Vida Maver

Polet, 2003

Maraton je že sam po sebi precejšen zalogaj. Dodatno ga otežijo sipki piščavski peski in vroči vetrovi. Če pa k temu dodamo še odročnost enega najbolj negostoljubnih predelov Sahare – skrajni jugozahod vedno nemirne Alžirije, postane udeležba na takem športnem dogodku pravi podvig.

Širša okolica mesteca Tindouf, pravzaprav domala celotna meja s sosednjim Marokom, je predmet dolgoletnega mejaškega spora, ki ga konkurenčni državi občasno priženeta do roba oboroženega konflikta. Južno in jugovzhodno od Tindoufa se razteza območje, ne veliko manjše od Slovenije, na katerem je alžirska vlada pred šestindvajsetimi leti ponudila gostoljubje pregnancem iz zahodnosaharskega konflikta. Bivšo špansko kolonijo je po prenagljenem umiku Špancev zasedel Maroko, ki z vojaško silo okupira kakih osemdeset odstotkov ogromnega ozemlja. Stošestdeset tisoč Saharcev pa v brezupnih razmerah že enajst let čaka na vedno znova prelagani referendum o neodvisnosti pod okriljem OZN. Njihova politična organizacija se imenuje Polisario, njihova država, ki jo je doslej priznalo 77 članic OZN, pa Saharska arabska demokratična republika. SADR je za razliko od Maroka, ki mu še vedno vlada monarh in za razliko od praktično vseh ostalih arabskih državnih tvorb, zgrajena na resnično demokratičnih temeljih. Vsi predstavniki oblasti, od lokalne do nacionalne, morajo skozi rešeto svobodnih volitev. Vendar pa trenutno razmerje sil in interesov v tem delu sveta neodvisnosti Zahodne Sahare ni naklonjeno. Eden od načinov boja z letargijo zahodnih sil, ki so se očitno poslovile od doslednega zagovarjanja demokratičnih principov v novem svetovnem redu, so mednarodno odmevne športne prireditve. Saharski maraton denimo. Na ta način se s kočljivo usodo Saharcev soočijo ljudje, ki jih politika načeloma ne zanima. Iniciator maratona in vodja tekmovanja na terenu je Jebb Carney – kako ironično – bivši svetovalec bivšega predsednika ZDA G. Busha za islamske dežele. Letošnjo drugo edicijo je pod okriljem Saharskega olimpijskega komiteja in Narodne unije saharskih žensk izpeljala platforma evropskih simpatizerjev, ki je združena v Mednarodni fondaciji za dobrodelne maratone. Poleg športnega aspekta, je poglavitni cilj fondacije zbiranje sredstev za pomoč pregnancem v petih, sicer vzorno organiziranih, a kljub temu človeškega bivanja nevrednih taboriščih. Elektrike in kanalizacije ni, voda se dovaža iz sanitarno oporečnih črpališč. UNHCR dostavlja slabo tretjino obljubljenih živil, če ne bi bilo odlično organizirane pomoči nevladnih organizacij, bi v taboriščih že zdavnaj kosila lakota.

