Špela Kalčić
Nedelo, 21. 6. 2008

V majhnem, zaprašenem mavretanskem obcestnem zaselku Bou Lanouar sva lani spoznala Dahja, njegove tri sestre in ostarelo mamo. Dah je bil suhljat petindvajsetletni fant, ki je vodil s starimi cunjami in ribiško mrežo pokrit motel in trgovino, v kateri se je dobilo kondenzirano mleko, zeleni kitajski čaj, sladkor, riž, moko, vrečke s pralnim praškom “Kline”, plinske gorilnike in morda še kakšno malenkost. Za motelom je stala preprosta hiška, v kateri so živele njegova mati in sestre z otroki. Poleg nje je samevala velika ograjena peščena zaplata, iz katere je Dah nameraval narediti vrt. Ker je v Bou Lanouarju vrtina, iz katere se z vodo oskrbuje cel Nouadhibou, se kljub nasprotnemu vtisu zalivanje peska ni zdelo Sizifovo početje. Dah je deloval precej resignirano, melanholično, a skrajno prijazno. Zmenili smo se za kampiranje na ograjenem pesku. Vsaj nama je bilo jasno, da si v ogradi brez sence kupujeva zgolj ljubi mir pred otroci, ki ne odnehajo in ne odnehajo z “Monsieur, donnez moi cadeau! Gospod, daj mi darilo!” Dve etiketi, ki se Evropejcu neizogibno prilepita na čelo čim stopi na afriška tla sta “bel” in “bogat”.

Milo za svetlejšo polt

Ko smo tako sedeli kar v trgovini, ki služi tudi kot sprejemnica in prodajalčeva spalnica, nas je prišla pozdravit Dahjeva najmlajša sestra Alija. Imela je zatečeno in ognojeno oko. “Januarja in februarja tu vedno piha,” je pojasnil Dah. V zraku je bilo veliko peska in še posebej med otroci je bilo veliko vnetij oči. Alija je prišla vprašat, če nimava morda kakšnih kapljic. Spomnila sem se na kamilice, s katerimi si je babica nekoč izpirala oči in pripravila obkladke za Alijo. Naslednjega dne je bila že zdrava: oteklina je splahnela, rdečina izginila, oko se je ščistilo. Potrebno se je bilo zahvaliti zdravilki in tri sestre so se v en glas odločile za poslikavo s kano. Hadža, Alijina starejša sestra, me je zvlekla v ženske prostore, kjer se je pričela seansa z rjavo-zeleno brozgo: nanašanje slednje na prste vseh okončin, njihovo zavijanje v natrgane kose polivinilastih vrečk in sušenje je trajalo celo popoldne. Med čakanjem na rezultat se je zvrstilo kar nekaj kozarčkov saharskega čaja: “Prvi grenak kot življenje, drugi sladek kot ljubezen in tretji preprost kot smrt,” pravijo. Za vse naslednje ne rečejo ničesar. Ko smo končale, so bile vse navdušene. Rdeče-oranžna barva je na moji koži delovala veliko bolj intenzivno kot na njihovi. Alija je rekla, da sem lepa. Potem je pokazala na Hadžinega zagorelega sina Mohtarja in razložila, da on pa ni lep. Ker je temnejši od mene. “Šejn. Mau zejn.” Skomignila sem z rameni in se spomnila na milo, ki sem ga opazila v Fatumini kopalnici med obiskom v zahodnosaharskem Boujdourju. Na njem je pisalo “Savon peu éclairé. Milo za svetlejšo polt”. Tuaregi in Saharci pravijo, da so “rouge, rdeči.” Očitno tudi rdeča ni dovolj svetla. Meni so se ženske zdele lepe in zanimive neglede na odtenek njihove kože.

Zato sem v upanju, da bodo za, na plano privlekla fotoaparat. Pripravile so mi tak foto sešn, da se je kar bliskalo! Ob pregledu fotografij sem vsa zadovoljna ugotovila, da sem naredila nekaj najboljših portretov v zgodovini svojega fotografiranja in da je Hadža prava foto-carica: energična, odštekana, lepa.

