Špela Kalčić & Andrej Morović

Objektiv, 3. avgust 2007

Morda na človeka ob prvem stiku z njo ne vpliva čelno, da umolkneš, ker ti vzame sapo, zato pa zna zlesti globoko pod kožo in se ti parkirati naravnost v srce. Zahodna Sahara.

Salama je izjemno pošten, zanesljiv in marljiv Saharec, ki puščavski del Zahodne Sahare pozna kot lastni žep. Poročen je s Hadžo, s katero imata 4 letnega sina in 2 letno hči. Je vzoren družinski oče in izredno ljubeč ter spoštljiv mož. Kot Saharec skorajda nima možnosti za kakršnokoli zaposlitev. Tako se preživlja s priložnostnimi deli: turistom ali lokalcem pomaga pri popravilu njihovih terencev. Zaradi šoferskih veščin in dobro zrihtanega avta pogosto dobi priložnost za reševanje manj spretnih voznikov in njihovih vozil. V puščavi očetu pomaga pri delu s kamelami. Tu in tam iz Mavretanije tihotapi cigarete. Ker je iznajdljiv in sposoben, mu ni tako zelo težko kot mnogim članom njegove družine, ki občasno poskušajo prebegniti v »boljše življenje« na Kanarske otoke. Vztraja doma, v Bojdourju, v Zahodni Sahari. Evropa ga ne mami.

Salama govori zahodnosaharsko verzijo arabščine, hasanija, zna malo maroške arabščine, še manj pa francosko in špansko. Iz skromnega tujejezičnega besednega zaklada zna kovati vsem razumljive originalne besedne zveze. »Pred dvema letoma«, na primer, posreduje s pantomimičnim zamahom dlani preko ramena, ki predstavlja znak za preteklost, istočasno pa 2 krat ponovi francosko besedno zvezo bonne année. Komunikacija z njim je simpatična in prisrčna tudi zaradi njegovega neumornega prizadevanja po popolnem razumevanju želja in misli svojih tujejezičnih sogovorcev. Če meni, da ne razume, ne odneha, dokler ni prepričan, da je bil šum na komunikacijski liniji odstranjen.

Spoznamo se zaradi težav z najinim terencem. Salami se zdi povsem samoumevno, da poleg mehaničnih uslug nudi tudi gostoljubje na svojem domu. Po celodnevnem druženju, krepčanju s sladkanim kozjim mlekom, gofijem, močnim in zelo sladkim črnim čajem z zelišči (menta ali žajbelj) ter slastnim tažinom, ki sta ga pripravili Hadža in družinska prijateljica ter gospodinjska pomočnica Maročanka Uardia vprašava, če popotnika kot midva lahko obiščeta notranjost dežele. Salami se zasvetijo oči, zavzeto kaže po zemljevidu, opisuje delo svojega očeta, življenje nomadov, trudi se opisati pokrajino. Odločiva se, da se jeseni vrneva in si vzameva več časa za ta slabo poznani in turistično neobljudeni del Sahare, a Salama naju prehiti. Ponudi se, da nama puščavo razkaže takoj. Vedoč, da je notranjost Zahodne Sahare mogoče obiskati le, če se ti prikaže Marija v obliki kakšnega prijaznega lokalnega poznavalca teritorija, ne oklevava. Ponudbo zgrabiva z vsemi štirimi.

Naravnost v srce

Naslednje jutro se odpeljemo proti odročnima pokrajinama Adrar Souttouf in Tiris. Na poti kupimo malo kozjega mesa, kruha in v neki hiši, kjer imajo preverjeno dobro vodo, dvignemo z življenjsko tekočino napolnjene kanistre. Čim prej želiva v puščavo, zato obalno magistralo zapustimo že pri Iraifii, kjer so saharski termalni vrelci. Ves čas poti se gibljemo nekje med mavretansko mejo in atlantsko magistralo, skratka po puščavi, ki se na zahodu steka naravnost v Atlantik.

