Albanska hiša

Špela Kalčić

Objektiv, 5. september 2007

Na sončni strani Prokletij

Do devetdesetih hermetično zaprta, danes zbombardirana z dosežki Zahodnega sveta, Albanija z velikimi in naglimi koraki stopa naproti modernizaciji. Še pred kratkim nedotaknjena obala se danes že marsikje kiti s čez noč zraslimi hoteli, sončniki in ležalniki po italijanskem zgledu. Pogumna raba fasadnih barv in še bolj divje barvne kombinacije, ki dobesedno jemljejo dih in vid, brezpogojno deklarirajo zavezanost prihodnosti po Zahodnih zgledih. Po turističnih mestih in rivieri se v nulo doterana nova buržoazija suka po butikih in lokalih, medtem ko razkopane ceste neusmiljeno kažejo prst na komunistično preteklost. A od padca režima se je že marsikaj spremenilo. Propadle so kolektivne farme in tovarne, ljudje so se množično preselili v mesta, razvil se je svobodni trg, z njim tihotapstvo in kriminal, po nastajajočih cestah pa so začeli voziti avtomobili.

Pridelek z okusom

Stran od turističnih središč, ki zaenkrat gostijo povečini domače goste, življenje poteka malo manj samozavestno in pompozno. V obcestnih bifejih, pralnicah in pri vulkanizerjih se kaj rado dogaja, da ti usluge nočejo zaračunati. Kaj zaboga delata v Albaniji?, naju sprašujejo v italijanščini, ki je zaradi zgodovinskih vezi in televizije tu najbolj razširjen tuj jezik. Tukaj ni drugega kot revščine in zaostalosti.

Odpraviva se v gore. Prebijava se skozi spektakularno naluknjane skadarske ulice in avenije, čez neoznačene ležeče policaje, mimo konjskih in oslovskih vpreg ter kolesarjev, motoristov in pešcev. Nekatere dame si senco delajo s kitajskimi parasoli. Kolesarji tovorijo cela skladišča. Za nama trobijo nestrpni vozniki – znak, da bi naju radi prehiteli. Tudi kadar gneča na daje niti centimetra manevrskega prostora. Smernikov ne uporablja nihče. Kult vožnje na robu smrti je posledica preobilja hormona za prehitevanje, ki večinsko moškim šoferjem redno izklaplja razum.

Spotoma se oskrbiva na tržnici. Naprodaj so vse potrebne in nepotrebne stvari. Koviljka prodaja sveče, med in pijavke. Oblečena je v črno krilo z belo bluzo in ruto. Znak, da je Črnogorka. Sem je prišla po 2. svetovni vojni. Kmalu zatem je vrhovni tovariš Enver Hodža prevzel oblast in zaprl meje, tako da je za vedno ostala tu. Zdrava bila i živa, me pozdravi, ko nadaljujem do stojnic s sadjem in zelenjavo. Naj se sliši kot proalbanski kulinarični nacionalizem, a vonj albanskih povrtnin se človeku pogrezne globoko v možganske vijuge. Dokaj klasičen nabor pridelkov skromnih dimenzij buhti s skoraj pozabljenim vonjem po tistem, kar dejansko predstavlja. Zaradi pomanjkanja sredstev je albanska agrikultura povečini (še) bio natural.

Mercedesi na kraterjih

Malo pred Koplikom zavijeva proti vzhodu, asfalt kmalu zamenja makadam, ravnino pa klanec, ki naju po serpentinah popelje v osrčje Prokletij. Do vasice Boge še gre, za njo lukenj, ki jih izdolbejo kolesa, nihče več ne krpa. Tako se sčasoma razvijejo kraterji, ki jih zmorejo le terenci in domiselno povišana vozila lokalcev. Daleč najpopularnejša znamka je Mercedes. Na izbiro je široka paleta letnikov, od prastarih do novih, med registracijami pa najdeš vse, še zlasti italijanske, nemške in angleške. Nobena skrivnost ni, da Albanija živi od remitenc.

