Špela Kalčić

Objektiv, 28. 6. 2008

Poznamo jo predvsem kot naravno sredstvo za barvanje las. Po arabsko se ji reče “henne”, v Visoki in Salomonovi pesmi je imenovana “kamfir”, v severni Indiji, Pakistanu in Bangladešu ji rečejo “mehndi”, v jeziku telugu (Indija, Malezija) “gorintaku”, v tamilščini (južna Indija, Singapur, Malezija, Šri Lanka) “marudhani”, po latinsko pa Lawsonia Inermis.

Grmovnica s podolgovatimi listi in majhnimi, raznobarvnimi, belimi, rožnatimi, rdečimi in vijoličnimi cvetovi v višino zraste do 7 metrov in lahko doživi tudi do 100 let. Raste v tropskih savanah in polsuhem tropskem območju, v pasu, ki se razprostira od Afrike pa vse do zahodnega Pacifika. Vzgajajo jo v zahodni Indiji, Pakistanu, Maroku, Jemnu, Iranu, Afganistanu, Somaliji, Sudanu in Libiji. Največji pridelovalci kane so doma v radžastanski pokrajini Pali, kjer se v mestu Sojat City postavljajo s kar stotimi kaninimi predelovalnicami.

V kaninih listih nastaja oražno rdeč pigment, ki se veže s proteini, zaradi česar rastlino že tisočletja uporabljajo za barvanje las, kože, nohtov, usnja, svile in volne. Ponekod jo poznajo tudi kot sredstvo za zdravljenje gljivičnih obolenj, odganjanje določenih vrst mrčesa in zatiranje nekaterih plesni. V Maroku z njo barvajo volno, ornamentirajo bobne, svetilke, lestence, torbe in druge usnjene izdelke.

V nasprotju z razširjenim prepričanjem brezbarvna in črna kana ne obstajata. Kani sorodna rastlina Carsia Obovata je tista, ki daje lasem zdravje in lesk, črna kana pa je v resnici mešanica kane in rastline Indigofera Tinctoria, po domače indigovec. Ponekod kani dodajajo umetna črna barvila ali škodljive kemikalije kakršna je Para-phenylenediamine. Slednja je v devetdesetih postala priljubljena med body art umetniki v Afriki, Indiji, na Arabskem polotoku in na Zahodu, saj za razliko prave kane, ki za obarvanje kože potrebuje vsaj šest ur, popolnoma črn efekt doseže že v pičle pol ure. Če si boste npr. na marakeškem trgu Jemaa el Fna svoje okončine dali poslikati s črnim vzorcem, se zavedajte, da boste v slabih tridesetih minutah morda poleg lepe začasne tetovaže pridelali tudi resne alergične reakcije s trajnimi brazgotinami.

Ker ne vsebuje amoniaka, peroksida in umetnih barvil, prava kana ne uničuje las. In ker je naravna, je barvanje z njo, bolj kot elegantnemu ustvarjanju z instant kemikalijami iz ličnih flašk, podobno packanju v kuhinji: iz posušenih in mletih kaninih listov pridobljeni puder se zmeša s toplo vodo in tako pridobljeno pasto nanese na lase. Kana deluje kot kava: več kot je zamešaš in dlje kot jo kuhaš, temnejše barve postane. Njen čar je tudi v tem, da na vsak las deluje nekoliko drugače. V glavnem drži, da rjavi lasje postanejo rdečkasti, kostanjevi mahagoni in blond tiziansko rdeči, druge tone in odtenke pa se doseže z dodajanjem “začimb”. Za meden ton se primeša kurkumo, za oranžen limonin sok ali kamilićni čaj, rdečkast – čili, temno rdeč – čašo toplega rdečega vina, bakren – zmlete nageljnove žbice, rjav – orehove lupine ali močan črn čaj, črn – indigo. Kana lepoti, pa tudi neguje. Lase regenerira, povečuje elastičnost, preprečuje cepljenje konic, vrača jim lesk, odstranjuje prhljaj in krepi lasne mešičke. Ker lase odebeli, ti delujejo gostejši.

Kot sredstvo za poslikavanje telesa in barvanje las so jo uporabljali že v bronasti dobi. Prvi znani zapisi o kani so evidentirani v Ebersovi zbirki egipčanskih papirusov iz 16. stoletja pred našim štetjem. Gre za enega izmed najstarejših znanih medicinskih zapisov nasploh. Zgodovinski viri pričajo, da so jo skupaj z drugimi lepotilnimi sredstvi, ki naj bi prišli prav tudi na onem svetu, shranjevali v faraonskih grobnicah. Na Indijskem dvoru so v 4. stoletju našega štetja kano uporabljala kot sredstvo za barvanje las. Enako v Rimu v času Rimskega imperija in v Španiji med konvivienco. V 14. stoletju našega štetja jo Sirijec Ibn Kajjim al-Žauzijja omenja kot zdravilno zelišče.

Različni izrazi za kano v starih jezikih nakazujejo, da njena raba ni enotnega izvora in da so jo različna ljudstva uporabljala v različne vsakdanje in obredne namene. V vzhodnem Mediteranu je bilo kaniranje teles mladih žensk tesno povezano z rituali plodnosti. Različni artefakti in pisni viri dokazujejo, da so si Mediteranke ob spomladanskem žrtvovanju, z namenom zagotavljanja plodnosti in blagoslova tako zemlje kot skupnosti, kanirale roke. V kontekstu poročnih ceremonij in ritualov plodnosti kano omenja tudi ugaritska Legenda o Baalu in Anath s področja današnje severne Sirije (15. – 13. st. p. n. št.). Ženske se v njej poslikujejo s kano, ko se pripravljajo na sprejem svojih mož, Anath pa se z njo okrasi, da bi proslavila Baalovo zmago nad sovražniki. Stenske slike v Akrotiri (Ciper), ki datirajo pred leto 1680 pred našim štetjem, prikazujejo ženske s takšnimi vzorci na nohtih, dlaneh in podplatih, kot jih za poslikavo neveste navajajo ugaritski viri. Mnogi kipci, najdeni vzdolž mediteranske obale, ki datirajo med leto 1500 in 500 pred našim štetjem, upodabljajo mlade ženske z dvignjenimi rokami, na katerih so vzorci, značilni za poslikave s kano.

