Špela Kalčić in Andrej Morović

Index prohibitorum, junij 2006

(Reportažo je naročila Mladina, a je iz neznanega raloga nikoli ni objavila.)

Šeriat (arabsko: šari‘a) kot terminus technicus označuje islamsko pravo. Je božja postava, ki temelji na Koranu in suni (izročilo preroka Mohameda). V skladu s slednjima se presojajo dejanja, ki se nanašajo na vero, družbo, politiko, družinsko in osebno življenje muslimanov. Šeriat celovito opredeljuje različne vidike življenja muslimanov, naprimer, kako ti dedujejo, trgujejo, kaj smejo in česa ne smejo jesti, kako se oblačijo in tudi, kako se poročajo.

Beseda šeriat avtomatsko vzbudi stereotipne asociacije kot so sekanje rok tatovom, kamenjanje prešuštnic, mnogoženstvo in obče zatiranje žensk, nič demokracije, ipd. Tovrstno razmišljanje je značilno celo za marsikaterega laično vzgojenega Bošnjaka, na Zahodu pa so v modi ekstremi, ki mejijo na absurd.

Izrazi »poligamija, harem, feredža« vedno znova burijo duhove in cementirajo predsodke o »šovinistični in nazadnjaški« naravi islama ter o zahodnjaški »superiornosti«. V resnici so vsi trije fenomeni predislamske iznajdbe, ki so jih posamezna mediteranska ljudstva po spreobrnitvi v različne monoteistične religije marsikje prakticirala vse do začetka 20. stoletja. Ko Zahod vzame v usta besedo islam, ostane od vseh silno naprednih vrednot, pogosto in na žalost, zgolj histerija. V tej luči je vabilo na šeriatsko poroko Emine in Kasima prišlo kot naročeno. Nudilo je namreč ustrezen povod, da se opiše drobec iz življenja slovenskih muslimanov in kane kakšno promuslimansko v morje stereotipov o pregovorno problematični naravi islama. Šeriatska poroka ni noben bavbav. Mirne duše jo lahko primerjamo s cerkveno poroko, saj je med obema obredoma več podobnosti kot razlik.

Muslimani, slovenski državljani

Eminina starša sta iz Prnjavora prišla v Slovenijo z migrantskim valom v sedemdesetih prejšnjega stoletja. V rajnki Jugoslaviji je mesto slovelo kot dom 18-ih narodov, danes pa etnično destilirano sameva v Republiki srbski. Absolvirala sta samske domove, delavska naselja in tiho, a temeljito segregacijo z vsemi posledicami. Kasimova družina je bila bolj srečne roke. Kasimov oče, podjetnik iz Bihaća, je tik pred izbruhom vojne poslovne operacije umno preselil na slovensko obalo, kjer se je kar dobro znašel. Premišljena poteza je družini prihranila težave, s katerimi so se leto kasneje soočali begunci, ki so se bili zaradi vojne primorani umakniti iz Bosne. Po podatkih zadnjega popisa prebivalstva iz leta 2002 živi v Sloveniji 47.488 ljudi islamske veroizpovedi, kar predstavlja 2,4% celotnega slovenskega prebivalstva. Okrogle tri četrtine jih je po poreklu iz Bosne in Hercegovine. Kljub nezanemarljivemu številu muslimanov, ki so povečini tudi slovenski državljani, povprečen Slovenec o islamu, muslimanih in njihovih običajih ne ve prav veliko. Muslimani so kot religiozna skupina pri nas še vedno nevidni: muslimanke se povečini ne oblačijo tako, da bi jih na prvi pogled lahko prepoznali kot drugačne. Na tržnicah, v trgovinah in trgovskih centrih ni halal mesnic, ki bi nas opozarjale na prisotnost nekoliko drugačne kulinarične kulture. Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v naši laični državi kot oddiha vredne trenutke promovira le nekatere krščanske praznike (velika noč, binkoštna nedelja, božič, Marijino vnebovzetje in dan reformacije) in tudi če bi imeli tisto eno džamijo v Ljubljani, morebitni klic muezina z minareta ne bi mogel preglasiti donenja zvonov s kakih 3.000-ih turnov katoliških cerkva. Slednje naj bi po mnenju nekaterih pričalo, da je naša komaj 16-letna država katoliška že 1500 let. Marsikateremu slovenskemu ne-muslimanu je težko verjeti, da so muslimani že dolgo naši sosedje, sošolci, sodelovci in sodržavljani. Preveč so nam podobni, da bi bili resnični. Kakor pravi 50-letni Ljubljančan Fehim: »Bosanski muslimani smo specifični. Tu in tam gremo v džamijo, popijemo kakšen kozarček in pokadimo cigaret. Ne klanjam petkrat na dan, nisem reden, vendar bo o tem, ali sem dober ali slab musliman, na sodni dan odločal le Bog.« Njegov samoopis se razblini pred zidom splošno uveljavljenih verovanj, zaradi katerih je v obrambo pred »pravimi« muslimani, ki bodo v Slovenijo bojda prišli s pravo džamijo, na pomoč potrebno klicati Turke in teroriste. Naši muslimani so lahek plen eksotiziranih in nasilnih podob o islamu, ki jih v javni prostor lansirajo advokati orientalizma.

