Špela Kalčić
Objektiv, maj 2008

Edina koranska šola v Zahodni Sahari

Na geografski točki 21°49,76′ severne zemljepisne širine in 15°03,75′ zahodne zemljepisne dolžine stoji, sredi presušene in gole puščave zauija, samostan, pokojnega Šejha Mohameda Al Mamija. Marabu, islamski vedec in svetnik, je pokojni od leta 1282 po hidžri, oz. 1864 po Kristusu. Ker je imel dobro zvezo z bogom, na njegov grob prihajajo molit romarji, ki upajo, da jih bo vsemogočni tu bolje slišal.

Kamion zapeljeva do zauije, iz katere kapljajo najstnik. Utrujena od celodnevne vožnje nepremišljeno zabredeva v globok in mehek pesek. Pokukava v notranjost stavbe. Fant, ki se predstavi kot najstarejši učenec pove, da je tu koranska šola in da naju žal ne more sprejeti, ker je učitelj odsoten. Vrneva se h kamionu in opaziva, da je zadnja guma čisto pošvedrana. Očitno sva zapeljala na nekaj ostrega. Nekaj fantov pristopi in poksuša pomagati, midva kopljeva in podstavljava podnice. Ne pomaga. Kamion je le še bolj nagnjen in guma še bolj zmečkana kot prej.

Čez nekaj trenutkov se pred zauijo ustavi ostarela bež Toyota 45 iz katere stopi moški v pražnje beli saharski gandori in belem šešu na glavi. Njegov obraz krasi rahlo blažen nasmešek. Učenci mu pridejo poljubit roko, tisti, ki se je predstavil kot najstarejši, tudi stopalo. Nekatere poljubi na čelo, potreplja ali objame čez ramena. Z voznikove strani izstopi postaven mladenič v kavbojkah, ki zasenčen spričo njegovega visočanstva, ostane skorajda neopažen. Svetnik pristopi h Moru in ga zaščitniško poljubi na čelo. Kot da bi hotel reči “Jemljem te pod svoje okrilje, tukaj si varen in tukaj boš deležen pomoči.” Predstavi se kot Šejh Mohamed Lamin. Je marabu. Nadvse očitno se izogiba pogledu name. Glavo vztrajno obrača vstran. Učenci mu prinesejo govije, sladek mlečni napitek iz koruzne moke. Ko se odžeja, se posveti najini težavi. Umirjeno narekuje, kaj je storiti, ne da bi počakal na najino soglasje: “Andrej, zaupaj. Vem, kako se temu streže. Sem človek Sahare.” 25 letni Saleh, Šejhov voznik in še kakšnih 10 fantov, družno odkopavajo v pesek pogreznjeno kolo, odvijajo trdo zategnjene vijake in s kamiona snemajo 80 kilogramsko rezervno gumo. Šejh diktira vsako naslednjo potezo, preverja, če je vse kot je treba, fantje pa se med šalo lahkotno izmenjujejo pri delu in strežejo Šejha. Postrežejo s čajem, pomagajo mu pri vstajanju, eden mu medtem, ko se zavleče pod kamion, navzdol potegne gandoro, izpod katere so se razgalile noge. Preden dokončno odstranijo kolo, Šejh da znak za umik. Zadnje dejanje pospremi z izjavo: “Bismillah. V imenu Boga.”. Kamion je močno nagnjen in kljub temu, da je dvigalka dobro podstavljena, vsi upamo, da se ne bo na koga zvrnil. Ko se operacija konča brez neželjenih žrtev, se zahvali: “Elhamdulillah. Hvala Bogu.”

Medtem se zmrači in eden izmed fantov zakliče ezan. Ko se povsem stemni, Šejh preneha z asistenco. “Zdaj gremo molit. Dobrodošla pri nas. Lahko spita v sobi za goste, lahko sta zunaj, kakor želita. Kamiona ni potrebno zaklepati. Tukaj, hvala Bogu, nihče ne krade.” Vsi izginejo v hajmo na dvorišču, ki služi kot mošeja. V temi puščava deluje še večja in bolj pusta in v neskončno praznino se čez čas kot uspavanka razleže ritmično vzklikanje zikra: “Subhanallah, elhamdulillah, la-ilah-illa-Allah, Allahu akbar… Taka je božja volja, hvala Bogu, Bog je le eden, Bog je največji…” Po molitvi nama Šejh razkaže stavbo, ponudi preprosto kopalnico in daruje gazelje meso. “Sedaj bomo sedeli tukaj,” pokaže na tleh razprostrte deke v pesku, vidva pa kakor želita. Tako sva sprejeta v goste.

