Špela Kalčić
Mag, marec 2008

Z Morom sva se odločila, da emigrirava. S predelanim vojaškim Tam-om 110, ki je postal najina hiša na štirikolesni pogon. Zadala sva si cilj: saharski del Zahodne Afrike. Kar bolj natančno pomeni jug Maroka, Zahodna Sahara, Mavretanija. Za začetek in če kaj ne pride vmes. Tako sva v Zahodni Sahari, v Boujdorju, obiskala prijatelja Didija, ki naju je lansko leto blagoslovil z nepozabnim izletom v turistom nedostopno notranjost Zahodne Sahare. Do leta 1975 je bila dežela španska kolonija, po smrti generala Franca in odhodu Špancev, pa jo je okupiral Maroko. Začela se je vojna, mnogi Saharci so zbežali v Alžirijo, kjer v begunskih taboriščih živijo še danes. V bojih s saharsko narodnoosvobodilno fronto Polisario, so Maročani minirali mejne predele z Marokom in Mavretanijo ter nekatere redke predele v notranjosti puščave. Kje so minska polja, najbolje vedo Saharci, ki se po tem območju gibljejo s svojimi hajmami, nomadskimi šotori in živino. Didijevo vodenje je bilo zatorej poslano od boga. Po petih dneh potepanja po pokrajinah Adrar Souttouf in Tiris, naju je želel za posladek pejlati še v puščavske toplice Iraifia, kjer bi s sebe sprali pesek in pocrkljali od vožnje pretresene kosti. A v temi jih nismo našli in tako smo Iraifio prestavili na letošnje leto.

Iraifia se nahaja 120 kilometrov južno od Boujdourja in 50 kilometrov vzhodno od atlantske magistrale. Vsekakor je vredna obiska in čofotanje v termalnih vrelcih se prileže kot višnja na vrhu čokoladne torte. Sicer smrdijo po jajcih, pa nič ne de. Kadar se počutim slabotno, dobim apetit po kurjih beljakovinah, tukaj pa sem se ob vonju po njih počutila kot Popaj.

Voda je slankasta, v enem litru je približno 3 grame soli in seveda polna žvepla. Stara je približno 14.000 let, iz časa zadnje ledene dobe in prihaja iz vrtine, globoke 1875 metrov. Leta 1961 jo je odkril Jean-Pièrre de la Porte, geofizik, ki je tu delal seizmične raziskave. Danes je lastnik družbe Geoatlas, ki se ukvarja predvsem z iskanjem vode v Sahari. Termalna voda v Iraifii je dobra predvsem za kožne bolezni, naprimer luskavico, nevrodermitis ipd. Zdravi očesno mreno, blaži simptome rahitisa, revmatizma, artritisa ipd. A tudi če si zdrav, ne škodi. V malem bazenu je vedno 40 stopinj, v velikem 45. Vročina, ki dovoljuje le ležerno namakanje.

Hasanov raj

Do Iraifie vodi pista, ki zaobide označeno minsko polje, spomin na maroško okupacijo Zahodne Sahare in boje s Polisariem. Ravno zaradi min se večina turistov v Zahodni Sahari drži asfalta in tako ostaja prikrajšana za raznolika prostranstva te navidez enolične dežele. No, vožnja po pisti, kjer vozijo domačini, je varna.

Toplice niso prizorišče turizma, temveč kraj, kjer človek zares najde svoj mir. Hasan tu živi in dela že 14 let. Je čuvaj, ki skrbi predvsem za kvaliteto svojega življenja. Dvakrat na dan se okopa, večkrat na dan skuha čaj, dobro je, sicer pa veliko bere, posluša radio, piše poezijo, riše in meditira… Okoli vrelca je zasadil tamariske, edina drevesa, ki so iz zemlje sposobna filtrirati sol, in Iraifio spremenil v pravo pravcato oazo sredi puščave. V eni hajmi spi, v drugi prenočuje goste, v velikem šotoru si je uredil kuhinjo z jedilnico in delovnim kotičkom. Elektriko pridobiva s pomočjo sončnih celic, hladilnik in DVD player pa lahko priključi, ker si je omislil tudi inverter. Pitno vodo pridobiva z destilacijo. Pravi, da je v Iraifii našel svoj mali raj na zemlji. O tem pričajo tudi njegove risbe, na katerih sebe in svojo ženo upodablja kot Adama in Evo…