Sahara na tem koncu ni ena sama velika sipina, temveč je raznolika, neprestano se spreminjajoča pustinja. Morda na človeka ob prvem stiku z njo ne vpliva čelno, da umolkneš, ker ti vzame sapo, zato pa zna zlesti globoko pod kožo in se ti parkirati naravnost v srce. Med vožnjo po njej lahko opazuješ, kako spreminja barve in strukturo. Od peščene pokrajine posute s črnimi kamenčki, preide v pastelno zeleno-oker pokrajino, posuto s kameljo travo, iz zelenkasto-peščene ravnine iz katere tu in tam kukajo čudne zelene kamnine, prehaja v bolj razgibano pokrajino, kjer se na oranžnem pesku v manjše ali večje hribovite strukture združujejo črni balvani, iz ravnih pašnikov, posutih s čredami kamel ali koz, se v daljavi dvigujejo osamele gore, ali hribovje posuto s sipinami, spet drugod ni videti drugega kot pesek ali skalovje in visoke monolitne osamelce. Tu in tam se vidi kakšno osamelo hajmo ali dve. Nekateri Saharci še vedno živijo nomadsko življenje svojih prednikov, v nekaterih hajmah pa živijo le pastirji, medtem ko so se njihove družine v procesu sedentarizacije nastanile v mestih.

»Gverilec«

Ko zapusti mesto, se Salama prelevi v pravega saharskega gverilca, ki med vožnjo s svojo Santano (španska verzija Land roverja) naglas navija saharske »partizanske«, s čimer jasno daje vedeti, da, tako kot večina Saharcev, v mislih in srcu podpira Polisario. V dokaz za večerjo zmeša kalorični napitek iz poudre de Polisario (izkaže se, da je to mleko v prahu) s cukrom, zraven pa na ognju z malo olja, vode in cukra v nekakšen žganec zameša še moko. S slednjim naj bi Saharci v času bojev v puščavi lahko preživeli dneve in dneve, ne da bi pri tem za seboj puščali konzervnih sledi, tako kot naj bi to počeli Maročani.

Odpravimo se spat. Ne poznavajoč »gverilskih« solidarnostnih običajev, zapustiva Salamo in njegovo ogromno plastično preprogo z zeleno-belim vzorcem, ki jo je prinesel za vse nas in si posteljeva malo vstran na najini PVC plahti. Na voljo imava 3 odeje, na eno se uleževa, z dvema se pokrijeva. Noč je hladna in vlažna. Na plahti se nabirajo kapljice. V nos prodira svež nočni zrak in pod odejo je prijetno toplo. Ogenj počasi ugasne in objame nas vsemogočna tišina. Zjutraj se vrneva k Salami, ki je že zakuril ogenj za pripravo čaja. Prineseva kruh in najinega džokerja, gosto arašidovo omako. Z užitkom, a po hitrem postopku, jo pomažemo, poplaknemo s sladkim saharskim čajem, nakar nadaljujemo pot. V puščavi se potuje zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko je bolj hladno in pesek dovolj trd, da se avto preveč ne pogreza vanj.

Po očetovih sledeh

Salama vešče slalomira med vojaškimi markiranimi pistami, redkimi kontrolnimi postojankami na edini asfaltni cesti, ki pelje do mesta Awserd in dalje na fronto v mirovanju. Natančno pozna minirane kraje, ki se jim na široko ognemo. Akacije, grmovje, skale, različne peščene strukture in vzpetinice v na prvo oko enolični saharski pokrajini bere kot prometne znake: pri tej akaciji je potrebno zaviti na levo, ko pripeljemo do one skale se začne mehkejši teren in je potrebno paziti, da ne zakopljemo, tele sledi so stare več let in predstavljajo staro švercersko pisto do Mavretanije, tele pa le nekaj dni in so sledi mojega očeta.

Sledi vodijo do črede kamel. Salama jih prepozna po znaku na kameljem stegnu. Številki 2 podoben znak ali trikotnik s črtico garantirata, da vieio (špansko: stari), kakor kliče očeta, ni daleč. Salama pokramlja s pastirjema, skuhamo čaj, na Santanino streho razprostremo mokro odejo. Salami asistiram pri rezanju mesa na trakove, ki jih obesiva v avtu. Tako posušeno meso v puščavi brez težav obstane več tednov.