Odkar so bile odprte državne meje, so se ljudje množično odpravili na Zahod. 33 letni Perparim že 12 let živi v Italiji, kjer si v gradbeništvu služi kruh. Svoja najlepša leta sem garal na gradbišču, zato da imam danes hišo v Skadru. Če bo šlo vse po sreči, bom kmalu kupil še eno, pravi. Na vprašanje kdaj je bilo bolje odgovori, da so bili včasih vsi revni, vendar tudi vsi enaki. Na razpolago so imeli en kanal državne televizije, ki so ga lahko spremljali po 4 ure na dan. Nasilni prizori iz ameriških filmov so bili umetniško zmontirani z agencijskimi posnetki naravnih katastrof, prometnih nesreč, itd., kot dokaz, da povsod izven Albanije divjajo vojne in kaos. Verjeli so v nujnost obrambe Albanije in Enverjeve bunkerje. Danes so revščino zamenjale poglabljajoče se socialne razlike in manjvrednostni kompleks pred razvitim Zahodom. Ljudje si zavidajo, ne zaupajo si več in med seboj tekmujejo. Ne vem kaj je bolje, zaključi.

Tuintam stoji na robu nezaščitenega cestišča spomenik umrlim v prometni nesreči. Aksidentalisht. Na nekaterih odsekih se vrstijo na vsakih sto metrov. Imena in fotografije pričajo o pogubi celih družin. Do leta 1992 so bila v Albaniji zasebna osebna vozila prepovedana, z njimi se je prevažala le državna elita. Prometni masaker je odraz neizkušenosti voznikov, ki imajo izpit povečini deset let ali manj, njihovega »poguma« in stanja cest.

Okol

Občasno zagledava ovce, koze ali krave, osamljeno kmetijo, osamljeno pastirico v temno modrem ali črnem krilu in z ruto na glavi. Starejše ženske se oblačijo podobno kot stare Istranke ali Dalmatinke. Na pobočjih ležijo drevesa, ki so jih podrli spomladanski plazovi, ljudje pa jih še niso uspeli odpeljati. Vse diši po zelenju, drevesih, in gorskih potokih. Naenkrat nadvlada vonj gozdnih jagod. Ob poti se razprostirajo goste zeleno-rdeče sadne preproge.

Proti večeru prispeva v vasico Okol, pod goro Jezercës, ki je s skoraj 2700 metri najvišji vrh albanskih Prokletij. Usidrava se stran od redko posejanih hiš, pod pritlikavo bukvijo in blizu križa, za katerega ne veva, ali označuje grobišče ali kaj. Prokletije, v albanščini Bjeshkët e Namuna je domovanje katolikov. Statistike glede veroizpovedi sicer ni, a po tradiciji nekako velja, da je med Albanci 70% muslimanov, 20% pravoslavcev in 10% katolikov. Albanija je edina država na svetu, kjer je bil v času komunizma, med leti 1967 in 1990 uradno razglašen ateizem in tudi danes, ko prepovedi religije ni več, ji ljudje ne sledijo ravno najbolj predano. Vsaj zdi se tako. Tukaj v gorah je nekoliko drugače. Odmaknjeni v težko dostopnih gorskih krajih, so se katoliki po vsej verjetnosti lažje ognili dolgi Enverjevi roki.

Sprehodiva se po vasi. Na eni izmed ograd sedi starec. Mir mbrëmje, še razumeva, ostalega pa ne. Kljub temu nekako veva, da naju sprašuje po tem od kod prihajava in kje bova nočila. Ko ugotovi, da sva si za spanje izbrala kar džip, predlaga, da naj ga zapeljeva pred njegovo hišo, kjer bova na varnem. Hitiva razlagati, da sva že vse razpakirala in da je nocoj vse to malo komplicirano, morda jutri, a znanje jezika je preubogo, da bi se zares do konca razumeli. Zaželiva lahko noč in se vrneva »domov«. Kmalu opaziva starca, kako s kanglico v roki skakajoč s kamna na kamen prečka gorski studenec in nama hiti naproti. V roki nama stisne žlici in postreže s kakima 2 litroma domačega jogurta.

