Vida Maver

Mladina, junij 2002

Let na progi Milano-Alžir traja uro in pol. Afrika je blizu, a hkrati daleč od srca in razuma in predvsem je velika. Potovanje na skrajni jugozahod nemirne Alžirije, v mestece Tindouf, ki je zaprto vojaško območje, je z vmesnim postankom pobralo dober del dneva. Preostanek so zahtevale vojaško-civilne formalnosti, preverbe na kontrolnih točkah in kratka vožnja na jug. Sonce se je dotaknilo obzorja, ko sva prispela v Rabuni, administrativno središče Saharske arabske demokratične republike – države v izgnanstvu.

Ograjeni kompleks protokola v Rabuniju je prvi, obvezni postanek gostov narodne fronte Polisario, ki nam je znana še iz časov rajnke SFRJ in neuvrščenosti. Tople fasade nizkih poslopij v mehiškem slogu zapirajo prostrano dvorišče. Služba za sprejem obiskovalcem sestavi individualni itinerarij, jim dodeli terensko vozilo, šoferja in vodiča. Tu čas ročno potegne zavoro. Zadnja vez s preostankom planeta je nezanesljivi telefon v kotu kompleksa, z vrha opuščenega vodnega stolpa je občasno mogoče ujeti zamirajoči signal alžirskega gsm operaterja. Za vrati protokola se začne svet brez denarja, bizarna mešanica miru in vojne, utesnjenosti in občutka svobode, čez katerega vejejo sape proto socializma, kolonializma in post-kapitalizma. Tretji svet, izlet v prihodnost?

Zahodna Sahara je območje, veliko za trinajst Slovenij, ki na severu meji na Maroko in Alžirijo, na vzhodu in jugu pa na Mavretanijo. Edina naravna meja je atlantska obala na zahodu, ostale je začrtala tinta kolonialnih strategov. Čeprav relativno pri roki, je dolgo kljubovala radovednosti belih nosov. Šele sredi devetnajstega stoletja so Portugalci, Španci in Britanci na njenih obalah ustanovili prve trgovske postojanske. Berlinska konferenca je praznino na zemljevidu dodelila Španiji. Na začetku prejšnjega stoletja se je prvi belec opogumil v notranjost in tam našel večni pokoj. Kljub odporu Saharcev, nomadskih Berberov, ki so se še pred prihodom Islama pomešali v jemenskimi Arabci, je do smrti generalissima Franca ostala Zahodna Sahara španska provinca. Nato so Španci zaobšli resolucije OZN ter razsodbe haaškega tribunala in s podpisom tajnega madridskega sporazuma ozemlje prepustili Maroku in Mavretaniji. Vojna se je razdivjala. Polisario, ki je medtem združil Saharce v narodnoosvobodilno fronto, se je z nemalo uspeha spopadel z obema agresorjema. Leta 1979 je oslabljena Mavretanija izgubila apetit in s Polisariom podpisala mirovni sporazum. Maroški monarh Hasan II. je bil iz drugačnega testa. Na krilih nacionalizma, ki je poleg Zahodne Sahare zahteval zase še Mavretanijo, Mali in dobršen del Alžirje, je pritisnil na plin, sklicujoč se na meglene zgodovinske pravice. Da bi omilil eksplozivno notranjepolitično situacijo in preprečil nadaljne socialne nemire, je že oktobra 1975 z obljubo neobdavčenih devetih nebes nagnal čez mejo 350.000 najrevnejših maroških civilistov, ki jih je spremljalo 20.000 vojakov. V luči zakulisnih gospodarskih interesov Francije, Španije in predvsem ZDA, je pravica Saharcev do samoodločbe izhlapela v množični eksodus. Danes jih 160.000 že šestindvajseto leto živi v pregnanstvu, raztresenih v taboriščih jugovzhodno od Tindoufa. Približno 50.000 jih na okupiranih območjih trpi vsakodnevno represijo, čeprav je Saharsko republiko, ki ima v OZN status opazovalke, doslej priznalo 77 držav. Maroška vojska, vkopana za dvatisoč kilometerskim zidom, ki je bil zgrajen v obdobju 1980 – 87, kontrolira osemdeset odstotkov ozemlja, preostanek praznine nadzoruje Polisario. Slednjemu je alžirska oblast, zasledujoč docela pragmatične cilje, odstopila obsežno obmejno območje. Popolnoma gola gruščnata pušča je celo za saharske razmere ekstremno negostoljubna. Tako je obstoj Saharcev v celoti odvisen od tuje radodarnosti. UNHCR in World Food Programme dostavljata slabo tretjino obljubljene hrane: moko, riž, lečo, olje, sladkor in sol ter tune v konzervah. Brez dobro organizirane pomoči v glavnem evropejskih nevladnih organizacij in posameznih regionalnih vlad, bi v taboriščih že zdavnaj kosila lakota…

