V obljubljeno deželo

Špela Kalčić

Mag, julij 2008

Brezposelnost

V maroškem obmorskem mestecu Sidi Ifni so bile, tako kot lani, demonstracije brezposelnih izobražencev za pravico do dela in dostojnega življenja. Mestece je bilo do leta 1975 španska enklava in generalu Francu lojalni prebivalci so bili po odhodu nekdanjih kolonizatorjev zaradi tega kaznovani z ekonomsko izolacijo. Brezposelnost je celo za maroške razmere visoka. Medtem ko so lani dvanajstdnevne demonstracije pripeljale do sestanka z oblastmi in nekaj praznih obljub, se je kampiranje pred sedežem lokalne administracije letos končalo z nasiljem. Nekaj demonstrantov je bilo ranjenih, nekaj jih je končalo v zaporu, ostale je pregnala policija.

Obala med Sidi Ifnijem in zahodnosaharskim Boujdourjem ni tako zelo oddaljena od Kanarskih otokov. Vožnja s čolnom iz Ifnija do Lanzaroteja traja 33 ur, iz Tarfaye do Fuertaventure le 10, iz Boujdourja do Gran Canarie pa 20. Nič čudnega torej, če se ljudje odločajo za prebeg v Evropo po morju. Berberi zapuščajo vedno bolj izsušeni Atlas, Saharci upajo na boljše možnosti kot v okupirani domovini, kjer imajo prednost pri zaposlovanju Maročani, Maročani, ki jim ravno tako ni z rožicami postlano, pa tudi. Uradno naj bi bila v Maroku brezposelna ena petina za delo sposobnega prebivalstva. Neuradne ocene pa se gibljejo mnogo višje. Prave statistike o številu brezposlenih sicer niso znane, saj naj bi jih oblasti skrivale. Po drugi strani njihovo razkritje ne bi povedalo kaj dosti, saj je večina zaposlitev v Maroku neformalne narave. Mnogi za delo sposobni ljudje postopajo naokoli čakajoč na kakšno priložnostno delo ali pa poskušajo preživeti s prodajo šare, ki jim pač pride pod roke: plastična očala, lasnice, etuiji za mobitele, ogledalca, papirnati robčki… Tako kot v bližnjevzhodnih in drugih severnoafriških državah, je še posebej visoka brezposelnost med univerzitetnimi diplomiranci netehničnih smeri.

Petsto kilometrov južneje, na plaži počitniškega naselja Laayoune Plage opaziva gručo vojakov in policistov, ki postopajo okoli napol izpihnjenega naplavljenega gumenjaka. Jutro terja kavo, zato se ustaviva v edinem odprtem, a praznem kafiču ob rivieri. 40-letni natakar Mohamed se ob džojntu kratkočasi z Ahmetom, receptorjem sosednjega hotela. Slednji je zaradi pomanjkanja denarja po 3 letih uspešnega študija prava šolo obesil na klin. »Šola stane in od nečesa moram živet«, pravi. “Sicer pa, kaj bom s pravom, v državi, kjer pravica predstavlja le prazno besedo na papirju”, doda. Ob vsej maroški korupciji imajo možnost za zaposlitev po končanem študiju tisti z zvezami. Z glavo naveličano kimne proti plaži: »Tole se redno dogaja. Najprej naplavi čoln, potem pa še trupla.«

700 eurov za smrtno nevaren podvig

Sto kilometrov južneje čez depresijo vodi pot do oceana. Tam je prikupna plažica, posejane z jato galebov. Idealno za robinzonske počitnice, če ob njej ne bi samevala koliba iz naplavljenih desk in kamnov. Na prvi pogled se zdi, da gre za ribiče, vendar je ribolov le honorarna dejavnost, ki jo trije možje opravljajo poleg njihove redne zaposlitve. So vojaki. Takšna plaža kot je “njihova” je primerna za splutje čolna z migranti, zato jo je potrebno nadzorovati. Svoj samotni poklic opravljajo po 4 mesece, nakar sledi 3 tedenski dopust. In tako v nedogled, do skromne penzije. Plača najstarejšega znaša 220 evrov. Mlajša dva sta se komajda pričela briti in se prav očitno razveselita najinega obiska. Monotonost njunega vsakdana sicer razbije le petkov prihod tovornjaka, ki vojake oskrbuje z vodo in hrano. Nekje med drugim in tretjim kozarčkom čaja pride na dan, da so kolibe kakršna je njihova, na obali med Tan-Tanom in Dakhlo posejane na vsak kilometer ali dva, povsod, kjer je dostop do morja.

