Andrej Morović

Glamour, 2003

Na zemljevidu povprečnega turista čemi Maroko globoko v senci polmeseca, na robu terre incognite. Eksotični vrvež tržnic, z minareti našpikani labirinti skrivenčenih uličic, nekaj peska, nekaj kamel in… ah, ah, nevarno, so morebiti edine asociacije na to temo. Predsodki a la kruta ukrivljena sabljica, goljufiva nrav otomanskega kramarja in temnopolti bavbav nasploh, sedijo globoko. Po treh enomesečnih romanjih v to navdihujočo deželo bogate in turbulentne zgodovine, jih je hočeš-nočeš treba ovreči.

Merzouga

Maroko je moč v grobem razdeliti na tri klimatske enote: obmorsko (sredozemska in atlantska obala), gorsko (mogočna pogorja Rif, Atlas in Anti-Atlas) ter bolj ali manj puščavsko. Slednja je predvsem kamnite narave. Sipin, kot smo jih vajeni z razglednic in filmov praktično ni, čeprav obstajajo drobne izjeme. Merzouga je neugledna vasica v bližini dolge, nedefinirane mejne črte z Alžirijo. Gotovo bi jo le redkokdo sploh opazil, če se ne bi takoj za njo nevarno košatil Erg Chebbi – najslavnejši peskovnik Maroka. Njegove dimenzije so za saharske razmere sicer popolnoma smešne (40 km po dolgem, 15 počez), zato pa je bil prizorišče snemanja plejade hollywoodskih filmov. Zadnjemu je na njegovih strminah zdrsevalo J.C. Van Dammu v filmu Legionar. Vsled relativno lahke dostopnosti je Erg Chebbi priljubljena destinaticaji po poli avanturistov in tako je v zadnjih letih ob njegovem vznožju vzniknila girlanda preprostih hotelčkov. Eden od njih je legendarni Cafe du Sud. Voda je skrita pod peskom, agregat skrbi, da z mrakom pride električna energija, celo gsm signal se pomuja tako daleč. Drobni pesek sili v veliko sprejemnico, terasa iz blata in slame zgrajene stavbe se stresa pod golimi stopali. Mir je hud, samo ob zori in zarji se stresejo črni kuclji, ko se čeznje privali kača land-roverjev, naphanih s paketi turistov. Uboge pare zasopihajo v nesramno strme sipine, na kamelah ali peš, da pokonzumirajo famozni puščavski sončni zahod ali vzhod. Bliskavice trotlc zblaznijo v neskončno praznino. Med forsiranim maršem nazaj, se morajo otresti še neavtoriziranih prodajalcev fosilov in avtentičnega nakita v sinjemodrih tuareških gandorah, ki se kot prikazni dvignejo iz peska, da bi, neusmiljeno gnani s strani avtoriziranih vodičev, slednjič lahko pospešili naslednji orientalski atrakciji v objem. Tak peklenski ritem bi še marinci le stežka zdržali. Sicer je res mir. Lastnik je dobrodušen starejši možakar, njegovi uslužbenci so sinovi in ostali sorodniki, ki veselo pometajo, kuhajo, pomivajo in ti zvečer še kaj zaigrajo. Tudi za kakega prijatelja se najde ekonomski kotiček. Ahmed recimo, je še z dvema prijateljema ponosni lastnik tropa kamel, ki bogatijo precej špartansko turistično ponudbo. Žensk ni, pa tudi sicer je za domačine predporočni seks bolj redek od kaviarja. Temu primerna je želja in v takem kontekstu so bledoličnikovi ljubosumni izpadi enako pogosti kot neumestni. Bela dekleta so topogledno v boljšem položaju: temne zenice jih ne le požirajo, temveč jim izkazujejo še nedoživeto pozornost in spoštovanje, kar njihove partnerje kakopak še dodatno nervira. Ahmed je pragmatik, ekstremno podnebje ga je odvadilo odvečnih gest, najraje pospravi dve ali tri muhe na en mah. Všeč mu je Tinca in Špelca je všeč njegovemu prijatelju. Tako damama ponudi nočno ježo s kamelami v nedrje mehkih sipin, za zelo posebno, zelo znižano ceno. Tam, pod brezmejnim svodom žarečih zvezd je nebroj primernih lokacij za romantično “izmenjavo idej”, kot se v Maroku olikano reče erotičnim zgodam. Tinca in Špelca vztrajno kažeta na izpraznjene žepe (denarnica je drugje) in tako cena pada in pada, dokler ne pristane na ničli. OK, včasih dobiš, včasih izgubiš, si reče Ahmed in pripravi kamele. Tudi njegov prijatelj je tam. In tu je Tinca in za njo še nebodigatreba, nek Marko – Špelca se slabo počuti. Kameli se nič kaj veselo ne dvigneta, še posebej tista, ki mora prenašati dve moški riti. Naredi nekaj korakov in se pri vodnjaku neomajno ustavi, medtem ko Ahmed in Tinca izginjata v nič. Marko težko razloži zaskrbljeni druščini sopotnikov, zakaj ju je sama prepustil čarom noči. Huronska nemost puščave zbliža ljudi in že sta tu Ahmedova roka in naključen poljub in še eden. In potem Tinca reče, da ne. Prav trmasta je. In Ahmed je užaljen in Tinca ga tolaži in ga vsa v žaru od olajšanja roti, da naj vendar ostaneta prijatelja in mu potem, zopet v krogu muzajočih se prijateljev, širokogrudno celi duševne rane z zadnjo steklenico viskija. Bobni frenetično stokajo pod čvrstimi prsti, bolj sproščeni med gosti veselo mrdajo z ekstremitetami, ostali stekleno buljijo, kot da je glasbo in ritem moč videti. Ahmed je že boljše volje, Tinca pa sploh. Družba se redči, luči ugašajo in potem je tu spet ta poljub. Tinca gre užaljena spat, tako si medkulturnega občevanja pač ni predstavljala: ti si mleko, jaz sem kava, bi zamešala kapučin? Ampak naslednje jutro, ko prvi žarki ostro izrišejo teksturo neskončne puščave, so take malenkosti lanski sneg.