Pouk albanščine

Zbudiva se v sveže jutro, obkrožena z vrhovi Prokletij, ki se kopljejo v meglicah in sinje modrem nebu. Raj za hribolazce, a tukaj poti niso označene. Tam nekje mimo Jezercës se pride v dolino reke Valbonë ali v črnogorski vasici Gusinje in Plav. Poti poznajo le domačini. Mimo se opoteče četica čeških hribolazcev, ki so se brez vodiča odločili za prav ta neoznačeni podvig in očitno preživeli.

Po celodnevnem poskusu osvojitve lokalnega plazu in mega razgleda na dolino, kosiva pod najino bukvijo. Mimo se sprehodi deklica z majhnim fantkom. – Mir dita. – Mir dita. Z zanimanjem postoji, nakar se s fantkom v naročju namesti v vljudni razdalji. Zveva, da ima 11 let, ime ji je Djana, tole pa je dvoletni bratec Fatmir. Vljudno in z neverjetnim potrpljenjem poskuša nekaj dopovedati. Vprašanje ponavlja vedno znova. Kaj neki pomeni beseda štepija? Pokaže na dolino, hiše, kdove kaj … Spomnim se na svinčnik in papir, pa začnemo risati. Štepija je po albansko hiša. Odprem Bradtov vodič z instantnimi frazami, ki se izkažejo za skoraj neuporabne. Poskušam najti tisto vprašalnico: Štepija – kaj je z njo? Tvoja? Kaj je tam? Djana hitro zapopade sistem in prične listati po straneh, dokler ne najde besed kot so sheqér, kafe, uji (voda), buke (kruh), koss (jogurt), çaj in podobno. Vse to je v štepiji. Verjetno naju vabi k sebi.

Pred skromno kamnito hiško, z veliko satelitsko anteno, obdano z leseno ogrado, stojita Marija in Artur, mati in sin. Kot najstarejši moški pri hiši pokaže na vhod in naju povabi v hišo. Preden vstopimo se sezujemo. Sledijo nam Djana, Marija, Fatmir in starejši sestri Ermira in Vitore. Posedejo naju na kavč, pred naju postavijo nizko mizico in postrežejo s kavo. Po Kanonu, ustno podedovanem zakonu, je gostu, ne glede na uro obiska, potrebno ponuditi kavo, sedež na čelu mize in ga vprašati, če je lačen. Kanon, ki je v tradicionalni albanski družbi urejal vse aspekte življenja, je komunistična oblast poskušala zatreti, a kakor se zdi, nekatere vsakdanje prakse potekajo ne oziraje se na takšno ali drugačno postavo. Medtem ko dekleta budno spremljajo situacijo in se trudijo, da nama česa ne bi manjkalo, Marija sprašuje, kje je makina? Mislila je, da bova prišla z avtom. – Kje bosta pa spala? – Makina – štepija, ji smeje odgovoriva, a je s tem prav nič ne razveseliva. – Ne, zunaj je nevarno, ne smeta spati zunaj. Z albanščino počasi napredujemo in postopoma se le približujemo bistvu. Pred leti so v gorah ubili neke turiste, zaradi česar bi bilo bolje, če bi spala v hiši.

