Ljubezen in Denar

Špela Kalčić

1.10.2009

Poligamija in dogovorjene poroke

El Houceine ima dve ženi. S prvo ima štiri hčere in dva sinova. Ko je vzel Lejlino mamo, se je odselil v hišo svoje nove tašče. S prvo ženo razen poroke na papirju in otrok nima nič več. Baje jih tudi vzdrževal ni. Prva žena je po tem, ko jo je zapustil, zato, da je preživela 6 majhnih otrok, šla delat na neko farmo. Lejla pravi, da se je njen oče z njeno mamo poročil le zaradi denarja. »Hiša je njena, kafič je njen, mama ima tudi parcele ob cesti, ki vodi v Agadir. Tam je zemlja draga. Moj oče nima nič. On le služi denar z maminim kafičem.«

V družinski kafič prihajajo raznorazni Zahodnjaki. Med drugimi se je tu dolga leta ustavljal tudi nek Laurance.  Tako je naneslo, da se mu je zaluštalo po takrat 17 letni Lejli in je El Holucineja zaprosil za njeno roko. Lejla ga ni marala, a oče ji je »svetoval«, da poroko sprejme. »Dobila boš evropsko vizo, v Evropi ti bo dobro, tukaj nimaš ničesar.« Lejla je rekla »ja«, mislila pa »ne«. Zaupala se je mami, kateri se je leta 61 rojeni Laurance zdel za leta 89 rojeno Lejlo malce prestar. Še bolj kot razlika v letih pa jo je motila Lejlina žalost ob napovedanem srečnem dogodku. Tako je bil pakt sklenjen: Lejla se je do konca pretvarjala, da se bo poročila, Laurance je sprejel islam, pripravil vse dokumente za Lejlino pot v Evropo in poroka na matičnem uradu v Essaouiri je bila naposled sklenjena. A na poročno noč je Lejla Lauranceu povedala, da v resnici ne bo njegova žena, spakirala kufre in odšla k teti. Oče je znorel, mama jo je branila, Laurance pa je čez tri dni v Pariz letel sam. Od takrat ga ni bilo več na spregled. Ko Lejlo vprašam, zakaj bi njen oče hotel, da se poroči z nekom, ki ga ne mara, pravi, da zaradi denarja. »Naša hiša je imela prej le eno sobo, po poroki pa so bile zgrajene še ostale tri. Mislim, da mu je Laurance plačal.«

Lejlina sestra Fatima, ki ima za sabo podobno štorijo, le da je na poroko z nekim Nicolasom iz Marseilla pristala, pravi, da je bil Laurance zelo prijazen in da je Lejli kupoval lepe obleke in veliko drugih lepih stvari. Sama je v poroko z Nicolasom privolila, ker je hotela v Evropo. Rekla si je: »Če bo prijazen z mano, ostanem z njim, drugače se bom pa ločila.« No potem je Fatimin stric za njenim hrbtom Nicolasu svetoval, da izroči denar za takšito, bogato ornamentirano poročno obleko, v kateri ženska deluje kot princesa iz Tisoč in ene noči, pa seveda za poročna prstana. Da bo v njegovi odsotnosti poskrbel za vse. Ko je Nicolas poklical Fatimo in jo vprašal, če bo za poroko lepa, je začudena odvrnila, da njegovega denarja nikoli ni videla. V naslednjih dneh se je stričev sin Omar na plažo začel voziti na novem quadu, Nicolas pa je sporočil, da poroko umika z dnevnega reda.