Viza za Evropo

Takrat, pred več kot enim letom, smo zvečer dobro razpoloženi v trgovini pili čaj. Pridružil se nam je tudi Mohamed-Said, Dahjev bratranec. Ker dela na ruskih in ukrajinskih ribiških ladjah, sva se pogovarjala po rusko. Kar se mi je zdelo obenem nekam čudno in špasno. Ruščina sredi puščave, kjer vlada arabščina in po zaslugi nekdanjih kolonialistov tudi francoščina. Iskal je ženo. A ne kakršnokoli. Hotel je Evropejko. Ker se tako kot možje zaposlujejo in pomagajo skrbeti za družino. Mavretanke pa je potrebno vzdrževati in ko možem zaradi težkih življenjskih razmer več ne znese, enostavno spokajo in grejo. Tako kot sta menda naredila tudi Alijin in Hadžin mož. “Zaslužim 200 evrov na mesec. S tem se ne da preživeti. Kaj šele vzdrževati družino. Če ne najdem Evropejke, se ne bom nikoli poročil. Nočem končati tako kot sta Dahjev ali moj oče. Ker nista zdržala pritiska, sta odšla. Ne želim si, da bi moji otroci odraščali brez očeta tako, kot sem sam. Oba z Dahjem sva se odločila, da se ne poročiva. Dah mora že tako skrbeti za mamo, Alijo, Hadžo in njunih pet otrok. Žene in lastnih otrok si preprosto ne more privoščiti.”

Mohamed-Said se nama je zdel enostavno simpatičen. Prosil naju je, da mu pomagava najti ženo. Vse bi plačal. Za vstop v Evropo potrebuje namreč papirje, do katerih se najlažje pride preko poroke. “Počakaj malo, bi se ti rad poročil zaradi papirjev ali iz ljubezni? A nisi še malo prej govoril o otrocih?” sem bila zmedena. On pa prav nič: “Za oboje. Kaj to ni mogoče? Dam vama svojo fotko, objavita jo v oglasu. Saj ne zgledam tako slabo, mar ne? Vsaka, ki me bo videla, se bo lahko prepričala, da sem kar fejst fant.” Poroka z Evropejko je za Mohameda predstavljala vizo za svobodo v podobi boljšega življenja v Evropi, v katerem bi vladali ljubezen, otroci in solidarnost. O tem, da migrantje v Evropi ponavadi opravljajo najtežja in najslabše plačana dela ter pogosto trpijo rasizem, ni hotel razmišljati.

Naslednje jutro sva nadaljevala pot. Dah je krmežljavo gledal v dan in nič ni kazalo, da se namerava posloviti, kot bi se nama zdelo prav. Prosila sem ga za naslov, kamor bi poslala fotografije, pa mu tudi to ni zneslo. Brez kakršnekoli volje do življenja je momljal nekaj takega kot “motel pri prvem križišču v Bou Lanouarju na levi”. Bila sem kar malo jezna nanj.

Ti si lepa, jaz pa temna

Po petnajstih mesecih, sva spet tu. Motel in trgovina imata streho, nova vrata in okna, fasada ja pobarvana z belo in turkizno. Pročelje krasi rdeč napis “Auberge. Motel.” Poleg je iz odpadnega pleha zbita koliba, na kateri je razstavljena tabla, ki razodeva, da je oazo, ki je v letu dni zrasla iz peska, sponzorirala Svetovna banka (sic!). Kaj od naštetega le? Korenje, čebulo ali paradižnik?! Skozi vrata trgovine nama mahata Alija in Hadža. Vsaka z dojenčkom v naročju. Prisrčno se pozdravimo, vprašanja o tem, od kod se je vzel naraščaj, pustimo za kasneje. Kot je v navadi, nama postrežejo s čajem. Pripravi ga Dahjev starejši brat Ibrahim, ki živi v Laayounu, kjer šiva moška tradicionalna oblačila. Draa, široko belo ali svetlo modro tuniko in pripadajoče hlače nosijo tako Saharci, kot Mavretanci. Trgovina je videti še slabše založena kot lani. Pred enim letom smo tu posedali z Dahjem. Kje je? Ibrahim me sprva ne razume. Ne ve, da sva tu že drugič. Dahjevo ime ponavljam na vse možne načine, saj nisem prepričana, če sem zgrešila v naglasu, intonaciji, kakšnem vmesnem r-ju ali h-ju. Na pomoč priskoči Alija, ki pojasni, da sprašujem po bratu. “A, Dah. Dah marhum.” Francosko ne govorijo, moja arabščina predstavlja prgišče besed in fraz, za najnujnejše primere. A besedo “marhum” razumem. Na Jesenicah je v turški verziji vgravirana na nagrobnike, kjer so pokopani muslimani. “Merhum” za moške, “merhuma” za ženske. – “Dah mejt? Dah mrlič?” potegnem iz petnih žil. Ibrahim tleskne z jezikom, kar pomeni “ja”. Pred osmimi meseci se je peljal v Nouakchott in umrl v prometni nesreči. Me kar pretrese, vendar se po zaslugi prečastitega Šejha Mohameda Lamina, ki mi je razložil, da je smrt božja volja, hitro zberem, tako da uspemo brez pretirane patetike nadaljevati pogovor.

