Andrej Morović

Mladina, 2004

Običajno se v kleti gospoda Batagelja iz Vrtovina pri Ajdovščini ustavim šele po vrnitvi iz Afrike. Tokrat sem ga obiskal že pred odhodom. Kako sem presmučal italijansko mejo, ne pomnim dobro. Vsekakor pa sem bil, ko sem se prebudil nekje sredi deževne Padske nižine, hvaležen za popotno darilo – emblem mednarodnega policijskega združenja, ki je morebitnim varuhom zakonitosti zarotniško mežikal iz levega kota prednjega vetrobranskega stekla.

Trajektna luka v Genovi je postala glavno izhodišče motoriziranih ljubiteljev Sahare. V večstezni koloni čakajočih vozil so bili približno v enaki meri zastopani premožni in revni severnoafriški zdomci ter džipi evropejskih turistov. Futuristično tehnični Nemci, konzervativno praktični Angleži, bahato zdizajnirani Italijani, češko načičkani Slovaki. In za silo skrpani veteran z grbom Prostovoljnega gasilskega društva Podbrdo iz Baške grape, s tremi kovinskimi sodi za rezervno gorivo v notranjosti. Lovilec skeptičnih pogledov. To je dobro, sem si rekel, v mislih že na tunizijsko – alžirski meji. En dan trajekta in pol dni Tunizije in bil sem na pragu Sahare. Edini potnik v obeh smereh. To ni bilo dobro. Deljenje stroškov je šlo po zlu, sam sem se moral spopasti z bizarno odredbo alžirskega režima, ki za individualne popotnike zahteva obvezno spremstvo vodiča od vstopa do izstopa iz države. Zlata jama za obmejne, doslej kronično nezaposlene turistične agencije z zvezami pri carini ali obmejni policiji: halo bratranec, tukaj imam enega prostega strelca. Po dolgem pregovarjanju, kriljenju z rokami in dramatičnih besedah, je bil osem ur kasneje v mestu El Oued sklenjen dogovor. Olajšan za 350 evrov sem krenil naprej. Poleg mene je sedel mladenič z nadimkom Nunu, Medo po naše, ki še nikoli ni videl alžirskega juga! Po drugi plati pa je bil nevsiljiv, priljuden, nič kriv, če je stric krvoses. Nekaj malega je znal angleško, v žepu je imel vozovnico za Dubai, kamor je takoj po najinem izletu odhajal kot sezonski delavec za tri leta. V Alžiriji ni kruha. Imel je načrt: s privarčevanim denarjem bo zgradil hladilnico in trgovcem na drobno prodajal zaboje hladnih osvežilnih pijač.