Še osemdeset kilometrov južneje se v obmorskem Boujdourju spoznamo s Salamo in njegovo družino. Žena Fatima nama pokaže sliko svojega brata. Pred tremi meseci se je z gumenjakom, ki ga je upravljal izkušen “lokalni prevoznik”, odpravil na otok Gran Canaria. Od takrat več niso slišali zanj. Imel je osemnajst let. Salama in Fatima naju prosita, da ob vrnitvi v Evropo poizveva o njem. Obljubiva da bova, medtem ko se nama po možganih vrti podoba nesrečnega gumenjaka iz Laayouna.

Kljub izginotju Fatiminega brata, prebeg na Kanarske otoke načrtujeta tudi Salamin mlajši brat Mohžub-Salim in Fatimin bratranec Mohamed: kakšnih 20 posameznikov bo zbralo za čoln z izvenkrmnim motorjem in kakšno noč, ko bo zrak čist, odrinilo na morje ter upalo na srečen pristanek v Evropi. Na najino prigovarjanje o smrtni nevarnosti, v katero se podajata, Mahžub-Salim povsem mirno odgovori, da nima izbire. »Imam jih 26, dela zame pa ni. Kaj naj? Bolje tako, kot posedati in čakati na nič.« Na vprašanje ali zna špansko in ali ima kak poklic, obakrat odgovori z »ne«. Na Kanarskih otokih namerava delati kot pomivalec posode in se z malo sreče poročiti s kakšno Španko. Zaradi papirjev.

Večina migrantov ne zna niti plavati niti navigirati. Mahžub-Salim ne ve, da za 20-urno pot v neurju potrebuje vsaj 2 krat več goriva kot sicer, ne ve, da je ob toplem sončnem dnevu na odprtem morju lahko peklenski mraz in da je potrebno že nekaj dni pred odhodom skrbno slediti vremenski napovedi. Ta je tujdi sicer drugotnega pomena, saj je izbira pravega trenutka za odhod odvisna od vojakov-ribičev. Ti za to, da pogledajo stran, od migrantov poberejo davek. Cena se giblje med 6.000 in 7.000 dirhami (cca 550- 660 eur), kar v deželi, kjer se povprečne plače gibljejo med 1.000 in 2.000 dirhami, ni malo. Mahžub-Salim trdi, da vojaki mižijo na obe očesi, če so migrantje Maročani, če so iz »Črne Afrike« na eno, saharske prebežnike pa pogosto zašpecajo obalni straži, ki gumenjak z nekaj streli preluknja in prebežnike prepusti mrzlim valovom. Mahžub Salim je Saharec in upa, da bodo ob njegovem odhodu mižali na obe.

Saharska identiteta

Tudi Salamin brat Ali-Salim, ki se trenutno preživlja tako, da svojega očeta, nadzornika ene največjih čred kamel v Zahodni Sahari, vozi po puščavi, je že bil na Kanarskih otokih. Pred 2 letoma ga je ob izkrcanju na otok Gran Canaria ujela španska policija in ga vrnila v Maroko, kjer je nekaj časa odsedel v ječi. Ko so ga vprašali če je Maročan ali Saharec, je namreč narobe ocenil situacijo in se zlagal. Ni vedel, da Saharcem zaradi politične situacije, ki so jo v Zahodni Sahari pravzaprav zakuhali Španci sami, avtomatično podelijo azil: Zahodna Sahara je bila do leta 1975 španska kolonija, ki so jo Španci po svojem odhodu s podpisom tajnega Madridskega sporazuma s katerim so zaobšli resolucije OZN in razsodbe haaškega tribunala, prepustili Maroku in Mavretaniji. Začela se je vojna in mnogi Saharci so zbežali v Alžirijo, kjer so v pregnanstvu oklicali Saharsko arabsko demokratično republiko. Združeni v narodnoosvobodilno fronto Polisario se od takrat bojujejo za pravico do vrnitve v domovino. Po letu 1979, ko je Mavretanija s Polisariem podpisala mirovni sporazum, je Zahodna Sahara ostala pod maroško upravo, Saharci pa od konca osemdesetih, ko sta mirovni sporazum podpisala tudi Maroko in Polisario, zamanj čakajo na referendum o neodvisnosti. Danes okoli 160.000 Saharcev živi v begunskih taboriščih v okolici alžirskega Tindufa, v domovini pa le še kakšnih 50.000, ki se vsakodnevno soočajo s sistemsko etnično diskriminacijo, ki gre nekako takole: izobrazbo vsem, zaposlitev Maročanom. Saharcem, ki so se vrnili iz Tindufa in nekaterim drugim, ki bi z glasnim pritoževanjem lahko škodili ugledu Maroka, pa mesečne subvencije in stanovanja, v klaterih Saharci nočejo živeti in jih zato prodajajo naprej. Maročani so zaradi tega seveda jezni in imajo Saharce za bandite ter lenobe, Saharci pa so ogorčeni, češ da Maročani izkoriščajo njihove fosfate in lovijo njihove ribe ter jim v njihovi lastni domovini podeljujejo miloščino in kratijo pravice.