Taborišča

Prišla sva v najbolj živahnem času. Ob obilici pomembnih delegacij in novinarjev, sva bila kot predstavnika obskurne deželice deležna nekoliko manjše pozornosti. V začetku nama je gibanje skozi vsakdan Saharcev olajšala balkanska iznajdljivost, kasneje pa dobre zveze. Poleg administrativnega središča, vojaških baz in logističnih centrov, je steber države v izgnanstvu pet taborišč. Zaradi nevarnosti ponovitve maroških letalskih napadov, so bila postavljena na široko in daleč vsaksebi. Štiri nosijo imena glavnih naselij Zahodne Sahare, zadnje in najnovejše pa je poimenoval datum ustanovitve Saharske republike – 27. februar. Da taborišča veljajo za najbolj vzorna na svetu, je Saharcem kakopak slaba tolažba. Cest, vodovoda in kanalizacije ni. Pomembnejše stavbe oskrbujejo z elektriko naftni agregati, sicer si ljudje pomagajo s kombinacijo avtomobilskih akumulatorjev in sončnih kolektorjev. Beli tovornjaki z oporečno vodo neutrudno vozijo na relaciji globinske vrtine – individualne cisterne. Ritem konvojev s humanitarno pomočjo z izhodiščem v luki Oran, koordinirata alžirski in saharski rdeči polmesec.

Vsako taborišče ima eno ali več šol, vrtec, upravno poslopje in kompleks za obiskovalce, komunalno pekarno in vrt, ambulanto, veterinarsko postajo, muzej in pokopališče. Inštitucij za zapravljanje prostega časa Saharci nimajo, družabno življenje se odvija doma ali pod milim nebom. Za svoje delo ni v taboriščih plačan nihče, ne predsednik republike Abdelaziz, ne pomivalec posode v kuhinji protokola. Edini vir gotovine so plače redkih Saharcev na delu v tujini in prostovoljni prispevki obiskovalcev. Pa nekaj malega tihotapstva. Ekonomija taborišč je solidarnostno-menjalna, takorekoč komunizem po sili razmer. Šele v zadnjih letih so se sramežljivo začele pojavljati trgovinice z osnovnimi potrebščinami. Posamezni humanitarni projekti stremijo k dvigu ravni zdravstva, šolstva, prehrane in oskrbe z vodo. Taborišče Laayoune bo z norveško pomočjo dobilo vodovod, cilj francoskega projekta je samozadostna farma za vzrejo drobnice, v taborišču Dakhla Italijani gradijo novo bolnišnico. Iz množice prostovoljcev vseh vrst izstopajo španski kirurgi, ki v enomesečnih turnusih nudijo svoje specialistično znanje.

V upravnem smislu simbolizirajo štiri glavna taborišča štiri pokrajine Zahodne Sahare, od katerih ima vsaka šest občin, te pa po štiri krajevne skupnosti. Vsi predstavniki oblasti se legitimirajo na rednih demokratičnih volitvah. Nivo izobraževanja in vključenost posameznika v procese političnega odločanja presegata standarde marsikatere zahodnjaške države. Položaj žensk je za arabske razmere idiličen – deloma zaradi nomadske tradicije Saharcev, deloma zaradi polvojnih razmer. Če bi retorika zastavonoš zahodnih vrednot po kakšnem naključju postala meso, bi Saharska republika imela ambasado v Washingtonu, Parizu in Londonu. Tako pa maloštevilno ljudstvo s preveliko in s surovinami prebogato domovino, ostaja talec inercije globalne ekonomije, ki ljubi avtoritarne, “stabilne” režime tretjega sveta.

