Andrej Morović

Mladina, 2003

Predzgodba

Septembra 2001 se zrušita Dvojčka. Ravno v času, ko evropejski koncern osvaja novo rezino avtomobilskega trga. Razkošno nabildani “Tuareg” naj bi zavladal razredu luksuznih terencev. Smer Zahod, predvsem ZDA. Ameriške dilerje popadejo domoljubni pomisleki: Tuareg = musliman = Al Kaida! Istočasno iz osrčja Sahare zadežujejo mejli in faksi: izvolite komercializirati naše ime, če donirate avtomobil ali dva. Koncern najame svetovno avtoriteto za nomadska ljudstva, ki z umetelnim elaboratom ovrže povezavo med princi Sahare ter terorizmom. Prof. Klute koncern hkrati prepriča, naj raje diskretno investira v humanitarne projekte, ki bodo v prid ljudstvu in ne plemenskim elitam. Projekt socialnega sponzorstva – neposrednega financiranja dveh šol za nomadske otroke in namakalnega sistema za kultivacijo riža, je rojen. Lenuh po naravi, si rečem oho, plačane počitnice in, ojačan z eminentnim filmskim profičem, urno pristavim pisker.

Zgodba

Čarter prepoln bavarskih upokojencev, ki lovijo najcenejše sončne žarke Mediterana, je varno pristal v Španiji, Alicante. Dedki v vozičkih, tečne Matilde, delavci z viola nosovi, besne mačke, psi in dojenčki so odmevali v dvorani s perfektno akustiko. Prespala sva v penzionu za severnoafriške gastarbajterje, poceni pač, ampak do trajektne luke je bilo le nekaj korakov. Iz dolge kolone hudo natovorjenih vozil je nemarno izstopal trio bleščečih makin, ovešenih z vsemi pripomočki za prečkanje puščave puščav. Ekipa dveh šoferjev in šoferke je z Alexom, koncernovim atašejem za medije, prihitela s promotivnega testiranja v Maroku. Ladja v severno Afriko je nemalokrat zadnja priložnost za pivo. Iz Orana, mesta Camusove Kuge, smo priljudnim carinikom zaželeli ramadan kebir in krenili na jug. Gnani z germansko ihto, ki jo je krhala izica vseprisotne alžirske vojske.

Čez Visoki plato so se kmetom v veselje valile breje nevihte. Šele na drugi strani Saharskega Atlasa je dež postal dežek. V Ain Sefri je grob Isabelle Eberhardt, nemško-ruske luteranke, ki je pred dobrim stoletjem preoblečena v moškega z veliko žlico uživala dražesti Magreba. Je imela jajca. Na koncu se je poročila z alžirskim oficirjem in pri sedemindvajsetih utonila v soteski pod mestom. Hudourna poplava je najpogostejši vzrok predčasne smrti v Sahari.

Ponoči nas je cesta popeljala tik ob demarkacijski liniji z večno skreganim Marokom. Kontrolne točke so se iritantno zgostile. Vodja odprave je ihtavo pospeševal dolgotrajno zapisovanje osebnih podatkov. Namignil sem mu, da bo šlo z nasmehom hitreje. Mar bi bil tiho. Ko je že kazalo, da bomo obtičali kot Rommel pred El Alameinom, so nas medse vzele utripajoče modre luči in je šlo naenkrat 120, 140 po sredi ceste naravnost navzdol. Preobremenjeni tovornjaki so se umikali, kot bi bil Mojzes v igri. Vsakih nekaj sto kilometrov nas je spremstvo predalo naslednji patrulji, ki je čakala s prižganimi motorji. Mala potreba je zahtevala doktorat iz diplomacije. Koliko ima tu prste vmes nemško zunanje ministrstvo, ki si je zaradi lanskoletne masovne ugrabitve turistov do zadnjega prizadevalo abortirati našo pot, sem razmišljal in koliko osebne zveze očeta projekta.

Redka naselja so se spremenila v strelice razmazane svetlobe. Iz teme je švignila tabla za Sbaa, kjer je v filmu Čaj v Sahari bledikavi ameriški soprog dokončno izdihnil, da bi se potem njegova žena miže predala erotični fantazmi belega in mrtvega Okcidenta – zastrtemu goniču kamel. Iz klimatizirane, zvočno izolirane in s pridušenimi lučkami nakrancljane konzerve je puščava učinkovala kot dvojna fatamorgana. Igračkal sem se z elektronskimi inštrumenti in dokaj nealternativno užival v penetracijah nožnice za plin. S pomočjo joysticka, ki je premikal valjčke v usnjenem sedežu, sem si masiral križ. Ampak ob zori, v mestu Reggane, kjer so Francozi do sredine šestdesetih spuščali atomske bombe v zrak, da so okoliški peski dobili specifičen barvni štih, sem bil pa besen. Pol Sahare je za nami, prvič jo prečkam po eni od klasičnih magistral in še vedno nisem videl ničesar!

