5 eur) na dan. Za lukno s souporabo kuhinje in res bazičnih toaletnih prostorov se mi je spočetka zdelo malo preveč, a takrat še nisem vedela, da najem sobe vključuje tudi polni penzion. Patio, na katerega se odpira, je namreč del skupnega gospodinjstva, kar pomeni, da ločeno življenje nekako ne paše v koncept maroškega gostoljubja.
Dva dni po mojem prihodu se je začel ramadan in vsi so prenehali s prehranjevanjem in pitjem v času sončne svetlobe. Ne pa tudi s pripravo hrane. Ramadan pomeni post, pomeni pa tudi celodnevno pripravljanje večernega iftarja. V kuhinji se stalno nekaj secka, cmari, kuha, praži, meša, melje in tre. Dvorišče je preplavljeno z vonjavami in kljub temu, da imajo prazne želodce, se vsem zdi povsem logično, da skrbijo za žejo in lakoto, ki napada krivoverne tubabe. Ata El Houcine, tudi v času ramadana v kafe restaurantu pripravlja slastne tažine, mama Mina s hčerkami Fatimo, Leilo in Aišo skrbijo zame: »A si lačna, žejna, vzemi si karkoli iz hladilnika, boš čaj, a ti sploh kaj ješ?« Ne vem, a skoraj bi prisegla, da tisti volneni trakec Svetega Srečka deluje.
Sicer pa ramadan pri Jimi Hendrixu poteka takole: z alkoholom je potrebno prenehati vsaj 23 dni pred pričetkom ramadana. Leila pravi, da je oče nehal pit tri dni prej, kar ni v skladu islamom, a to je njegov, ne njen problem. Mama Mina pravi, da je drugače vsak dan na whiskeyu in da se mu jezik kar pošteno zapleta. Tudi Fatima in Leila sta že probali alkohol, Fatima vodko, Leila whiskey in pivo. Mama Mina pred možem skriva, da kadi. Po cigarete ji trenutno hodim jaz. V času ramadana je kar se cigaret tiče bolj post kot ne, sicer skuri tudi po škatlo na dan.
Vsaj v času ramadana je treba moliti, sicer je, kot pravi Leila, post zaman. »To je tako, kot da bi te nekdo za cel dan zvezal brez razloga«. Edini, ki redno moli sta Leila in mama Mina, Aiši se ne da, Fatima pa se noče preveč premikati, ker bi se rada zredila. Da bi pridobila na kakšnem dodatnem kilogramu in lepoti uživa sirup za povečanje apetita. Leila, ki prisega na evropske modne smernice in ploščate trebuhe, jo zaradi tega stalno zafrkava:
»Veš, Fatima noče hodit, ker se boji, da bo shujšala, hahaha!«
»Ni res, lačna sem in brez moči!« se smeji nazaj.
V času ramadana so plaže prazne. Ker je opazovanje nasprotnega spola nasploh, kaj šele razgaljenega, prepovedano, se jih ljudje izogibajo kot hudič križa. Jaz seveda neznansko uživam.
Fatima: »Kam greš?«
Jaz: »Na plažo. Greš zraven?«
Fatima: »Se boš kopala?«
Jaz: »Ja.«
Fatima: »Jaz tudi.«
Aiša: »Haram!«
Leila: »Jaz grem tudi zraven. Vzela bom kopalke, če ne bo nikogar, se bom tudi jaz kopala.«
Seveda, zakaj pa so vsa tista ogrinjala, ki jih prodajajo po maroških sukih. Zato, da se ženska v kopalkah zavije vanje, če mimo pride kak nepotreben moški.
Ko sonce pade v vodo in se z minareta oglasi mujezin, so že vsi posedeni za mizo, na kateri so se cel dan postopoma nabirale dobrote: solate take in drugačne, harira, kebab, cimetovi flancati, pomfri, ribe, rogljički, melone in granatna jabolka, razne omake, datlji, čaj ipd. itd.. Jé se in jé se in jé… Nakar lahko opazujem mamo Mimo, ki leži na kauču in globoko diha, medtem ko se z eno roko grabi za trebuh, z drugo pa za glavo. Boli jo žlička.