Seks turizem

Lejli je uspelo iz dogovorjenega zakona pobegniti nedotaknjena, kot pravi »Laurance se me ni nikoli niti  dotaknil«. Zato pa se je njenega srca dotaknil in ga tudi pošteno naluknjal, Jusef.  Ta jo bojda neznansko ljubi, ona njega očitno tudi. Ko je delal v sosednjem hotelu, ji je mama Mina krila hrbet, zato da je noči lahko preživljala z njim. Kadar je oče spraševal, kje je, se mu je zlagala, da spi ali da je pri teti. Hotela sta se tudi poročiti, pa je bil oče proti. »Ničesar nimaš, ne denarja, ne službe ne doma. Kje bosta živela? Na plaži?« je odslovil Jusefa, ko je ta prišel zaprosit za Lejlino roko. Kmalu je prišel nov, bolje situiran ponudnik in oče je Lejlo, ponovno brez njenega privoljenja,  obljubil drugemu. Tokrat nekemu mladeniču iz Taroudanta. Spet je bilo že vse pripravljeno za slavje, zaklanih mnogo kur in spečenih veliko slaščic, a tudi tokrat je Lejla rekla »ne«. »Ne morem te vzeti, ljubim drugega.« Oče je spet znorel, mama jo je spet branila in Lejla je spet spakirala kufre ter odšla k teti. Romanca z Jusefom je trajala tri leta, nakar je Lejla ugotovila, da ima njena ljubezen rada tudi fante. Kar niti ne bi bil tak problem, če se Jusef v hotelu nebi prodajal francoskim gostom. In odkar je pred tremi meseci spoznala resnico, je Lejla z njim prekinila vse stike. On jo še vedno vztrajno kliče, ona pa izklaplja telefon, trpi in čaka da vse skupaj mine. Pravi, da fant noče delati in da sedaj živi kar z lastnico hotela, ostarelo Francozinjo, ki verjetno nastopa tudi v vlogi zvodnice. V deželi, kjer povprečna plača znaša med 1500 in 2000 dirhami (150 in 200 eur), kjer zaradi statistično neevidentirane brezposelnosti večina za delo sposobnih ljudi po ulicah postopa z rokami v žepu in kjer več kot polovica prebivalstva živi pod mejo revščine, se zaslužek »čez noč« marsikomu verjetno niti ne zdi tako zelo mrzek…

Lejla je utrujena od pogleda na Essaouirčane, ki so ljubezen zamenjali za denar. V času mojega obiska mi je v njenem sosedstvu pokazala vsaj tri fante, ki se preživljajo z gej prostitucijo. A tako to je, tudi Maroko je,  enako kot mnoge druge revne dežele, prizorišče seks turizma v vseh svojih pojavnostnih oblikah. Seks turiste privlačijo lahko dostopne in cenovno ugodne spolne usluge in pogosto tudi lahek dostop do njih ilegalnih oblik, kakršna je otroška prostitucija.

Sotadična zona

Kot priljubljena gej destinacija je Maroko zaslovel že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi homoerotičnih orientalističnih imaginacij, ki so jih producirali viktorijanski raziskovalci in pisatelji kakršen je bil Sir Richard Francis Burton. Verjetno tudi sam gej, a obenem Anglež, je severnoafriške dežele od Maroka, Alžirije, Tunizije do Egipta in Arabskega polotoka označil kot endemična področja homoseksualnosti, ki naj bi jo povzročala klima na južnejših zemljepisnih širinah. Predstava o radoživosti Orienta se je po zaslugi takšnih in podobnih orientalističnih projekcij zasidrala v zahodnih imaginarijih in prav gotovo botrovala obisku »Sotadične Zone« (po Sotadesu, grškem helenističnem pesniku homoerotičnih vsebin), kakor jo je Sir Burton poimenoval, s strani posameznikov, ki jih je gnala sla po užitkih, ki so bili doma označeni za nenaravne in perverzne.

Tangier naj bi v 50ih veljal za prvi, »najnaprednejši« in najbolj vroč gej spot na svetu, ki so ga obiskali ali se v njem nastanili številni slavni in/ali bogati Evropejci in Američani kot so William Burroughs, Paul in Jane Bowles, Truman Capote, Allen Ginsburg in drugi. Do srede osemdesetih je privlačil številne gej obiskovalce, ki so v Maroko prihajali na počitnice iščoč lahko dostopnih seksualnih avantur, a z naraščajočim konzervatizmom, ki ga poganja odnos islamistov do zahodnih turistov nasploh in do homoseksualnosti ter prostitucije posebej, je Maroko zadnje čase za take vrste aktivnosti postal prej kraj rizika in nevarnosti kot brezbrižnosti in užitka. Homoseksualnost je v Maroku sicer prepovedana s 489. členom Kazenskega zakonika in če se je v sedemdesetih gej prostitucija odvijala v specializiranih bordelih, se je v sodobnosti preselila v rijade in hotele, ki jih, predvsem v Marakešu, ki je v zadnjem času postal neuradna gej prestolnica Maroka, odpirajo razni Zahodnjaki. Živahne maroške gej centre poleg Marakeša predstavljajo še Agadir, Esaouira, še vedno pa tudi Evropi najbližji Tangier.

