Andrej Morović

Le Monde Diplomatiques, marec 2007

Petega novembra 2006 ob pol desetih dopoldne je Ali Salim Tarrouj z mobilnikom poklical družino v zaselku Lemseid. Iz ozadja se je slišalo brnenje izvenkrmnega motorja in pljuskanje valov. Sporočil je, da je z njim vse v redu in da je na poti na Kanarske otoke. Od takrat se je za njim zgubila vsaka sled.

2.

Počitniško naselje Laayoune Plage je kljub ugodni klimi pozimi mesto duhov. V štiri hektarje velikem avtokampu, ki poleti gosti tudi do 2.500 domačih turistov, so samo štirje naključni obiskovalci. Široka promenada je kot izumrla, če odmislim gručo vojakov, policistov, žandarjev in delavcev v refleksnih telovnikih, ki se potikajo okrog mlahavih ostankov velikega gumenjaka. Štirideset-konjska yamaha je že odmontirana, na kesonu privatnega poltovornjaka čaka, da ji usoda začrta novo življenjsko pot, verjetno v privatnem sektorju..

»Tako je vsak teden,« pravi natakar edine odprte kavarne in ležerno poda džojnt kolegu, ki je portir v hotelu, »počakaj dan ali dva, pa bo morje naplavilo 30, 40 trupel.«

3.

Tristo kilometrov južneje se lepa pista spusti nekaj kilometrov do razpenjenega oceana. Med mogočna klifa je zažrta plaža kot z razglednice. Ob njej stoji samotna koliba iz naplavljenih desk, v kateri vedrijo trije možakarji. Ukvarjajo se z ekstenzivnim ribištvom in nabiranjem školjk. Ob petkih jih tovornjak oskrbi z vodo in osnovnimi živili. Sicer so vsi trije vojaki. Štiri mesece stražijo plažo, oziroma oprezajo za ilegalnimi migranti, potem imajo tri tedne dopust. Najvišji po činu zasluži 220 evrov na mesec. Ko bo star 52 let – kar bo kmalu – bo užival sadove skromne pokojnine. Tako je, če delaš za državo: skromno in nemalokrat tečno, a varno. Takih točk kot je njihova je na slabih 1.000 km obale med Dakhlo in mestecem Tan-Tan Plage kakih petsto. Maroška država budno varuje svoje meje. Z »notranjim sovražnikom« ima nekaj več težav.

4.

Mahjub Salim Allal Bahaja živi v mestu Boujdour. Poročen je s Hajjo Tarrouj, ki je Ali Salimova sestra. Imata dva majhna otroka, služkinjo in najeto stanovanje. Nad sedanjostjo se pravzaprav ne moreta pritoževati. Prihodnost je negotova. Hajja je sanjačka. Če bi živela v Evropi, bi bila gotovo umetnica. Mahjoub je tih in nadstandardno podjeten. Vozi starinsko Santano, ki je predelana v izvrstnega terenca za najtežje razmere. Preživlja se s priložnostnimi deli, saj drugih ni: pomoč na cesti, mehanične usluge vseh vrst, tihotapljenje cigaret iz Mavretanije. Pot od Nouadhibouja do Agadirja prevozi v treh dneh nonstop vožnje. Rad bi se ukvarjal s turizmom. Glede na to, da je Saharec in kot tak rigorozno diskriminiran, bo to težak zalogaj. Še posebej zato, ker ima v mislih ture po ozemljih, ki so za tujce načeloma zaprta. Načeloma, ker je v Zahodni Sahari maroška zakonodaja namenoma nedorečena. A Mahjoub je uporen in trmast, zanesljiv in cenovno ugoden. Težko je verjeti, da mu ne bi uspelo. Njegov starejši brat Sidi Ahmed živi v begunskem taborišču Awserd v okolici alžirskega mesta Tindouf. Vidita se vsakih nekaj let, ko se Mahjoub poda na 3.000 km dolgo pot okoli zadnjice v žep.