Dr. Holger Finkernagel, glavni koordinator projekta je v zgodbo vstopil prek svoje poklicne dejavnosti. Kot specialist za sladkorne bolezni in član nemške veje Medico International, je postal pozoren na nadpovprečno stopnjo obolelosti za sladkorno boleznijo med saharskimi pregnanci. Tako je prvi konkretni, deloma že izpeljani cilj fondacije vzpostavitev “hladilne verige” – tehnološko zapletenega sistema centralnih in lokalnih hladilnikov, ki za shranjevanja inzulina koristijo sončno energijo. Med maratonom bdi na zdravstvenim stanjem udeležencev nemška ekipa letečih zdravnikov. Poleg Saharcev in Alžircev prihaja glavnina sodelujočih iz Španije, Portugalske, Italije, Nizozemske, Avstrije in Nemčije. Seveda ne manjka tudi bolj eksotičnih ptic, tekmovalec iz Južne Koreje se je naprimer uvrstil v prvo deseterico. Tekmovalci lahko izbirajo med klasičnim maratonom, polovičnim maratonom ali pa tekom na deset kilometrov. Največja prepreka na poti do cilja je narava – težaven, deloma kamnit, deloma peščen teren, vročina in veter, ki pa je bil letos zahrbtno ugoden. V teh pogojih mora udeleženec klasičnega maratona pri zastavljanju cilja svojemu običajnemu dosežku pribiti skoraj celo uro. Glavna skrb organizatorjev je bila seveda preskrbljenost z zadostnimi količinami vode in pa da se kdo od štiristošestdesetih tekmovalcev ne bi izgubil v brezupno monotoni, popolnoma goli hamadi, ki je še najbolj podobna opuščeni gramoznici. V takem primeru je edina smiselna zapoved: ostani kjer si in počakaj na pomoč. Samorešilne iniciative se praviloma končajo slabo. Za povprečnega maratonca je saharska avantura gotovo precejšen kulturni šok. Če odmislim dokaj zapleteno pridobivanje vabila s strani Polisaria in alžirske vize, let na redni liniji z mnogimi vmesnimi postanki ali pa čarterski let, prihod v Tindouf, ki je sicer zaprto vojaško območje in pa neskladje realne slike s klišejskimi predstavami glede izgleda saharske puščave, so glavni šok taborišča sama. Zaradi krvavih izkušenj z maroškimi letalskimi napadi, so postavljena daleč vsaksebi, praviloma znotraj udorin v enolično ravni hamadi in zelo razpotegnjena. Morje v prah zavitih šotorov in enonadstropnih ilovnatih zgradb učinkuje iz daljave kot panorama futurističnega velemesta. Dimenzije in proporci so ob pomanjkanju očesu ljubih orientirjev izmuzljivi. Ljudje so neverjetno mili in prijazni, kakršnokoli nasilje je socialno nesprejemljivo, njihov drugi jezik je španščina. Lokalov, telefona, interneta in trgovin ni. V nekaj improviziranih kioskih je mogoče kupiti kekse, vodo v plastenkah, vžigalice in konzerve tune z nalepko “EU – humanitarna pomoč”. Obeduje se v velikem poslopju sredi taborišča, vsi skupaj – maratonci, organizatorji in številni novinarji. Poleg tiskanih medijev, so prisotne ekipe avstrijske, nemške in alžirske nacionalne televizije, cela vrsta privatnih postaj in free-lance snemalcev. Spi se pri družinah, skupinice treh, štirih gostov na družino. Tipično gospodinjstvo, ki je praviloma v lasti ženske, sestavljajo tradicionalni šotor (hajma), zidana kuhinja, stranišče, dnevna soba in ena ali več spalnic. Status žensk je za arabske razmere fenomenalen, deloma izhaja iz nomadske tradicije Saharcev, po kateri je ženska lastnica “nepremičnin” in drobnice, dodatno pa ga krepi aktualna situacija, zaradi katere so moški v glavnem v vojski ali kako drugače odsotni. Tuš je v kotu dvorišča, nekaj litrov dragocene tekočine po glavi. Razsvetljavo zagotavljajo avtomobilski akumulatorji, ki jih čez dan polnijo sončni kolektorji. Je radio in je televizija, z dvema ali tremi kanali v arabščini. Pod noč se veter poleže, ob sedmih se s črnega neba zalesketajo miriade puščavskih ozvezdij. Ob desetih zamre hrum generatorja, stavba protokola, ki služi kot glavni štab prireditve se pogrezne v temo in to je to. Ostane možnost tipajočih sprehodov v varljivo prostranstvo ali pa runde čaja in zatikajočega se komuniciranja z domačini, ki si jim okno v nedosegljivi svet. Tekmovalci se z okoliščinami spopadejo v skladu z njim lastno folkloro: Španci in Portugalci sežejo po pretihotapljenih zalogah rdečega vina, Italijani po siru in salamah, Nemci in Avstrijci pa na sestanek. Njihov briefing je bil prav ganljivo humoren. Medtem ko so ostali obiskovali katerega od humanitarnih projektov v taborišču, se zabavali med sabo ali pa enostavno pohajkovali naokrog, so dve uri poslušali neverjetno detajlne napotke u jutrišnjem velikem dogodku. In potem toča še bolj detajlnih vprašanj in podvprašanj. Kakšen kontrast z okoljem, kakšna nepokolebljivost!