Meso obesimo na akacijo, tla očistimo ostrih in velik bodic, pod drevesom pa razprostremo našo plastično preprogo. Salama že kuri ogenj, v kolobarje reže krompir, čebulo, dodaja koščke mesa in kar v roki spasiran paradižnik. Kuharska oprema je minimalna, in takšna tudi obdelava hrane: lonec, aluminijasta posoda, nož in žlica. Zadevo premeša, pokrije in postavi na ogenj. Ko je pripravljena, se lotimo prehranjevanja. Iz skupne posode, kot je v teh krajih v navadi in z desno roko. Leva roka je tabu roka – namenjena je intimni higieni. Namesto žlice uporabljamo kose kruha. Za začetek nama gre kar dobro, nevede pa se že pripravljava na naslednji podvig: enoročno oblikovanje zdrobljenih špagetov v kroglico. Ni kaj, če ti že manjka veščin, je vsaj zabavno.

1500 kamel

Odpeljemo se proti vodni vrtini, kjer naj bi se nahajal vieio. Ta je skrbnik 1500 glave kamelje črede, katere lastnik je eden najbogatejših Zahodnih Saharcev Hasan Drham. Poleg kamel ima v lasti še verigo bencinskih črpalk in trgovin z naftnimi derivati Atlas Sahara, Saharci pa ga obrajtajo predvsem zaradi tega, ker je v Sahari ustvaril mrežo vrtin, ki nomade brezplačno oskrbujejo z vodo. Nikogaršnja zemlja tako de facto ostaja v rokah Saharcev. Maročani se v njej ne znajdejo. Salama se vso pot posmehuje maroškim oznakam iz starih pnevmatik. Sam se zanaša na svoje »prometne znake« in zvezde, uporabljati pa zna tudi GPS, kar je med nomadi redkost. Pravi, da Maročani razmišljajo kot osli. Kljub temu je eden njegovih najboljših prijateljev maroški policaj Abu Sadik, gospodinjska pomočnica Uardia, ki jo Salam obožuje zaradi njenih izrednih kulinaričnih sposobnosti, pa je Hadžina tesna prijateljica in je z leti postala tudi pristen družinski član. Salama se pač ne strinja z represivno maroško politiko, ki Saharcem krade možnosti dostojnega preživetja, vendar svojih posplošenih izjav ne prenaša v prakso. Na ravni vsakdana deluje predvsem kot empatičen človekoljub.

Vieio večino časa preživi v Sahari. Kamele mu pomaga nadzorovati 60 poddelavcev, ki so povečini Mavretanci. Po dva skrbita za okroglo 50 glavo čredo kamel. Številčnejše črede skopa zemlja ne bi prenesla. Najdemo ga v zidani kolibi, kjer v družbi prijateljev in sorodnikov pije čaj. Takoj se pozanima, kateri od naju zna špansko. Vieio sodi v generacijo, ki je na svet privekala v času španskih kolonizatorjev, zaradi česar francoščine, ki je v Maroku poleg arabščine uradni jezik, ne zna. Salama mu pokaže najino knjižico s fotografijami iz življenja zahodnoafriških nomadov. Posebno pozornost namenita preučevanju kamel. Še posebej nigrske in malijske se jima ne zdijo v najboljšem stanju. Vieio pokaže na eno izmed grb in zmaje z glavo. Kamele, ki se pasejo na področju Tirisa in Adrar Soutoufa, slovijo kot najboljše od Atlantika do Nila – zaradi mesnate zeli, ki v izobilju uspeva le tukaj. Merilo kakovosti kamele je med ostalim velikost grbe, v kateri ta skladišči maščobo za hude dni. No, s kamelami je kot z datlji – vsaka druga vas reklamira zase titulo absolutnega šampiona.

Skupaj se odpravimo do ene izmed čred. Avtomobile parkiramo ob pastirski hajmi. Vetrovno je, zato pod podvozje zabašemo kameljo travo. Čepimo na naši preprogi, postlani z odejami, Salamin brat Ali Salim, ki pri vieiu dela kot voznik, zakuri ogenj in prične pripravljati čaj. Salama kramlja z očetom. Pastirja glavnim kamelam zavezujeta noge, da ponoči ne bi zbežale, nato se umakneta v svojo hajmo. Ta je bila že tolikokrat zakrpana, da ni mogoče ugotoviti, iz kakšnega blaga je bila prvotno.