Saharci

Obiskovalec taborišč spi in je v protokolu, dokler ga pod svojo streho in v svojo intimno usodo ne vzame saharska družina. Dnevna soba postane soba za goste, že tako skrčen prostor, se skrči dodatno. Nenadno soočenje s povsem drugačnim kulturnim ozadjem in eksistenčno realnostjo je bilo presenetljivo neproblematično. Saharska družba je milih potez, ki šokira z odsotnostjo nestrpnosti, verbalnega ali fizičnega nasilja. Mož, ki bi uporabil kaj od naštetega, bi hitro ostal brez žene, otrok in prijateljev. Vsakdanjik družine je kot bi mignil postal tudi najin vsakdanjik. Prenašanje vode, popravljanje brezhibno čistega stranišča, ki ga je s sposojenim terencem poškodoval nevešči sorodnik, družinski nakup ovna, ki je naslednjega dne, ob prazniku darovanja, spustil dušo na peščenem dvorišču. Obisk sorodnikov, šole, muzeja in edini trenutki intime – nočni sprehod v brezoblično hamado.

Ker pomoč pri hišnih opravilih ni bila zaželjena, sva se posvetila otrokom, učenju Hasanije – saharske inačice arabščine in pa Sidi Ahmedu. Mladi mož je bil nekje na sredi zapletene poti med zaroko in poroko, izgubljen v labirintu šeg in navad ter materialnih obveznosti. Pomagala sva mu z darili bodoči nevesti in njeni materi, kot kurirja ljubezni in nevtralni priči na randijih. Sidi Ahmedov trud je bil v precejšnjem kontrastu z vtisom, da je večina odraslih Saharcev ločenih. Pobuda za ločitev lahko pride tako z ženske kot z moške strani, pri čemer ločenka obdrži nepremičnine in status družine, ločenec pa obveznosti do eventualnih otrok. Precej nenavadno za arabske razmere. Ko so naju čez nekaj dni bližajoči se veliki dogodki preselili v taborišče Smara, sva pristala v družbi samih žensk: babice, mame in hčerk. Moški so čez prag ograjenega dvorišča pokukali le občasno, kot sateliti z iregularno orbito.

Poleg družinskih in verskih praznikov predstavljata presežek taboriščne rutine obletnica razglasitve neodvisnosti in po novem Saharski maraton. Športni izraz solidarnosti saharskemu ljudstvu je v letošnji drugi izdaji pomembno začinil obisk alžirskega predsednika Bouteflike. Gospod človek se je bil odločil ad hoc, takorekoč čez noč. Naslednje jutro je bila Smara slovesno ozaljšana, sveže prepleskana, prašna praznina, ki deli taborišče na pol, pa oškropljena z vodo. Na prizorišče se je zgrinjala množica ljudi z alžirskimi zastavami in predsednikovim portretom v rokah. Čeprav je šlo za simbolno-protokolarni obisk, je enkrat popoldne prispel v spremstvu generalov – ljudi, ki v resnici krojijo usodo Alžirije. Z neodvisno Zahodno Saharo bi dobili izhod na Atlantik. Tudi trenutna situacija, ko imajo množico hvaležnih zaveznikov na poprej praznem spornem obmejnem področju, jim docela ustreza. Predsednik je še pomahal vzhičeni množici in odhrumel v koloni klimatiziranih toyot. (Teden kasneje je mladi maroški kralj vrnil udarec s pompoznim obiskom “svete maroške zemlje” – okupirane Zahodne Sahare.) Nama je preostalo, da razdeliva zajetno torbo šolskih potrebščin – darilo Mirovnega inštituta Slovenije in da pokramljava z glavnim organizatorjem saharskega maratona. Jebb Carney, USA. Človek je bil v prejšnjem življenju – pazi to – svetovalec Georgea Busha starejšega za islamske zadeve. Čakala naju je dolga pot v Mijek, osemsto kilometrov peska in kamenja.