Koranska šola, mahadra, je zaslovela po zaslugi marabuja, čigar grob se nahaja pod bližnjim hribom. Stoji na stičišču puščavskih pokrajin Tiris in Adrar Souttouf in je edina te vrste v vsej Zahodni Sahari. Pred letom 1975, preden je Zahodna Sahara postala maroška kolonija, je bilo v navadi, da so mladi za nekaj časa odhajali živet v zauijo in se posvetili študiju Korana. Staro pravilo je narekovalo, da tisti, ki pride v mahadro, s seboj prinese vse življenjske potrebščine: hrano in obleko. Z vojno so se Saharci razkropili po svetu. Migrirali so v Alžirijo, Mavretanijo, Španijo, Maroko in še kam. V puščavi jih je ostalo le še malo, hajme, v katerih so nekoč živeli, so zdaj dom redkih pastirjev in še bolj redkih družin, ki še vedno vztrajajo po starem. Saharci so pozabili na nekoč pomembno izobraževalno institucijo in tudi na Koran. Šejh Mohamed Lamin se je zaradi tega odločil, da postane mecen koranske šole na dani zemljepisni točki. Maroška uprava te vrste šol finančno ne podpira. Letno sicer izplačuje po 50.000 dirhamov (cca 4.500 eur) sinu pokojnega marabuja, medtem ko živečim preostajajo alternativni viri preživetja. Slednje bi lahko razumeli kot še en način “spontanega” vnašanja nesoglasij med ljudi. Spšrtim med sabo je lažje vladati… Da bi Šejh privabil čim več ljudi, je šola brezplačna. Življenjske potrebščine s seboj prinesejo le tisti, katerih starši zmorejo in želijo prispevati. Šejh živi od daril, ki jih prejema od svojih slednikov.

Šejh Mohamed Lamin ima tri državljanstva: maroško, mavretansko in senegalsko. Da je pridobil vse tri osebne dokumente, je potreboval tri različne kraje rojstva. Dokumenti pričajo o tem, da je bil rojen 31. 12. 1973 na treh različnih krajih in v treh različnih državah. Da je vse skupaj še bolj absurdno, je v vsakem izmed osebnih dokumentov njegov priimek napisan malo drugače. Zaradi tega poseduje tudi maroški certifikat o istovetnosti osebe, ki potrjuje, da je Šejh Mohamed, ki se piše Lamine, oz. Imine, oz. Mine, ena in ista oseba. “Države so umetna tvorba, moji predniki so se po tem območju svobodno gibali že v preddržavnih časih. Ded po mamini strani prihaja z območja Senegala, očetova linija je iz Sahare. Ker imam tri državljanstva, se lahko gibljem po istem območju kot so se moji dedje in pradedje.” V njegovi maroški osebni izkaznici piše, da je brez poklica. “Profession: Sans.” Mohamed Lamine prihaja iz južnosaharske družine Barekala, ki je dala vrsto islamskih učenjakov in marabujev. Šolal se je v Trarzi v Mavretaniji, kjer je institucija mahadre še vedno živo prisotna. Dobro pozna saharsko zgodovino, z njo pa se je pobližje seznanil preko zgodovinskih kronik, ki jih Saharci in Mavretanci hranijo v skrbno zapečatenih skrinjah svojih domov. Poznavanje neuradne saharske zgodovine in šolanje v puščavskih šolah je v Maroku enako nič.

