Andrej Morović

Le Monde Diplomatiques, april 2007

Nad mestom, ki je kot prgišče kock raztreseno ob izsušeni rečni strugi tečno brenčijo helikopterji. Na obisk prihaja Gadafi, Inženir islama in nesporni kralj afriške »Realpolitik«. Praznoval bo mulud, profetov rojstni dan. Tokrat menda prav zares, najavljen je bil namreč že večkrat. Lice mesta se je v enem tednu spremenilo bolj kot tekom zadnje petletke. Glavne ulice je prekril nov asfalt, stranske so pokrpane. Povsod se koplje, pometa, praska, prekriva, barva, gradi. Obcestni robniki so pobarvani rdeče-belo. V mesto, ki ga ujma priseljencev nekontrolirano širi, bo naposled prišla javna razsvetljava. Komunalna dela se nahajajo v stanju permanentne eksplozije. Na obrobju je čez noč zraslo montažno naselje iz Libije uvoženih delavcev – Turkov in Kosovarjev, ki kot lastovke napovedujejo Inženirjev prihod. Ta ničesar ne prepušča naključju. Vedno potuje s tremi letali in nikoli se ne ve, v katerem je On. Celo gramoz za asfalt je preko zračnega mostu pripeljal iz Tripolija. Glavna ulica se bo poslej z vso pravico imenovala Avenija Gadafi ali kaj takega. Mesto, ki se v turistični sezoni enkrat tedensko zdrami iz dremeža, ko pristane čarter z evropejskimi turisti, te dni ječi v trušču pristajajočih transporterjev. Dvajset letal dnevno, če ne več in do obiska je še 8 dni. Vsaj ponoči je mir.

Letališče ne dela, ni razsvetljave, a naj bi se tudi to v kratkem spremenilo. Mednarodno letališče Mano Dayak, ki se sarkastično diči z imenom vodje tuareškega upora, umrlega v sumljivi letalski nesreči, je tudi sicer fenomen: pot vanj vodi skozi nočni bar »La flotte«. In to v islamski deželi, kjer se še kronični alkoholiki skrivajo pred lastno senco. In potem to ime – La flotte, sredi puščave. Temperatura je preko štirideset stopinj in raste, v vsakem oziru. Lastniki trgovin, ki so dovolj prihranili in gredo s časom, so obnovili in prebarvali fasade lokalov. Črkoslikarjem in vseh vrst mojstrom posli cvetijo. Cene grejo v nebo. Kdor ima terenca s klimo je kralj. Ampak takih je malo. Obisk bo premešal mikroekonomske karte. V prid bogatih, kot je na našem planetu pač običaj. Provizoričnih obcestnih stojnic, živih spomenikov človeške iznajdljivosti, ni več. Nočna tržnica, epicenter agadeškega undergrounda, je zravnana z zemljo in posuta s higiensko rumeno mivko. Po drugi plati bo hotel de la Paix, največje poslopje v mestu, ki ga je Gadafi dal zgraditi že pred leti in ga podaril šefu tubujskih upornikov v severnem Čadu, da si ga sname z grbe, naposled upravičil svoj obstoj. Generalni direktor bo napredoval ali po bo končal na cesti, ni mu lahko. Ne njemu, ne agadežanom pa te dni v vsakem primeru ni dolgčas. Celo njegova ekscelenca predsednik Tandja bo severno provinco slednjič osrečil z obiskom. Tudi on bo moral nekajkrat suho pogoltniti. Ko Gadafijeva armada telesnih stražark obkoli mesto sestanka, se namreč vsak gostitelj spremeni v bolj ali manj dragega gosta. Prišli bodo predsedniki številnih subsaharskih držav, tudi mavretanski predstavnik, čeprav tam muluda ne praznujejo, ker stavijo na izvorno, nepotvorjeno varianto islama. Magrebskih državnikov ne bo, njim je Gadafi vendarle malce too much. Njegovi stratosferski načrti: zadnji hit je transsaharska magistrala Libija – Agadez in dalje do Gvinejskega zaliva. Treba se je zapeljati čez Plateau du Tchigai in Tenere, da si predočimo dimenzije zastavljenega. Le kaj bo na primer alžirski generaliteti in naftni hunti spodoben asfalt čez Saharo? Nafta in plin tečeta na sever. Južno so samo puntarski Tuaregi in posamezni neiznajdljivi Arabci, ki se jim je zbledlo od nezaposlenosti na severu. Naprej so pa itak samo črnci. Rasizem, pritlehno čustvo lokalnih avtokastratov vseh barv, je globalna deviza. Tudi v razkopanem Agadezu, kamor bo po vsej tej paniki vendarle prišel dan potem, ko bo boj za preživetje spet začel dolbsti ustaljeno strugo življenja.