Kanon

Vrneva se v bazo. Ob najinem zagonetnem križu sedi včerajšnji predragi jogurtov starec. S seboj je pripeljal Martina, ki govori angleško z de nirovskim naglasom. Povabi naju v goste in znajdeva se v zadregi. Ko razloživa, h komu sva se povabila, navdušeno oznani, da je to hiša njegovega strica in da so v tej vasi vsi v sorodu. Če sta pri njih je to enako, kot da bi bila pri njem, pokaže na starca. Ska problem. Ni problema. Pozanimava se glede križa, naju bodo ponoči preganjali duhovi? Zaznamuje kraj, kjer je preminil njegov oče. V Al Capone stilu pripoveduje, kako je s puško čez ramo in roko naslonjeno na koleno več ur nepremično sedel na tem mestu, ne da bi odzdravljal mimoidočim. Nek sovaščan je pristopil in ga stresel za ramo, Martinov oče pa se je prevrnil in negibno obležal. Martina so klicali v Brooklyn, kamor je odšel s trebuhom za kruhom in ga obvestili o prezgodnji očetovi smrti. Najprej je pomislil, da ga je kdo ubil in ga bo moral maščevati. Po padcu komunizma je v severno-albanskih gorah prišlo do manjše oživitve institucije krvnega maščevanja. Martin je tako mislil, da se je morebiti kdo spomnil na kak neporavnan krvni dolg. Na dolžnost moškega, da prelito kri svojega sorodnika maščuje z umorom moškega iz morilčevega klana. Čas zastaranja krvnega maščevanja se po Kanonu namreč nikoli ne izteče in se prenaša iz roda v rod. Krvno maščevanje predstavlja regulacijo družbenih odnosov in deluje kot protiutež družbenemu neredu. Ne gre za ubijanje vsepovprek. Oseba, ki se maščuje za uboj družinskega člana, to stori, da bi se ustavilo samo ubijanje. Kot pravi kanon, kdor ubija, bo ubit. V preddržavni družbi Kanon predstavlja vlado, civilno in vojaško oblast, pravila, po katerih se ljudje ravnajo. V postkomunistični Albaniji pa oživitev že skoraj pozabljenih pravil pogosto vodi v anomalije, v katerih se, kakor je slišati, dogajajo tudi uboji žensk in otrok, ki so po Kanonu iz krvnega maščevanja izvzeti. Kakorkoli, prišleku se gotovo ni treba bati, da bi padel v meddružinske obračune, ki se ga konec koncev prav nič ne tičejo.

Prežitki

Zjutraj se z makino štepijo pricijaziva do hiše, kjer naju nemudoma postrežejo. Dodelijo nama najboljšo sobo, z najboljšimi blazinami, odejami, izvezenimi rjuhami, tepihi, zavesami. Kot pravi Kanon, da bi se gost dobro počutil, morajo biti v albanski hiši zanj vedno pripravljeni ležišče, čista posteljnina in dobro pregrinjalo. Kljub dnevu v hiši gorijo luči. Tako kot povsod v Prokletijih tudi v Okolu pridno izrabljajo vodne vire. Studenec, ki vodi mimo hiše uporabljajo za pomivanje posode in pranje perila, ko želijo napojiti živino ga z zapornico preusmerijo v strugo, ki vodi skozi stajo, manjši curek je speljan naravnost v hišo. Za elektriko v Okolu skrbi vaška hidroelektrarna, ki je bila zgrajena na enem izmed rečnih pritokov. Napetost je nizka, žarnice bolj brlijo kot svetijo, redno prihaja do nenapovedanih redukcij, a je elektrika vsaj zastonj. Enver Hodžin samoupravni sistem ponekod živi naprej tudi po njegovi smrti.

Otroke odpeljeva na katekizm v sosednjo vas Theth. Duhovnika, ki imata čez celo dolino, bosta v naslednjih 10 dneh tam vodila verouk. Za otroke je to redka priložnost za druženje z mladino iz okoliških vasi. Gorska idila z ličnimi kamnitimi hiškami, divjo turkizno rečico, lesenimi mostički in mlini, človeka res ne more pustiti hladnega. Oko najbolj pritegne ozko in visoko poslopje brez oken. V pritličju so majhna vrata, v prvem nadstropju pa nekaj lin, ki v prostor prepuščajo za vzorec svetlobe. V takšnih zgradbah so se skrivali moški, kadar so bili v krvnem maščevanju, saj so bili v tem času dolžni ostati v hiši. Eden izmed redkih stolpov, ki jih v času Hodže niso podrli, se je ohranil v vasi Thethi.