Vsakdanji rituali

Po večerji se vsak počasi zavleče pod svojo odejo, midva čeznjo navlečeva še PVC plahto. Če je že hladno, naj vsaj ne bo mokro. V sicer suhi pokrajini, kjer le redko pade dež, januarja z morja sem in tja le prinese kakšno vlago. Vieio se na robu preproge obrne proti Meki in pred spanjem poglobljeno zmoli. Z zamikom vsak na svojem koncu klanjata tudi Salama in Ali Salem. Vse potihne, le kamele, ki so se v pesku vkopale okoli tabora, se oglašajo s svojim rjovenjem. Še najbolj je podobno tistemu iz Spielbergovega Jurassic Park-a. Ko ponoči odhitim po nujnih opravkih, eno izmed grb zamenjam za grm kamelje trave in se skoraj zaletim v kamelo. Se zato imenuje tako? Kamelja trava. Enogrba carica puščave ob moji nerodnosti ne trene niti z očesom.

V Afriki se dan in noč naredita v trenutku. Ko se črna nočna barva spremeni v indigo modro, se v taboru ponovno zasliši Alahu Akbar (arabsko: Bog je velik). Vieio je že pokonci in se priklanja v nov dan. Ko je molitev končana, je nebo vijolično-modro, kmalu za tem pa se brez napovedi povsem zdani. Nobenih počasnih prehodov, kot smo jih vajeni v od ekvatorja bolj oddaljenih predelih sveta. Ali Salem prične pripravljati jutranji čaj, Salama pa zaspano mežika v dan. Obraz in zobe si umijem s par deci vode iz plastenke, nato se grem razgledat po okolici. WC nujnosti in druga intimna higiena se tu opravljajo za oddaljeno skalo, grmom ali sipino in če naštetih naravnih pregrad ni, preprosto malo vstran. Saharski kodeks narekuje, da se človeku, ki se premočrtno oddalji od tabora, niti fizično niti s pogledom ne sme slediti tja, kamor se je namenil. V taboru je vedno bolj živahno. V pastirski hajmi se Mavretanec igra z nekaj dni starim kozličkom. Čuvarja kamel v puščavi preživita z moko, rižem, čajem, cukrom in kameljim mlekom. Občasno jima prinesejo kakšen kos mesa, da zapolnita potrebo po beljakovinah. V plastičnih sodih hranita vodo iz vrtin. Zjutraj kamelam odvežeta noge, vsak svoji izbranki na sedlo priveže culo z rekviziti za pripravo čaja, nakar čredo razdelita na pol in jo odženeta vsak v svojo smer.

Ladies-only

Pomikamo se skozi bolj hribovito pokrajino. Na ravnini stojita dve lično izdelani hajmi. V njih kraljujejo Salamine sorodnice. V ladies-only nomadskem taboru kraljuje 6 sester, mama, babica in vnučka ene od hčerk. Skupaj skrbijo za 350 glavo čredo drobnice.

Vse hčere so hodile v maroško šolo, a se je francoščine naučila le Fatimatu, ki prevzame vlogo družinske PR-ovke. Ponudijo nam čaj in veliko mleka. Ko Fatimatu vidi, da se nam je pri pitju slednjega ustavilo, pogleda žensko tretjino naše odprave, ki sedi poleg nje in suvereno oceni, da je presuha, ker ne pije dovolj mleka. Po njenem izvedenskem mnenju bi ga morala vsak dan popiti od 8 do 9 litrov, poleg tega pa pojesti še karseda veliko mesa. Proteini redijo in lepo zalita ženska velja za lepo.

Med pripravo čaja, Fatimatu pojasni, da so ženske vdove, ločenke, dve sestri sta še premladi, dve pa srečno poročeni. Zaenkrat. Možje radi bežijo, saj jim ekonomska situacija onemogoča izpolnjevanje vloge, ki jo nalaga saharski kodeks. Poleg tega so ženske tudi izbirčne, saj bi raje kot v pustinji, živele v velikem mestu, v Dakhli, še bolje pa v Laayounu. Sedentarizacja je vseprisotna.

