Špela Kalčić
foto: Freya Miller-McCall, Špela Kalčić, Andrej Morović
Mag, maj 2008

V 19. stoletju so Portugalci ozek atlantski rokav na skrajnem jugu Zahodne Sahare, kjer je lokalno prebivalstvo včasih trgovalo z zahodnoafriškim zlatim prahom, poimenovali Rio de Oro, Reka zlata. Tako se danes imenuje tudi južna zahodnosaharska regija. Njeno glavno mesto, Dakhla, ki so ga španski kolonialisti nekoč imenovali Villa Cisneros, leži na rtu atlantskega polotoka in je odvisno od dovoza pitne vode. Tako kot mnogim pred mano, se mi je Dakhla, meni nič tebi nič, parkirala naravnost v srce. Ker leži med Atlantikom in Saharo, ker se temperature celo leto gibljejo med 25 in 35 stopinj, ker je zbirališče najrazličnejših ljudi in ker kljub socialnim trenjem med Maročani in Saharci, v njej valuje izredno dobra vibra.

Nekateri pravijo, da je Dakhla raj za surfanje, deskanje in kajtanje. Anglež Marck veter in valove lovi že šestnajst let. Malo v Veliki Britaniji, malo na Kanarskih otokih, malo na Karibih, pa v ZDA, zdaj v Dakhli. Pred leti se je odločil, da se skupaj s svojim nizozemskim dekletom po dolgih letih inštruiranja surfanja ustali v Londonu. Kot lastnik in inštruktor v avtošoli. “Hotel sem postati normalen,” se smeji. “Dati svoji družbi še eno možnost.” Pa ni šlo. Kot inštruktor vožnje se svojemu dekletu več ni zdel zanimiv in ga je po sedmih letih zapustila. Čez kako leto je tudi sam ugotovil, da brez povišanega adrenalina v krvi to enostavno ni več on. Kupil si je snow kite in začel frčati po sneženih pobočjih evropskih gora. Pravi, da je gorsko turno kajtanje izredno vznemirljivo, saj zmaj omogoča hiter vzpon na goro in spektakularno jadranje v dolino. Zračno snežne vragolije je izvajal, dokler si ni zlomil ključnice. Kosti so se nekam počasi celile in tako je ugotovil, da ni več ravno rosno mlad. Pričel je razmišljati o športu z mehkejšim pristankom. Surf kite se je glede na njegovo surfarsko kajtarsko predznanje zdel simpatičen nadomestek. Prodal je stanovanje v Londonu, kupil kombi, ga preuredil v bivališče s kuhinjo, spalnico in kopalnico ter odpotoval na jug.

Pred leti je bil svetovalec pri ameriški reviji American Surfer, kjer je sodeloval s priznanimi fotografi in se naučil dobro fotografirati. Na poti po Maroku je izpopolnil svojo fotografsko tehniko in kmalu turistom pričel prodajati svoje fotografije. Gre za posebno sorto turistov: s svojim “teleskopom” strelja predvsem kajtarje, surfarje in deskarje, ki se radi vidijo ovekovečeni v akciji. “V Dakli so skozi vse leto dobri pogoji za jadranje. Kadar piha, je idealno za kajtanje in surfanje, kadar ne piha, je še vedno fino za deskanje. V laguni, kjer je voda super gladka, se lovi veter, na atlantski strani polotoka se jezdi valove. Poleg tega je kraj spektakularna naravna kulisa. Prava paša za oči. Kaj češ še lepšega.”

Dakhla je turistično zaenkrat še dokaj neobljudena. Med ljubitelji vodnih športov so predvsem turisti iz Evrope in Amerike. Med njimi se tu in tam znajde tudi kak Maročan. Said s svojimi vratolomnimi skoki s kajtom marsikoga pušča odprtih ust, med nežnejšim spolom pa niza nove in nove oboževalke. Od 400 kvadratnih kilometrov v laguni kajtarji izkoriščajo le približno 2. Preostanek ostaja za raziskovanje, ki pa morda niti ni preveč zaželjeno, saj je laguna zaščitena.

V Dakhli sta se zadržala tudi Freya in Colin. Spoznala sta se na Barbadosu. Freya je bila tam na počitnicah, Karibec Colin pa na obisku pri družini. Freya je večino svojega življenja preživela v arabskem svetu. Njen oče je bil kapitan. Škotinja, rojena v Savdski Arabiji, je po zaslugi očetovega poklica obredla precejšen kos sveta in se pri osemnajstih za nekaj časa ustalila v Londonu. Colin, bivši tajni agent, je bil precej aktiven v antiteroristični panogi in veliko časa preživel na Irskem in v Nemčiji. Ko je iz vojske presedlal v poslovne vode, sta s Freyo pričela potovati. V njuni hiši v Hanovru sta preživela le po 2 tedna na leto. Preostanek se je sestavil iz prevoženih kilometrov, različnih mest in vedno novih hotelskih sob. Nekega dne je imel vsega dovolj in oznanil: “To je to, greva na jug.” Prodala sta hišo in se odpeljala v Dakhlo, kjer živita že tri leta. Sicer sta si kupila stanovanje, a večino časa preživita v nomadskem šotoru. Zimo v puščavi, z nomadi, poletje na obali, s turisti.