Romanca z lokalcem

Brezposelnost in težke ekonomske razmere delajo svoje, pomanjkanje seksa, ljubezni in naklonjenosti na drugi strani pa tudi. Tako v Maroku še posebej cveti ženski seks turizem, ki se od moškega razlikuje po načinu svojega udejanjanja. Za razliko od moških se Zahodnjakinje ponavadi  ne poslužujejo struktur seks industrije, t.i. striptiz klubov, seks šovov in organiziranih tur, z namenom, da bi se srečale s tujimi partnerji. Bolj ko ne, iščejo romanco z lokalcem, ki ga srečajo na plaži, ulici, kakšnem lokalu ipd. Kot pravi Marlene, Francozinja, ki se je nastanila v Essaouiri, so poroke Essaouirčanov z Zahodnjakinjami na dnevnem redu. »Ženska se v kafiču usede na pijači in to ne nujno z namenom, da bi ulovila kakšnega domačina. Kmalu za tem ji prisede nadvse šarmanten in pozoren lokalec, ki ji začne dvoriti, naslednji dan pa že delata načrte za poroko,« karikira potek dogodkov.  Ženska svojega »izbranca« ponavadi zalaga z oblekami, darili, denarjem, kosili, pijačo in seveda seksom, on ji vrača s seksom, pozornostjo in bolj pogosto kot ne le navidezno ljubeznijo. In če povzamem Marlenina dolgotrajna opažanja v Essaouiri: medtem ko ona na Zahodu ureja dokumentacijo, potrebno za njegovo migracijo, on doma veselo zapravlja njen denar in čaka, da se mu prikažejo zahodna nebesa. Ko se vrata v obljubljeno deželo naposled odprejo, sledi streznitev: on še naprej pričakuje, da ga bo ona vzdrževala, ona pa naposled spozna, da ne ljubi nje, temveč njen denar. Seveda Marlene pozna tudi pare, ki ne zvenijo tako grozno stereotipno in jih druži še kaj drugega kot pomanjkanje denarja in ljubezni. A ti, pravi, so v manjšini.

Otroška prostitucija

V Maroku vedno večji problem predstavlja tudi pedofilija. 4. julija so v Marakešu organizirali Beli marš, na katerem je skupina zaskrbljenih Maročanov in ljubiteljev Maroka opozarjala na problem zlorabe otrok v namene seks turizma. Medtem ko je vsa pozornost glede problematike usmerjena na Tajsko in druge jugovzhodne azijske države, Maroko čedajle bolj postaja priljubljena destinacija za tovrstne ekscese. Do dvajsetih let prejšnjega stoletja so bili  deški plesalci v starosti med 8 in 16 let dostopni po celem Maroku, z naraščajočo revščino in povpraševanjem strank, ki prihajajo predvsem z Zahoda in iz Zalivskih držav pa se je dejavnost ponovno okrepila. Vas El Hajeb, ki se nahaja v Srednjem Atlasu nedaleč od Meknesa, je dobro znana po razširjeni zlorabi otrok v namene prostitucije, vsako leto pa jo obiščejo mnogi turisti, ki povprašujejo po spolnih uslugah otrok. Med njimi naj bi se Zahodnjaki osredotočali predvsem na mlade dečke, turiste iz Zalivskih držav pa naj bi vlekle mlade deklice.

Problematika je resna, saj otroški seks turizem, tako kot drugod po svetu, predstavlja tabu, ki ga je še posebej v konzervativnih družbah, kjer ni odprtega govora o seksu in kjer čast in sramota regulirata socialne odnose, potrebno karseda dobro prikriti. Zaradi tega je storilce težko izslediti. Po podatkih maroškega Centra za nadzorovanje pravic otrok v Rabatu, je med leti 1999 in 2003 kar 43 % otrok, ki so klicali v sili, prijavilo spolno zlorabo s strani tujca. Še posebej izpostavljeni so otroci iz revnih družin, ki v mestih poiščejo delo, zato da bi pomagali družini ali da bi preprosto pobegnili revščini. Mnogi dečki pristanejo v skorajda sužnjelastniških odnosih v različnih delavnicah, ki jim prej ko slej poskušajo pobegniti, deklice, ki jih družine pošiljajo v velika mesta kot so Marakeš, Fes, Casablanca, Rabat, Tangier, Agadir ali Meknes za hišne pomočnice, pa so pogosto žrtve posilstva in prisiljene v prostitucijo. Menda so mnoge deklice v bordelih El Hajeba nekdanje gospodinjske pomočnice, med njimi številne mlajše od desetih let.