Za sabo sva pustila Tuggourt, meko za datlje in Ouarglo, metropolo transsaharskega šverca. Kljub Nunujevim protestom – turistom vožnja ponoči ni dovoljena – sva zavila proti Ghardaii in kasneje na jug. Nikjer žive duše, naselja, luči. Ko v puščavi ugasneš motor, te objame neizrekljiva tišina. Majhen si, majhen. Po 300 km naposled znak življenja, vojaška zapora. Poročnik me je promptno eliminiral iz obtoka in mi odredil zastonj prenočišče v zaselku Hassi Fahl, pred sedežem nacionalne žandarmerije. Kraljevsko sem si postlal na pločniku, srkal pretihotapljen viski, zaščiten od petih vojakov, ki so nekaj korakov stran ujčkali kalašnikovke. Že pred poldnevom sva bila v El Golei, ki slovi po odlični vodi. Mislil sem, da držim boga za jaca, dokler mi šef tamkajšnje žandarmerije ni prijazno razložil, da ne danes, ne jutri ne bo vožnje. Kakšen konvoj, saj imam vodiča, ki izredno dobro pazi name, sem protestiral z obveznim nasmeškom. Vse za vašo varnost, gospod, dobrodošli! Prepustil sem se čarom snažnega in neobljudenega mladinskega hotela. Popoldan sem namenil nujnemu servisu mojega land loverja. Slovenski mojstri so se izkazali za nevarne šarlatane, alžirski pa za prave čarovnike: iz koles mi ni več špricalo olje, predvžig je bil nastavljen, utrujeni vžigalni tuljavi je ovoj iz mokre tkanine dal novih moči. Zvečer se je moja soba prelevila v Boutique chez Moro: še cel naslednji dan se je živahno trgovalo s tehnično robo, predmeti široke potrošnje, fosilnimi gorivi in podobnim. Plima svežih dinarjev mi je prišla prav, pri kalkulaciji stroškov potovanja sem se kardinalno uštel. Pred zoro sva potem z Medotom na zapori čakala, da bo konvoj. Ob desetih je postavni žandar odločno zamahnil z roko, motorji so zahrumeli po najboljših močeh in četrt ure kasneje je bil vsak od udeležencev v prometu sam samcat na neskončni cesti za Ain Salah. Evo ti ” votre securite”, sem se spomnil na par/nepar debilano v ranjki Jugi. Alžirija je daleč od oči, daleč od srca mutirala v potemkinovo vas. Formalno od lanskoletne masovne ugrabitve evropejskih turistov, v resnici pa odkar se je ameriški kapital pritihotapil v deželo. Heroji Iraka: Halliburton, Bechtel, Brown & Root in kar je še takega, so zaprivatizirali ozemlja, ki po površini presegajo mnogo Slovenij. Kaj se dogaja za neskončnimi ograjami, se ne ve, jasno pa je, da so oči zahodnih turistov nezaželene. Kocept novodobne kolonizacije namesto na nacionalni vojski sloni na moči korporacij in njihovih privatnih “varnostnih” služb. Ain Salah: konvoj za Tamanghasset krene pojutrišnjem, ampak vidva lahko gresta že danes, se je pohecal nabriti inšpektor. Medotu sem dal voljno in se izgubil v senci ovelbanih ulic.

Po naključju sem stalno srečeval inšpektorja. Ain Salah je pač majhen in daleč naokoli slovi po slabi vodi. No, ampak pod večer, ko sem od ubijalske vročine prišel malo k sebi, so inšpektorja poklicale družinske obveznosti. Poznanstva so zadeževala, mejal sem evre, dolar je out. Mesto je že spalo, ko sem obsedel v pisarni lastnika turistične agencije, ki je donedavna živahno posloval, zdaj pa gleda v luft in zoba raznobarvne tablete. Kot veli običaj sva listala album s fotografijami in se pogovarjala o madridskem masakru in o eksekuciji pol stotinje Salafistov v Čadu nekaj dni zatem. Kakšno naključje. Salafisti so baje teroristi, baje tisti ugrabitelji od lani in drugo polovico teh ugrabiteljev, da so pobile alžirske varnostne sile, se govori. Brez lastnih izgub seveda. Kirurgija pametne bombe. Uuuu jebo te, pa to je Haider, sem vzkliknil. Ma ja, sem bil v Avstriji, v redu možakar, je rekel Hadj Abderrahmane in zelo kul pozobal še eno tableto proti utrujenosti.