Med kramljanjem ob čaju lahko opazujeva verski ritual. Ko sonce opravi tri četrtine svoje dnevne poti na zahod, tik preden se znoči in preden ležejo spat, se ženske po rokah in glavi podrgnejo z bazaltno črnim kamnom, čigar okroglina je na eni strani »sumljivo« zravnana. Mohamedova tradicija pravi, da se tam, kjer ni vode, ritualno čiščenje pred molitvijo sme opravljati s pomočjo kamna ali peska. Kamen je v resnici paleolitski terilnik. Sahara je polna puščic, sekir in različnih terilnikov iz časov, ko je bila še savana in so se tu sprehajale žirafe, sloni, noji in podobno. V skoraj vsaki hajmi ti pokažejo svojo zbirko najdenih predmetov. Navdušiva se nad sekiricami in dobro ohranjenimi puščicami, a sva preveč sramežljiva, da bi vprašala, če jih lahko kupiva. Za spomin nama ostaneta le arhivski fotografiji in poln žep razbitih lupin nojevih jajc, ki nama jih je nabrala najmlajša, 4 letna nomadka Aišatu.

Ko se zmrači Fatimatu odide iz hajme in pogleda, če se je drobnica, ki je bila čez dan raztepena po okolici, vrnila. Ženske svojo čredo, ki jo dva žilava psa vsako jutro razbijeta na manjše odrede in naženeta na pašo, pozimi pasejo globoko na vzhodu, poleti, ko dnevne temperature narastejo čez petdeset stopinj, pa daleč na zahodu, v ozkem obmorskem pasu, kjer je vročina znosnejša. Drobnica je že na kupu in okoli nje lajata zadovoljna psa čuvaja.

Meso je prestiž

Medtem ko počivamo v veliki hajmi, se v mali pripravlja večerja. Vrč za umivanje rok, ki nam ga prinesejo, napove zares pozno večerjo. Na sporedu so zdrobljeni špageti. Čas za žongliranje! Nomadke se sicer prehranjujejo predvsem z rižem in testeninami, ki jih skromno zabelijo z malo paradižnikove mezge ali kakšnim koščkom mesa, s kruhom, ki ga spečejo v razbeljenem pesku ali v plinski pečici ter kozjim maslom, ki ga babica vsako jutro stolče v gerbi (meh iz kozje kože). Včasih v dar dobijo kamelje mleko, ki predstavlja dobrodošlo spremembo. Meso kljub veliki čredi drobnice predstavlja prestiž. Ena koza na trgu stane namreč 70 eurov. Zelenjave in sadja ni, vitamini so v zraku.

Po pozni večerji sledi še kasnejše sprejemanje obiskov iz sosednjih taborov. Fatimatu naju prav nič sramežljivo sprašuje po mnenju glede obiskovalcev. Stara je 25 in še ni poročena. Pravi, da si ima pravico sama izbrati ženina, vendar že dolgo na spregled ni nobene dobre partije. Tri potencialne ženine je že zavrnila. Že pozno ponoči, ko se velik kup odej v kotu hajme prične spreminjati v ležišča, nama pove, da je pri njih običaj, da zakoncema dodelijo posebno hajmo. Tokrat to ne pride v poštev, ker je na obisku preveč ljudi. Zaskrbljeno gleda, kako sva razumela njeno sporočilo in si oddahne, ko vidi, da si posteljeva vsak posebej. Ženske opravljajo molitev pred spanjem, hajma se počasi spremeni v spalnico in ko umolknejo še zadnji govorci, zavlada tišina, ki jo dvakrat zmoti le predirljivo kozje meketanje.

Zjutraj Fatimatujina sestra Zahra loči dva ponoči skotena kozlička od črede, pomolze drobnico in iz v pesek vkopanega in s PVC-jem obloženega rezervoarja zajame vodo, ki jo prinese v hajmo. Medtem ko se sprehajajo med drobnico, sestre vsaka s svojega konca prinašajo akacijeve veje in vejice s katerimi bodo zakurile. Babica pred hajmo že pridno tolče maslo. To je njeno edino dnevno opravilo, ki se mu ne bi odpovedala za nič na svetu.