Izročim fotografije lanskoletnega foto sešna. Komaj čakam, kako bo reagirala Hadža, a za tiste, na katerih je sama, ne kaže pretiranega zanimanja. Bolj jo zanimajo tiste, na katerih je Alija. “Hadža, si si všeč?” – “Ne.” – “Zakaj?” – “Ker sem grda.” – “Kako grda? Lepa si! To so moji najboljši portreti kdajkoli.” – “Ne, ti si lepa. Jaz pa sem temna.” In tudi Alija je svetlejša od nje, zaradi česar velja za lepšo in zaradi česar so ji fotografije s sestro bolj všeč kot tiste, na katerih je sama… Sedaj se spomnim še na vse tiste kreme, ki sem jih opazila v trgovinah in na tržnici v Nouadhibouju. Skoraj vsaka izmed njih je bila namenjena svetlenju kože. Uporabljajo jih tako svetlopolte kot temnopolte ženske. Nekaj časa se je z njimi mazala tudi prijateljica Merjema. Ki je prava krasotica. A je črna. Na fotografijah, ki mi jih je pokazala, deluje kot mulatka: tako zelo zblediš, če uporabljaš to čudežno senegalsko kemijo. Verjetno čez nekaj časa dobiš tudi kožnega raka… Ker kreme veliko stanejo, je Merjema z beljenjem, hvala bogu, prenehala. Sedaj svojo črno lepoto argumentira s pomočjo islama: “vsak človek je lep, saj ga je vendarle naredil Bog.”

Autsajderji

Koran promovira enakopravnost in ne dela razlik med ljudmi. A Mavrom, kljub temu, da so muslimani, tak koncept enakosti ni preveč blizu. Mavretanija je kot zadnja dežela na svetu suženjstvo ukinila šele leta 1981. Suženjstvo je na afriški celini obstajalo že v predislamskih časih, še preden so črne Afričane pričeli prodajati v islamski transsaharski in indijskooceanski trgovini s sužnji in še preden so jih Evropejci začeli kupovati za delo na transatlantskih plantažah novega sveta. Sužnji so bili kjerkoli po svetu skoraj vedno Drugi – tujci, iz drugih krajev, pripadniki drugih religij, govorci drugih jezikov, nosilci drugačnih običajev in pogosto drugačne barve kože. Suženj je bil praviloma autsajder in za Mavre je bil črn. Zasužnjevali so Fulane, Tukolorje, Sonike, Bambara in Wolofe, ki so pri mavrskih družinah ostajali iz roda v rod, se sčasoma arabizirali, pozabili na svoje jezike in “postali” Haratini. In ker so bili sužnji ponavadi prezirani in najnižje na družbeni lestvici, se je prepičanje o njihovi manjvrednosti ohranilo tudi po tem, ko so bili osvobojeni. Pogosto niso našli zaposlitve, zaradi česar so ostajali ekonomsko odvisni od svojih gospodarjev, kar je omogočalo, da se je za obzidji mavrskih domov suženjstvo nadaljevalo. Temna koža je postala in ostala simbol nizkega statusa, nesposobnosti, nezaupanja, nekultiviranosti in s tem grdote. Verjetno ni naključje da v različnih jezikih otroci mamo, ki jim ne izpolni želje, zmerjajo z isto besedo: grda, ružna, šejna. Slabo in grdo sta marsikdaj sinonima…

V Mavretaniji je bilo suženjstvo z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje šele lansko leto. A zakon ne more čez noč spremeniti človekovih vrednot. Kjer je svetlo stoletja veljalo ne samo za dobro, temveč za superiorno, temno ne more sovpasti s predstavami o lepoti. In ker je svetlo tudi znak sposobnosti in družbenega uspeha ni čudno, da želijo nekateri temni biti svetli, svetli pa takšni tudi ostati. Zagorela Mavrka s svojo od sonca ožgano kožo namreč sporoča tudi, da je revna, saj ji sicer ne bi bilo treba delati zunaj hiše. In tista, ki je na svet privekala s “preveč” pigmenta, lahko nastalo škodo popravi s pomočjo nevarnih krem in mil. No, za vstop v evropsko trdnjavo tudi milo in krema nista dovolj. Za to so potrebni ustrezni papirji, do katerih se najlažje pride preko tuje, bele, kože. Mohamed-Said ni našel Evropejke, ki bi se z njim poročila tudi zaradi ljubezni, zato pa ga je doletela poroka in ljubezen z Aišo iz Nouakchotta. Še vedno dela na ribiških ladjah in nič več ne sanja o Evropi. In ker je še mnogo takih, za katere se celo sanjati o Evropi zdi predrago, sta tudi Alija in Hadža našli nova moža. Ta sta si želela le žene in potomcev. Tukaj in zdaj. Neglede na barvo kože. Od tod tudi tista dva dojenčka.