Ain Salah je bil živahno mestece, o tem priča niz opustelih restavracij ob glavni prekosaharski magistrali. Šoferji preobloženih tovornjakov so nestrpno pritiskali na plin, a ko je padla komanda, sva se z Medotom brez težav zavihtela na čelo konvoja. Cesta do Tamanghasseta dopušča zgolj eno taktiko – gas do konca. Če si dovolj hiter, letiš čez gromozanske jame v asfaltu. Če kaj zlomiš, ti priskočijo na pomoč sotrpini. 650 km dolga etapa velja za nevarno, ker jo križajo tihotapske poti Mali – Ouargla. Nekje za sotesko Arak se je monotona puščava začela zlagoma spreminjati v Saharo z razglednic. Tri vojaške zapore, dve bencinski in ena restavracija. Skromni rezervoar mojega land loverja je zahteval oralno polnjenje. Nadvse pametno sem se opremil z dolgo cevjo premera dveh centimetrov, da bo hitreje teklo, pri tem pa pozabil, da tak volumen zahteva potapljaška pljuča. V trenutku sem fasal tako infuzijo bencinskega gravža, da bi z obema rokama pograbil možnost dihanja skozi zadnjico, če bi mi bila dana. Na Medo, sem nemudoma predal štafeto in si mislil: za 350 evrov boš pa ja malo pofafal. Zasopla sva v prečudovito pogorje Hoggar in dodobra pretresena zavrla v prestolnici severnih Tuaregov. Tam, slikovito mesto v sudanskem slogu, z rdeče-belo obrobljenimi pločniki, čisto kot Tržič. Se mu ne reče zaman alžirska Švica. Po obvezni prijavni proceduri na sedežu lokalne žandarmerije, sem se poslovil od Medota, ki je bil čisto zadovoljen, da sem mu prihranil zadnjih 400 km do meje. Good luck in Dubai! Na robu mesta sem se pod mizasto goro razkošatil pri Claudii in Mokhtarju. Obirali smo Busha, Pudla in lokalnega prefekta, ki je Mokhtarju v izbruhu samopašnosti zaplenil vozniško dovoljenje in uživali dobrobiti viskogorske klime, vina in viskija. Ainsalaško slanico sem iztočil v rastlinjaku na vrtu in se cel naslednji dan podil med oktagonalnimi bazaltnimi gorami, ki obkrožajo Tam.

Do meje sem se nameraval prebiti s pomočjo kakega tam službujočega carinika, po načelu roka roko umije, a je bila naslednja izmena aktualna šele čez tri dni. Torej sem se grosistično oskrbel z bazičnimi živili, ki v Nigru dosegajo do trikrat višje cene in jo ilegalno podurhal iz mesta. Prvih štirideset kilometrov strmega spusta je bil asfalt tako uničen, da sem rjovel psovke in preglasil strah pred sezonsko vojaško zasedo in tem, da mi prostovoljni gasilec ne razpade pod ritjo. Z dolino so prišli zlati peski. Medtem ko me je zanašalo čez globoko urezane ovinke, se je izpod koles oglasil žvižgajoči saharski napev. V avtu sem imel preko sto kg riža, moke, olja, sladkorja, zdroba in mleka v prahu in baročno zalogo vode, pa niti enega sendviča. V senci ene zadnjih akakcij sem se pridružil osamljenima kamionarjema, ki sta se vračala iz Nigra. Nasmeh, roka, kako družina, kako zdravje, kako delo, kako prijatelji, kako vročina in že sem imel v rokah zvrhano menažko kuhane ovčetine. Saharski kamionarji so preverjeno dobri kuharji.

Ko se je pred mano raprla neskončna ravnina, brez ene same orientacijske točke na horizontu, so se mi čuti samodejno izostrili. Celo možgani so se predramili. Izumil sem postopek pretakanja goriva brez inhaliranja. Napol prazni sodi so se v vročini grozeče napenjali. Razrita zmeda sledi je bila prenaporna za vožnjo. Treba je bilo iskati deviško podlago in nikoli pozabiti kje je sonce, kje je jug, od kod piha veter. Jadralci bi temu rekli okularna navigacija. Užitek, če imaš v žepu satelitski telefon in če imaš tam na jugu in na severu prijatelje, ki te ne bi pustili umreti. Bila je noč, ko sem priprašil v In-Guezzam. Imel sem eno ime: Šerif. Šerifa ni bilo. Bila pa sta Said in od njega prijatelj, ki sta me potem, ko smo obredli pol vasi, povabila domov. Ponudila sta mi značilno kovinsko pipico, v katero se stlači ščepec črnega tobaka, dovolj za tri dime. Korenjaško sem poinhaliral in bil v trenutku zadet kot mamba. Šit! S tem sem nehal leta 1984, sem še pomislil, preden sem padel v histeričen smeh: evo te v mestu, ki ga ne poznaš, ilegalec s polnim avtom šverc robe, praktično brez denarja, pri ljudeh, ki jih ne poznaš, od katerih ti je eden že povedal, da se poklicno ukvarja s tihotapljenjem ljudi, drugi pa se samo razostreno nasmiha in izgleda kot tifusar iz bitke na Neretvi, samo da ima rozast (rozast!) turban, za katerege se ne ve ali je za čez glavo ali za čez zob, ja bravo, haha-hihi. Podelili smo skodelo razkuhanega riža s paradižnikovo mezgo, še nekaj teh pipic in potem je prišel Šerif. Se mu je takoj po finem bubuju videlo, da je šef bencinske postaje. Mnogo hahajev in pajdaških givmifajfov kasneje, me je Šerif zresnjeno pogledal: ti, a veš, da ne vem točno, od kod se midva poznava? Hja, sem se popraskal po pristajališču za muhe in iz torbe potegnil izvod revije z mojo reportažo iz Malija. Cheick ag Baye, Ahmada, Dahma ag Albechir, Aroudeni, a ti vse te ljudi poznaš, pa ti si naš! Možje so pozorno prelistali revijo, vse do stripa na koncu, za katerega sem upal, da ga bodo preskočili. Pozorno so preštudirali sličico z ogromnim lulčkom v prvem planu in z razpoloženim dekletom v ozadju. Rojen je bil mit o nadpovprečni obdarjenosti evropejskih moških.

