Andrej Morović

Dnevnik, marec 2006

Petek, 3.3.

Zbudim se ob zori. Po dveh tednih bivanja na severu Nigra sem ponotranjil edini smiselni bioritem – dvodelni dan: od zore do poldne in od štirih popoldne do nekje desetih zvečer, ko debele stene mojega bivališča prenehajo funkcionirati kot peč za žganje gline. Letos so temperature v Agadezu nenavadno visoke. Medtem ko v Sloveniji sneži, imamo tukaj že zdaj 40 stopinj v senci. Kaj šele bo. Diham na žličke, premikam se počasi, mislim bazično. Še to je napor. Opravke je treba z vojaško natančnostjo prilagoditi neusmiljeno rastoči in zelo nerado padajoči temperaturni krivulji. In kopici drugih, enako pomembnih faktorjev. Izločanje je recimo smiselno, ko sonce že cvre WC v kotu dvorišča. Sicer zagaziš v leglo sestradanih malaričnih komarjev. Čez dan beštije čakajo v zasedi za školjko, pod umivalnikom, v neštetih temnih režah sten in stropa. Najprej jih je treba pregnati in se nato obraniti protinapadov. Na školjki sedim z insekticidom killtox ultra v roki, pršim proti vratom in se počutim butasto. Drag je ta špas. Čeprav je pred hišo veletok gnojnice, ki jo specializirani dečki za drobiž vsak večer zlivajo iz premajhnih greznic, živim luksuzno. V hiši z obzidanim vrtom, menedžerjem, varnostnikom in psom. Lastnikom se ne svita, da imajo gosta. Preslabo plačujejo svoje osebje, pa si to pomaga s posli pod mizo. Preživetje je vojna in jaz sem prdec na internetu. Med vsemi stoli, neprestano na preži.

Sobota, 4.3.

Z vek spraskam prašno skorjo, se izmuznem izpod mreže za komarje in si rečem huh, gremo stari. Popravljat avto, dokler je še čas. Mnenje o tukajšnjih mehanikih sem spremenil. Dobri so, to že, ampak šlampasti tudi. Popravijo tri stvari in pokvarijo dve. Zaviham rokave in se s priročnikom v roki lotim krpanja 40 let starega terenca, ki ga je biblični boj z alžirskim “asfaltom” in nigerskimi pistami premlatil kot mačka. Olje pušča na vseh koncih, ampak colle bleue, silikonska tesnilna masa iz Nigerije dela čudeže. Zategenem še popuščene vijake, nato se moja znanost neha. Vendarle pokličem Jusufa, ki s tremi ključi in kladivom pride na dom, tako kot po novem berači, ki so se od lanske suše občutno namnožili. Jusufu diham za ovratnik, zaviram njegovo vnemo, vsako malenkost trikrat preverim in končam z ustrezno zaskrbljenim »si prepričan?« Jusufa je en sam smeh, jo, Moro, jo. Zaveznika sva, ker sem mu prodal rezervne vzmeti po smešno nizki ceni, pa še “družinska prijatelja”, ampak preživetje je vseeno vojna. Z nasmehom na licih. Pride Huši, zaradi katerega sem družina: gremo na ohcet. Vročina ubija, pa kaj, gremo na ohcet. Na kontrolni točki nas žandarji oskubijo za deset evrov, vedno se najde kakšen izgovor. Kot pri nas Rome, Tuarege v Nigru vsi bašejo v glavo. In kot pri nas, vsi vehementno zanikajo, da bi bilo karkoli narobe. Aroganca, sladki luksuz večine.

Nedelja, 5.3.

Ohcet je bila malo kaotična in bolj skromna. Je pač kriza. Huši je edini v številni družini, ki se lahko pohvali z nekakšno likvidnostjo. Temu primeren je pritisk sorodnikov. Bankovci mu kar frčijo iz prsnega žepa. Tudi od mene se pričakuje podobno, zdaj ko sem član družine. Gotovini se spretno izogibam, zato pa nenehno segam v monumentalno malho z darili. Zdravil ne delim več. Ljudje pogoltnejo karkoli, recimo tablete proti revmi, če jih tare želodec in potem še čudežno ozdravijo. Brezmejna je moč vere. V obe smeri. Ko je bila pred leti v teku akcija cepljenja proti otroški paralizi, so lokalni duhovni razširili trač, da cepivo škodi potenci. Na vesti imajo množico invalidov. Naši vrli misionarji, ki so mimogrede letos pobasali praktično vse finance, ki jih Slovenija namenja nerazvitim, prebivalce od aidsa uničenih dežel prepričujejo, da je kondom satan osebno, enosmerna vozovnica v pekel. S Hušijem v senci akacije predebatirava enega od najinih družinskih poslov: sončev mrk sredi puščave Tenere. Gneča bo, mu pravim, si predstavljaš 200 žejnih turistov, ki hkrati navali na edini vodnjak v krogu 200 km? Večina lastnikov tukajšnjih turističnih agencij se ne zaveda, kakšen logistični šok bo povzročil ta enkratni in neponovljiv dogodek.

Ponedeljek, 6.3.