Potrditev islamske identitete

Kljub vsemu si islam v Sloveniji v senci krščanstva in ateizma utira svojo pot. V zadnjem času so šeriatske poroke med Bošnjaki vedno pogostejše. Vedno več muslimanov se bolj striktno drži islamskih verskih norm. Kot v primeru porasta cerkvenih porok med kristjani, velja ta fenomen pripisati predvsem spremembi režima, v katerem je izpovedovanje vere, ki je bilo za časa Jugoslavije omejeno na zasebno sfero, postalo svobodno tudi v javnem življenju.

Med Bošnjaki reislamizacija v določeni meri predstavlja tudi način izražanja identitete, ki se je oblikovala v procesih zaostritve nacionalizmov v Bosni pred vojno, med vojno in po njej. Za marsikaterega posameznika identificiranje z islamom danes predstavlja odgovor na vprašanje »Kdo sem?« ob katerega je trčil v procesu osebnega iskanja, razpetega med diskriminacijo v Sloveniji in vojno v BiH. Kakor pravi 27-letna Jeseničanka Aiša, ki se je pred nekaj leti odločila, da se bo pokrila: »Ruta je del mene. Pomaga mi oblikovati mojo osebnost. Z njo lahko javnosti in sebi pokažem, da sem to, kar sem. Muslimanka. Če še tako dobro govorim slovensko, ne bom nikoli Slovenka. Čeprav sem bila rojena tu, mi ljudje še vedno dajejo vedeti, da nisem vaše gore list.«

V opisanem kontekstu šeriatska poroka ne predstavlja zgolj sklenitve zakonske zveze pred Bogom, temveč tudi potrditev islamske identitete. Čeprav imajo v skladu s slovensko (in tudi bosansko) zakonodajo uradno veljavo le poroke, sklenjene pred matičarjem (v Evropi je šeriatska poroka priznana s strani države le v Španiji in Veliki Britaniji), na osebnem, identitetnem nivoju mnogim muslimanom šeriatska poroka predstavlja pomembnejši vidik sklenitve zakonske zveze. Nedvomno je bilo tako tudi s Kasimom in Emino, ki sta svoj zakon na občini registrirala zgolj kot formalnost. Kasim, ki se je perfektne slovenščine naučil tudi zato, ker ne prenese zasmehovanja, se je ogrel za islam, ker je hotel postati boljši človek. Emina se je začela zanimati za bosansko zgodovino in islam, ker si je ob soočanju s poniževanji, povezanimi z njenim poreklom in vero, hotela zgraditi identiteto, na katero bi lahko bila ponosna. Kasim je poslovnež v duhu našega časa, medtem ko so Emini bolj pri srcu Fair-trade, humanitarna dejavnost in umetnost. Pred leti sta se srečala na slovenski obali, kjer sta študirala. Kasim na piranskem Gea College-u, Emina v Kopru, na Fakulteti za management. Čez čas sta ugotovila, da ju družijo enaki pogledi na življenje in se počasi zbližala. Našla sta se dva, ki spoštujeta šeriat in temu primerno sta želela skleniti tudi zakonsko zvezo.

Poročna obleka

Za prizorišče poroke je bil izbran Bihać. Pa ne zaradi tega, ker v Sloveniji še vedno nimamo džamije. V mesto ob Uni smo se pripeljali, ker je domovanje večine svatov. Dvodnevna poročna migracija manjšine, ki se je sem pripeljala iz osrednje Bosne, Hrvaške in Slovenije, se je ženinu in nevesti zdela bolj praktična rešitev. Nedolga pot iz Ljubljane nas je vodila mimo neusmiljenih hrvaških prometnih radarjev, mimo nekoč slavljenega, nato pa opljuvanega koncerna Agrokomerc v Veliki Kladuši in nazadnje ob vijugasti in narasli zeleni reki Uni do hotela Sedra v Bihaću.

