Andrej Morović

Le Monde Diplomatiques, februar 2007

V zreli fazi vladavine monarha Hassana drugega sta korupcija in klientelizem v Maroku dobili potemkinovske razsežnosti. Sredstva iz kraljeve blagajne, namenjena razvoju podeželja, so se razblinjala v nič, oziroma v žepih tistih, ki naj bi z njimi modro upravljali. Javna skrivnost je šminkanje mest, ki naj bi jih Hassan drugi med redkimi inspekcijami stanja v kraljevini obiskal. Ob ulicah, čez katere je imel iti dvorni defile, so tik pred zdajci zasadili visoke palme, ki so jih, komaj se je kraljevi prah dobro polegel, spet izkopali in zasadili v naslednjem mestu na agendi. Tako je njegovo visočanstvo potovalo križem kražem po širni deželi in gledalo vedno iste palme. Saj ne, da bi ga take malenkosti strašno motile. Njegovo srce in duša sta utripali z velikopoteznimi strateškimi spletkami, za katere je bil dejansko nadvse talentiran.

Njegova zasedba Zahodne Sahare po odhodu španskih kolonizatorjev tri desetletja nazaj je neponovljiva legenda. Iz dežele, ki so jo v rednih razmakih pretresali socialni nemirni, je preprosto izgnal dobrih tristo tisoč potencialnih in realnih puntarjev – dva odstotka prebivalstva, jih nagnal čez južno mejo v obljubljeno deželo in jim za vsak slučaj zaščitil hrbet z maroško armado. Še pred tem je Zahodno Saharo razglasil za neodtujljivi zgodovinski del maroškega kraljestva in da bo stimulus močnejši celotno ozemlje osrečil s prostocarinskim režimom. Preplavil je maloštevilno avtohtono prebivalstvo in mu predvidoma za vekomaj odvzel možnost konzumacije pravice do samoodločbe, kot jo pridigajo Združeni narodi. Zahodna Sahara je postala področje živahne, deloma legalne, v glavnem pa ilegalne trgovske dejavnosti. Pri širši ekonomski računici Hassanu sreča – za razliko od številnih spodletelih atentatov – ni bila mila. Le nekaj let po zasedbi so pod pritiskom naraščajoče ekološke zavesti na Zahodu cene fosfatov strmoglavile v klet. Največji tovrstni rudnik na svetu, ki leži sto kilometrov vzhodno od glavnega mesta Zahodne Sahare, je iz zlate jame mutiral v bankrot. Računica, da bodo fosfatni profiti krili stroške vzdrževanja dva tisoč petsto kilometrov dolgega zidu s pripadajočo vojaško logistiko, ki dvesto tisoč Saharcem preprečuje vrnitev domov, se ni izšla. Tako zasedbo subvencionirajo ZDA, tradicionalna zaveznica kraljevine Maroko. Ta je kot prva dežela sveta priznala neodvisnost bivše britanske kolonije. V mestu Tanger je mlada ameriška administracija kupila prvo nepremičnino na tujem, konzulat, ki deluje še danes.

Legendarno je tudi Hassanovo izmikanje pritisku Evropejcev, naj vendar stopi na prste pridelovalcem hašiša v zloglasnem gorovju Rif. Ob vsaki ofenzivi jim je premeteno nastavil zrcalce logike ponudbe in povpraševanja in ostalih tržnih zakonitostih, zahteval nazaj španski enklavi Ceuto in Mellilo in požugal z odtegom ribolovnih koncesij ob atlantski obali in jim, če je res taka sila, predlagal bojkot inkriminiranega produkta. Hassan je bil pravi lisjak, mojster za tajming in kočljivo balansiranje med interesi velikih sil. Rešitev več tisoč kilometrov dolgega obmejnega vprašanja z nemirno sosedo Alžirijo je prepustil kasnejšim rodovom.