Ob najinem obisku je v zauiji 11 fantov. Učenci imajo trikrat letno po en mesec počitnic, tokrat so počitnice ob priliki muluda, rojstnega dne preroka Mohameda. Letos je padel na 19. marec. Večina učencev je trenutno pri starših v Dakhli. Čez leto jih v puščavo pride med štirideset in šestdest. Nekateri pridejo le čez poletje, ko so šolske počitnice. Zauija v puščavi je podružnica Šejhove mahadre v Dakhli, ki šteje okoli 300 gojencev. Sem čez leto pridejo le tisti, ki ne obiskujejo redne šole in pogosto taki, ki so v mestu zašli na krivo pot. “Nihče tukaj ni neumen,” poudari najstarejšu učenec Mohamed Mohtar. “Nekateri ne marajo šole, nekateri imajo raje Koran, nekateri so se skregali z družbo in prišli sem, da bi si ohladili glavo in uredili misli. Tudi sam sem imel težave a sem, elhamdulillah, srečal Šejha, ki mi je pomagal nazaj na pravo pot. Pil sem alkohol, kadil, jemal vse vrste drog. Bil sem kriminalec. Preprodajal sem drogo, imel sem težave s policijo. Še dobro, da nisem pristal v zaporu. Maroški zapori so še posebej za Saharca, nekaj strašnega… Po treh letih mahadre sem čisto drug človek. Pozabil sem na prejšnje življenje.” Mohamed Mohtar jih ima 22 in obožuje Šejha. V zauiji je zadnjih 6 mesecev. Prišel je asistirat učitelju, Šejhovemu bratu, ki je trenutno na počitnicah v Mavretaniji. Sistem mahadre narekuje po enega učitelja na 15 učencev. Kadar je teh premalo, starejši učenci pomagajo supervizirati mlajše. Medtem ko se pogovarjava s Šejhom, pomaga pri tolmačenju in mu neprenehoma masira stopala.

Življenje v zauiji je asketsko. Brez elektrike, televizije, radia in interneta. Brez žensk. Učenke se šolajo le v mestu, kjer ima mahadra tudi svojo učiteljico. Brez kakršnihkoli distrakcij, ki bi lahko odvračale od boga. Ves dan je posvečen le duhovnosti. “Potrebno je urediti misli in odpreti srce”, pravi 21 letni specialist informatike Kabbaari. V zauiji je zato, da bi v svoje življenje vnesel malo reda. Pravi, da je v Dakhli ponočeval, pijančeval in kadil hašiš, čez dan pa spal. Tako sta skupaj z očetom prišla do zaključka, da bi mu dobro delo nekaj mesecev puščave. “Tu mi ni ravno všeč, a vem da je to dobro zame. Težko je. Duhovnost je zahtevna stvar.”

Zauija leži 30 kilometrov od Tishle kjer se nahaja maroška vojaška baza. Zaradi tega kljub občutku brezčasnosti in izgubljenosti v neskončnosti pustega prostranstva, tukaj, sredi ničesar, lahko vklopiš mobilca in pokličeš kamor želiš. Poleg boga, tukaj svoje signale posreduje tudi operater brezžične telefonije. Fantje svoje mobilce polnijo v bližnji vojaški postojanki in se veselo pogovarjajo s svojimi prijatelji v Dakhli. Kabbaari, ki je zdoma že 4 mesece, nestrpno zvoni svojemu dekletu. “Ne oglaša se! Še vedno spi! Jaz tega ne morem. Pokonci sem že od jutranje molitve!” Rad bi ji povedal, da čez 4 dni prihaja domov. Šejh je ocenil, da je zrel za vrnitev v mesto. Fantje tu ostajajo od nekaj mesecev do par let. Odvisno od tega, kako hitro se učijo in koliko časa potrebujejo, da se utrdijo na pravi poti.

Zjutraj v zahvalo za pomoč pri kamionu, Šejhu izročiva nekaj zvezkov in pisal. Za fante, za šolo. Priloživa še dva učbenika z versko vsebino, ki sem ju prejela od prodajalca plastičnih rož v Dakhli. Iskala sem imama, da bi mu izročila denar, ki ga je prijatelj Bošnjak namenil revnim, a me je možak narobe razumel. Mislil je, da želim postati muslimanka, zato mi je prinesel tolmačenje islama Mohameda Abda al-Wahhaba in saudijskega muftija Abda al-Aziza ibn Baza s francoskim prevodom. Vem, da tiskanje teh vrst knjig sponzorira Savdska Arabija in da so podobne knjige med vojno v Bosni tiskali tudi v bosanskem prevodu. Te so nekatere Bošnjake seznanile z interpretacijo islama, ki je največja večina Bošnjakov ne odobrava. Zanimalo me je, kakšna bo reakcija. Ali ti, globoko verni ljudje, odobravajo interpretacije islama, po katerih se zgledujejo salafisti, oz, vehabi, kot jim nekateri pravijo, ali ne?