Spoznavanje in kramljanje v lobiju, ki je bilo v znaku kave, cigaret in fructalovih sokov, je prekinil prihod neveste v spremstvu strica Enesa. Čeprav vsi, ki jo poznamo, vemo, da je Emina dekle s stilom, nismo mogli skriti navdušenja nad njeno poročno obleko. Po priporočilu kolegice jo je naročila pri modni kreatorki Marti Vodeb. Naročilo se je izkazalo kot pravi izziv, saj kljub številnim poročnim oblekam, ki jih je ta že sešila, še nikoli ni šivala za šeriatsko poroko. Medtem ko ji je Emina pojasnjevala, kaj potrebuje, je kreatorka risala. Želela je nekaj preprostega, elegantnega, a ne preozkega, z dolgimi rokavi, v bež barvi in s kosom blaga, s katerim si bo, kot se pričakuje od muslimanke, pokrila lase in vrat. Končni izdelek je pokazal, da je v nasprotju z razširjenimi predstavami, tudi oblačilo, ki se podreja islamskim normam, lahko lepo, moderno in elegantno. Ko smo zajeli sapo, se je začelo ploskanje, Emino so svatje zasuli s poljubi in objemi. Kasim je stal ob strani, eleganten v svoji ekstravagantni bež obleki z ruskim ovratnikom in ponosno opazoval izvoljenko. Nevesto je prevzel ženinov oče, nakar smo v dolgi koloni v rahlo kislem vremenu prešerno odtrobili do 20 km oddaljene Ribićke džamije. Ženske, ki tega niso storile že prej, so iz svojih torbic potegnile rute in šale in si, ene bolj, druge manj vešče, z njimi pokrile glavo. Večina slovenskih muslimank se pokriva le, ko molijo in ko gredo v džamijo. Ali doktrina narekuje obveznost pokrivanja tudi v vsakdanjem življenju, med muslimani doma in po svetu ostaja predmet dolge in pogosto kontradiktorne debate.

Žensko poročijo lepota, poreklo, bogastvo in verska vzgoja

Tako kot cerkveni obred se tudi šeriatski prične z molitvijo, ki jo je vodil hodža, oz. imam. Moški so klanjali (molili) v pritličnem delu džamije, ženske v nadstropju. Ob opazovanju usklajene gimnastike za staro in mlado se je bilo težko ogniti primerjavi z otrplim klečanjem na farških pručkah. Kot je ob neki priliki dejala petdesetletna Jeseničanka Sajma, težav s hrbtenico nima, ker si med petkratnim dnevnim priklanjanjem Bogu temeljito razmiga hrbtenico.

Po molitvi smo se vsi zbrali v pritličju džamije, ženske na eni, moški na drugi strani. Priče in mladoporočenca so se posedli za mizo pred nami. Poročni obred se je začel z učenjem (recitiranjem) izbrane sure (poglavja) iz Korana, ki ga je v arabščini izvajal hodžin desetletni sin, nakar je Koran učil še hodža. Pridigo je začel s pozdravom prisotnim: »Zbrali smo se, da bi sklenili šeriatski zakon, to je zakon na islamski način.«Pedagoško je objasnil pravila igre in pribil, da šeriatska poroka predstavlja farz (strogo versko dolžnost), katere smisel so zbližanje moža in žene, skupno potomstvo, ohranjanje moralnega vedenja in vzpostavitev materialne skupnosti. Če se ne motim, lahko nekaj podobnega slišimo v cerkvi, pa tudi pred matičarjem. Šeriatska poroka je mogoča med muslimanom in muslimanko ali muslimanom in vernico kake druge knjige (monoteistične religije).

Par, ki stopa v zakonsko zvezo, mora seveda imeti priče. Emina in Kasim sta jih izbrala nekoliko nekonvencionalno - Eminino sestro Edino in oddaljeno sorodnico Amro ter Kasimovo sestrično Džermano z možem Asmirjem. Če bi bilo čisto po pravilih, bi imeli razmerje dveh žensk na enega moža, vendar pa tudi tako, kot je bilo na željo mladoporočencev, ni bilo navzkriž s šeriatom. Hodža je moral le preveriti istovetnost vpletenih, nakar je prebral nekaj ajetov (verzov) iz Korana, med katerimi se je najbolj pomenljiv zdel tisti iz sure El-Hudžurad, ki bi ga lahko imeli za poslanico človeštvu o medkulturnem in medverskem dialogu: »O, ljudje, ustvarili smo vas iz moškega in ženske ter razdelili na narode in plemena, da bi se spoznali med seboj …« Sledila je zanimiva misel, da žensko poročijo štiri stvari: lepota, poreklo, bogastvo in verska vzgoja, pri čemer naj bi bilo najpomembnejše tisto zadnje, saj je v veri vzgojena ženska prav gotovo dobrega porekla in bogata, kajti bogastvo - kot vemo - ni le materialno. Srž vsake religije je v njeni interpretaciji in takšne, v katerih ženske nastopajo kot objekt blagovne menjave in sklepanja zavezništev med moškimi, tudi med muslimani niso redke. Vendar pa so še bolj pomembne prakse, v katerih se interpretacije religije udejanjajo. Na vprašanje, kaj od naštetega je pri nevesti najbolj pritegnilo Kasima, mladoporočenca odgovarjata, da kar je poročilo enega, je poročilo tudi drugega: eden v drugem sta našla tisto, kar sta iskala, ljubezen, enake vrednote in pogled na svet.