Mesečno zasluži 3600 dirhamov (cca 350 eurov), čez dve leti pa bo lahko užival minimalno penzijo, ki bo znašala približno 2500 dirhamov (cca 240 eurov). Ni veliko, a s tem se da v Zahodni Sahari, kjer se ne plačuje davkov, čisto spodobno živeti. Po maroškem zakonu se človek lahko upokoji po 3260 delovnih dneh, sadove socialne penzije pa lahko prične uživati pri 66ih. Čez dve leti, ko bo penzija pod streho, se bo Hasan odločil, kako naprej. Prihaja namreč iz ene najbogatejših družin v Zahodni Sahari. Rgebeti so lastniki največjih čred kamel. Družina bi mu lahko pomagala pri gradnji hotela v laguni Naila ali zdravilišča v Iraifii. Bo videl. Pravi, da mu denar ne pomeni nič. Da so ljudje kot rastline. Potrebujejo vodo, hrano, sonce in prostor. Ženejo pa se za povsem napačnimi stvarmi. Naprimer za denarjem.

Slaba realnost

Iz obalnega mesta Boujdour do Kanarskih otokov je je s čolnom le kakšnih 20 ur in Saharci, ki v svoji domovini trpijo diskriminacijo in brezposelnost, v deželi, kjer tudi za Maročane primanjkuje priložnosti za delo, v želji po boljšem življenju masovno bežijo čez morje. Ne znajo plavati, ne poznajo morja, ne znajo navigirati. Za mnogimi se v Atlantiku izgubi vsaka sled. Kljub temu se marsikomu zdi vredno tvegati. Evropa jim predstavlja obljubljeno deželo. A Hasan ve, da to ni res.

Leto 1993 je preživel na Kanarskih otokih, na otoku Las Palmas, leto 1997 pa v španski enklavi Ceuta. Na Kanarskih otokih je delal kot čuvaj parkirišča, prodajalec indijskih dekorativnih predmetov na tržnici Domingo in kot prodajalec časopisov. V Ceuti je delal kot prevajalec v socialnem centru. Španščine se je naučil s poslušanjem radia. Tako kot tudi francoščine. Preden se je poročil, je v Iraifii veliko časa preživel v samoti. Pravi, da je včasih minilo tudi po 2 meseca, ne da bi koga srečal in z njim spregovoril kakšno besedo. Tako si je čas krajšal s poslušanjem radijskega sprejemnika. Postaje v tujih jezikih posluša tudi če ničesar ne razume. Trenutno se na ta način uči angleščine. Kot pravi, se v onomatopoetski angleščini pogovarja z Bob Dylanom, čeprav ga ne razume.

V Evropo ni odšel zaradi zaslužka, tako kot večina Saharcev, temveč zato, da bi spoznal svet. Niti ne na črno. Njegov oče je bil lojalen Španskim oblastem, zaradi česar je pridobil španski potni list, na osnovi slednjega pa lahko vizo za Španijo pridobijo tudi njegovi potomci… Delal je zato, da bi videl, kako stvari potekajo v “civiliziranem” svetu. Vendar ga ta ni premamil. Življenje v Evropi zanj ni nobeno življenje. Ni svobode in ni miru. Ljudje živijo v stalnem stresu, kot kure v kokošnjakih, kjer sosed sliši soseda in človek nima nikakršne intime. Utesnjeni so in betonske zgradbe jim ožajo obzorje. Drevesa izginjajo, beton raste. Na cesti ne najdeš enega samega kamna in če je že kje kaj zelenega, je to kakšna osamljena palma sredi asfalta. Ljudje nimajo časa, stalno se jim nekam mudi, morajo iti, morajo se vrniti, morajo jesti, morajo spati, proste so le sobote in nedelje. Stalno tečejo. Tečejo za denarjem in ko umrejo, ničesar ne odnesejo s seboj. Tečejo za nič. Pravi, da je civilizirana civilizacija slepa, spodbuja k alkoholizmu in odvisnosti od drog. “Povsem razumem odvisnike: radi bi zbežali iz slabe realnosti, v kateri morajo živeti. Kadar sem v mestu, tudi jaz pijem.”