Musa je star šestindvajset let. Tako kot velika večina njegovih someščanov vstaja ob zori in tam nekje do desete zvečer leže k počitku. Izdvajata ga vihravi, hiperaktivni karakter in pozicija, ki jo zaseda v etnično namiksani družbi: Musa je kovač. Tako kot njegov oče, ded in praded. Tudi Musin sin bo opravljal isti poklic, ki je med Tuaregi – ustanovitelji mesta, mnogo več kot le to. Kovač je pripadnik specialne kaste. Za razliko od tuareških gospodov, ki znajo biti bolj beli od romsko oplemenitenih Dolenjcev, je kovač črn. Pa ne od oglja. Poleg izdelovanja nakita in občih obrtniških uslug je posrednik v občutljivih socialnih transakcijah, kot so poroke, ločitve in podobno. Kadarkoli se dve rodbini na tak ali drugačen način povezujeta, je vmes en kovač, prisoten je pri vsaki carski povorki ali pasji procesiji. Tuareška družba, ki časti čast in ponos, se brez kovačev preprosto ustavi. Zato so hkrati spoštovani in zaničevani. Enako vitalna vloga pripada ženam in hčeram kovačev, samo na daljši rok – so varuhinje in prenašalke tuareške umetnosti in kulture. Ravno one so iz svinčenih desetletij minulega tisočletja rešile že skoraj izumrlo tuareško pisavo tifinak (najstarejšo še aktualno pisavo na svetu) v današnje dni, ki jih z upanjem navdajata politika regionalizma in decentralizacije. Ciniki, morda realisti, k slednjima pripomnijo, da si je elita v Niameyu nagrabila dovolj, zdaj je na vrsti dislocirana žlahta v regijskih prestolnicah, a to je že druga zgodba.

Musa od malih nog pili veščine svojega poslanstva. S petnajstimi leti mu je bilo zaupano srebro, zadnja štiri leta je zlatar. Kljub mladosti je desna roka najpomembnejšega zlatarja v Agadezu. Poleg lastnega dela nadzira ostale kolege zlatarje, vodi računovodske posle, neguje stike z javnostmi. Zlatar je bog in batina, korenček in palica, je agadeška inačica opulentnega reperja, ki se je ovešen z masivnim nakitom dvignil iz gnojnice losangeleških predmestij. Samo da je njegova muzika nemi lesket žlahtne kovine. Ženske so nore na njegovo zlato (srebro je za naivne turistke). Ker je ženino zlato tudi možev prestiž, se mu čisto legalno dobrikajo, ga obletavajo kot vešče in obiskujejo. Na drugem domu, ki ga je zlatar dal zgraditi posebej v ta namen in je poleg njega pljunil še delavnico za zaposlene. Musa je tako neke vrste portir, zadnji filter pred vstopom v zlata nebesa. Bi človek rekel, da mu je padla sekira v med. A ni tako: prestižne Musine funkcije so v stilu skromnih obcestnih kavarnic, ki se po novem imenujejo kafetariat – voluntariat. Kot vsi ostali, je Musa plačan po gramu obdelanega zlata: tri četrt evra. Ostalo je spekulativni bonus, dvorezna reč, kot tuareški meč, takuba. Že jutri se lahko znajde na cesti. Ali pa pobere kolege in stranke, začne samostojno dejavnost in šefa pusti brez bejb in brez gat. V vsakem primeru posebnega navdušenja nad lebdenjem na tektonski razpočnici med bogastvom in revščino ne kaže. Za razliko od večine ima vsaj delo, ki ga opravlja vsak dan, cel dan. Zlato ima vedno s seboj, v odrabljenih škatlicah za globin. V večji z napisom »Bee & Flower« so gotovi izdelki, v manjši »Lude« pa polizdelki. Obe sta kitajskega izvora. Tako kot njegov motocikel znamke Daylong.