Tehniko prebežnikov opiše takole: skupina 15-ih do 30-ih migrantov zbere denar in z njim kupi rabljen gumenjak in izvenkrmni motor. Najbolj izkušen ali pa zgolj spoštovan med njimi postane kapitan in navigator v eni osebi, ki stavi na alaha, sonce in zvezde. Večina ne zna plavati, rešilnih jopičev ni. Goriva imajo običajno ravno dovolj, se pravi premalo. Da je na morju mraz, ne vejo. Vremenska napoved je drugotnega pomena, izbira pravega trenutka za odhod je prepuščena samovolji vojakov-ribičev, ki seveda od vsakega migranta poberejo davek. Če so slednji Maročani, vojaki zamižijo na obe očesi, če so iz »Črne Afrike« na eno, saharske prebežnike pa zašpecajo obalni straži, ki gumenjak z nekaj streli preluknja in prebežnike prepusti mrzlim valovom. Združene Evrope te zgodbe na zanimajo preveč. Kar vzbuja skrb, so številke – v lanskem letu se je število registriranih prebežnikov, ki so se izkrcali na Kanarskih otokih, povečalo za trikrat. Mahjoubov mlajši brat Bešir je tudi že bil na Kanarih. Ujela ga je španska policija, mu pobrala 700 evrov in ga vrnila v Maroko, kjer je nekaj časa odsedel v ječi. Sedaj dela kot šofer za očeta, ki je nadzornik ogromne črede kamel, katerih lastnik je Hassan Drham, sin Saharca in Maročanke. Hassan Drham (če priimku dodamo en i, dobimo ime maroške valute) je bajeslovno bogat. Poleg morja kamel je lastnik verige bencinskih črpalk in trgovin z naftnimi derivati Atlas Sahara. Med Saharci je izredno priljubljen, saj je na zasedenih ozemljih ustvaril mrežo vrtin, ki nomade brezplačno oskrbujejo z vodo. Tako nikogaršnja zemlja de facto ostaja v rokah Saharcev.

Mahjoubov oče Boujema ima šestdeset poddelavcev, ki so povečini Mavretanci. Po dva skrbita za okroglo petdesetglavo čredo kamel. Številčnejše črede skopa zemlja ne bi prenesla. Bešir prevaža Boujemo od črede do črede v skoraj novi toyoti HJ-78, ultimativnem delovnem stroju za ekstremne puščavske razmere. Bencinska inačica je sanjsko vozilo saharskih tihotapcev. Kamele, ki se pasejo na področju Tirisa in Adrar Soutoufa, slovijo kot najboljše od Atlantika do Nila – zaradi mesnate zeli, ki v izobilju uspeva le tukaj. Merilo kakovosti kamele je med ostalim velikost grbe, v kateri ta skladišči maščobo za hude dni. No, s kamelami je kot z datlji – vsaka druga vas reklamira zase titulo absolutnega šampiona. Ko zapustimo njegovo rojstno mesto, v katerem je postal marginalizirana manjšina, se Mahjoub navzven in navznoter prelevi v saharskega gverilca: maskirna uniforma, za sedežem mačeta in stara ruska dvocevka. Slednjo preizkusi že prvo noč v puščavi. Prvi strel gre dobro skozi, drugi naboj eksplodira proti pravilom in poškoduje cev ter deloma Mahjoubovo levico. Mahjoub niti ne trzne. Pravi Saharec čustev ne kaže. V neizprosnem okolju je to povsem smiselna šega. Sicer suvereno slalomira med minskimi polji, markiranimi pistami – koridorjih, po katerih se prevaža do zob oborožena vojska in redkimi kontrolnimi postojankami na edini asfaltni cesti, ki pelje do mesta Awserd in dalje na fronto v mirovanju.

Spimo pod milim nebom in v ladies-only nomadskem taboru, sorodstvu Mahjoubove žene. Šest sester, mama, babica in vnučka ene od hčeri skrbi za 350-glavo čredo drobnice. Ženske so vdove, ločenke, dve sestri sta še premladi, dve pa srečno poročeni. Zaenkrat. Možje radi bežijo, saj jim ekonomska situacija onemogoča izpolnjevanje vloge, ki jo nalaga saharski kodeks. V luči žagajočega sonca je dihotomija židovsko-krščanskega modela romantične ljubezni in islamskega modela pragmatične ljubezni banalno preprosta. In človeška usoda nasploh. Zato prišleki nomadom radi pripisujemo modrost, ki meji na jasnovidnost. Nomadke se hranijo z neznanskimi količinami kozjega in ovčjega mleka, testeninami z malo masti in paradižnikove mezge in kruhom, ki ga spečejo v razbeljenem pesku ali v plinski pečici. Občasno tudi z mesom. Vitamini so v zraku. Obisk je enako meso. Mahjoub kozo kupi od prijatelja v sosednjem, šest kilometrov oddaljenem taboru, po principu roka roko umije in tako zaobide pravilo, ki prepoveduje denarne transakcije znotraj družine. Odškodnino za kozo, ki je v prvi vrsti vendarle namenjena nam obiskovalcem, odločno zavrne. Ženske pro forma protestirajo. Mahjoub se v epski obliki vljudno opraviči. Saharski običaji so trdoživi. Njihovo ozemlje je bilo zadnji del Sahare, ki ga je »odkril« bledoličnik: v začetku prejšnjega stoletja se je nek avanturist, preoblečen v žensko prebil do Smare in se živ tudi vrnil. Nič čudnega, da nas imajo za malo čudne, mislim moški, ki se preoblači v žensko in menja barvo kot kameleon, odvisno od ožganosti s soncem, pri čemer temnejše od sebe imenuje »coloured«. Ženske svojo čredo, ki jo žilavi psi vsako jutro razbijejo na manjše odrede in naženejo na pašo, pozimi pasejo globoko na vzhodu, poleti, ko dnevne temperature narastejo čez petdeset stopinj, pa daleč na zahodu, v ozkem obmorskem pasu, kjer je vročina znosnejša. Od njihovega tabora, do mavretanske meje je slabih sto kilometrov zračne linije. Dejanska pot je bistveno daljša.