Freya je fotografinja. Njena zbirka je polna vrhunskih športnih fotografij, pejsažev in portretov. V Dakhli sodeluje pri izdelavi hotelskih katalogov, plakatov za različne festivale in pri mestnem časopisu. Colin tu in tam s svojim športnim ribiškim čolnom, edinim te vrste v Dakhli, odpelje na ribolov kakšne turiste. Ampak le tiste, ki so mu všeč. Raje kot turiste ima namreč študente. Pri urah angleščine na Tehniški fakulteti v Dakhli sodeluje z lokalnim profesorjem in pomaga voditi konverzacijo.

Par se je za stalno naselil v Dakhli in se tako senzibiliziral za različne lokalne probelme. Že kako leto se aktivno ukvarja z ilegalnim ribolovom v laguni. Ta je bila prvič zaščitena že leta 1880, ko so jo za protektorat proglasili Španci. Od leta 1979 je območje pod maroško upravo, od leta 1980 pa je Maroko tudi podpisnik konvencije o zaščiti mednarodno pomembnih mokrišč Ramsas. Od leta 2005 pod konvencijo spada tudi laguna Dakhla, kar pomeni, da bi si maroška vlada morala prizadevati za njeno zaščito. Freya in Colin ravno nasprotno ugotavljata, da je bilo storjenega bore malo. “Ob podpisu konvencije je bil načrt za zaščito območja bojda v pripravi, a po treh letih ga še vedno pripravljajo. Laguna je očitno zaščitena le na papirju.” Colin se jezi: “Kljub hidrološki postaji v Dakhli, Ramsas nima dostopnih informacij o hidroloških in ph vrednostih vode v laguni!” Ta je dolga 37 km in od oceana ločena s sistemom sipin in z mozaikom različnih habitatov. Prepletena je z morskimi travniki, algastimi preprogami, solinami, morskimi močvirji, peščenimi plitvinami, rtiči, sipinami in otočki. Tu in tam iz vode gleda kakšna čer, na kateri počivajo flamingoti. Vodna gladina ob oseki ni globlja od 6 metrov, v peščeno, kamenčkasto in skalnato obrežje pa se zajedajo zalivčki in morske ožine.

Zaliv je botanično raznolik, v njem imajo svoje zatočišče mnoge redke in občutljive vrste, kot naprimer pritlikava spolzka trava Zostera nolti, ki predstavja habitat več kot 120 vrstam mehkužcev, dvoživk, reptilov, členonožcev in rib. To je najbolj severna atlantska točka, kjer še živijo grbasti delfini, laguna pa je tudi pomembno območje zaščitenih ptic. V njem prezimujejo in se razmnožujejo ptice selivke. Med njimi je največ kaspijskih čigr in malih črnohrbtih galebov. V Ramsasovem poročilu iz leta 2005 piše, da sta gospodarski dejavnosti, ki bi v primeru nenačrtovanega razvoja lahko ogrozili območje, ribolov in turizem. Naprimer, pretiran izlov rib in nenačrtovana gradnja turističnih objektov, ki s seboj vedno prinesejo tudi onesnaževanje. Ribolov na črno se nemoteno odvija, maroške oblasti pa zatiskajo oči. Otroci s kamionskih zračnic v vodo veselo mečejo trnke in tako služijo vsakdanji kruh. Borba za preživetje je kruta. Mnogi med njimi ne znajo plavati in vsako leto ob ustju zaliva zaradi močnih tokov kakšen tudi utone. Kljub temu, da je območje uradno pod nadzorom Združenih narodov, ki že dvajset let neuspešno izpeljuje referendum o neodvisnosti, je bilo 12 kilometrov od lagune zgrajeno pristanišče. Maroko izkorišča nejasno situacijo in v Zahodno Saharo vlaga, ker to prinaša dobiček. Dobiček od fosfatov, na katere je računal pokojni Hasan II, je zamenjal dobiček od ribolova. Pristanišče resno ogroža hidrološko ravnovesje in sedimentacijo v laguni a ekonomija ima prednost pred ekologijo.

V eni izmed ribiških družb, ki se ukvarja s transportom rib iz Dakhle dela Fatima. Rojena v Agadirju, saharskega porekla in šolana v Franciji, Zahodno Saharo doživlja kot maroško, sebe pa ima za Maročanko. “Države so moderne strukture in Saharci danes živimo v Maroku. Imam maroško državljanstvo, torej sem Maročanka.” Z diplomo iz angleščine in francoščine ter magisterijem iz managementa je zapustila Francijo, ki jo je doživljala kot vedno bolj rasistično. Najprej se je zaposlila v indijski tekstilni firmi v Marakešu, nato pa svoje mesto namestnice direktorja našla v ribiški transportni družbi v Dakhli. Prva tri leta je delala dan in noč. Sedaj zna vse, kar zna njen direktor, ki ji zaradi tega vedno bolj prepušča samostojno vodenje firme. Trenutno je njena velika skrb preprečiti otrokom skakati na kamione, ki iz pristanišča prevažajo ribe. Nekateri vozniki namreč namenoma upočasnjujejo vožnjo, da bi otroci lahko splezali nanje in z njih zmetali nekaj ribe, ki jih “naročniki” potem prodajajo naprej. “Saj me ne moti to, da kradejo, še predobro razumem njihovo socialno stisko. A skakanje na kamione je smrtno nevarno. Lani je nek deček zaradi tega končal pod kolesi.”