Zjutraj me je Šerif do roba nafilal z bencinom, ki ga načeloma ni. Pred mano je bilo 20 kočljivo peščenih kilometrov do meje. Tam se prakticira stojo in umiri puls. Čas je krneki. Na čakalni klopi sem se zbližal z m’zabiti – versko ločino iz Ghardaie. Izurjeno oko jih prepozna po značilnem outfitu, ki je – če odmislimo malo manj zaraščeno brado – nadvse podoben ortodoksno židovskemu. Jih pobaram od kod in mi rečejo iz Čada. Skoraj bi bruhnil v obešenjaški krohot: ste ušli pametni bombi? Smo spregovorili o bogu, v katerega verjamem tudi jaz. Ko sem zdrav, zadovoljen, srečen in sit. Starešina mi je podaril stekleničko parfuma, da bom čist. Mladec me je povabil v Ghardaio. Prehod meje je bil povsem neproblematičen: ja, kje imate pa vodiča, ja, je že na poti domov. Na drugi strani me je pričakal drug svet: množica lačnih uradnikov in še večja množica brezposelnih lovcev na turiste, ki me je obkrožila še preden sem ugasnil motor. V glavi je piskalo od vročine. Pograbil sem lično sponzorsko majico in zahteval kolovodjo, ki mu je ime Bubakar. Zarotniško sem mu pomežiknil in mu predal majico: to ti pošilja gospa, ki jo zelo dobro poznaš. Sladki trenutek zmedenosti sem izkoristil za preboj do epoletkarjev. Izpogajal sem višino turistične takse, laisser passer-ja, uporabnine za ceste, zavarovanja in pripadajočih napitnin, medtem ko si je Bubakar razbijal glavo. Heeej, katera gospa?, je utonil v oblaku bledorumenega prahu. Zadnjih 200 km je zmeda obledelih kolesnic muhasto vijugala čez peščeno abstrakcijo, ki je bila tuintam našpikana z zaplatami fosforescentno modrega marmorja. Dve popolnoma nečitljivi tabli, veliko okostij zapuščenih vozil. Kjer je smrt je tudi življenje. Desno je turbuletni Azawak, kjer se arabski in tuareški nomadi gledajo zelo postrani, levo je tihotapska kapilara za Libijo. Tla pod nogami so postala vrela, zalil sem jih z vodo in izumil manualno klimatizacijo. Kazalec temperature motorja je obmiroval na robu rdečega polja. Vžigalna tuljava in grlo sta v vedno krajših razmakih zahtevala vode. Močan jugovzhodnik je okularno navigacijo odpihnil v okultizem. Ko je oblak prahu tesnobno potemnel, sem vedel, da sem na pravi poti. Pred mano je bil dnevni kop urana v Arlitu. Tu je Sadam Hussein nabavljal rezervne dele za atomsko bombo, je trdila Bela hiša. Rudnik je v lasti francosko-japonsko-nigerskega konzorcija in pod milim nebom izdeluje polproizvod. Rumena pogača potuje na odprtih tovornjakih v večtisoč km oddaljeni Lagos. Veter pa piha. Pred kratkim se je prevrnil en tak tovornjak. Nezaščiteni delavci so preložili večje kose uranove torte, ostanki oplemenitijo okoliško floro in favno.

