Saharke

Vida Maver

Glamour, 2002

Taborišče je bilo pogreznjeno v negibno puščavsko temino. Iz skromnih bivališč je tuintam pronical hladni sij neonk, ki jih napajajo avtomobilski akumulatorji. Razmajani terenec je sunkovito zavrl v pesku. Skozi zastrta vrata je pokukalo nekaj radovednih glav, trenutek zatem so vzkliki veselja, stiski rok, poljubi in objemi kulminirali v radost družinskega snidenja. Nekoliko z roba je direndaj dostojanstveno motrila ženska sredi tridesetih let, prelepih potez, ki so ji prišleki izkazovali posebno spoštovanje. Lalla, gospodarica hiše. Jasno je bilo, da so tukaj vloge razdeljene drugače, kot je to sicer običaj v islamskih deželah.

Lalla je ločena mati otroka, ki se šola v Španiji. Pod njeno streho živijo še Yucca – ravnatelj vzgojiteljske šole, Sidi Othmane, ki se bo letos poleti poročil, Uahiba, ki govori angleško po ameriško in Didiha, mati dveh otrok, tudi ločena. Lallino kraljestvo sestavljata dve enoprostorski hišici iz ilovnatih opek, kuhinja s shrambo, stranišče s kopalnico in tradicionalni šotor, ki se mu reče hajma. Staja z nekaj drobnice je skupaj z ostalimi na obrobju taborišča. Vmes je veliko sipkega peska. Vse skupaj leži sredi skrajno negostoljubne hamade – južno od alžirskega mesteca Tindouf, na meji z Marokom, okupirano Zahodno Saharo in Mavretanijo. Zahodna Sahara je velika za trinajst Slovenij in je zadnja afriška kolonija, ki na neodvisnost še čaka. Španske kolonizatorje je preprosto zamenjal drugi agresor – Maroko. Saharcem, ki so pred šestindvajsetimi leti v pregnanstvu oklicali Saharsko arabsko demokratično republiko in se, združeni v osvobodilno fronto Polisario, od takrat bojujejo za pravico do vrnitve v domovino, teče po žilah nomadska kri. Lalla in druge Saharke imajo srečo v nesreči – nomadska tradicija jim že v štartu omogoča bistveno boljši družbeno-politični položaj od njihovih sedentariziranih sosed. V lasti imajo vse (premične) nepremičnine in vso živino, z izjemo kamel. Okoliščine dolgoletnega boja za neodvisnost, ko je večina moških na fronti ali kako drugače zdoma, so status Sahark dodatno okrepile. Zastopanost med vršilci najvišjih političnih funkcij sicer ne preseže desetih odstotkov, vendar mi je nekajtedensko bivanje v taboriščih pokazalo, da pripada ženskam v večini aspektov saharske družbe vodilna vloga. Na področju izobraževanja, zdravstva, sociale, dela, kulture in športa, je bil predvsem po njihovi zaslugi dosežen ogromen napredek. Še v sedemdesetih letih so imele le redke privilegiranke dokončanih šest razredov osnovne šole. Aktualna stopnja pismenosti presega, za arabske razmere fenomenalnih devetdeset procentov. Mlajše ženske imajo vsaj srednjo izobrazbo. Upoštevaje okoliščine, je zdravstvo na zavidljivem nivoju, enako velja za področje dela in sociale. Glavno zaslugo za tak napredek kaže pripisati Narodni uniji saharski žensk, ki je bila ustanovljena že leta 1974, dejansko pa je začela delovati šele devet let kasneje. Vanjo so vključene skoraj vse polnoletne ženske v taboriščih, na osvobojenih ozemljih (Polisario kontrolira petino ozemlja Zahodne Sahare) in tudi tiste, ki so ostale pod maroško okupacijo. Tako kot vsa druga politična telesa, so predstavnice unije voljene na rednih demokratičnih volitvah. Najvišji organ – generalni kongres unije – je sklican vsako tretje leto, na njem se oceni minulo obdobje, zastavi nove cilje in izvoli vodstvo. Ostali organi: regionalni ter lokalni kongresi, generalni sekretariat in ekzekutiva unije, se sestajajo, potrebam primerno, pogosteje. Za razliko od nacionalne politike, ki se mnogokrat zdi preveč trmoglavo načelna in premalo elastična, je politika unije pragmatično ozemljena in usmerjena k postopnemu doseganju ciljev. Unija intenzivno sodeluje z vladnimi, nadvladnimi in nevladnimi organizacijami žensk po svetu, predvsem na področju zaščite človekovih pravic, boja proti militarizmu, seksizmu in rasizmu, promocije saharskih stremljenj in pridobivanja sredstev za humanitarne projekte. Na domačem terenu je glavni cilj unije zasidranje pridobljenih državljanskih in spolno specifičnih pravic v zakonodaji Saharske republike. Vzporedno poteka boj za regulacijo politike plač, bodoče politike, saj trenutno v taboriščih za svoje delo ni plačan prav nihče. Pri tem sta največji oviri pomanjkanje samozavesti in pa negativna nastrojenost določenega dela moške, zvečine starejše populacije. Država pravic žensk sicer ne zanika, jih pa ne podpira aktivno. Vpletenost klera v političino in posvetno življenje je minimalna, pa tudi šege in običaji so ženskam naklonjeni. Moški, ki dvigne glas ali roko nad ženo ali, bognedaj, nad otroke, se bo kesal celo življenje. Tako dejanje je povsem legitimen razlog za ločitev in nepremostljiva ovira ponovni ženitvi. Saharska družba že od nekdaj favorizira miroljubno koeksistenco in reševanje konfliktov. V treh tednih in pol mi ni uspelo zaznati niti enega vreščavega ali bevskajočega spora, ki tako usodno karakterizirajo slovenske ulice in domove. Namesto napada premirje, namesto kričanja pogovor. Po tej plati je bivanje v saharskih taboriščih raj. Na drugi strani je letargično čakanje na referendum o neodvisnosti pod okriljem OZN, ki ga Maroko s pomočjo ZDA, Francije in večine arabskih dežel uspešno blokira že enajsto leto, pravi pekel. Predvsem moški s težavo prenašajo popolno odvisnost od tuje pomoči, ubijajoče brezdelje in odsotnost kakršnekoli otipljive perspektive, pomanjkanje pitne vode, hrane, sploh vsega ter nenazadnje možnosti svobodnega gibanja. Povprečen Saharec lahko – ob pridobitvi ustreznega dovoljenja – odpotuje v sosednji Tindouf, ki je zaprta vojaška cona ali pa ilegalno na jug, v sosednjo Mavretanijo. Podjetnik lahko izbira med tihotapstvom in prekupčevanjem. Saharski mladini je edino okno v svet šolanje v Alžiriji, na Kubi ali v Evropi, ki jim ga omogoča izdatna podpora nevladnih organizacij in posameznih regionalnih vlad Evropske skupnosti. Osnovnošolci se lahko nadejajo še letnim počitnicam v kateri od evropskih držav, ko so klimatske razmere v taboriščih najbolj neznosne. Redkim “srečnežem” ponudijo angažirani, zvečine španski krušni starši nov dom. Alžirski vrhuški, ki iz povsem sebičnih razlogov velikodušno podpira Polisario, Saharec-nomad ni v interesu. Tudi Polisario se dobro zaveda, da bi eksodus mladih dokončno pokopal sanje o neodvisnosti, ki ostajajo sanje prvenstveno zaradi maloštevilčnosti Saharcev. V saharski družbi tako nastaja nevarna razpoka; med starejšimi, ki imajo pred očmi zgolj in samo vrnitev v domovino in mladimi, ki zaradi dva tisoč kilometerskega maroškega zidu, domovine še nikdar niso videli in ki si na prvem mestu želijo dostojnejšega življenja. Konce in niti varljivega socialnega miru držijo v svojih rokah saharske ženske. Ob pomanjkanju boljših alternativ rešujejo, kar se rešiti da. Potrpežljivo tovorijo oporečno vodo iz komunalnih cistern, kuhajo, perejo, čistijo in vzgajajo otroke. Previdno razpolagajo z mikroskopskimi družinskimi proračuni. V situaciji, ko ima lahko vsaka napačna poteza usodne posledice, se trudijo obdržati mirne živce in hladno glavo.