Kdor ne spoštuje gosta, ne spoštuje sebe

Ob vrnitvi v Okol se spoznava s poglavarjem družine. 46 letni Gjovalin svojo desetčlansko družino preživlja kot edini popravljalec televizijskih in radijskih sprejemnikov od Okola pa do Skadra. Zaradi tega ga poznajo vsi gorjani na sončni strani Prokletij. Svoje stranke obiskuje peš ali na štop, njegova Lada Niva čemerno počiva pod bližnjim drevesom. Morda ni v voznem stanju, morda enostavno žre preveč bencina. Ker je za marsikaterega Albanca gorivo predrago, se domačini po klancih navzdol pogosto vozijo z ugasnjenimi motorji.

Šele ob kosilu spoznava, čemu se reče pravo gostoljubje. Vse prej je bilo le predigra. Kot pravi Kanon, je Albanska hiša od boga in od gosta. Temu pripada takšna čast, da ga je gostiteljeva družina dolžna maščevati, če se mu med obiskom kaj zgodi. Najstarejša hči Ermira pripravlja kosilo. Marija je kot mati sedmih otrok skrb za gospodinjstvo prepustila hčeram. 13 letna Vitore asistira 15 letni Ermiri, 11 letna Diana je še premlada, da bi kuhala, zato čuva dvoletnega Fatmirja. 5 letni Emanuel je v fazi, ko z babico Katrino čuva ovce, starejša fanta, ki jih imata že 17 in 18 pa skrbita za konja, krave in pomagata pri raznih fizičnih opravilih.

Jeva sama z Gjovalinom. Ta nama da znak, naj si postreževa in šele ko se poglobiva v svoja krožnika, začne jesti tudi sam. Marija sedi na svojem prestolu in pestuje Fatmirja, dekleta skrbijo za strežbo. Ker je za mizo moški gost, ženske in otroci ne smejo prisesti. Čim pojemo juho, je na mizici že glavna jed, čim opazijo, da bova pokončala zadnji kos kruha, da Gjovalin znak, naj prinesejo novega. Kakor pokaževa apetit za katero izmed jedi, prinesejo še. Prigovarjanje naj vendarle prisedejo tudi ostali, se izkaže za nespoštljivo do uveljavljene hišne hierarhije. Enak ritual streženja se ponavlja ob vsakem dnevnem obroku vse do najinega odhoda. Vse zaloge hrane, ki jih izročiva Mariji za družino, nama dekleta servirajo nazaj v obliki slastne jedi. Nikakor se nama ne uspe oddolžiti. Plačilo za super nadpenzion bi seveda izpadlo kot najhujša žalitev. Da je vse še slabše, opaziva, da otrok nikoli nisva videla jesti. Kaj če jima odžirava hrano? Diskretno se lotim raziskave in intervju z Djano pokaže, da iz spoštovanja do starejših jedo v kuhinji.

Pravični vladar

Gjovalin zadovoljno nazdravlja, ponuja cigarete, ki nama jih navdušeno prižiga, v kozarce doliva žganje in se heca z Marijo. Protokol sprejemanja gosta vključuje obvezno postrežbo žganja, pri Djerrijevih pa se zlatega pravila, vede ali nevede, držijo na življenje ali smrt. Vidi se, da Gjovalina vsi brezpogojno spoštujejo, a prav tako ni dvoma, da družini vlada s pravico, ljubeznijo in po najboljši pameti. Zaveda se, da bodo otroci potrebovali kaj več od osnovne šole, da bi v življenju uspeli. Da bi bili lažje v koraku z izobraževanjem, se je pred nekaj leti odločil, da bo družina v gorah preživljala le po pol leta in se pred tri metrskim snegom in odrezanostjo od sveta pozno jeseni evakuirala v dolino. Ylber, Artur in Ermira niso bili ravno ambiciozni, zato pa ima Gjovalin z Djano in Vitore, pri katerima je opazil sposobnost in zagnanost, velike načrte. Rad bi ju spravil na fakulteto.