A tudi Maročani v Zahodni Sahari niso preveč zadovoljni s svojim položajem. Na ta konec sveta so prišli, po zaslugi pokojnega Hassana II. Ta je leta 1975 okupacijo Zahodne Sahare izvedel tako, da je v “obljubljeno deželo” poslal 350.000 najrevnejših maroških civilistov, ki so zaradi svojega nezadovoljstva v Maroku povzročali socialne nemire. Za popotnico jim je naslikal podobo neobdavčene Indije Koromandije, od zadaj pa jih je za vsak slučaj pospremil s še 20.000 glavo četo vojakov. Še danes jih mnogo živi v slumih in jim ne gre kaj dosti bolje kot jim je šlo na severu. Tudi med njimi je mnogo takih ki si želijo v Evropo. Odhajajo tako ženske kot moški in celo otroci. Medtem ko morajo odrasli za to, da ne bi bili poslani nazaj, poskrbeti za dokumente s saharsko identiteto, so otroci v Španiji avtomatično sprejeti. Španija jih nastani v internatih, šola in po končanem šolanju podeli državljanstvo. Vsaj tako pravi šestdesetletni trgovski potnik Hassan iz Laayouna, ki je v Španijo s čolnom poslal svoje tri sinove. Na vprašanje čemu takšno tveganje, glede na njegov relativno dober družbeno-ekonomski uspeh, pove, da bo ob svojem času njegova smrt predstavlja tudi konec lagodnega življenja za njegove otroke in da se v Evropi zanje odpira več možnosti kot v Maroku.

Poroka za papirje, papirji za poroko

Drug način, kako priti v Evropo, predstavlja poroka s kako samsko turistko. In do teh dejansko prihaja. Včasih je posredi tudi ljubezen, pogosto pa le usluga proti plačilu. Tako pragmatični saharski znanec namigne, da brat njegove žene išče primerno kandidatko za “mariage blanc”, papirnato poroko in da je za uslugo seveda pripravljen plačati. A poroka s Slovenko vendarle ni tako enostavna kot s kako Francozinjo. Če bi mu hotela narediti uslugo, bi se morala najprej poročiti v Maroku, nato pa odpotovati do Kaira, kjer ima Slovenija edino diplomatsko predstavništvo na celi afriški celini. Glede na to, da Maročani ne potrebujejo vize za Egipt, bi bilo to, čeprav tečno, vendarle izvedljivo. V Kairu bi se uredili vstopni papirji in šele za tem, bi človek dogural do Slovenije. Kjer bi, če bi mu bilo sploh do tega, po kakšnih petih letih bivanja na skupnem naslovu lahko zaprosil za državljanjstvo. Pod pogojem, da bi opravil test iz slovenščine in imel stalno zaposlitev. A večina sanjačev o boljši prihodnosti v Evropi razmišlja predvsem o tem, kako bi prestopila mejo Trdnjave. Kjerkoli bi se to že dalo. Kje in kako bi se na koncu nastanili se jim zdi težava drugotnega pomena. Resnica pa je taka, da se za tiste, ki jim nekako uspe do Evrope, tam rava borba za preživetje šele začne.