5.

Redko poseljena Mavretanija v primerjavi z Marokom pravzaprav niti ni neka država. To postane jasno takoj za mejo, kjer se v improviziranih avto-moto conah na veliko razstavlja in sestavlja vozila nekontroliranega porekla. Uniformiranci vseh vrst na vsaki kontrolni točki prosjačijo za »kado«, ki je mimogrede najpogostejša beseda saharske in subsaharske Afrike. Redni, praviloma nekrvavi državni udari skrbijo, da posli nadnacionalnih koncernov tečejo kot dobro naoljen stroj. Najdaljši vlak na svetu – tristo vagonov, tri lokomotive, večkrat dnevno prepelje 21.000 ton železove rude iz mesta Zouerat do pristanišča Nouadhibou. Odkar so maroške in zahodnosaharske vode plus minus izplenjene, so se španske, islandske, nizozemske, japonske, ruske in ukrajinske ribiške flote premaknile bolj na jug. Domači ribiči zaskrbljeno gledajo v vedno bolj prazne mreže. Od odkritja nafte se transnacionalni stroj vrti hitreje. Politična stabilnost je naenkrat top prioriteta. Demokracija je maškarada. Turizem je pljunek v peščeno morje. Navadnim ljudem gre opotekanje mavretanske države povsem mimo riti. Živijo na prvo žogo in na prvi pogled. Vrabec v roki je definitivno kralj. Za popotnike je taka konstelacija enaka vojni napovedi. Čeprav so Mavretanci in Saharci po zatrjevanju obeh bratranci, če ne kar bratje, ki jih družijo skupna kultura, zgodovina in jezik, so si iz gledišča popotnika različni kot noč in dan. Tihi, vljudni in neizmerno pošteni ljudje se s prestopom meje spremenijo v leglo prežečih plenilcev, katerim je edina meja nebo. Dokler si skrit v klimatiziranem balončku za zatemnjenimi stekli, še gre. Ko po 210-ih kilometrih obupne piste poči vitalen del avtomobila, je nož do ročaja v hrbtu.

Ain Sefra, od sonca opaljen zaselek na polovici poti med edinima omembe vrednima krajema: Atarjem in Tidjikjo. Povsem po naključju okvaro odkrijem le nekaj kilometrov pred omenjenim krajem, po zaslugi srečanja z nemškim parom, ki čez Saharo potuje s tremi majhnimi otroci. Se je zdelo, da je sreča v nesreči, a je nesreča v sreči. Zaselek, skozi katerega vsako leto brizgne rally Paris-Dakar, naenkrat zadiha z eno samo mislijo: tubabi potrebujejo našo pomoč in kot na ukaz pokrene kompozicijo individualnih računic. Od nekod se materializira župan mesta, se zelo razločno predstavi kot izvršna in zakonodajna oblast in nam odkaže parking pred njegovo kolibo. Če bi Janković tako zasolil, bi že po tednu dni izgubil župansko kolajno. Takoj je na mestu tudi visoko kvalificiran čuvaj, najmanj doktor securitate, po ceni sodeč. Pristopi še ravnatelj osnovne šole in nas obvesti, da primanjkuje zvezkov in svinčnikov. Pristopijo vsi moški in polovica žensk in slednjič tudi trgovec-mehanik, lastnik enega od dveh prevoznih sredstev na vasi, ki mi v roke porine naslov človeka v Tidjikji, ki bo poskrbel za vse, no problem. Nemca naju kljub prostorski stiski rešita tristo evrov dragega prevoza do 160 km oddaljene Tidjikje.