Osvobojena ozemlja

Taborišča so izgubljena na periferiji našega sveta in zavesti, enako daleč je Mijek od taborišč. Da sva sploh dobila šoferja, vodiča in primerno vozilo za tak podvig, gre hvala najinim novim, očitno vplivnim prijateljem. Večina novinarjev, ki se poda na osvobojena ozemlja, obišče bližnji Bir Lahlou ali Tifariti. Priprave so se zavlekle. Vodič Moulay in šofer z bojnim imenom Pepe sta imela obilico dela z otovarjanjem japonske kamele. Ko so valji mrcine končno zapeli, je bila noč. Divja ježa skozi nepredirno temino, bivak, zjutraj naprej. Na poti smo srečali nekaj avanturistov s tovornjaki, ki drakonskim kaznim v brk tihotapijo ceneno nafto ter subvencionirano moko in sladkor v Mavretanijo. V nasprotni smeri potujejo cigarete, tkanine, parfumi in tehnični izdelki. Tihotapstvo je edina zvrst svobodne trgovine, ki je dostopna Saharcem. Okolica je postala bistveno privlačnejša, iz blago valujočih zlatih sipin so švigali kvišku koničasti črni osamelci. Zemlja se je zdela velika, kot še nikoli. Čeprav smo razpolagali z razkošno obilico časa, je bivši vojaški šofer zagrizeno podiral hitrostne in druge rekorde ter se za konec brezupno izgubil. Apeli k počitku in razmisleku so naleteli na gluha ušesa. OK, podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Bila je polnoč, na zadnjih kapljicah nafte, ko nam je iz daljave pomežiknila lučka. Baza ZN je bila razsvetljena kot novoletna jelka, še nekaj kilometrov naprej je pred protokolom tretjega armadnega okrožja fronte Polisario brlela gola žarnica.

Kot edina gosta v zanimivem okroglem poslopju, sva bila deležna vse pozornosti, predvsem s strani kuharja Maročana, ki je vojni ujetnik od leta 1979! Njegova domovina namreč vojne s Polisariom ne priznava in svoje vojake, če padejo v ujetništvo, enostavno odpiše. Šele pred kratkim je pod pritiskom mednarodnega rdečega križa Maroko izpustil 66 borcev Polisaria, dobil v zameno 350 svojih ljudi, medtem ko jih 1300 ostaja v ujetništvu. Saharska armada je razdeljena na šest okrožij. Po besedah Alija, namestnika komandirja, šteje tretje okrožje, dokler traja premirje, 1500 borcev. Vojaške obveznosti ni, vsi so prostovoljci. Poveljniška struktura se je izoblikovala po principu izkušenj. Vojaki nimajo činov, saj velja, da so v vojni vsi enaki. Kader se je izšolal na Kubi, v SFRJ, Libiji in Alžiriji. Slednji sta tudi glavni dobaviteljici orožja ruskega porekla. Glede na sovražnikovo premoč v ljudeh in tehniki, je način vojskovanja gverilski.

V boljših časih je Polisario kontroliral večino teritorija, njegovi borci, odlični poznavalci terena, so redno prodirali do južnih obronkov Anti Atlasa. Na diplomatskem bojišču je pokazal manjšo učinkovitost. Varljivo premirje, ki je bilo sklenjeno zato, da bi OZN lahko izpeljala referendum o neodvisnosti se vleče v enajsto leto. Ko je bil dolgotrajni proces identificiranja volilnih upravičencev naposled končan, je Maroko zasul MINURSO, kakor se imenuje misija OZN za Zahodno Saharo, z več kot stotisoč individualnimi pritožbami, katerih reševanje bi vzelo vsaj dve desetletji. Medtem ameriški posrednik James Baker servira kompromisne rešitve: avtonomijo Zahodne Sahare znotraj Maroka, delitev ozemlja, protektorat EU za prehodno obdobje petih let, nato referendum. Čeprav okupacija požira milijone, je čas zaveznik maroškega kralja. Njegova armada je vkopana za gigantskim nasipom, dodatno utrjenim z globokim jarkom, bodečo žico, minskimi polji in verigo betonskih utrdb, ki se razteza od atlatske obale globoko v notranjost Maroka. Med ogledom tvorbe, ki se kot saharski gad vleče skozi biblično pokrajino, oficir za zveze Mohamed Fadel ponovi maksimo svojega vodstva: neodvisnost ali vojna. David in Goliat.