Na zadnji javni črpalki smo napolnili vse rezervoarje in rezervne kanistre, do naslednjega oporišča ljudske rase je bilo 650 km praznine. Južno od mesta se je asfalt končal, srebali smo prvo kavo v Sahari in čakali, da se nam pridružita Cheick ag Baye in Benzaid Ahmed Kader, imenovani el-Hadž, z ekipama. Prvi je vplivni malijski razumnik in župan mesta Kidal, drugi direktor državne tovarne osvežilnih pijač v Regganu, oba pa pomembna dejavnika “tanekre” – druge oborožene vstaje malijskih Tuaregov. Cheick in el-Hadž sta prevzela poveljstvo, odtlej smo bili zaščiteni kot svete krave. Dolge so lovke koncerna. Od Reggana se proti jugu in zahodu, daleč v Mavretanijo in Mali, razteza nikogaršnja zemlja, večja od Iberskega polotoka, v kateri ima še danes oblast najprej narava in potem tisti, ki ima v rokah večjo puško. Da bi se izognili oblakom prahu, se je karavana, ki je narasla na osem vozil, razvrstila v strelce in se pognala skozi Tanezrouft. Pesek, raven kot miza, in zrak. Sicer niti ene rastline ali vsaj kamna. Smerokaz je sonce, redko posejani črni drogovi ali odslužene kamionske pnevmatike. Vojaško spremstvo je neizmerno uživalo v dokazovanju superiornosti svojih vozil. Nafta je v Alžiriji poceni, za vojake zastonj. Edini oddih od binarnosti pokrajine sta predstavljali cisterni s prekuhano vodo, nekaj kontejnerjev in gruča nasmejanih nabornikov.

Po desetih urah smo prispeli v Bordj Mokhtar. Nekoč od vseh pozabljeno karavlo so valovi beguncev iz Malija spremenili v sivkasto mesto. Nedaleč proč je eno glavnih vozlišč saharskih tihotapskih poti. Tu nekje je prijatelj Djaba, ko je še zbiral zagonski kapital za turistično agencijo, teden dni pil vodo iz hladilnika pokvarjenega avta in v luknji pod njim suh kot poper dočakal rešitev. Ko so se za nami zaprla vrata kompleksa obmejne policije, je sonce ravno zašlo. Dober moment za opravljanje mejnih formalnosti, če je ramadan in se vsem mudi na prvi čaj z datlji. Šef carinikov nas je odpravil kar v pižami, nam še odkazal spalnico v kotu obzidja in leila saida. Nabava goriva se je zavlekla, cucanje naravnost iz sodov, Cheick in el-Hadž sta demonstrirala svojo vrednost.

Zjutraj smo brez vojske krenili na malijsko stran, 160 km obmejnega pasu. Puščava se je prelomila, odprl se je razgled na blago valujoče kuclje, poraščene z zlato-belimi travami. Zadnja jesen je bila izjemno deževna. Iz peska so se začele dvigati črne skalnate gmote, pista je postala trša in zahtevnejša. Obmejne formalnosti v Tessalitu so šle po domače. Če alžirski uradniki za plastmi nasmeha dajejo slutiti državo, ki je okrutna do svojih in po potrebi tudi do tujcev, simbolizirajo njihovi malijski kolegi veliko, malo muhasto družino. Iz policijske postaje so zavijajoče donele srednjevalovne komunikacije med obmejnimi postajami in regionalnim centrom: Tukaj Kidal, ponavljam Kidal, nismo razumeli, ponovite še enkrat? Mularija je navdušeno otipavala Alexove anabolične bicepse. Ta je stisnil daljinca, preventivno zaloputnil vrata najine kripe in se zamišljeno zazrl v ključe na vozniškem sedežu. Rezervni set je ostal v Nemčiji. Sneti je bilo treba zadnje okno, ki je bilo prav temeljito zalepljeno.