Medtem ko “civiliziran” svet teče dalje, Hasan v Iraifii opazuje vesolje. Zvezde, ki se utrinjajo v počasnem posnetku in padajoče meteorje, ki te ob dveh zjutraj zaslepijo bolj kot žgoče sonce v puščavi opoldan. Videl je že dva, ki sta strmoglavila v Saharo. Meteorne kamnine na trgu dosegajo vratolomne cene in čeprav ve, kje se nahajajo, ga ne zanimajo. Raje pripoveduje zgodbe iz življenja. Oče mu je povedal, da Luna deluje kot zrcalo, v katerega ujameš sonce. Njena moč je skozi čas sposobna razklati kamen in če zaspiš pod njo, te prične boleti glava. Nekoč je nekemu staremu Saharcu povedal, da so se Američani povzpeli na luno in ta mu ni in ni verjel: “Zakaj je potem niso pobarvali na rdeče?”

Izgubljena v puščavi

Pred nekaj leti je Hasan sedel pod svojo tamarisko in srebal svoj opoldanski čaj. Na obzorju je zagledal osamljeno kamelo. Čez nekaj časa je ob njej razločil še dve postavi. Mislil si je da je kak nomad, ki si v Iraifii namerava oprati obleke. Ko se je kamela povsem približala, je videl, da imata nomadka in njen otrok bele lase. Kaj takega ni, razen če je sam hudič, si je mislil. Ženska se mu je približala in ko je videl njene otekle žuljave noge si je rekel: “Kaj z en hudič je pa to?!” Imela je čisto bela razpokana usta. Ko jo je ogovoril, ga je objela in pričela jokati. “Zakaj jokaš mama?” Sinu ni povedala, da sta se izgubila. Mislil je, da sta šla na izlet. Odprla je zvezek in zapisala: “Rešena sva.”

S svojim Renaultom 18 je bila na poti v Senegal, kjer ima s sestro restavracijo. V Boujdourju je policista vprašala, katera pot vodi v Senegal. Takrat je bila cesta med Boujdourjem in Dakhlo še zelo ozka. “Samo naravnost. Cesta je zelo ozka, vendar tudi prometna. Videli boste avtomobile, ki so na poti v Mavretanijo in Senegal in tiste, ki se vračajo.”

V Boujdourju se je zmotila in zavila na podobno ozek asfalt, ki vodi na jugovzhod. Po 30ih kilometrih je naletela na pisto Pariz-Dakar in pot nadaljevala po njej. Po 160ih kilometrih se je začela spraševati, če ni morda zašla. Že dolgo nikogar ni srečala, okoli nje pa sama puščava. Hotela je obrniti in se odpeljati nazaj, a je pri tem usodno poškodovala avto. Ker ga ni znala popraviti, je pripravila 8 litrov vode, datlje, oreščke, šotor in spalko. Na vetrobranskem steklu je pustila sporočilo in naslov v Senegalu. S sinom sta krenila proti zahodu. Vedela je, da je tam atlantska magistrala. Hodila sta 5 dni. Peti dan, sta srečala že omenjeno kamelo. Kasneje se je izkazalo, da je to kamela, ki jo njen lastnik pogreša že pet let. Mislila si je, ta kamela gre ali h nomadom ali nekam, kjer je voda. Sledila ji je in čez čas v daljavi zagledala drevesa sredi puščave. Kjer so drevesa, je tudi voda, si je mislila in nadaljevala pot.

Ob prihodu v Iraifio je bil otrok povsem onemogel. Ni mogel jesti. Pil je le vodo. Hasan je poklical lastnika Iraifie, ki ju je odpeljal do zdravnika, poiskal izgubljeni Renault in ga odpeljal do mehanika. Prepešačila sta 100 kilometrov. Čez nekaj dni se je mimo pripeljala skupina, ki je bila na poti v Senegal. Z njimi je nadaljevala pot. Tokrat brez strahu, da bi se ponovno izgubila.