Pobere me točno ob devetih, ko pripeka že pulverizira zadnje pridihe jutranje svežine. Odpeljeva se v Quartier Est – Sabongari, med novo nastajajoče hiše premožnejših meščanov. Tisti, ki imajo zaslombo oblasti, bogastvo razkazujejo brez zadržkov, ostali so previdnejši. Tudi zlatar. V kotu obzidanega dvorišča je preprosta, z rogoznicami iz palmovih listov prekrita koliba, ki jo pokonci držijo akacijeve rogovile in prečke iz trze, pritlikavega drevesa, ki je zaradi nizke kaloričnosti in neprijetnega vonja neprimerno za kurjavo. Čeprav lesa hudo primanjkuje, si večina agadežanov dnevni obrok skuha na ognju. Plinska jeklenka z gorilnikom je prevelika investicija. Musa mi razkaže svoje delovišče: rogoznica na pesku, kladivo, nekaj dlet, pil in pincet, nakovalce s staro zračnico, ki lovi odpadle koščke zlata, posodica s solno kislino, posoda z vodo, žična ščetka, pokrovček z zmesjo za spajkanje zlata, rudimentaren strojček za poliranje. Molilni tepih je v prostem času delovni stol. Osrednji orodji sta plinski gorilnik in tehtnica Tripton T2, izdelek šanghgajskega podjetja My Weigh, ki reagira na najmanjšo sapico. Zlato je 18 karatno. Rahlo inferiorni lesket nadgradi poliranje s pasto »Rdeča dializa«. Imena v Afriki so zakon. Podjetje »Comatex« iz mesta Segou v Maliju recimo. Musa pravi, da bo danes ležeren dan, ni veliko naročil in v stilu zaviha rokave. Zlat trakec reže na pravilne kvadratke in jih stali na kosu opeke. Notranja napetost staljeno zlato oblikuje v pravilne kroglice, ki jih Musa s pomočjo bele kemikalije in gorilnika prilepi na nastajajoči uhan. Logika je, da se z umetelnimi volančki, krogci in trikotnički s čim manjšo težo doseže čim večjo lesketajočo se površino. S spretnim oblikovanjem prstanov, obeskov in uhanov se doseže videz masivnosti. V resnici je notri vse votlo. Zlato je drago, deset evrov in tri četrt na gram. K temu pride še cena dela, ki je predmet pogajanj. Ob pol enajstih sta krhka uhana končana. Tehtata 2,4 grama. Musa je zaslužil 1.8 evra, pa niti poldne še ni. Obleživa pod streho delavnice, katere senca postaja vedno bolj prosojna in čakava, da kolega prinese novo porcijo zlata. Zdi se (vsaj meni), da bi bil skrajni čas za siesto. Skozi možgansko vato se mi zapelje kliše o lenih črncih. Nasmehnem se. Rahlo, da se ne utrudim preveč. Nekaj pred enajsto pride znanec s polovico koze na pladnju na glavi. Potujoča mesnica.

»Kako je, Musa,« ga spodbudno pozdravi.

»Kot vsak dan.«

Prodajalec odloži pladenj, odpre pipo in navlaži krpo, s katero meso ščiti pred ujmo muh. Glavo podloži s svežnjem papirja, ki je bil v prvem življenju vreča burkinskega cementa in odbalansira s polovico koze novim poslovnim avanturam v objem. Cementni papir je klasična embalaža vseh mesarjev in roštiljerjev. Nič čudnega, če rečemo, da je meso težko za želodec.

Spomnim se, da sem Musi lani obljubil zlatarske pilice. Krivdo zvrnem na evropski stres.

»Nič hudega,« pravi, »drugo leto, inš-alah.«

Slabe pol ure kasneje kolega prinese 7 gramov zlata. Musa odbije natančno tri grame, jih stali in oblikuje v paličico, ki je podobna datljevi pečki. Musa požene motor. Zaigra abotna melodija, sintetični glas s krepkim kitajskim naglasom zagostoli »fenk ju for drajving Dejlong, čeri, čeri, čeri gou!«

Odpeljeva se v Artisanat, kjer človek z italijansko mašino za vlečenje in valjanje kovin služi potrebam številnih kovačev. Ti so organizirani v kooperativo. Vse jim šiba sto na uro, edino kupcev ni. Musa svoje tri grame razvalja v trak in tri žice. Spotoma pri njemu doma dvigneva kosilo – kanglico belega riža s temno, v nastavkih mesno omako. Med slalomiranjem po sipkem pesku na križišču srečava velikega šefa. Mislim, res je velik, od lani se je še malo poredil. Kar ni lepo. Moški mora biti suh in krepak, soproga pa lepo okrogla, tak je tu običaj. Šef je v službenem avtu. Peugeot 607. Tako kot zasebni mercedes je metalik zlate barve. Pogovarja se z dvema človekoma naenkrat in se odsotno rokuje s tretjim. Človek je zvezdnik.

Z Muso pogoltneva riž. Točno opoldne se Musa loti izdelave tri gramskega obeska. Četrt ure kasneje pride kolega zlatar, kmalu za njim pa soseda, ki zahteva, da jo nekdo zapelje v mesto. Musa ji potrpežljivo razloži, da ni kabu-kabu – agadeški motorist, ki te za 0.3 evra odpelje kamorkoli, temveč zlatar. Saj ne, da tega ne bi vedela.