V kolovoz so se zažrli meandri pudrastega peska. Nemški pleh je krehal in nasedal, aluminijska zaščita podvozij je trpela. Dizajnerski prtljažniki švedskega proizvajalca so pod težo tovora eden za drugim klonili. Med postankom v senci akacije je naš kuhar potarnal nad zdravjem. Pojavili so se prvi znaki človeka: nomadski šotori, skupki rumenkastih hiš, Tuaregi na kamelah, črede koz in palme. Globoke kolesnice v skrepenelem blatu so nas kot železniški tiri vodile na jug. Gao je bil dosežen sredi noči. Trgovsko stičišče črne Afrike in bele Sahare je bilo pogreznjeno v trdo temo. Hotel Tizimizi, malijsko pivo, brezbrižne žabe v kopalnici, 2800 km v dveh dneh in pol, postelja.

Malijski Tuaregi

Gao, ki je zaradi nestanovitnega toka reke Niger pomaknjen proč od obale, je od nekdaj presečišče ras in kultur. Do tod je v grobem segal vpliv Tuaregov, ki so z mečem obvladovali transsaharsko trgovino in s hrbta slokih kamel občevali s temnopoltimi ljudstvi Songai, Hausa, Bambara in Fulani. Medtem ko so zastrtih obrazov odhajali na dolge export-import ekspedicije, so njihove nezastrte žene skrbele za drobnico in predvsem za kulturno izročilo: jezik, pisavo in glasbo. Črni sužnji so obdelovali vrtove in opravljali nižja gospodinjska dela, prav tako črni kovači so imeli čez tehnološki razvoj in družabne ceremonije. Zaradi svobodne seksualnosti in donekod matriarhalne sociale Tuaregi niso bili ravno prototip vernega muslimana.

Neodvisnost Malija leta 1960 jih je ujela na levi nogi. Stavili so na napačnega konja – francoske kolonialne gospodarje. Ti so jim s figo v žepu obljubili neodvisnost, v upanju, da bodo ohranili vpliv vsaj v domovini Tuaregov, ki so jo meje novonastalih držav razkosale na tri dele. Francozom v osrednjem, marksistično naravnanem Maliju namreč ni kazalo najbolje. Tako so konfederalno razdrobljeni vladarji puščave, ki jim je pojem nacija še danes bolj španska vas, čez noč strmoglavili do statusa lenih, neukih, zahrbtnih in rasističnih kolaborantov. Nastopil je čas poravnave odprtih računov. Sever je utonil v kaosu in zlagoma potegnil za sabo celotno državo. Nekoč bogato regijo je najprej pretresel prvi tuareški upor “Alfellaga”, ki razen krvavih represalij malijske vojske in eksodusa Tuaregom ni prinesel ničesar. Sledili sta desetletji katastrofalnih suš. Najvitalnejši del populacije se je raztepel na vse strani neba in si poiskal delo v Gadafijevi vojski, v francoskih nuklearnih poligonih na jugu Alžirije, za krmilom puščavskega tovornjaka ali pa je šušmaril v predmestjih malijske prestolnice Bamako. Soočena z grozotami in čudesi širnega sveta je mlada tuareška diaspora v severnoafriških mestih artikulirala nov svetovni nazor, ki je dobil ime “Tešumara” (v dobesednem prevodu “biti nezaposlen”).

Poglavitni medij revolucionarnih “Išumarjev” je bila glasba. V začetku devetdesetih let je glasba zamrla. Peščica Tuaregov, prekaljenih v vojnah v Čadu in na Bližnjem vzhodu, je zgrabila za orožje in malijski vojski zadala nekaj hudih gverilskih udarcev. Začetni uspehi “Išumarjev” so pritegnili množico novih borcev. Izgube malijske vojske so bile ogromne, vendar so uporniki, procentualno gledano, plačali še višji davek. Približno istočasno se je centralni režim rušil pod težo socialnih napetosti na jugu. Nekaj časa se je zdelo, da je glavni cilj – neodvisnost, oz. široka avtonomija – dosežen. A potem se je Tuaregom zgodil Hanibal pred Rimom. Nesoglasja med tradicionalisti in modernisti, med zmerneži in maksimalisti, med intelektualci in “Išumarji” so upor izrodila v spiralo medetničnih pokolov, ki so se leta 1998 končali z varljivim mirom. Tuaregom je pripadlo nekaj položajev v politiki, upravi in vojski, ki so jih zasedli člani tradicionalne elite. Preživeli “Išumarji” so pobrali drobtinice z mize. OK, na lokalnih volitvah junija 1999 so prvič smeli voliti svoje predstavnike, pa tudi dež je zadnja leta bolj radodaren.