Eden izmed preživelih ritualov plodnosti, povezanih s zdravilno-lepotilno rastlino, je “noč kane”. Starodavni rituali plodnosti so namreč preživeli tudi po tem, ko so ljudje sprejeli nove religije. Tako noč kane poznajo povsod, kjer slednja raste. Poročna slavja pri judih, muslimanih, hindujcih, kristjanih in mnogih drugih so se vedno proslavljala s kaniranjem neveste, pogosto pa tudi ženina. Ker naj bi prinašala blagoslov, se je s kano poslikovalo tako za veselje in lepoto, kot tudi za srečo. Neveste so bile zato, da bi se jim izpolnile vse želje, na svoj veseli dan med vsemi svati vedno najbolj kanirane in okrašene z najbolj zapletenimi vzorci. Ponekod je poročno kaniranje trajalo po več dni. Jemenski judje npr., so kompleksne vzorce razvijali v več etapah, kar je lahko trajalo tudi po štiri, pet dni. S kano se je praznovalo purim (judaizem), bajram (islam), diuali (hinduizem), pesač (judaizem), noruc (parsiizem), maulud (islam) in dneve različnih pomembnih svetnikov. S kano se je barvalo tace, repe in grive najljubših konjev, oslov in psov salukijev. Poslikave s kano so spremljale zmage v boju, rojstva in obrezovanja. Kadar je bilo veselje, je bila, če je le bila na razpolago, tudi kana.

Kana postaja vedno bolj popularna tudi na Zahodu. T.i. začasne tetovaže z različnimi etno in drugimi vzorci izginejo namreč že v enem mesecu, kar omogoča večkratno eksperimentiranje brez trajnih posledic. Še posebej priljubljena je poročna “mehindi” kana, ki jo po svetu uveljavljata predvsem libijska in severnoindijska diaspora. Vzorci postajajo vedno bolj kompleksni in elaborirani, linije vedno bolj filigranske, uvaja pa se tudi kombiniranje z bleščicami in pozlačevanjem. Izpopolnjena tehnika vzgoje, predelave in shranjevanja kane je pripomogla k izboljšanju vsebine barvila, kar še dodatno povečuje umetniški potencial kaniranja.

Šablone z različnimi vzorci omogočajo kaniranje tudi slikarsko manj nadarjenim. Medtem ko body art umetniki vzorce potrpežljivo in natančno nanašajo s pomočjo injekcij in njim podobnih rekvizitov, lahko laiki svoje okončine, oblepljene s šablonami iz najlona, enostavno premažejo s kanino pasto, zavijejo v polivinil in počakajo na rezultat čez 6 do 12 ur. Če je bila šablona lepo položena in se med čakanjem niste preveč motovilili, bo rezultat več kot zadovoljiv. Da se koža primerno obarva, je potreben namreč čas. Kana za sabo pusti oranžno sled in če se jo tri dni drži stran od mila in vode, v tem času potemni v rdeče-rjavo. Najtemneje se obarvajo dlani in podplati, saj je koža tam najdebelejša. Za temnejše odtenke kanini pasti dodajajo sladkor, nekateri jo segrevajo, bodisi med postopkom barvanja, bodisi po njem, tisti, ki želijo črno poslikavo, pa po tem, ko je bila kanina zmes odstranjena, poslikavo premažejo z mešanico pepela, soli in vode ter pustijo stati še kakšno uro. Kana prime močneje, če se kanin puder namesto z vodo zmeša z limoninim sokom ali močnim črnim čajem. Njeno večjo obstojnost pa se doseže z dodajanjem eteričnih olj z visoko vsebnostjo monoterpenih alkoholov, kot so olje čajevega drevesa, evkaliptusa ali sivke. Ko temnjenje po treh dneh doseže svoj višek, barva prične počasi bledeti. Koža ostane pobarvana dokler, čez kakšen mesec, na površino ne prileze še zadnji pobarvani sloj kože in se ne odlušči.

Body art umetniki za poslikavo s kano lahko zahtevajo visoko plačilo. Na Jemaa el Fna preprosta poslikava rok, ki ne traja dlje od 30 minut, stane okoli 100 dirhamov (cca 10 evrov). Čeprav se slikanja s kano dandanes lotevajo tudi moški, je tradicionalno to ženska domena. V okoljih, kjer žensko delo zunaj doma ni zaželeno, kaniranje predstavlja družbeno sprejemljivo, pa tudi donosno izjemo. V Maroku, Mavretaniji, Jemnu, Libiji, Siriji, Sudanu, Indiji in še marsikje drugje ženski kana saloni naravnost cvetijo. Za bajram, diuali ali karva šaut so odprti po cele noči, kadar gre za velike poroke, na katerih je treba poleg ženina in neveste poslikati na stotine gostov, pa se najema kar po cel tim kana umetnic. Kana je dober biznis, a tudi zanesljivo znamenje naklonjenosti. Če se vam zgodi, da vas npr. Mavretanka, Jemenčanka ali Iranka povabi na kaniranje vaših okončin, se pripravite na dolgotrajno lepotno razvajanje, ki morda pomeni tudi začetek pravega prijateljstva.