“Hvala za vse, vendar mi smo tisti, ki bi vaju morali obdarovati,” se zahvali Šejh. “Musliman mora biti gostoljuben, spoštljiv. Dober musliman vedno pomaga, gosta nahrani in prenoči. Pomagati mora vsakomur: muslimanu, kristjanu ali judu.” Vseeno vzame darilo in popoldne lahko že zadovoljno opazujeva, kako fantje v zvezke zapisujejo novo snov. V času malice mi Mohtar v naročje položi mehko belo toplo štručko. Jagenjček. “Vse je, a včasih mu je treba dati tudi malo mleka,” in doda še stekleničko za mleko. Nehote postaneva mama in tata. Da bi reveža vrnila, ne pride v poštev. Ne preostane drugega, kot da ga poimenujeva po partizansko. Da bo preživel vožnjo z nama, bo moral biti pravi korenjak: Tito.

Ob kosilu vprašam, če so knjige za kaj. Mohtar pove, da gre za savdsko interpretacijo islama, ki jim ni všeč. Vendar ne za hanbelijsko smer sunitskega islama, temveč tako, ki vzgaja teroriste. “Take knjige imajo radi tisti, ki podpirajo Osamo bin Ladna, Al Kaido – teroriste. To je izkrivljen islam, interpretiran z interesom. Savdijci imajo denar, zaradi tega lahko tiskajo takšne knjige in z njimi zavajajo ljudi. Zagovorniki takšnih interpretacij islama so proti Ameriki, proti Evropi in tudi proti nam, muslimanom. Mi tukaj učimo sufijsko sunitski islam. Neizkrivljeni islam. Nihče nas ne plačuje za to in zadaj ni drugega interesa kot želja živeti tako, da bi bili vsak trenutek čim bližje Bogu. Naše učenje je nasprotje salafističnega islama. Večina muslimanov je nekje vmes. Ni popolnoma predana Bogu, ravno tako pa ne odobrava ubijanja, kot nekateri, ki se pri tem skrivajo za Koranom.”

Fantje v zauiji so stari med 14 in 23 let. Kadar ni počitnic, vstajajo ob štirih zjutraj. Do prve juranje molitve salatu-l-fadjr na glas recitirajo koranske sure, ki so jih prejšnji večer s črnilom iz oglja in smole zapisali na lohe, lesene table. Da bi jih za vedno shranili v srce. Ko dežurni učenec zakliče ezan, se zberejo k molitvi. Po njej se sede v krogu zahvaljujejo ,bogu, dokler ne vzide sonce: “Subhanallah, elhamdulillah, la-ilah-illa-Allah, Allahu akbar…”

Med 7.00 in 9.00 je pouk, trije, ki so ta dan zadolženi za hrano in vzdrževanje reda in čistoče pripravljajo zajtrk. Ob 9h postrežejo s svežim kruhom, lehso, sladko koruzno juho, s francoskim zdenka sirom “La vache qui ris” (“Smejoča se krava”), olivnim oljem in koščkom čokolade. Hrana za možgane. Po zajtrku se pouk nadaljuje s prepisovanjem novih sur. Starejši učenci preverijo pravilnost zapisa, nakar po par učencev razdeljenih v skupine družno recitira zapisano. Ob koncu ure se preverja pravilnost izgovorjave. Afriški stil izgovarjanja koranske arabščine se imenuje uarš in je nekoliko drugečen od stila hafs, ki ga prakticirajo na Arabskem polotoku in v Aziji.

Ob 10.30 sledi dolga, tri urna pavza, namenjena čaju, športu, spanju, kakor komu drago. Ob 13.30 dežurni postrežejo s kosilom. Na meniju se izmenjujejo pašta, riž, leča, fižol ali krompir, vedno s koščki gazeljega, kozjega ali ovčjega mesa. Ko je sonce v zenitu, sledi salatu-l-zuhr, ob 15h se nadaljuje s poukom. Sure, ki so bile na lohe zapisane dopoldne, učenci ponavljajo dokler si jih ne vtisnejo v spomin. Za tem ponavljajo še tisto, kar že znajo. Po končanem šolanju znajo učenci na pamet približno 30 sur, oz. 2 od 30ih džuzov, poglavij Korana. Šejh v svoji glavi hrani vseh 114 sur.

Ko sonce opravi tri četrtine svoje dnevne poti na zahod, sledi salatu-l-asr, popoldanska molitev, zatem popoldanska pavza. Žejo in lakoto se prežene z govjem. Nekateri pograbijo žogo in gredo zabijat gole, drugi se posedejo v krog in ob spremljavi bobnanja na škatle mleka v prahu Nido prepevajo ilahije in kaside, pesmi z nabožno vsebino. Kakršnakoli druga glasba je prepovedana. Ko mi Kabbaari preko bluetootha posreduje saharsko glasbo in jo po nesreči vključim, začne nestrpno ponavljati: “Ugasni, ugasni, Šejh bo jezen. “Tik pred sončnim zahodom se klanja salatu-l-magrib, za tem pa zikra, tako kot pred jutranjo zoro. Čez kakšni dve uri se klanja še salatu-l-isha, za tem je na vrsti pozna večerja.