Mehka dlan Velikega brata

Pločevinasti Tuaregi in spremljevalna vozila so se bleščala v dopoldanskem soncu. Generalno čiščenje pred prihodom šefa oddelka za luksuzna in terenska vozila, njegovega pomočnika, profesorja Kluteja, dveh novinarjev National geographica in redaktorja nemške televizije. Njihovo letalo je med pristankom skoraj pokosilo čredo koz, ki je v nerodnem trenutku menjala pašnik. Hotel Tizimizi, ki bi brez nas sameval, je oživel: delavci so na dvorišču varili železno konstrukcijo, poulični trgovci so nam vsiljevali tuareški nakit in šverc cigarete, uslužbenci Cheickove turistične agencije so nosili vkup zaloge za naše potovanje. Sledila je okrogla miza s ceremonijalno predstavitvijo, da se bo vedelo kdo je kdo in pospešen odhod. Vojaki na izhodu iz hudo zastraženega mesta so nam samo pomahali, ni zime za eskime. Pespali smo sredi struge izsušenega veletoka Tilemsi, ki je pred tisočletji odvajal vodo z gorovja Ifoghas. Prah, večerno molitev in pridušeno čebljanje je zlagoma pogoltnila tišina, od katere je piskalo v ušesih.

Naslednjega dne ognjemet polikane folkloristike: 40 km pred Kidalom nas je pričakala enota pražnje opravljenih jezdecev na kamelah in nas v špalirju popeljala v rojstni kraj Abdou Salam ag Assalatta. Bogati sin vplivnega očeta se je izkazal za odličnega promotorja tuareške stvari. Cvetober vaških lepotic je prepeval, v ozadju so stali vaški veljaki, za njimi mladina in šotor za goste.
Pred šolo so stali postrojeni šolarji v snežnobelih majicah, ravnatelj in učitelj. Ni napredka brez izobraževanja, je izjavil Abdou Salam in med ogledom vasi dodal, da vodnjak, ki ga je dal izkopati njegov oče, preživlja nomade v krogu petdesetih km.

Vodnjak je javno dobro, vendar imajo črede njegove družine prednost. Med prikupno razmetanimi vaškimi hišami, ki so se naslanjale na granitne monolite, so se oglašale črede rejenih živali. Fantje so s pomočjo lesenega vitla in vprežene kamele iz globine neumorno dvigali veliko gumijasto posodo in zlivali vodo v korito. Pred opoldankso pripeko smo se umaknili pod šotor iz kozjih kož in se posvetili pretiranim porcijam ovčetine. Gostitelji so velikega belega poglavarja zasuli z darili. Ko so ga oblekli od nog do glave in mu čez rame obesili “takubo” – taureški meč s popotno torbico, so mu podarili še najlepšo kamelo. Nekako so ga zrinili na hrbet bele krasotice in ga peljali en krog po vasi. Pa si jo odpelji v Nemčijo, če moreš. Medtem ko je njegov pomočnik delil sponzorska darila, se je beli poglavar zahvalil z odo kulturi tuareškega ljudstva (gostoljubje, ponos), ki je sposobno preživeti v najtežjih okoliščinah in se prisrčno veselil časti, ki je z uporabo imena doletela najboljši izdelek njegove tovarne. Profesor Klute je žarel. Bivši mizarski vajenec je v zgodnjih sedemdesetih odšel v Saharo, spoznal blišč in bedo razvojnih projektov in se spoprijateljil s pomembnimi Tuaregi od Timbuktuja do Agadeza. Tri desetletja vztrajnosti je okronal s profesorsko stolico na berlinski univerzi in s pozicijo svetovalca globalnega koncerna. To potovanje je bilo pika na i. Trepetajoči zrak je bil brej s Karlom Mayem in vonjem po denarju. Odlično vzdušje je kulminiralo v vsesplošno rokovanje in veličastno gasilsko fotografijo: glavni akterji se ponosno naslanjajo na pločevinaste tuarege, za njimi paradno napravljeni originali na kamelah in še za njimi množica običajnega ljudstva.