Nekaj kilometrov za cestninsko postajo v Arlitu:

Kako, saj sem na meji že plačal?

Ne, ne, gospod, tisto je bilo na splošno, tole pa je za tole konkretno cesto.

Kmalu zatem je land lover nenadoma škripnil. Jasno, asfalt mu ne paše. Stopil sem ven in prižgal cigareto znamke Fifty/fifty. Made in Europe by BAT Company, kot, mimogrede, ogromna večina afriških cigaret. Z ladjami čisto legalno prispejo v Gvinejski zaliv, nakar zaradi slabo vzdrževanih cest množično padajo s tovornjakov. Tovor se s hitrim toyotinimi pickup-i ali pa skrit v globinah bizarno preobloženih kamionov zakadi nazaj proti severu in z zmanjšano ihto nadaljuje proces padanja. Na obalah Maroka, Tunizije, Alžirije, Libije in Egipta noč za nočjo čakajo plovila. Presušene čike se prekrca, mediteranski zrak jih blagodejno navlaži in voila, so undercover zopet doma!

Za vsak slučaj sem pokadil še enega in zagnal motor. Magija je bila kratke sape. Do Agadeza sem se pošteno nakadil. Bila je trda noč, ko sem pririgal do štrika čez cesto. Iz teme sta se izvili postavi: Elher iz Djaneta in Huši iz Agadeza – stara prijatelja iz časov, ko so se Tuaregi pri Gadafiju učili rokovanja z modernim orožjem – me hrupno objela in mi v roke potisnila steklenici ledenomrzlega piva Flag. Gručica vojakov se je godrnjaje vrnila v slamnato mitnico. Tarifa za moj vstop v mesto se je znižala za 66 odstotkov. Na živahni nočni tržnici smo se okrepčali s hrustljavim kozličkom, nakar smo v Maison de la jeunesse – tudi v Agadezu imajo Metelkovo – pošteno nazdravili. Poskusil sem še drugi izdelek verige francoskih pivovarn, ki obvladujejo severnoafriški trg, z duhovitim imenom Conjoncture. Na konjukturo! Izza diskretno razmetanih omizij je med grmi oleandra žuborela mešanica nigerskih in sosednjih jezikov. Agadez je iz zaspanega postajališča karavan eksplodiral v pomemben člen nove paradigme Sever – Jug, ki se iz nigerskega gledišča glasi nekako takole: vi nam odpadke, mi vam človeka. Okolica in mesto samo sta polna ljudi, ki zbirajo moči in sredstva za naslednjo etapo dolge in nepredstavljivo naporne poti v obljubljeno Evropo. Na konjukturo!

Ko smo že ravno pri tem, sem se neučakano nagnil k Hušiju: je letališče že odprto ali ga še vedno popravljajo?

Agadeško letališče se diči z imenom Mano Dayak International Airport. Neosvetljeno vzletno stezo uporabljajo v glavnem pešci, motorna kolesa in redki avtomobili, da si skrajšajo pot. Mano Dayak je bil legendarni vodja tuareškega upora. Z nesebičnim srcem, modro glavo in gromkim glasom je nepovezane enote sestradanih Tuaregov združil v resen faktor regionalne politike. S pomočjo nemške kvazi-novinarke so ga decembra 1995 umorili agentje francoske obveščevalne službe. Njegovo letalo se je dvignilo z improvizirane steze v osrčju Airskih gora, a ni poletelo. Na konjukturo!