Obisk pri Lalli sta nam omogočila Angel in Marielou, upokojena zakonca, ki sta na predvečer praznika darovanja pripeljala domov Didihino starejšo hčerko Batuli. Angel je član združenja, ki s podporo vlade province Estremadura omogoča saharskim otrokom šolanje v Španiji. Allali, njun šofer in vodič, je zaposlen v airbusovi tovarni v okolici mesta Badajoz. Občuten del zaslužka gre za podporo sorodstvu, ki nima te sreče. Posebej za to priložnost je Lallino hišo obiskal Radi, Batulin oče, ki je španskima dobrotnikoma skušal pričarati podobo vzornega očeta. Nekoliko proti bontonu, a s toliko večjim užitkom, je Didiha ob vsaki priložnosti demonstrirala prezir do te geste. Njena in Lallina pozicija je ideal marsikatere moderne Saharke. Medtem ko mladenke kontrolira družina, poročene ženske pa veže zakonska pogodba, pridobi ločena ženska svobodo, ohrani pa ugled, pri čemer mož ne ubeži obveznosti vzdrževanja morebitnih otrok. Za razliko od drugih arabskih dežel, je lahko pobudnik ločitve katerikoli od partnerjev. Sidi Baba, demobilizirani vojak, je bil v gosteh z drugim namenom. Tudi sam ločen, oče dveh otrok, je pred vnovično poroko, ki se ima zgoditi letos poleti, harmoniziral vibracije z Lallo. Do takrat ga čaka obilica dela: kljub postopnem kleščenju svatbe na vsega dan ali dva, je poroka za moškega huda finančna prepreka. Marsikomu prehuda. Sidi Othmane se poleg tega bojuje še s tremo. Zanj bo to prvič. Njegova zaročenka Fatimatu, ki je po izobrazbi profesorica, dela pa na ministrstvu za izobraževanje, je iz čislane in dokaj tradicionalno naravnane družine. Potem ko so njegovi starejši sorodniki pridobili uradno privoljenje Fatimatu in njenih staršev, se je zanj začelo obdobje napornih preizkušenj. Z zaročenko se sicer lahko sestajata, a samo v prisotnosti priče. Kot izraz spoštovanja, materi bodoče neveste do poroke ne sme stopiti pred lice. Edina izjema je voščilo za verski prazniki, ki ga ji je po dolgem uvodu prenesel v temi pred šotorom, ves čas gledaje v tla. Sidi Othmane je z veseljem sprejel pomoč pri prenašanju daril, sporočil in ustvarjanju pogojev za randi. Pozno ponoči, ko je razklenil žici, ki sta nadomeščali stikalo za edino neonko v sobi, me je šepetaje spraševal o vseh mogočih aspektih misterija nežnega spola. Ženska je med Saharci varna kot le malokje na zemeljski obli.