Pod večer smo prispeli v Kidal – žarišče obeh tuareških uporov – ki je bil do 1998 zaprto vojaško območje, nekakšen puščavski gulag. Edini kafič in hotel z imenom Krotel, je pred leti v druge namene zgradila kanadska humanitarna organizacija. Cheick, župan Kidala, ga je oddal priseljencu z juga. Madou se je po nevarnem izletu v svet sindikalne politike iz Bamaka umaknil semkaj. Začel je kot električar in nadaljeval kot hotelir. Zadnje turiste je videl pred tremi meseci, kljub temu je strastno govoril o razvojnih potencialih regije. Parižan Jerome, njegova najzvestejša stranka, je po neuspešnem projektu v Timbuktuju, podprt z EU denarci prišel kidalskim lokalnim strukturam pridigat politično decentralizacijo. Razgovoril se je o ugrabiteljih turistov, ki da se še vedno zadržujejo v okolici in o misterioznem letalu, ki dneve in noči kroži nad pokrajino. Zelo močno mi je odsvetoval obisk našega naslednjega cilja. Dokler mu nisem naštel imen spremljevalcev. Ahmada, najin šofer, je bil med pogajalci, ki so izposlovali izpustitev zajetih turistov. Priseljenci z juga in stvari nasploh mu niso po godu in ne izključuje možnosti, da bi Tuaregi še tretjič segli po orožju. Preteklost se hitro vrača, prihodnost prihaja počasi. Dan po našem odhodu je v Kidal prišla motorizirana brigada malijske vojske in se odpravila na sever.

Ti-n-Essako se nam je prikazal v idilični luči – lična vasica na robu pustinje Tamesna. Enako slavnosten sprejem in vse to. Šola za nomadske otroke je že stala, z nemškim denarjem se je gradil internat z dodatnimi učilnicami. Edino črede kamel, ki naj bi šoli zagotavljale popolno avtonomijo, ni bilo na spregled. Ravnatelj se je v brezhibni francoščini zahvalil za pomoč, ampak prvi in glavni problem da je voda. Veliki beli poglavar je dobro skrival nejevoljo. Šele več sto kilometrov in mnogo zgod kasneje, se mu je razjasnil obraz, ko smo v kraju Anderamboukane na malijsko – nigerski meji inspicirali naslednja dva razvojna projekta. Šola je bila B.P., celo čreda drobnice je bila na številu. Otroci so nam vzklikali in mahali z napisi: živel koncern, živeli Nemci, živela Evropa, da se mi je utrnila jugonostalgična solza. Naš gostitelj Aroudeni, vnuk slavnega borca proti Francozom, je bil z razlogom ponosen. Nemci so bili zadovoljni. Projekt riževih polj, ki naj bi črpala vodo iz bližnjega jezera in katerega del naj bi poleg EU financiral tudi koncern, je bil še na papirju, ampak na papirju je bil hudo močan. Zajeten fascikel z barvnimi printi, grafikoni, preciznimi finančnimi in ostalimi projekcijami, bi bil v ponos vsakemu evrokratu. Kdo je naredil to čudo? Alalia Sidi Mohammed, po domače Mama. Podpisa pogodbe v mestni hiši sta se udeležila celo guverner in regionalni vojaški poveljnik. Na veličastni fešti se je nekoliko leseno plesalo po točno določenem hierarhičnem redu, dokler ni prišla na vrsto akrobatska mladina. OK, ampak riževa polja sredi Sahare? Hja, Mamin mož Livio je doma iz okolice Torina, ki je, poleg fičkotov, znana tudi po riževih poljih.

Po tednu dni humanitarnega biznisa je nemški vlak pospešil domov. Zadnjo noč v Gau sem vsega sit pobasal Mohammeda Mousso, dijaka srednje administrativne šole, ki mi je za skromno plačilo razkazal mesto kot ga pozna on. Zaprti “artisanat”, vodni stolp, šole, prazne hale, ki so jih za seboj pustili humanitarci in velike zaprte hiše, v katerih stanuje oblast. Ko mi je po nekaj urah zakrulilo v želodcu, je zmanjkalo elektrike. V popolni temi sva privohala do štanta s pečenim mesom. Po kruh je bilo treba v sosednjo ulico, po pijačo k sosedu, ki ima hladilnik. Drobni nakupi v soju leščerbe in “taksi” nazaj. Malijski učitelj v enem dnevu zasluži za liter in pol bencina. Kolo s pomožnim motorjem je premoženje, avto je space shuttle.

Zjutraj nas je na letališču pričakal privatni reaktivec. Na pisti ni bilo koz, pot v civilizacijo je bila prosta. Potonili smo v ogromnih usnjenih foteljih. Alex je listal Bild Zeitung – uf, ma ta dobre joške. Redaktor nemške televizije je pestoval kužka, čistokrvnega saharskega ovčarja. Na Slovaškem ima zavetišče za pse s pedigrejem, včasih kakega tudi proda. Ampak samo dobrim ljudem. Profesor Klute je še vedno žarel. Stevardesa Eva je točila šampanjec in servirala hlajene rezine jastoga. Globoko pod nami so otroci brskali riževa zrnca iz peska.