»Gazelji posli,« lakonično pokomentira. Gazele so vse mlade, za ženitev godne ženske, razen lastnih sorodnic. Musa se vrne k delu. Kolega zlatar gre v mesto. Sposodi si Musin motor. Edini, ki je na voljo. Ob 13.20 se z motorjem vrne drug kolega zlatar in nevešče zavre. Muso, ki promptno pusti svoje delo, prosi, da mu prizlati kos nakita. Tačas si sposodi stroj za poliranje. Ob pol dveh je popravilo gotovo, Musa preklopi na obesek. Kolega zlatar menja nastavek za poliranje. Oglasi se muezin. Zaspim. Pol ure kasneje je obesek končan. Tehta tri grame. Musa je zaslužil še 2.3 evra. Vrne se kolega zlatar ena. Za njim pride dekle, ovešeno z zlatom. Dobra stranka. Kolega zlatar ena me vpraša, od kod sem. Poznavalsko prikima in doda, da je to v Južni Ameriki.

»Ne, v Evropi.«

»Aha, to je kot Peru,« pribije.

»Ne, to je poleg Italije.«

»Ja, smo nekaj slišali o tem,« zaključi pogovor in se posveti delu. Ker orodja ni dovolj za vse, to poteka v stilu kirurške operacije:

»Pinceto… klešče… pilo,« med sodelavci frčijo suhe besede, ki jih kmalu zatem pospremi še leteči predmet. Gadafijeva aviacija venomer vzleta in pristaja. Ob pol treh Musa pristavi čaj. Četrt ure kasneje se loti pretakanja prve doze. Ne glede na njegov poklic, niso njegovi gibi nič kaj filigranski. Sladko-grenka tekočina me za silo spravi k sebi. Musa zalije peščena tla pred delavnico, da omili puhtenje vročine. Izpod strehe se kljuvajoče oglasi gecko – morda najbolj simpatičen kuščar, ki polovico življenja preživi z glavo navzdol. Zanimiva perspektiva. Musa obdeluje uhan. Vanj je vtkana fina, nazobčana nit v obliki številke šest, po tri v segmentu. 666. Satan je v arabščini šejtan, a v Nigru le redki govorijo arabsko. Musa ima debelo in na vročino neobčutljivo kožo na dlaneh in stopalih, ki jih nemalokrat uporablja kot podlago za obdelovanje kosov nakita. Brez problema zgrabi vrel čajnik in pretoči porcijo dva, ki je bolj sladka od prve. Loti se dveh malih brošk, ki tehtata 2.4 grama. Nič ne gre v izgubo. Ob štirih pristane še en Gadafijev avion, takoj za njim še eden. Četrt čez štiri je gotov tretji čaj. Ob pol petih pride »le grand boss«. Noro, da je človek s tako debelimi prsti lahko zlatar. Zvrne čaj in se posladka s koščkov kozjega sira. Čeprav govori počasi in brundajoče kot medo, se mudi. Odpre veliko škatlico z napisom »Kiwi Black Shoe Polish« in pred Muso strese kup nakita, ki ga je treba servisirati. Verižice, obeski, kipeči prstani, ki fingirajo videz masivnosti. Lastnice morajo biti orjaške matrone. Boss si zaželi dostave na dom in gre. Ob petih se prizibata mladenki, ki ju kljub mladim letom že pošteno razganja v bokih. Špeh in seveda nakit ju kvalificirata za višjeslojni koketi. Igrata se z Musinim mobilcem in navidez brezbrižno tipata za cenami. Musa se enako brezbrižno posveča delu. Začne se komplicirana daj-dam igra, polna teatralnih gibov in grimas, a tudi subtilnega šepeta, namigov in bežnih gest, razumljivih samo vpletenim. Musa je hladen kot špricer. Dami vstajata, hodita gor in dol, odhajata, telefonarita (z Musinim mobilnikom). Ko ena zares odide, druga pa obsedi, vedno bolj hipnotizirana od lesketa in s trpečim izrazom na licu čaka, da Musa reče zadnjo besedo, je jasno, da bo kupila.

»Kaj?« vprašam Muso, ko slednjič tudi ona odšelesti.

»Vse,« je Musa skrivnosten.

To je bilo za danes to. Sonce zahaja, veter se je polegel, počasi se poseda tudi večni oblak prahu nad Agadezom in dobiva vedno finejše nianse. Musa temeljito polira grmado nakita. V tem je skrivnost uspeha, komu se bolj blešči. Za konec nakit opere v topli milnici, otrese kapljice, ga posuši v senci odhajajočega dne in ga za piko na i naparfumira.

Sklonim s k največjemu uhanu, debelemu pet in pol gramcu. Sredi fine pajčevine nitk in okraskov se blešči kopija britanskega kolonialnega novca. Na njem piše: GEORGIUS V D.G. BRITT: OMN: REX F.G. IND: IMP. Letnica je 1913. Ta kovanec je osrednji del vsakega nakita v tistem delu ogromnega kontinenta, ki ga pokriva glas muezina.

»Enaindvajset-karatno zlato, kovano v Medini, Saudska Arabija,« reče Musa, pospravi pridelek in požene svoj Daylong.