Ob polnoči, ko se mi že pošteno zapirajo veke, me Fatima spet kliče »Sabona, pridi jest.« Prvič v življenju imam vzdevek. Fatima si nikakor ni uspela zapomniti mojega imena, me krstila za Sabono in zdaj me tako kliče vsa družina. »Sabon« je po arabsko milo, torej sem postala Mila?
»Pa saj smo ravno jedli.«
»Ja, ampak zdaj bomo pa še enkrat.«
Pojemo tažin, nakar se za želodec grabita še Lejla in Fatima. In tako vsak dan jovo na novo…
»Tale ramadan vam ne dene ravno dobro…« si mislim, medtem ko Lejla razlaga: »Ramadan je fajn, ramadan je zapisan v Koranu.«
Na maroški strani maroško-mavretanske meje, kjer mejni uslužbenci fehtajo vodo.
Nazaj grede je mejna kontrola potekala hitreje kot tja grede. Na mavretanski meji sva opravila v dveh potezah. Kontrola potnih listov in carina, pa sva bila čez. v Mavretaniji ima vse čez vojska, tako da ni preveč komplicirano. Obe mejni kontroli loči nekaj kilometrov nikogaršnje zemlje: neasfaltiran pas, ki ga je včasih potrebno prevoziti skorajda v reduktorju, tipi, ki šeraufajo mercedese – verjetno ukradene, menjalci denarja ipd. “Za koliko zmenjaš?” – “300.” – “Pa jade.” – “Gospod, to je uradna menjava.” – “Pa jade. Uradna menjava je 350, neuradna pa 320. Ne me zafrkavat, saj nisem tu prvič.” – “A res? Ok, 320?” – “Ok.” No, to je bilo tja grede. V Mavretanijo. Nazaj grede nisva potrebovala ougij, dirhame pa sva še imela. Mavretanski kontrolorji niso fehtali tako kot lani. Zgleda, da so te stvari malo poštimali. Pri kontroli pasošev je padlo le vprašanje: “Kaj boste podarili Afriki?” Ker je bil odgovor: “Kako prosim?”, je tip hitro izgubil upanje v postranski zaslužek. Alkohola, ki je v Islamski republiki Mavretaniji prepovedan, tudi nisva imela, tako da je tudi carinik ostal praznih rok in trezne glave. Če mu ni slučajno primaknil kdo drug… In vodičev, ki te proti plačilu v pravilnem vrstnem redu vodijo od uradniške kolibe do kolibe, da prideš čez mejo hitreje kot brez njihove pomoči, tudi ni več. Kot že rečeno, to je bilo tja grede.
Po nikogaršnji zemlji je nastopila zapletena maroška procedura. Maročani imajo svoje policiste, carinike, vojake in žandarje. Vsakemu izmed njih je potrebno pokazati potni list. Carinikom še dokumente vozila. Vsako funkcijo opravlja po več osebkov, tako da včasih še sami ne vedo, katero delo so že opravili in katero ne. Naprimer pregled kamiona. Ko te dobro preštefnajo in končno spustijo naprej, se najde kdo, ki ti pokaže, da zapelješ na stran, ker te morajo še pregledati. In če pripomniš, da je smo vse to že opravili, ni nujno dobro. Ni ravno v čast priznati, da mejna kontrola nima vsega pod kontrolo. No, najbolj simpatični so maroški vojaki, ki imajo svojo pregledno točko kar lepo pod drevesom, čakalnico pa ob zidu z betonsko klopco. “Zid! Naprej! Naslednji.” Ali pa policist, ki zahteva, da Andrej Morović pride po potni list sam. Kmalu mi je bilo jasno zakaj. V deklaraciji sva morala vpisati svoja poklica, pa se je tip ob zapisu écrivain razgrel in hotel tega pisatelja videti v živo. In potem ga je še pospremil do kamiona. Da dobi kakšno čtivo, seveda. “Lahko ste srečni, da imate za moža pisatelja. To je zelo romantično. Kajne?” No, romantik še nima romana, ki bi bil preveden v francoščino, zato mu je podaril nekaj drugega: “Gospod policist, mislim, da imam nekaj zelo primernega za vas. Upam, da vam bo všeč. Voila!” Izroči mu roman z naslovom Naslov romana je Visa pour enfer. Viza za pekel.
Recent Comments