Naslednjega dne se odpravimo na izlet v Breglumëth. Marija in Gjovalin se pražnje oblečeta. Fanta sta že zdavnaj nekam pobegnila in punce se odpravljajo na katekizm. Ko odhajamo, opazim, da Djana na robu joka obrača v tla svoj obraz. Vrtam vanjo, dokler ne pove: Njëmbdhjetë, kuptoj? 11 jih imam, razumeš? Kot najmlajše dekle v družini mora ostati doma in paziti na Fatmirja.

Med potjo nas vseskozi spremlja skoraj kičasto turkizna reka. Tuintam pada manjši slap, občasno se čez reko pne lesen viseči most. Na vhodu v Breglumëth zagledamo verigo ruševin – bivših državnih počitniških domov in trgovin, ki jih je leta 1996 zaradi kolapsa privatnih piramidnih investicijskih shem, doletel bes razjarjenih Albancev. Približno 70% državljanov je izgubilo vse svoje prihranke, kar je pripeljalo do nemirov, v katerih je bila po vsej Albaniji uničena večina državnih objektov.

Breglumëth je večja gorska vas z nekaj trgovinami in bifeji, ki so pravzaprav eno in isto. V prostorih bivšega zadružnega objekta lahko kupiš vse, od moke, žebljev pa do najlonk, obenem pa se lahko podpreš s kavo ali pivom. Na pultu pred zehajočima kelnarcama sedi ponosni lastnik Land roverja z angleško registracijo, medtem ko ostali v živahnem pogovoru precejajo čas. Usedemo se za plastično mizo in naročimo isto, kar pije vsa gostilna – pivo Norga. Gjovalin bi bil spet rad gostoljuben in naju častil, a ga moška partija odprave elegantno, a ne brez težav, prelisiči. V moškem pogovoru, kjer so izrečene velike besede o bratstvu, Gjovalin le popusti, ko sliši No če sva pa brata, mi pusti, da tokrat plačam jaz.

Prihodnost

Djerrijevi iz Okola niso ravno lačni. Okoli hiše je nekaj zemlje, na kateri pridelujejo krompir, čebulo, papriko, paradižnik, kumare, solato, koruzo in pšenico. Petdesetglava čreda ovac, dve kravi, konj, ducat kur s petelinom, dva psa in nekaj mačk vsak po svojih zmožnostih prispevajo v družinski proračun. Mleka, jogurta in masla zares ne primanjkuje in zelenjava, pridelana na svežem gorskem zraku in v neoporečni zemlji, je vrhunske kakovosti. A fičnikov je premalo. Z vsemi naravnimi resursi in lepotami narave, bi Gjovalin brez večjih težav in stroškov lahko odprl eko-kemp za mimobežne hribolazce in si nekoliko izboljšal položaj. Vendar težko razume, da bi Zahodnjaki plačali marsikaj za nekaj dni v neokrnjeni naravi brez elektrike in se počutili kraljevsko ob njegovi skromni mali hišici pod vrhovi Prokletij. Saj nimam denarja, se opravičuje. Pa še elektrika nagaja. Niti hladilnika nimam! Ko sliši besedo kemp, razume veliko poslopje s sobami in restavracijo. Kljub temu se pusti prepričevati in z zanimanjem požira najine, morda visokoleteče, ideje. Naslednje jutro naju odpelje na ogled posestva in kljubovalno prične pripravljati načrt.

Morda naslednjič ne bova edina gosta pri teh dobrih ljudeh.