Kupčije

Eni so bolj za vrvež mest, drugim je bliže surova osama narave. Obojega je v Maroku več, kot prenese še tako ekstenziven obisk. V nobenem primeru pa se ni mogoče izogniti instituciji prekupčevanja. Kupčija je zakon, kupčija je vse, je mehanizem preko katerega teče komunikacija med ljudmi, in občevanje posameznika z družbo. Poroka je kupčija in ločitev je še večja, na rojstvo in smrt se gleda v tej funkciji, in še posebej seveda na vse tisto vmes. Ni podalpskega pretvarjanja. Kupci in trgovci se z enako strastjo spopadajo za lepši krompir, dateljne, ovce kot za drage preproge, nakit in dišave. Življenje je biznis – kdor tega ne razume naj raje ne hodi v Maroko, prihranil si bo erozijo financ, živčne kolapse in grde poglede. Denimo, lahko je obrniti hrbet prijaznemu mestecu Ouarzazate, v smeri velike praznine na jugovzhodu, a bežati kupčijam je jalov posel. Razdrapana cesta vijuga čez prelaz Tizi-n-Tinififft, scenerija je absolutno spektakularna in tam v senci skalnega prsta nekdo animirano maha. Človek v stiski, v puščavi je solidarnost obvezna. Ibrahim se predstavi, zakuhal mu je avto (tudi naš kazalec je nevarno blizu rdečega polja) in če bi lahko prosim, v naslednjem kraju z jezikolomnim imenom Agdz, prosim predali njegovemu stricu tale listek z SOS depešo. Pol ure kasneje smo res v Agdzu, res najdemo strica, khm, v trgovini s tepihi in že sedimo na njih in pijemo berberski viski – čudovito gost metin čaj. Sorodstvo vzhičeno pleše okrog nas in potem sledi šok, nekdo od prisotnih ne samo, da ve, kje je Slovenija, tudi Ljubljano pozna in že se odhrka, z namenom zapeti eno slovensko narodno. Mi smo mokri od navdušenja, nakar zadoni: Hahe-Hare, Krišna-Krišna… Ko se histerični krohot donekod umiri, se zavemo, da he-he, mi pravzaprav kupujemo tepihe, pa tudi nakit nas zanima, pa krasne posode in kar je še takega. Uf, življenje v teh krajih je pestro. Ampak mi nismo od muh, vemo, da se kupčij ne sklepa na vrat na nos in po opulentnem poslavljanju napovemo ponoven obisk v bolj večernih urah. Tudi trgovci niso od muh, pa vse skupaj prekvalificirajo v vabilo na veliko zabavo z glasbo in plesom, specialno za naše ljubljanske prijatelje.