Danes Maroku že nekaj let vlada sin preminulega, mladi kralj Mohamed šesti, ki je prijatelj surferjev, mladine in žensk. Zravnal je vrh ledene gore korupcije in se lotil previdnih reform na področju sociale, izobraževanja in človekovih pravic. Turizem, ki je poleg nakazil migrantov glavni steber maroške ekonomije, je v konstantnem vzponu. Gradijo se ceste, na ulicah večjih mest je vedno več luksuznih avtomobilov in prestižnih trgovin. Zaradi priliva petičnih evropejskih upokojencev, ki svoj življenjski projekt v naraščajočem številu usmerjajo na jug, so šle cene nepremičnin v nebo in z njimi tudi življenjski stroški. Marakeš na primer, je postal pregrešno drag, ne samo za low-budget turiste. Edino naraščajoča armada revežev je nekako ostala na mestu. Opazno se je povečalo število mladih, ki s svojim slogom oblačenja demonstrativno oznanjajo pripadnost veri in ki so, paradoksalno ali pa tudi ne, po videzu na las podobni mladim ortodoksnim Judom. Pod ološčeno površino je pravzaprav vse po starem. Demografska krivulja neusmiljeno zaostruje socialne napetosti.

Iz obmorskega mesteca Sidi Ifni je s čolnom triintrideset ur do Kanarskih otokov. Številka, ki se lokalnim adolescentom živo vtisne v spomin in jim kot nadležen furunkel žužnja po zavesti tam nekje do štiridesetega leta, ko je čas, da se človek sprijazni z realnim. Sanje o odhodu v Evropo ali v Ameriko so nacionalni šport. V resnici se zatakne že pri pridobitvi potnega lista, ki je dostopen redkim izbrancem. Še najlažja pot je poroka z osamljeno turistko, po možnosti Francozinjo ali, v primeru Sidi Ifnija, Španko. Mestece, ki ga le nekaj sto duš dviga nad raven večje vasi, je bilo do pozne starosti generalissima Franca španska enklava. Pravzaprav so ga Španci tudi zgradili in ustvarili današnjemu očesu všečno urbano celoto, ki se boči na klifu nad oceanom – atraktivno kuliso z rahlim pridihom dekadence, ki je domačini seveda ne dojemajo pretirano romantično. Ženitna emigracija je ločila najboljša prijatelja, Išama in Alija, ki sta pred leti na plaži imela šotor z izposojevalnico surferskih desk, toplimi sendviči in reggae glasbo, dokler ju ni pregnal mestni odlok. Danes na tistem mestu stoji avtokamp z betonsko ograjo.

»Evropa ga je vzela,« reče Išam in ležerno puhne dim na ocean. Išam je redek primerek zgodbe o uspehu. Izgon iz Marleyevske oaze mu je udaril na trmo, od nekod je napraskal kredit in razpadajočo družinsko hišo preuredil v apartmajski penzion s pogledom na plažo, ki na račun starih in novih poznanstev čisto solidno posluje. Nekaj deset metrov po promenadi navzgor je Ali s privarčevanimi evri odprl restavracijo »Oaza«, katere vodenje je zaupal starejšemu bratu.

Klima v Ifniju je celo leto ugodna. Raj za surferje in flotiljo turistov v avtodomih, ki želijo v miru pomalicati iz Evrope prinešene konzerve. Miru je morda še preveč. Hassan je bil prebivalstvo kaznoval za lojalnost Špancem in Ifni subtilno izoliral. Brezposelnost je celo za maroške razmere visoka. Tako se ljudje zelo veliko sprehajajo. Ženske po sredini širokih, prejkone praznih ulic, moški po pločnikih. Trije muezini redno, a obupno razglašeno intonirajo ezan, kot bi tudi verska veja oblasti Ifniju naložila pokoro. Zvočniki na vrhu minaretov, ki so v Maroku zelo podobni našim cerkvenim turnom, prenašajo celotno molitev, kar sicer ni ravno običaj. Sicer kake pretirane verske vneme ni čutiti. Ifni premore nekaj hotelčkov, avtokamp, pristanišče in veliko kavarn. Mladina je presenetljivo modna – reperjev kar mrgoli, pa tudi kak panker se najde. Ženske so zavite v saharske tančice, ki so približno od te zemljepisne širine do meje med Mavretanijo in Senegalom standardno oblačilo. Po dve ali tri slalomirajo med opravki, se ustavijo le za poljub mimoidoče znanke in hitijo naprej. Moški si med rokovanjem bežno položijo roko na srce, mamo pa poljubijo na teme.