Organizatorji so se morali spopasti z logističnimi težavami bibličnih proporcev. Maraton je povezal tri med sabo najbližja taborišča s štartom v Smari, vmesnim ciljem v taborišču Awserd in ciljno črto v Laayounu. Za prevoz nazaj so poskrbeli novi tovornjaki na šestkolesni pogon – sveže darilo baskovske deželne vlade. Varnost je bila v domeni saharske vojske in policije. Motorizirati je bilo treba predstavnike sedme sile, številne donatorske delegacije in malo armado sodelavcev. Celotni vozni park saharskega ljudstva je nekaj dni hrumel in sopel za maraton. Za Saharce je februar mesec veselja in velikih dogodkov. Najprej je tu praznik darovanja, ko vsaka družina žrtvuje jagnje in je hrane v obilju, sledi obletnica razglasitve Saharske republike, takoj nato še maraton, ki ga je letos začinil nepričakovani obisk alžirskega predsednika Bouteflike. Klima je mila – ponoči ne zmrzuje več, čez dan se temperatura ne dvigne nad trideset stopinj. Raj v primerjavi s poletjem, ko je petdeset celzija v kombinaciji s peščenimi ujmami norma. Na svečano ozaljšanem štartu se je zbrala nepregledna množica ljudi, plemenski veljaki so sedeli v posebnem šotoru, ženske, otroci in mladež so glasno vzpodbujali tekmujoče. Arena je bila poškropljena z vodo, da se prisotni ne bi dušili v prahu, jutro je bilo mlado. Maraton je uradno odprla ministrica za kulturo in šport Mariam Saiek Hmada, glasba, vzkliki in štartni signal. Arabski tekmovalci so se zagnali kot šprinterji, za njimi favoriti, v ozadju metodično zadržana germanska legija. Do cilja se je vrstni red dodobra premešal, v najprestižnejših kategorijah sta zmagala italijanska tekačica in tekač. Najhitrejši je upoštevaje okoliščine dosegel zavidljiv rezultat – slabe tri ure. Saharski favorit se je ob huronskem navijanju v cilj opotekel kot drugi. Heroj, ki je štartal v natikačih, je zmogel polovico proge. Medtem, ko so si zmagovalci v senci osnovne šole Olof Palme že dodobra opomogoli, je začelje počasi kapljalo v cilj. Najstarejši udeleženec je nekaj dni nazaj dopolnil sedemdeset let. Zdravstvenih incidentov je bilo relativno malo – štirje kolapsi, nekaj primerov dehidracije in težav s krvotokom. Med javno vajo otroškega zbora za večerni kulturni program, se je maratonska karavana začela počasi valiti nazaj v Smaro. Po slavnostni večerji in krajšem nagovoru, je nagrade podelil predsednik Saharske republike, gospod Abdelaziz. Večer je izzvenel v izražanju solidarnosti s saharskim ljudstvom. V danih razmerah je njegov goli obstoj z naraščajočo pomočjo iz tujine zagotovljen, vrnitev v domovino pa žal ostaja v rokah krojačev usode sveta. V naslednjih dneh se je Smara hitro izpraznila. Prišli so novi tujci: italijanska delegacija, ki v najbolj oddaljenem taborišču Dakhla gradi novo bolnico, delegacija španske province Asturias, ki organizira šolanje in letovanje saharskih otrok. Le-ti so glasno izzivali naključne mimoidoče k merjenju tekaških sposobnosti. Maraton je za nekaj časa zasenčil nogomet, kolebnico in tekme z doma narejenimi avtomobilčki …