Število otrok na ulicah mest narašča, med njimi je največ dečkov, med deklicami pa so predvsem pobegle otroške gospodinje. Večina med njimi zaščito poišče v uličnih tolpah, kjer ceno za »varnost« plača s sistematično spolno zlorabo s strani vodij tolp. Številne nevladne organizacije poročajo, da so seks turisti znani po tem, da svoje žrtve iščejo med dečki, ki se zadržujejo na ulicah. Mnogi med njimi, se preživljajo kot vodiči brez licence, kar jih dela lahko dostopne za spolne zlorabe.

Kraljeve reforme

O maroškem kralju se po spletu šušlja, da je gej. Kot je bilo pred leti objavljeno v belgijskem časopisu Le Soir, naj bi bila kraljeva spolna orientacija v maroških intelektualnih krogih dobro znana, nizozemska revija De Gay Krant, ki je namenjena gej populaciji, pa je pred časom obelodanila, da je Mohamed v času svojega študija v Bruslju redno posedal v gej barih. Kakorkoli, o tem se ne govori, ker je prvič, homoseksualnost v Maroku prepovedana, sankcionirana z zaporno kaznijo pa le v primerih, ko kak Zahodnjak poskuša navezati stik s trgovino z mladimi dečki; drugič pa, v Maroku se svobodno lahko govori o vsem, razen o kralju, islamu in Zahodni Sahari. Neglede na kraljevo domnevno spolno orientacijo, ki s stališča islama predstavlja bolezensko stanje, pa mu njegova »diagnoza« seveda ne preprečuje, da se ne bi aktivno lotil reform, s katerimi želi izkoreniniti resnične bolezni maroške družbe, še posebej tiste, ki se neposredno dotikajo pravic otrok in žensk. Tako je bil leta 2004 sprejet zakon, ki ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega privoljenja, možu pa preprečuje, da bi ženo kar tako postavil pred vrata . Če se loči od nje, jo mora po novem zakonu preskrbeti s sredstvi za življenje, v primeru, da ima z njo otroke, pa tudi plačevati mesečno preživnino.

Ena izmed prioritet Mohameda VI. je bila leta 1999, ko je prišel na oblast, tudi odprava poligamije.  Reforma, ki bi ustregla željam mnogih prozahodno usmerjenih maroških borcev za pravice žensk. Predlog reforme, ki jo je podal leta 2003, a še ni bila uzakonjena, mnogoženstvo dovoljuje le v izrednih okoliščinah, o upravičenosti katerih odloča sodnik. Ena izmed takšnih predvidenih okoliščin zadeva nezmožnost ženske imeti otroke. V primeru ponovne poroke reforma predvideva tudi pravico prve žene do ločitve. Reformi zakonske zveze nasploh in še posebej ukinitvi poligamije, se po robu postavljajo maroški islamisti, ki imajo zadnje čase vse več privržencev in nekoč zmerna islamistična Stranka za pravičnost in napredek, ki je postala najmočnejša opozicijska stranka v Maroku. Medtem ko se islamisti sklicujejo na Koran, ki muslimanom dovoljuje poroko z do štirimi ženskami, se na Koran in islamsko pravo sklicuje tudi Mohamed VI. Po nekaterih interpretacijah Korana in hadisov, to je prerokove sune, naj bi Koran poligamijo celo prepovedoval, saj ta obenem ko moškemu daje možnost poroke s štirimi ženskami, zapoveduje tudi popolno enakopravnost do vseh, česar pa je, kot pravi maroški kralj, komaj kak smrtnik sposoben.

Medtem ko se poligamija zaradi nasprotovanj islamistov upira, je kralju uspelo dvigniti starostno mejo ženina in neveste na 18 let, to je na starost, ko po maroškem zakonu nastopi polnoletnost, s tem pa tudi svoboda odločanja glede življenjskega partnerja. No, z zakoni je tako, da se v praksi udejanjajo ali pa tudi ne. Starši morajo po novem pri poročanju svojih otrok upoštevati starostno mejo polnoletnosti, kar pa še ne pomeni da upoštevajo tudi njihove preference glede življenskih sopotnikov.

El Houceine tako ne more iz svojih tradicionalnih okvirjev. Ko ob vrnitvi iz mesta prestopi prag domačega dvorišča, je prva stvar, ki jo izusti, da je bila Lejla videna pri mostu s tremi fanti. Kar, prvič ni res, ker je bila cel dan z mano, drugač pa, kot pravi Lejla sama, »kaj ga briga.  Sem polnoletna in lahko počnem kar hočem.« In tako se tradicionalni in reformirani pogledi na našem dvorišču srečujejo, pa tudi spopadajo iz dneva v dan.