Kasneje, v drugem taborišču, pri drugi družini, na čelu katere je bila napol slepa in gluha ženica, ki nama je v pozdrav vedno po partizansko salutirala, so nama razkazali nekaj šol. V spomin se mi je vtisnila mlada učiteljica, za katedrom njen triletni otrok. Še posebej me je fasciniral Buyema Fateh, imenovani Kastro, ki z devetimi sodelavkami vodi center za motene otroke. Bivši neuki pastir, se je najprej sam naučil pisati in brati, se nato zakopal v strokovno literaturo, da bi naposled ustanovil “Center specialne izobrazbe odprtega tipa”. Center obiskuje šestdeset umsko in telesno hendikepiranih, v razponu od četrtega do sedemindvajsetega leta starosti. Čeprav islam zapoveduje skrb za nemočne, ostarele in drugačne, se večina saharskih družin svojih hendikepiranih otrok nekako sramuje in jih po nojevsko skriva doma. Kastrova šola ponuja alternativo – z izobraževanjem, integracijo in ne marginalizacijo ter pridobivanjem avtonomije hendikepiranih. Glede na to, da šola živi izključno od prostovoljnih prispevkov posameznikov, je bil paket šolskih potrebščin, ki ga je daroval Mirovni inštitut Slovenije, več kot dobrodošel.

Pred odhodom na osvobojena ozemlja, sva obiskala Nadjat Hamdi, predstavnico Polisaria na Dunaju, ki nama je s posredovanjem Društva za podporo Zahodni Sahari omogočila obisk taborišč. Nadjat poleg španščine tekoče govori nemško in angleško. Sprejela naju je z značilnim širokim nasmehom in nama predstavila štiri evropejske prijatelje, ki jih je povabila na veliki dogodek – poroko. Priprave so bile v polnem teku, s kozmetično napako – ženina, ki je odšel po nakupih v Mavretanijo, ni bilo od nikoder. Morda ga je zaustavil defekt, morda so ga začarale Mavretanke, morda se bom poročila kar s Klausom, se je šalila Nadjat. Ženin je priropotal zadnji trenutek, nakar je krenila poročna mašinerija. Bliskovito je šinil kvišku šotor z mnogimi stebri, peščena tla so prekrile preproge, prišlo je ozvočenje in glasbeniki. Padla je noč, sicer do potankosti organizirana, a kar divja zabava se je lahko pričela. Saharska poroka se deli na javni del, ki se ga sme udeležiti kdorkoli in na privatni del. Vrhunec javnega dela je bil prihod ženina, ki je obkrožen s spremstvom zadržano opazoval, kako se spogledujejo plesoče mladenke in mladci, ki jih s ploskanjem in vzklikanjem podžiga ženska tribuna, medtem ko moški skrbijo za red. Vsaka gesta sodelujočih je plastično odražala soočenje Saharcev z brezmejnim prostranstvom Sahare. Proti jutru, ko je bilo konec plesa, smo ženina pospremili v skromno okrašeno sobo in čakali nevestin prihod. Pustila ga je čakati, preden je prispela v hupajoči koloni terenskih vozil in, prekrita s črno tančico, sedla poleg njega. Snemanju tančice so smeli prisostvovati zgolj najožji člani družine. Sledilo je neformalno slavje s prijatelji in znanci, ki se je zavleklo v zgodnje popoldanske ure.

Dan pred odhodom na osemsto kilometersko pot, naju je vodič odpeljal na obisk k družini edinega Saharca, ki živi v Sloveniji in nato k svoji mami. Častitljiva matrona, ki je pri štiriinpetdesetih povila zadnjega otroka, naju je pogostila s tradicionalno specialiteto – kosmiči posušenega kozjega mesa v vroči masti. Preprosto in slastno. Kljub visoki starosti bistra in živahna, se je zdela kot živ spomenik saharske vitalnosti.