Pogoji, pravice in dolžnosti

Kakorkoli prisegamo na ljubezen in romantiko ter vzdihujemo, da se poročamo iz čiste ljubezni, v jedru vsake poroke počiva družbena pogodba. Pri muslimanih se manifestira v mehru (poročnem darilu). Mladoporočenca morata glede nevestinega darila že pred poroko skleniti dogovor, mimo katerega slednja ni mogoča, pa če je njuna ljubezen še tako velika. Namen mehra, ki ga nevesta prejme v dogovorjenem času po poroki in se pred hodžo zapiše v poročno pogodbo je, da v primeru ločitve ženski zagotovi eksistenco. V nekem drugem času je bil mehr za žensko nedvomno emancipatornega pomena. Danes, ko večina žensk dela in jih poleg šeriata ščitijo tudi državni zakoni, je ta lahko zgolj simbolične narave, saj ženska, ki se želi poročiti s svojim ljubljenim, od njega seveda ne bo zahtevala darila, ki si ga ta ne more privoščiti. Kakorkoli, izpolnjevanje tega šeriatskega določila v krajih, kjer šeriatska poroka ni priznana s strani države, je sankcionirano le s strani Boga in odvisno od posameznikove bogaboječnosti. Če je ta premajhna ali zlagana, ga živ Bog ne prepriča, da bi izpolnil obljubo, ki jo je dal pred božjo postavo.V našem primeru je bilo govora o kar konkretnih vsotah. Ni šlo ravno za vilo z bazenom, ki jo baje zahtevajo bogate Arabke, a tudi naglas izrečenih 60.000 evrov ni mačji kašelj. Hodža je bil z odgovorom na svoje vprašanje zadovoljen in je čestital, ostali pa smo spontano dodali oh in ah. Emina in Kasim sta se dogovorila, da bo nevesta naslednjih pet let vsak mesec prejemala po 1.000 evrov.

Ceremonija pa se tudi tukaj še ne konča. Preveriti je bilo potrebno, če med ženinom in nevesto obstaja sorodstvo po krvi ali mleku. Poroka med sorodniki seveda ni mogoča, vendar pa šeriat bratranca in sestrično ne šteje za sorodnika. Za sorodstvo pa šteje tudi sorodstvo po mleku, t.j. vez med človekoma (in posledično njunima rodbinama), ki ju je dojila ista ženska. Islam dovoljuje prilagajanje različnim lokalnim običajem, dokler ti niso v nasprotju s šeriatom. Zaradi tega so poročne prakse med muslimani po svetu različne. Tako v Bosni sorodstvo šteje vse do 9. kolena in poroke znotraj tega razpona niso zaželene, čeprav jih šeriat dovoljuje. Marsikateri potomec migrantov, rojen v Sloveniji, bo znal povedati, kako so ga ob vsakem obisku sorodnikov v Bosni že od malih nog temeljito seznanjali s sorodstvom, da kdaj v prihodnosti ne bi prišlo do neljube nesreče in bi se zaljubila dva, med katerima ni zadostno število kolen.

Ko sta bila preverjena tudi kri in mleko, je bilo potrebno ugotoviti še, če se ženin in nevesta sploh želita poročiti. Hodža je vsakega posebej trikrat vprašal. » Ali si pod prisilo? Je poroka tvoja svobodna odločitev?« Poroka je namreč veljavna le, če gre za svobodno izbiro obeh partnerjev. Dogovorjena poroka ne šteje kot šeriatska. Oba sta v mikrofon odgovorila pritrdilno, s čimer je poroka postala veljavna.