Ko minejo vljudnosti, zabava in ples je prva poteza premetenega trgovca razbitje homogene skupine turistov na individualne denarnice. Kmalu smo razkropljeni po sobanah trinadstropne hiše. S prijateljem se drživa skupaj, jaz kupujem, on kvazi samo malo gleda naokrog. Prva zapoved premetenega kupca – nikoli ne pokaži kaj ti je dejansko všeč. Oči so izdajalke. Nekje okrog tretjega kozarčka berberskega viskija vstopi ponesrečenec s prelaza Tinififft. Šihta je konec. Simpatični fant skriva neljubo presenečenje za pretkanim nasmehom. Kako kaj gumi defekt, ga pobaram. Ah, mogoče bo jutri bolje, Inshallah. In potem se začne šesturni maraton, epopeja z elementi soap-opere, grške tragedije, trpkega soc-realizma in seveda čiste komedije. Plavam v morju neznank, v edino oporo mi je prijateljev občasni šepet. Vrstijo se infarkti, starše, ženo in lačne otroke pobira lakota, v odmorih med taktično plasiranimi komplimenti padajo kontinenti, cene pa tudi. Ob štirih zjutraj kupčijo formalno zaključi obvezen stisk rok. Rezultat: švicarski nož, potapljaška baterija, tri majice, dve kaseti, plus 150 dolarjev za krasni starini – židovski krožnik za kus-kus iz enega kosa lesa in bogato okrašen tuareški vrč. Krčevito se trudim skriti zmagoslavje, medtem ko trgovcu Vahidu s čela utripa nezadovoljstvo. Zjutraj vem, da Vahid vsemu teatru v brk ni potegnil ta kratke.

Zahodna Sahara

Maroko ima parlament in vse to, ampak dejanski car situacije je starejši od dveh sinov kralja Hasana drugega, ki je po patriarhovi nedavni smrti zasedel prestol. Pod komando ima vojsko, policijo, osovražene žandarje (ki jim ljudstvo reče kar kače), pod palcem pa ključne rudnike in tovarne. Je direktni potomec preroka Mohameda, pravi uradna doktrina, Arabec in kot tak superioren berberskim staroselcem. Ljudstvo je polno upanja, baje je bolj napreden, bolj toleranten, bolj velikodušen. Maročani radi upajo. Uradno meji Maroko samo na eno državo – Alžirijo, s katero ima zaradi zaradi mejnih sporov, ki tudi nam niso tuji, precej živahno razmerje. Proti jugu je zadeva, vsaj kar se mednarodnega priznanja tiče, povsem nedorečena. Zahodna Sahara po površini ni veliko manjša od Maroka samega ima pa 150 krat manj prebivalcev. Bila je to španska kolonija, do leta 1975, ko so se okupatorji pod pritiskom narodnoosvobodilnega gibanja Polisario umaknili. Nastali vakum je bliskovito izkoristil Hasan drugi. Najprej je v Zahodno Saharo poslal vojsko, a ko so se mu vojaki začeli vračati v krstah, je ubral mile viže. Zbobnal je vkup 350 tisoč socialnih primerov in jih novembra istega leta meni nič, tebi nič nagnal čez demarkacijsko linijo. Temu se je reklo Zeleni marš. Podkrepljeni z davčnimi olajšavami in upom na boljše življenje so novopečeni patrioti preplavili obljubljeno deželo in preostalo četrtino avtohtonega prebivalstva, ki se ni zateklo v sosednjo Alžirijo. Gotovo ena od genialnejših invazij v zgodovini človeštva. Od takrat dežela zaman čaka na referendum o neodvisnosti, ki naj bi ga izpeljala OZN. Realnost pa gre svoja pota – nedaleč od novopečene prestolnice Zahodne Sahare, mesta Laayoune, je največji rudnik fosfatov na svetu. Kakorkoli, južno od mesteca Guelmim sede na popotnika težka osama. Promet se drastično skrči, le tuintam kak medmestni taksi, avtobus ali hladilnik na štirih kolesih, ki v velika mesta na severu prevaža ribe. Edino vsepovsod prisotne žandarske kontrolne točke se zgostijo. Kamnita puščava in redki jeziki saharskega peska preko 50 metrskih pečin strmoglavljajo v Atlantik. Občasno jih prekinjajo struge suhih rek in v meglico zavite plaže. Temperatura morja se dvigne, cena nafte se prepolovi. Na polotoku Juby, tam kjer Afrika skrene še bolj proti jugu, je razdrobljeno mestece Tarfaya. Edini znamenitosti sta spomenik pisatelju in pilotu Saint-Exuperyu ter Casamar, bivša angleška trgovska postojanka. Ampak Tarfaya osvaja, zaradi surealne svetlobe, peska, ki počasi požira naselje, kopice ladijskih skeletov na obali in dveh, treh mavric vsak dan. Mesto premore dva hotela, prvi je zgolj za tiste najtrdnejše osebke, v drugem ni bilo mogoče izslediti receptorja. In potem se je ob sončnem zahodu z dvojno mavrico pojavil droban človek z imenom Salama, Popotnik po naše, in nas povabil na dom. Po desetih kilometrih izginjajoče ceste, ki jo občasno čistijo s plugi, smo zavili na obalo in se ustavili pred kolibo iz naplavljenih desk, ponjav in najlona. V njej Salama živi že petnajst let. Bivši maroški prvak v teku na 10.000 metrov in v maratonu je ribič. Ima tri palice, nekaj vrš in dve mrežici. Kar ujame prodaja ob cesti. Po vabo – nasoljene sardine in ostale osnovne potrebščine hodi v Tarfayo. Salama je Sahraoui – avtohtoni stanovalec Zahodne Sahare. Malo je žalosten, zaradi politike in žene, ki se je spečala z drugim. Poroka je draga stvar in ločitev še dražja, predvsem pa težja, če si pripadnik nepopularnega naroda. Salama vsak večer in vsako jutro stoji na prhkih koralnih grebenih, do kolen v vodi in meče trnek daleč v razpenjeni ocean. Njegov plen so kapitalne orade, arbuni, ugorji, murene in ciplji. Jastoge, ki prebivajo v luknjah med koralnimi sloji, lovi kar z rokami. Njegovo srce je večje od njegove dežele. Pod njegovim vodstvom smo premagali 60 kilometrov peščenih pasti do roba depresije Tah, ki človeku pobere sapo. V kot z ravnilom zglajeni pušči, ki jo prekinjajo zgolj razpadajoči vojaški rovi, nenadoma zazeva luknja. Modre stene padajo navpično v globino, spodaj pa neskončna belkasta ploskev, slano jezero. Robovi prepada so posejani s fosilnimi ostrigami, žmohtni oblaki mečejo bizarne sence in še dodatno medejo dojemanje prostora in časa. Vedere Tah e morire. Salama je nenadoma potrt, preprosto ne more doumeti, da je dobrota včasih sirota.