Minurso

Dirka nazaj nam je omogočila, da smo ravno še ujeli pristanek oskrbovalnega helikopterja Mi-8 pred bazo Mijek. Ameriški podoficir z bizarnim našitkom US navy je v pozdrav razdrl nekaj oklahomskih dovtipov. Njegovo mirovno poslanstvo je poplačano s 5.000 dolarji mesečno. Baza je pravi konzum paradiž: klimatizirani prostori, internet, satelitska TV. Major Andrzey Stanulewicz, ljubitelj hitrosti in peska, je s poklicem zadovoljen. Ko je predme zaupno razgrnil vojaški zemljevid in je postalo jasno, da smo na poti v Mijek celo popoldne tavali skozi minska polja, me je zgrabila post-festum jeza. Sedemnajstčlanska enota je svet v malem. Njihova glavna naloga je nadzorovanje premirja, dnevno s terenci in dvakrat mesečno s helikopterjem. K temu je treba dodati še beleženje žrtev neoznačenih min in ukvarjanje z zapleteno samooskrbo. V prostem času je na sporedu fitnes, planinarjenje in piljenje ročnih spretnosti. Projekt Minurso, ki je bil ravnokar podaljšan za pol leta, je OZN doslej stal pol milijarde dolarjev. Neodvisnost je draga.

Ko pade dež, pokrajina Tiris čez noč ozeleni. Takrat saharske družine množično migrirajo iz taborišč in se predajajo starodavnemu načinu življenja. Dež je že drugo leto zapored izostal. V prekrasni puščavi vztrajajo redke družine, ki se preživljajo s prodajo drobnice mavretanskim sosedom. Meje so v teh zemljepisnih širinah relativna zadeva. Pot nazaj je bila lagodnejša. Medtem ko sem popeval za volanom, je Pepe dremal na naši prtljagi. V Bir Mogreinu, ki premore hotel brez turistov, je srečanje z obmejno policijo minilo v smehu. Stebri mavretanske državnosti so tako slabo plačani, da jim je podkupnina praktično edini zaslužek. S severa je mestece obkroženo z zaostalimi minami. V zadnjem kotu obubožane dežele je vzniknilo naselje Lhfera, skupek pločevinastih koč v kotanji med granitnimi monoliti. Oblasti tolerirajo tihotapsko vozlišče pod pogojem, da podjetni Saharci vzdržujejo videz začasnosti. Sod alžirske nafte stane šestdeset dolarjev. Od tod vodijo poti v zares odročne dele Sahare: v Erg Chech, v El Djouf, na jug in na sever. Edino Zahodna Sahara ostaja nedosegljiva.

Ko smo privijugali skozi ogromno ilovno ponev, iz katere štrlijo kapitalni fosili, devon, karbon, kajvemkaj, nas je tik pred mejo pogostila druščina kamionarjev. Izvrsten kamelji golaž, še svež kruh in maroški sadni sokovi – darilo komandanta Stanulewicza. Zadnji dnevi v taboriščih so minili v znamenju obiskov saharskih šol ter Pepetove in Moulayeve družine. Pepe je ponosni očka petih otrok. Ko ni za volanom, je izredno simpatičen človek. Moulay, ki je sicer že lastnik prastarega landroverja, nekaj cinca s poroko. Še vedno biva pri mami, narodni junakinji, ki je za svoja leta neverjetno živahna. Zadnjega sina, Moulaya, je rodila v štiriinpetdesetem letu starosti.

Na poti skozi Tindouf, ki zaradi bližine taborišč doživlja nesluten ekonomski razcvet, sva se ustavila še na sedežu Minursa. Makedonec Didi je šef civilnega odseka, ki je uspešno izpeljal proces identifikacije upravičencev do udeležbe na referendumu. OK, trenutno je zadeva itak v slepi ulici. Med bratenjem v pisarni z impozantno zbirko viskijev nama je povedal, da so bile na obalah Zahodne Sahare odkrite velike zaloge nafte in plina. Francoske in ameriške naftne korporacije že opravljajo poskusna vrtanja. Na vprašanje, ali je to dobro ali slabo za Saharce, ni znal odgovoriti.