Denarne transakcije med družinskimi člani so nedopustne

Po jutranjem čaju celo dopoldne čakava na zajtrk, ki ga ni. Medtem med ženskami krožijo sklede s sladkanim mlekom. Sama se ga hitro naveličava. Opoldne že rahlo nejevoljna vprašava, kolikokrat na dan jedo. Dvakrat. Podnevi in zvečer. Nalivanje z litri in litri mleka zagledava v povsem novi luči. Če bi se malo bolj potrudila, sedaj ne bi bila tako zelo lačna …

Salami sporočijo, da se po cesti v Awserd pomika vojska. Odločimo se, da ostanemo še kak dan in se izognemo možnemu srečanju in zamudnemu pregledovanju osebnih dokumentov. Odpeljemo se k sosedu, ki s svojo čredo drobnice samuje v 6 kilometrov oddaljenem taboru. Po principu roka roko umije Salama od njega kupi kozo, ki jo poklonimo ženskam. Odškodnino za kozo, ki je v prvi vrsti vendarle namenjena nam, obiskovalcem, sosed odločno zavrne. Ženske pro forma protestirajo. Če bi si meso hoteli priskrbeti iz njihove črede, ne bi hotele vzeti denarja, ker so denarne transakcije med družinskimi člani nedopustne.

Popoldne se povzpneva na enega izmed okoliških hribov. Sredi ravnine dve beli piki razkrivata življenje sredi čudovitega peščeno-črno in malo zelenkastega niča. Pod vrhom vzpetin počivava v sipinah in opazujeva igro peščenih vrtincev. Veter se poigrava s peskom in briše žuželčje sledi drekobrcov. V tabor se vrneva skupaj z drobnico. Naredi se že kar malo kičast sončni zahod. Za večerjo nam postrežejo z goro mesa. Šokantna sprememba. Česar nomadke niso porabile za pogostitev lačnih gostov, bodo skrbno razporedile skozi naslednje dni.

Od klifa do klifa do območja signala

Novo jutro, nov dan in čas za slovo. Počajčkamo in pozajtrkujemo. Tokrat nisva lačna, saj so nama spekli kruh in stolkli sveže maslo. Kljub razlikam v navadah se eden drugemu hitro prilagajamo. Ko so ženske že pri svojih vsakodnevnih opravilih, se brez posebnih ceremonij in pretiranih emocij poslovimo. Malo slalomiramo med drobnico in okoli hajm, z nekaterimi se rokujemo, z drugimi si pomahamo. Še zadnjič se razgledamo po peščenem raju in jo po zračni liniji usekamo naravnost proti Boujdourju. Salama naju vozi mimo še vedno delujočih španskih vodnjakov. Pri enem izmed njih najdemo kameleona. Salama ga zgrabi za rep in postavlja na različne podlage. Res menja barvo.

Prebijamo se od skalnega klifa do klifa. Tu in tam opazimo ostanke kamnitih utrdb. Tudi te so še iz časov španskih kolonizatorjev. Navidez neprehodna pokrajina v sebi skriva pot, ki jo poznajo le posvečeni. Salama tu ni prvič. Nekje blizu se naša pot združi s tisto, po kateri se iz Mavretanije prevaža cigarete … Ko se prebijemo skozi skalnato pokrajino, smo ponovno na ravnini. Salama pohodi plin in pospeši proti domu. Za sabo puščamo temne sledi, občasno zapeljemo celo v lužo, pred nami nebo stemnilo pod težo gostih črnih oblakov. Na vetrobranski šipi se nabere par kapelj. Salama poskuša vključiti brisalce, ki se ne zganejo. »V puščavi veliko spijo, zaradi tega ne delajo«, pokomentira. Ko se vrnemo na cesto, zavijemo na tažin v obcestno gostilno. Kliče Hadža, spet smo v območju signala. V Boujdourju je hudo neurje, na cestah brez odtokov za meteorno vodo, je poplava.