Špela Kalčić

Objektiv, avgust 2009

argana

Pridelujejo ga iz plodov Arganovega drevesa (Argana Spinosa), enega redkih dreves, ki so se na zemlji obdržala še iz terciarja. Drevo je izredno dobro prilagojeno na sušo in visoke temperature, raste na divje in ne potrebuje posebne nege. Včasih je bilo razširjeno po vsej severni Afriki, danes se ga najde le v jugozahodnem Maroku, v polpuščavskem pasu, ki se razprostira med Visokim Atlasom in Antiatlasom na vzhodu ter  Atlantikom na zahodu. S sistemom globokih in močnih korenin arganova drevesa učinkovito preprečujejo erozijo, vzdržujejo rodovitnost tal in upočasnjujejo širitev puščave na sever. Zaradi tega pravijo, da predstavljajo zeleni pas pred vrati puščave.

Arganovi gozdovi naj bi se v zadnjih stotih letih zaradi paše koz, pridelave oglja in intenzivne obdelave zemlje skrčili za polovico. Zaradi tega je UNESCO leta 1998 zaščitil površino 25.900 kvadratnih kilometrov in spodbudil trgovino z arganovim oljem, ki je na mednarodnem trgu vedno bolj cenjeno zaradi svojih številnih zdravilnih učinkov. Maroški kralj je izdal prepoved o paši koz na arganovih drevesih v času zorenja plodov in prepoved rabe arganovega lesa za kurjavo. Ustanovljene so bile številne ženske kooperative, ki se ukvarjajo s pridelavo in prodajo arganovega olja, mnoge med njimi tudi s ponovnim zasajanjem arganovih dreves.

Bodičasto drevo z grčastim deblom zraste do 10 metrov visoko in živi tudi do 200 let. V času suše, ki ji lahko kljubuje celih sedem let posivi in zakrkne, v ugodnih razmerah pa obrodi oljkam podobne plodove z debelo in grenko luščino ter dišečim a neokusnim mesom, ki obdaja peško, v kateri se skrivajo po eno, včasih dva ali tri, z oljem bogata jedrca.

Pridelovanje arganovega olja je dolgotrajen proces, ki spada v izključno žensko domeno. S sadežev je najprej potrebno odstraniti meso, zatem odpreti vsako peško posebej in izločiti jedrca.  Ta se rahlo popraži in stre v velikem kamnitem terilniku, iz nastale zmesi, pomešane z vodo pa se nato ročno stiska olje. Da pridobi en liter olja, mora ženska delati  približno 20 ur, za kar potrebuje približno 35 kg sadeža. Tako pridobljeno olje zdrži le 3 do 6 mesecev, zaradi česar ga Berberke pridelujejo sproti in po potrebi gospodinjstva. Olje, namenjeno prodaji, se danes pridobiva strojno, s suhim stiskanjem, s katerim se liter pridobi v samo dveh urah, rok trajanja pa podaljša na 12 do 18 mesecev. Olje, ki ga uporabljajo v kozmetiki, se pridobiva iz nepraženih jedrc, zaradi česar je svetlejše od jedilnega in brez značilnega lešnikastega vonja. Ker vsebuje dvakrat več vitamina E kot olivno olje in kar 80% nenasičenih maščobnih kislin, deluje kot močan antioksidant.  Kot tako uspešno ščiti pred zunanjimi vplivi, regenerira in upočasnjuje staranje kože, lajšalo pa naj bi tudi tegobe psoriaze, različnih vrst  ekzemov in odpravljalo brazgotine.

Arganovo olje je temnejše od olivnega in nekoliko rdečkasto. Zniževalo naj bi holesterol, pospeševalo obtok in jačalo imunski sistem. Na območju, kjer je drevo endemično, se večino pridelanega olja porabi v kulinarične namene, sicer pa uporablja po kapljicah, kot dragoceno specialiteto, s katero se ob koncu kuhe jedi izboljša okus. Primerno je za pripravo različnih mesnih in ribjih jedi, kus kusa in tažina ali zabeljenje solate. Berberi s področja arganovega drevesa za zajtrk navadno jedo doma spečen kruh, ki ga pomakajo v arganovo olje in med. V kraljevski različici nastopa amlu, arganovo olje, pomešano z mletimi mandlji ali arašidi, z medom ali sladkorjem. Povsem jasno je, da takšna energetska bomba daje moč, pravijo pa, da deluje tudi kot afrodiziak.

Zaradi svojih dragocenih zdravilnih lastnosti in dejstva, da arganovo drevo raste le v jugozahodnem Maroku in nikjer drugje na svetu, to olje na trgu dosega visoke cene. V Evropi in Ameriki se ga dobi v specializiranih  trgovinah, maroški prodajalci pa so zaradi možnosti za dober zaslužek pogosto v skušnjavi in ga mešajo s čajem, mleto rdečo papriko, kakšnim drugim barvilom in cenejšimi olji. Od leta 2006 je arganovo olje s certifikatom dosegljivo na slovenskem tržišču, kjer je za 250 ml potrebno odšteti 30 eur. Zaradi vse večjega povpraševanja tudi na maroškem trgu dosega  vratolomne cene. V Tafrautu, Tiznitu, Agadirju ali Essaouiri se je potrebno prav pošteno cenkati, da za liter tekočega zlata odšteješ le 200 dirhamov (cca 20 eur). Še posebej težka je, kadar olje prodajajo ženske, katerih delo je bilo vedno omejeno la na zasebni prostor doma. »Veš koliko dela je vloženega v ta liter olja?!« Z ustanovitvijo kooperativ so postale samostojne in finančno neodvisne, hkrati pa korenito posegle na področje javnega, kjer znajo še kako glasno zahtevati pravično ceno za svoje delo.