“Intenzivni tečaj” sufijskega sunitskega islama vključuje tudi intenzivno izvajanje sune preroka Mohameda: trikrat na teden učenci izvajajo post, tako kot je to počel prerok Mohamed. Od zore do mraka ne jedo in ne pijejo, enako, kot v času ramadana. Šejh pravi: “Pri muslimanih se teden ne začne s ponedeljkom, temveč s petkom, zato je prvi dan posta v tednu petek. Drugi je ponedeljek in tretji četrtek.” V madhabi se vikend prične v sredo ob 11h in konča na muslimansko mašo, džumo, v petek opoldan. Prava špartanska disciplina.

Vsakdanjo rutino občasno prekinjajo obiski. Šejh jih razvršča v tri skupine: “So taki, ki sem prihajajo iz brusa, goščave. Ti ne prihajajo zaradi vere, temveč zaradi signala. Opravijo vse potrebne klice, pri vojakih kupijo nafto, cigarete, napolnijo telefone, malo poklepetajo ipd. Potem so tu romarji, ki prihajajo na grob Šejha Mohameda el Mamija in tisti, ki prihajajo zaradi mene. Ali na pogovor, ali da bi zanje molil. Nekaterim naredim hidžab, zaščito. Pripravim jim zdravilno vodo, v katero sem recitiral Koran. Z njo se umijejo ali jo popijejo. Odvisno od njihovih težav.”

- “Pa takšni kot sva midva tudi prihajajo?”

- “Rekel bi, da vidva spadata v četrto kategorijo. Sta prva te vrste pri nas.”

Medtem ko se po nočni puščavi razlega zikr, opaziva, da Tito nepremično leži ob zidu. Okoli njega postopa jagenjček enake starosti in predirljivo meketa. Titota ni več. Poginil je. Le kaj sva naredila narobe?! Pustila sva ga v ogradi, skupaj z drugimi kozami in ovcami. Po končanem obredu oboževanja samo enega boga, enakega tako za muslimane kot kristjane in jude, se zaupava Šejhu. Ta pove, da je ob treh popoldne jagenjček bil še živ in da ga je videl, kako je šel skupaj s preostalo drobnico pit vodo pomešano z moko. Mislil je, da ne bo nič, a ga je to pokončalo. Beton v želodcu. Kljub temu se počutiva krivo za njegovo smrt. Tito je poginil, še prede je utegnil spoznati svoja krušna starša. “Za nas je smrt nekaj naravnega,” pove Šejh. “Prejšnji teden mi je umrla šest mesečna hči. Nenadoma je zbolela. Žena, ki je trenutno v Dakarju, jo je odpeljala v bolnico a niso mogli pomagati. Ne mučita se. Bog že ve, zakaj nekateri umrejo že v rosnih letih. Vse je v njegovih rokah.” Silna je moč vere…

Naslednjega dne oznaniva svoj odhod. Šehj z nasmehom na obrazu odgovori: “Obisk traja tri dni. Človek, ki tu spi trikrat, postane človek zauije. Špela, si hotela še kaj vprašati?” Dolgo se pogovarjava, Šejh natančno odgovarja na vsa vprašanja in kljub slabemu znanju francoščine poskuša čim bolj natančno pojasniti stvari, ki bi bile lahko narobe razumljene. Medtem z vsem spoštovanjem do nasprotnega spola umika pogled. Tako kot veleva vera. Zmerno in skromno.

Odločiva se, da ostaneva še en dan. Naslednjega dne prisostvujeva pouku, jeva skupaj z učenci, zvečer igramo nogomet. Nato pripelje še maroška vojaška cisterna, ki zauijo in naju, oskrbi z vodo. “Zdaj sta preskrbljena. Potrebujeta še kaj? Bi govje? Pridita še kdaj. Vsako leto. Za dlje časa. Za cel teden. Marhaba. Dobrodošla.”

- “Hvala za gostoljubje.”

- “Hvala za obisk.”

Ko se voziva po izžgani in prepihani pustinji, srečujeva kamelje pastirje. Ko izvedo, da sva bila pri Šejhu, vzklikajo : “Allahu! To je velik mož.”