Na morju pred Ifnijem ribiči v čolnih z visokimi premci cele dneve češejo priobalne plitvine. Ribarnica, ki je z ribami, raki in mehkužci bolje založena od ljubljanske, pa vse je za nekaj številk večje, zares zaživi ob štirih popoldne. Čez dan in po deveti zvečer so ulice prepuščene klateškim psom ter posameznim poročenim, predvsem pa neporočenim moškim. Poroka je v Maroku resen ekonomski podvig, najprej štalca, potem kravca – če ni denarja, ni otrok in če ni otrok, ki so med ostalim nadomestilo za neobstoječe pokojninsko varstvo, življenje izgubi svoj smisel. Časovno negibnost mestnega ambienta prav očitno moti dogajanje pred Twist klubom, ki je tako kot gledališče z odhodom Špancev zaprl vrata. V sendviču med sedežema lokalne administracije in organov prisile stojita nomadska šotora, ki ju krasijo napisi »hasta la victoria«, »el pueblo unido« in »Union national des chomeurs diplomees«. Za dolgim transparentom v arabščini, ki simbolizira barikado, diskutira gruča moških v najboljših letih. Ob strani skupinica pridušeno udarja po bobnih in poje, v ozadju na preprogah spi nekaj ljudi. Nacionalna zveza brezposelnih izobražencev že dvanajsti in zadnji dan demonstrira za pravico do dela in dostojnega življenja. Čeprav so Hassanovi dnevi, ko bi bili taki »ekscesi« zatrti v kali že mimo, je v zraku čutiti tesnobno nervozo. Nemirne oči se venomer ozirajo čez sogovornikova ramena. Nekaj dni nazaj se je do sosednje vasi pripeljala enota specialcev, a so se potem vrnili v Tiznit, kjer je sedež province. Zato, ker imamo veliko podporo med lokalnim prebivalstvom, menijo protestniki.

»Ja, prišlo je do sestanka z oblastmi, od štirinajstih zahtev, sta bili v nadaljno obravnavo sprejeti dve… stara zgodba: nekaj malega dajo, izbranim osebam razdelijo nekaj bonbončkov, ravno toliko, da razbijejo enotnost gibanja in potem je spet vse po starem,« je trpek Abdukarim, ki bi mu dal kakih dvajset let. Njegov starejši kolega je bolj spravljiv – napredek vendarle je, včasih je bilo slabše. Statistik o številu nezaposlenih v Maroku ali v regiji mi nihče ne zna posredovati. Oblast take stvari skriva, pravijo, in sploh, v deželi, v kateri je levji delež služb neformalne narave, statistike nimajo nekega smisla. Dejstvo je, da večina delovno sposobnih ljudi hodi naokrog z rokami v žepih in da dober del preostalih skuša preživeti z dobro poulično trgovino.