Po celodnevni vožnji najdemo človeka, ki bo poskrbel za vse, no problem, ki nemudoma pošteno zaviha rokave. Nekaj časa kaže dobro, potem slabo, nakar možak dan kasneje prezentira zgodbo na ravni holivudskega akcionarja, o tem, kako je rezervni del preko neverjetnih administrativno-logističnih ovir in preko noči priletel iz 600 km oddaljene prestolnice Nouakchott. Edino cena za spoznanje rabljenega dela, ki nov stane v Evropi 60 evrov, je malce višja: 2.000 (dva tisoč) evrov. Prevoz nazaj pa samo petsto. Ko dve uri kasneje isti del kupiva pri najboljšem sosedu za sto evrov, je mož, ki se med ostalim razglaša za pionirja mavretanskega turizma, avtentično užaljen. Tako se je potrudil za naju, midva pa figo iz žepa.

Človeka vredna vrnitev v Ain Sefro predstavlja večji problem – že tako redki turisti se še redkeje vračajo po isti poti. Domačini bi skubli do golega. Kot rezultat podrobnega prečesavanja uborne tržnice s širšo okolico se nama prikaže Marija v podobi tovornjaka, ki z vodo oskrbuje izolirano postojanko kitajskega podjetja za seizmične raziskave, ki kot podizvajalec Totala brska za nafto. Stlačena v razmeroma udobno vrtačo med šofersko kabino in cisterno z osemnajstimi tonami vode, se slab dan cijaziva po ovinkasti pisti, saj tovornjak kljub pogonu na šest koles direktne ne bi zmogel. Naše poti se razidejo na točki, ki je od Ain Sefre oddaljena 44,3 kilometra zračne linije, točno pred vhodom v nomadski šotor. Glava družine naju promptno povabi na čaj. V mislih ga že vidim, kako sedla tovorno kamelo za tisoč evrov in brez ceremonij ter povsem proti bontonu odklonim.

Zakorakava naravnost na severozahod, z nosom na displeju GPS-ja. Za strah ni časa. Prečenje dveh verig pudrastih sipin naju pritira do roba obupa. Ob zori naslednjega dne iz mraka pred nama kot prikazen vstane šotor. Občepiva na sipinici sto metrov stran in skladno s pravili obnašanja počakava, da iz šotora stopi moški član družine. Pričakam ga na moji polovici sredinske črte, kar demonstrira nevsiljivost in dobre namene. Osrečijo naju z razredčenim kameljim mlekom, čajem z ekstra sladkorjem in goro nalomljenih špagetov. Dobiva tudi sopotnika s tremi kamelami – svata aspiranta in njegovega spremljevalca. Tistih pet kilometrov skupne poti, med katerimi do fundamenta naštudirava vzmetenje kamel, ki imajo med širokim »kopitom« in kostjo airbag iz maščobe, je zlata vrednih. Petindvajset ur po odhodu s pljunkom vode v kantici ter bogatejša za nekaj krvavih in vodenih žuljev vkorakava v vas, ki kar ne pride k sebi od presenečenja:

»Petinpetdeset kilometrov peš in to brez vodiča?«

Legenda je rojena. Kaj bo ljudem televizija, ob takih zgodbah, ki jih piše življenje. Ozračje se vidno omili, edino ravnatelj šole poniglavo vztraja pri svojih zvezkih in svinčnikih. Celo trgovec-mehanik, ki nama je namontiral no problem sorodnika in ki naju je kvazi zaman čakal v celo domačinom slabo znanem vadiju z imenom Dan-Dan, ni več hud. Za povsem sprejemljivo ceno zaviha rokave in pusti čakati desetino vasi, ki je na kesonu njegovega poltovornjaka pripravljena na odhod v Atar. Nekaj deset parov oči zbrano spremlja triumf žive sile nad mrtvo prirodo. Kot bi šlo za religiozni obred. Ain Sefra, skupek po črni vzpetini razsutih ilovnatih kolib, od katerih so štiri ometane z apnom, toplo in prav dobrodušno zažari v zahajajočem soncu. Morda so Mavretanci in Saharci vendarle v daljnem sorodstvu.

Neizmerna je moč selektivne percepcije.