Fatima pri tridesetih še ni poročena. Je moderna ženska, ki nosi kavbojke, ob vikendih pa džoga po plažah Dakhle. Veliko svojega prostega časa preživi v lokalni sirotnišnici. Poleg popolnih sirot so tam mnogi otroci, katerih starši so prerevni, da bi jih preskrbeli. Zanje zbira obleke, igrače, knjige in šolske potrebščine. Ustreznega partnerja še ni našla. “Moški se me ali bojijo ali pa mislijo, da sem zato, ker sem samostojna in samska, lahka. Težko bo najti takega, ki se zaradi moje neodvisnosti in izobrazbe ne bo počutil ogroženega,” pojasnjuje svojo netradicionalno vlogo v družbi. “Pri nas imajo v družini zadnjo besedo ženske, a moški so tisti, ki preživljajo družino. Tako je v islamu. Vse kar zasluži ženska, je njeno. In če zasluži več kot moški, se stvari zapletejo.” Te dni se naokoli vozi v službeni terenski Toyoti, njeni sodelavci pa so ljubosumni, ker ji je direktor dodelil avtomobil, ki naj bi se po njihovem bolj prilegal močnejšemu spolu.

Ahmet je Saharec in profesor angleščine na tehniški fakulteti v Dakhli. V angleščini je napisan tudi njegov politično angažirani ljubezenski roman o življenju v Dakhli. Založnika zanj je našel v Južnoafriški republiki. Kdo ve, kaj bo z njim, ko knjiga izide. Maroške oblasti prav gotovo ne bodo zadovoljne s politično “nekorektno” vsebino, ki elegantno in umetelno secira maroške kolonialne prežitke v Zahodni Sahari. Colin h Ahmetu rad privleče kakega popotnika in z njim začini ure angleške konverzacije. “Where do you come from? Is Slovenia in Europe? How do you find Dakhla?” Večina bi jih rada v Evropo ali Kanado. Le peščica bi jih ostala v domovini. “Narava tu je res lepa. A za preživetje je potrebno delo. Tega pa ni,” razlaga študent maroškega porekla. Marsikatero dekle bi se rado poročilo z Evropejcem. Zato, da bi se lažje upiralo tradiciji. “Rada bi bila oblečena tako kot ti. In ruto rada nosim le, če se sama zanjo odločim. Zakaj nosim saharsko tančico? Ker živim v Dakhli, ker imam za priijateljice Saharke in ker mi je všeč. Malahfo nosijo tudi Maročanke.” V razredu je opaziti razlike med Maročani in Saharci. Bolj kot stil oblačenja jih ločuje način komunikacije. Saharci so ponavadi bolj zadržani. Ko bodo končali fakulteto, bodo po vsej verjetnosti težje zaposljivi kot njihovi maroški sovrstniki. Maročani, lastniki večine podjetij, raje zaposlujejo Maročane. Pravijo, da so Saharci leni in da ne znajo delati. Saharci odgovarjajo nazaj: “Zakaj bi delali za Maročane, ki v našem morju lovijo našo ribo, nas pa izkoriščajo kot poceni delovno silo.” Včasih se zazdi, da bi ekonomska stabilizacija območja razrešila vsa socialna trenja med etničnima skupinama.

Ko se pogovarjamo o tem, kaj se komu zdi sveto, štiriindvajset študentov zedinjeno odgovarja, da sta sveta njihova religija in prerok Mohamed, da sta sveti mati in njihova družina. Le dva omenita glasbo in nekaj se jih sklicuje na svojo deželo. Glede tega, katera je ta sveta dežela, Maroko ali Zahodna Sahara, se ne izjasnijo. Nihče ne omeni svobode govora in izbire: pravico na glas in pred vsemi povedati, da ne odobravaš maroške okupacije Zahodne Sahare, ali pa, da te maroška okupacija bolj malo briga, ker si se tu rodil po tem, ko je Hasan II sem nagnal tvoje revne starše. Ali pa, da bi morali biti ljudje izbrani na željeno delovno mesto na osnovi svojih kvalifikacij in ne porekla. Medtem, ko nekateri s kajti preganjajo veter, nosijo oprijete kavbojke, v Franciji študirajo jezike in pravico do svobode govora udejanjajo s pisanjem knjig, se drugi zanašajo na tradicijo in Boga. In šalah se bo nekega dne vse uredilo…