Poligamije, ki jo šeriat pod določenimi pogoji sicer dovoljuje, se ni omenjalo. Ta med Bošnjaki ni v praksi in je ne razumejo kot obvezo, nekateri pa v njeni zahtevi k absolutni pravičnosti vidijo celo napotilo k monogamiji, saj je popolnoma enaka naklonjenost moža do vsake izmed štirih žena, ki jih šeriat dopušča, kaj malo verjetna.

Medtem ko so Emina, Kasim in priče podpisovali poročni list, je hodža med zabavnimi komentarji prisotnih iz poročnega lista prebral pravice in dolžnosti para, ki sklepa šeriatsko poroko. Če povzamemo na kratko, šeriat zakoncema nalaga nego medsebojne ljubezeni, spoštovanje in razumevanje, sodelovanje pri vzgoji in izobraževanju otrok ter sodelovanje pri materialni skrbi za gospodinjstvo. Žena ima pravico razpolagati s svojim imetjem, medtem ko je mož dolžan skrbeti za materialne potrebe žene, otrok in gospodinjstva. A žena mora biti pri tem gospodarna in moževo imetje varovati. Od tu verjetno izhaja med Bošnjaki razširjena navada, da možje svojo plačo izročijo v upravo ženi, kljub temu, da tudi sama služi denar. Če vsemu skupaj dodamo še ženino pravico do izobraževanja in nasprotovanja možu, če so njegova dejanja v nasprotju s šeriatom, postane jasno, da ima na šeriatskem papirju ženska enak manevrski prostor kot moški. Le od njenega in njegovega verskega znanja in bogaboječnosti pa je odvisno, kako se bodo te pravice udejanjale v praksi. Ženske, ki so se odločile za življenje v islamu zatrjujejo, da je šeriat prava pot. Neka Koprčanka je tako pomenljivo dejala: »V islamu ni niti alkohola niti nasilja v družini.«

Hodža je prisotne pozval, naj z molitvijo - dovo, Alaha prosijo, da bo zakon trajen in Njemu v zadovoljstvo. Obred se je zaključil s skupinskim učenjem »Alahu Ekber Alah, Alahu Ekber, la-ilah-ila-Alah« in hodžino molitvijo, ki so ji prisotni pritrjevali z amin (amen). Po obredu je mladoporočenca opljusnil val čestitk in objemov, na izhodu iz džamije pa namesto riža toča sladkarij.

Svatba

Poročnemu obredu ponavadi sledi svatba in poročni program novopečenih zakoncev je narekoval vrnitev v hotel. Preden smo se vsuli v gostiji in zabavi namenjeno dvorano, je Emina čez hrbet med samske mladenke vrgla poročni pušeljc. Dekle, ki ga je ujelo, je samoironično pripomnilo, da si mora sedaj samo še najti izbranca. Večina svatov si je za neformalni del poroke omislila light varianto obleke. Še ravnokar pokrita dekleta so nič kaj sramežljivo kazala umetelne pričeske in ramena ter opozarjala, da je pojem fizične lepote vendarle nezanemarljiv. Mize v veliki dvorani so se šibile pod težo dolm, sarm, trahane, pit, baklav, hurmašic, postrvi, jagnjetine, itd., etc… pojedina kot pojedina pač, če odmislimo zdravju škodljiva alkohol in svinjino. Medtem ko sta mladoporočenca prejemala darila, je evidentno prekaljeni ansambel utrl gaz plesno najbolj zagnanim: starejšim in otrokom, ki so se jim kmalu pridružili vsi. Glasbeni repertoar je bil izrazito eklektičen: narodne in ponarodele, kolo, valček, starogradske in celo polka. Ansambel je »specialno za naše goste iz Slovenije« zaigral Na Golici. Ena od razigranih gospa je ob tem pripomnila, da Slovenci dobro skačejo, nekaj slabše pa migajo z boki. V premorih se je poglobljeno raziskovalo nove in nove gastronomske dosežke. Kasimova družina je po napetih pogajanjih odkupila nevestin šolenc, ki ga je med rajanjem eni izmed svatinj uspelo izmakniti z Eminine noge. Tradicionalna bosanska poročna točka, ekvivalent slovenskemu nastavljanju barikad na poti do nevestine hiše. Mama Hatidža je z vehementnim metom jedilnega krožnika čez pol dvorane preverila sinovo prisebnost in spretnost. Kljub fenomenalni paradi je krožnik končal na terasi. Družabni rituali so naraščali v značilnih brezalkoholnih sinusoidah in se v istem tempu spustili v zaključek, ko je nastopil čas za konzumacijo poročnih penzionov v hotelu ali pa vrnitev domov, kjerkoli že se ta dandanes nahaja.