Noč je bila prijetno hladna. Tudi komarjev ni, takoj, ko se zapelješ 5 km iz mesta. Tudi zato mi je brousse – gošča tako pri srcu. Danes mi pripade vloga rešilca. Neka humanitarka iz Avstrije je trmo plačala s sončarico. Tokrat z žandarji ni težav, samo malo si jo ogledajo, če je lepa. Seveda je lepa, če pa prihaja iz Evrope, kjer stotaki rastejo na drevesih. Edini privatni zdravnik v Agadezu, ki ga je za en dober Maribor, je na misiji v broussu. Preostane nam bolnica, tudi edina. Avstrijka ne bi v bolnico, tudi infuzije ne bi. Prešibka je, da bi dosegla svoje, ampak zdravnika, ki se je šolal v Franciji, ji vseeno uspe užaliti. Popoldne se dobim z Almustafo. Dve uri kasneje sva na poti v Auderas. Za 105 km obupne piste potrebujeva pet ur. Ko sva na cilju, je trda noč. Lune ni, tema je popolna. Pramen svetlobe iz moje naglavne svetilke učinkuje skoraj vulgarno. Brez ceremonij pocmokam beli riž s paradižnikovo omako, se počim na tla, nekaj minut bolščim v zvezdni spektakel saharske noči in konec.

Torek, 7.3.

Almustafa je dvajset let skrbel za varnost pri delu v rudniku urana v Arlitu, v eni od dveh transnacionalk. Profiti od dnevnega kopa in proizvodnje rumene pogače (tu naj bi Sadam kupoval atomsko bombo, haha) romajo v žepe francoskih, nemških, japonskih in kanadskih lastnikov, nekaj malega kapne tudi eliti v Niameyu. Izbrano lokalno prebivalstvo dobi relativno znosne mezde, vsi, tudi nezaposleni, pa izdatno dozo radioaktivnega prahu. Zastonj. Po dveh desetletjih je Almustafa ugotovil, da je njegovo delo slab vic. Vljudno je zaprotestiral in jo dobil s korporacijsko gorjačo po plečih. Utihni ali umri. Almustafa je utihnil. Ko ima dela prost dan, v varnem zavetju teme rodne vasi, šepeta. Je realist. Njegov NVO se ukvarja z »zaščito kulturne in naravne dediščine«. Navit je kot ura. Cel dan me preganja po bajno lepi oazi, ki sledi strugi presahle reke. Od dispanzerja, kjer en bolničar z motorjem in brez sredstev za bencin, oskrbuje cca. 12.000 prebivalcev, do kempa brez turistov, ženske kooperative, rokodelske kooperative brez strank in do dveh vodnjakov, ki napajata dva nova vrtova. Izdelavo železobetonske srajce zanje je omogočila pomoč, ki smo jo zbrali lansko poletje. Na kosilo se povabiva k zagnanim Francozom, ki dokumentirajo prve korake v smeri elektrifikacije enega od zaselkov, pravzaprav samo enega dela, če sem pikolovski, sedeža NVO-ja z imenom »Tamgak«. Za konec mi Almustafa razkaže svoj vrt: previdno brodiva skozi valujoča jezerca žita, ki sega do pasu. Bistra voda namaka kvadratke čebule, česna, paradižnika, paprike, jajčevcev, graha in fižola. Edino umetno gnojilo je dušikov oksid, ali nekaj takega. Bilo bi krasno, če bi naš nadškof Uran pri nadrejenih dosegel, da se to bogastvo nekako prišlepa do naših tržnic. Ali pa vsaj do Agadeza. Če ne drugače, v kondomu.

Sreda, 8.3.

Navsezgodaj zjutraj se z Almustafo odpraviva nazaj v Agadez. Jutro je sveže, obline črnega pogorja Air tako navdušujoče, da se delajo mehurčki v grlu. Na poti pobereva starca, ki se je peš odpravil v mesto, da zbaranta ugoden transport za lansiranje pridelkov njegove skupnosti na tržišče. Uživam v vlogi taksista. Življenje, se zdi, ima nek smisel. Štiri ure in tisoč udarcev kasneje je kakršnokoli čustvo čista potrata. Almustafa šiba na avtobus za Arlit, jaz pa v senco Hamujeve mlekarne. Hamu je skoraj holivudska zgodba o uspehu. Pred leti se je odločil, da bo pasteriziral kamelje mleko, ter ga, skupaj z mlečnimi izdelki prodajal agadeškim meščanom. Vsi so se mu smejali, ampak Hamu je bil trmast, pa tudi sreča mu je bila mila. Izvohal je švicarskega znanstvenika, ki je iznašel encim za fermentacijo kameljega mleka. Po petih letih garanja Hamu prideluje kamelji sir, dnevno proda 150 litrov svežega mleka in izdeluje celo karamele iz kamelje smetane. Te bi bile v Evropi huronski biohit, če naša vrla Unija z nemogoče visokimi carinami ne bi kolonializma nadaljevala z drugimi sredstvi. Pod večer se odpeljeva k starcu s fenomenalnimi očmi, ki daleč naokrog slovi kot najboljši rejec kamel. Skoraj točno dve leti je minilo, odkar smo ga obiskali Sara, Borut in jaz. Podaril nam je kozo, mi pa njemu nič, ker nismo ničesar imeli. Nastopil je čas poravnave računov. Po obveznih pozdravih in z novicami prepletenih čajih, mu predam darila zanj in za ženo. V mraku se s paše vrnejo mame kamele in podojijo kamelčice in kamelčke.

Četrtek, 9.3.

Za zajtrk je čaj in nomadski musli: kaša iz zdrobljenih datljev, kozjega sira in prosa. Malo se je treba navaditi na okus energetske bombe. Ko je čas za odhod, me v zadnjem delu terenca spet čaka koza. Stari je žilav. Nerodno mi je, ampak zavrniti darilo je hud prekršek. Naslednjič bom moral priti z darilom in s kozo, potem bova kvit. Iz daljave se že vidi agadeški vodni stolp. Hamu razmišlja o novih mlečnih podvigih, jaz pa o tem, kako kozo čimbolj smiselno razdeliti.