Hašiš, kif-kif

Hašiš je hašiš, kif-kif so posušeni vršički trave, oziroma, prvi je kraški teran, slednji pa grajska črnina. Med hašiš turisti je Maroko seveda v samem vrhu top lestvice. Po pravici: Maročanom je hašiš, kar je sladko vince Slovencem. Pohajo praktično vsi, čeprav je ta šport – kot to veleva vsezemeljska šega – prej moška, kot ženska domena. Vaški veljak s pipico v ustih, je nekaj enako običajnega, kot veselo čebljajoča, z meglicami pikantnega dima kamuflirana poslovneža v središču milijonske Casablance. Uradno je hašiš z derivati na listi nedovoljenih substanc. Pa je to bolj pro forma – prefrigana uklonitev ranjkega kralja Hasana drugega, zahtevam tečnih zahodnjakov. Vsekakor podlegajo domorodci drugačnim antidopinškim vatlom kot tujci. Vsakemu svoje. Popotniška mitologija je polna zgodbic o bledoličnih zelencih, ki jim na enem prelazu v pogorju Rif – zibelki THC agrikulture – za pretirane denarce vsilijo štango ničvrednega šita, da bi jim ga takoj na naslednjem, skupaj s svobodo zopet odvzeli zloglasni žandarji. Štanga baje takoj odroma nazaj na izhodiščni položaj, prestopniki pa praznih žepov v temnico ali domov, če jim je sreča mila. Tujcu v teh krajih hašiša ne kaže iskati, saj mu ta slejkoprej sam zatava v pljuča: s prvim avtentičnim poznanstvom skoraj gotovo pride tudi pipa miru. Razširjenost (in s tem tudi kvaliteta) hašiša sta v Maroku največja na severu, da bi potem zlagoma, ampak res zlagoma padala v smeri juga in neskončnih saharskih prostranstev. Bog tovrstnih užitkov je v Maroku nedvomno majun – slastna mešanica drobljenih oreškov ter marelične marmelade ali medu, ki neukemu konzumentu šele ure kasneje razkrije svojo pravo naravo. Med mamila velja šteti tudi sadje s špasnim imenom sasno, ki je po videzu še najbližje češnjam, le da se pod krhko, kričeče rdečo ali rumeno lupino skriva bledo rozasto meso brez koščice. Ostro oko poznavalca ga bo izsledilo na obrobju barvitih tedenskih sejmov na severu dežele. Zaužit v primernih količinah, povzroči sasno pravo pravcato maligansko prešernost in to brez neljubih post-festum učinkov.

Slovenia, Slovania, Slovakia

V Maroku te bo čisto vsak človek vprašal od kod prihajaš, in ko rečeš iz Slovenije, bo čisto vsak modro pokimal in rekel: aha, Slovakia ali pa, če imaš srečo, a-a Čeh! Evo, to človeka, ko petstotič ponovi vajo, pogreje, tu tudi najbolj apolitična duša prekolne zunanje ministrstvo in reče, madona, kdaj nas boste končno pripeli na karto sveta.