»Če nisi iz prave družine ali klike, ti nobena diploma ne pomaga,« pove eden od prisotnih. Demonstracija nezaposlenih izobražencev je ilegalna. Po črki zakona bi jo moralo prijaviti in organizirati neko pravno telo, vendar Nacionalni zvezi brezposelnih izobražencev vpis v sodni register iz nedoumljivih razlogov ne uspeva. Prav tako je seveda ilegalen večerni protestni pohod z zaporo glavne mestne prometnice. Kakih petdeset demonstrantov sredi križišča zažge dve gumi, ampak pazljivo: gumi sta podloženi s plastmi mokrega kartona, da se ne bi poškodoval asfalt in bi demonstrante kdo lahko obtožil vandalizma. V zrak se dvigajo prasketajoče iskre in steber gostega črnega dima, kar niti ni nek problem, glede na to, da sta mestna komunala in nasploh odnos do okolja krepko v povojih. Precej mlačno skandiranje spremlja spremlja pol stotine opazovalcev, res pa je, da mimo prizorišča teče neprekinjen tok sprehajalcev. Njihov odnos do dogajanja je vsaj meni težko opredeljiv. Gotovo je le, da se mimoidoča mladina veseli akcije, sicer diskretno, a vendarle. Precej slovensko komorna demonstracija, s to razliko, da v zraku poleg smradu visi strah pred intervencijo organov prisile. Najbolj se to pozna glavnemu govorcu, ki je hkrati tudi motivator skandiranja parol. V odsevnem telovniku, ki je v Evropi del obvezne avtomobilske opreme, deluje negotovo. Kot bi ne vedel, ali ima zdaj govor, ali pa je to le uvod v profesionalne batine. Jezno stresa s pestjo in zatikajoče našteva zahteve, ki jih podkrepljujejo vzkliki in predirno berbersko oglašanje žensk, ki so pravzaprav najbolj glasne. Potem se vse skupaj hitro zaključi. Od nekod se vzamejo vedra vode in pogasijo ogenj. Scmarjeni gumi končata na robu čistine, ki je bila nekoč letališče, danes pa služi potrebam velikega nedeljskega semnja. Sprevod med prepevanjem španskih delavskih pesmi krene nazaj, počasi podre tabor in šotore odnese čez cesto, na sedež Združene socialistične stranke Maroka. Medtem se vendarle pripeti incident, nekdo od demonstrantov nezavesten obleži na pločniku. Presenetljivo hitro se pripelje ogromen rešilec, kot vzet iz ameriškega filma, iz katerega stopita dvometerska reševalca in brez ceremonij odpeljeta poškodovanca. Tipičen domačin je vsaj pol glave manjši od mene. Pol ure kasneje je ulica prazna. V sosednji kavarni skupina ljudi s šankistom vred uročeno strmi v TV ekran.

Ifni pričaka naslednje jutro, kot bi se nič ne zgodilo. Bele fasade hiš toplo žarijo v soncu. Asfalt na križišču je dejansko nepoškodovan. Pek na uličnem štantu prodaja sveže bagetke in lepinje. Možje zadržano srkajo kavo ali čaj, zapuščene ženske z dojenčki, starke in starci, pohabljenci in norci pa stegujejo prazne dlani. K moji mizici prisede mlad moški in se predstavi. Bratsko mu ponudim polovico lepinje, Yussif pa skoči do svojega vozila in nama na krožniček natoči gostega oljčnega olja. Topli kruh pomakava v olje in se sporazumevava v polomljeni španščini. Glede včerajšnje demonstracije Yussif ni ravno zgovoren. Ima relativno dobro plačano delo šoferja za družbo, ki od lokalcev odkupuje ribe in jih izvaža v Španijo, pa ga ne bi rad izgubil, posredno namigne. Je poročen, ima dva otroka in pravi, da je zdaj dovolj, da so otroci kot ročna zavora. Hiše še ni zgradil, to ga pekli. Kot rečejo Maročani, dela zato, da lahko je kruh. Prisede njegov partner, ki mu je takisto ime Yussif in ki obvlada nekaj malega francoščine. Pogovor pogumneje steče. Yussif 2 ima prav tako dva otroka, edino o ročni zavori je malce drugačnega mnenja. Z razlaganjem od kod pravzaprav sem, je kot vedno en križ. Zagato rešita Tito in Zaho. Rahlo odsotno odkimamo nad grozotami vojne. Yussif 2 me pobara ali imamo kaj muslimanov, tam pri nas. Malo, dva procenta, mu odvrnem, pa še ti se ob tri tisoč cerkvah že leta zaman borijo za pravico do tiste ene mošeje. Yussif 2 je blago ogorčen: pri nas pripadniki drugih religij živijo v miru, čemur je vsaj iz zgodovinske perspektive težko oporekati. Pomirim ga, da smo Slovenci pač majhni, stisnjeni med ekspanzionistično nastrojena ljudstva in da nas je zato vsega tujega po malem strah, kar se mu zdi čisto v redu razlaga. Medtem ko se nam sonce začne upirati v obraze, ugotovimo, da tako kot v zadnjo vas stopa svet, tako svet postaja vedno večja vas. Yussif 1 spet skoči do kamiona in me obdari z vrečko očiščenega ugorja. Zaželita mi bonnes vacances amigo. Čaka ju delo, pot v Agadir.