Fatim-Zahra je stara 25 let in s svojo hčerko živi v hiši svojih staršev v okolici Tiznita. Tako kot mnogi drugi, je tudi njen mož mož Abu-Sadik sanjal o Obljubljeni deželi. Fatim-Zahra ga ni videla že tri leta. Odkar je odšel, sta v kontaktu samo preko telefona. Nazadnje, ko sta se slišala, je bil v Barceloni. Kaj počne? Opravlja slabo plačana priložnostna dela: pobira sadje, dela v gradbeništvu, v pristaniščih ipd. V Španiji je ilegalno, zato nima kaj dosti izbire, niti pravic. Je Berber in si ni uredil papirjev s saharsko identiteto. Včasih se zgodi, da ga, ker v Španiji “ne obstaja”, za opravljeno delo ne plačajo. Ali pa mu dajo manj, kot je bilo dogovorjeno. “Ça vait, Fatim-Zahra?” jo vprašam malo po tem, ko jo je poklical. “Ça vait un peu, gre za silo,” mi odvrne. – “Samo za silo? Pa saj si ravnokar slišala svojega moža.” - ” Trenutno ne dela, kar pomeni, da nima denarja, kar pomeni, da ga tudi mi nimamo. Torej, gre le za silo,” se kljubovalno nasmehne. Tudi, ko bo denarja več, obisk družine ne bo mogoč. Abu-Sadik bo moral počakati na dovoljenje za bivanje. Če ga ne bodo že pred tem deportirali. Evropa potrebuje delovno silo za vsa tista dela, ki jih “domačini” nočejo opravljati, obenem pa si izmišljuje vedno nove ukrepe, s pomočjo katerih se tujcev otepa kot osel muh. In iz njih na legalen način dela kriminalce. Samo zato, ker so se odločili, da bodo poskusili bolje živeti. Edino tisti z izobrazbo imajo nekoliko več možnosti. A tudi tem ni lahko, če niso ravno specialisti, s kakega področja ki jih v Evropi primanjkuje.

Fatim-Zahrina hči Žma ima pet let. Očeta pozna le s fotografij. Ko je odšel, je bila še premajhna, da bi ga ohranila v spominu. Fatim-Zahra o tem, da je težko, če je družina narazen, ne govori. Ko bo mož pridobil dovoljenje za bivanje v Španiji, se mu bo z Žma morda pridružila. A za to bo potrebovala vizo. S tem pa je v Španiji verjetno podobno kot v Sloveniji. Ali Franciji. Prijateljica Salima iz Marakeša se je hotela v Franciji poročiti s svojim Paul-Henryjem. Iz ljubezni. Pa se je kljub temu, da je izvoljenec Francoz, zapletlo. Poroka je bila prestavljena, ker ni dobila vize.

Trd in piškav oreh

Za žensko se ne spodobi, da bi si iskala moža za papirje, zaradi tega marsikatera, ki ne upa, da jo bo iz revščine rešil evropski princ, poskuša najti koga, ki bi ji pomagal do vize. Neporočene ženske in vdove vseh starosti me pogosto cukajo za rokav: “A grem lahko s tabo v Slovenijo?” Tako me na obisku pri prijatelju zeliščarju v Dakhli pobara neznanka. Brez sramu in iz prve ustreli: “Zdravo, od kod si? Lahko zrihtaš vizo za Slovenijo?” Težko. Naša domovina od tujcev iz rizičnih držav, in to je, če odšteješ dve državi, tako rekoč cel svet, poleg povratne karte in pri notarju overovljenega garantnega pisma od redno zaposlene osebe z dovolj visokimi prihodki, zahteva še 70 eurov za vsak dan bivanja v Sloveniji. Za enomesečni obisk Slovenije mora torej uboga Maročanka na meji pokazati še 2100 eurov. Da o tem, da vizo lahko dvigne v Kairu, ker druge ambasade v Maroku za kaj takega niso pooblaščene, ne ponavljamo. Torej “ja, če imaš denar, za letalsko do Kaira in potem še do Slovenije in nazaj, pa denar, ki ga boš pokazala na meji, lahko”, bi se glasil odgovor. Tega pa ni, saj ravno zato, da bi ga kaj imele, nesrečnice sanjajo o Evropi. Trd oreh je tale Obljubljena dežela. In znotraj se zdi precej piškav.