Špela Kalčić

Objektiv, marec 2008

Kajtanje je šport, ki temelji na upravljanju z zmajem. Moderni športni zmaj, kajt (angl.: kite), je na prvo oko bolj kot zmaju podoben jadralnemu padalu, njegova konstrukcija pa omogoča odlično izkoriščanje vetra in dolgo lebdenje v zraku.

Kajtanje je razmeroma mlad šport, sodobna tehnika kajtanja sega šele v devetdeseta prejšnjega stoletja, kar pa ne pomeni, da zgodovina nebi zmogla postreči z zanimivini zmajarskimi podatki. Medtem ko se zmaje danes povečini uporablja za adrenalinsko igro v vetru in zganjanje akrobacij v zraku, so se šli z njimi v preteklosti bolj resne igrice. Verjetno najbogatejšo zgodovino zmajarstva poznajo Kitajci, ki so jih izdelovali iz lahkega in prožnega bambusa, v katerega so vpenjali papir ali svilo. Zmaje so spuščali že pred 3.000 leti in jih uporabljali v različne namene. Naprimer za izvidnice. Za zmaja so privezali človeka in ga potegnili visoko pod nebo, od koder je lahko oprezal za sovražnikom. Ravno tako se je s pomočjo zmajev prevažalo težke tovore. Zapisi iz 13. stoletja kažejo, da so Kitajci s pomočjo zmajev, podobno kot sodobni kajtarji, tudi jadrali. Plovilo na zmajev pogon je hitreje prečkalo reko, jezero ali morski zaliv. Prihodnost zmajev vodi nazaj h Kitajcem. Če so ti zmaje uporabljali za pomikanje svojih plovil po vodi, jih bodo v prihodnosti za plovbo po morjih verjetno uporabljali tankerji in čezoceanske ladje. Znanstveniki v razvoj gigantskih zmajev polagajo velike upe. Nadejajo se manjše odvisnost od nafte in bolj ekološkega načina prevažanja tovora prek morij.

Za očeta sodobne športne kajt tradicije šteje možakar po imenu George Pocock, ki je na začetku 19. stoletja v Bristolu odkrival čare vožnje v veter s štirivrvičnim zmajem. Če so bili prvi zmaji vseh mogočih oblik in velikosti ter vpeti v okvir, je izum britanske firme Flexi Foil v športnem zmajarstvu povzročil pravo revolucijo. Zmaj, ki spominja na jadralno padalo, je iz dveh plasti, z odprtino na sprednji strani in prešit v prekate, po katerih potuje zrak. Ker je brez okvirja, omogoča mehkejši pristanek. Ljubitelji adrenalina so ga pričneli uporabljati za vožnjo po snegu (angl.: snowkiting), ledu (angl.: icekiting), tleh (angl.: landkiting) in vodi (angl.: kitesurfing). Danes jih lahko vidimo, kako z njimi jadrajo na rolerjih, v bagiji (angl.: buggy, vozilo s tremi kolesi, od koder se s kajtom upravlja iz sedečega položaja) ali z mountainbordi – off-road rolkami z velikimi kolesi in jermeni, za katere se zatakne noge. Po vodi šibajo z različnimi vrstami desk. S tistimi, ki so bile izdelane za smučanje (angl.: wake board), za surfanje (angl.: surf board) in seveda za kajtanje (angl.: kite board). No, marsikomu se jadranje po snegu zdi veliko bolj privlačno kot tisto po vodi. Čar snowkitinga je v možnosti izredno hitrega premagovanja višinskih razlik. Tisto, kar turni smučar prehodi v enem dnevu, lahko kajtar preleti v desetih minutah. Ko pride na željeno višinsko točko, enostavno pospravi opremo in odsmuča oz. odboarda v dolino. Kdor zna in ve, kaj počne, lahko izkoristi veter, ki se dviguje ob gori, pusti, da ga kajt potegne v zrak in v dolino enostavno odjadra. Če izvzamemo nevarnost, je tovrsten podvig nedvomno izredno spektakularen, še posebej za tistega, ki s kajtom upravlja in matero zemljo opazuje s ptičje perspektive. Nekateri kajtarji se znajo v zraku več deset metrov visoko obdržati tudi po dve minuti.

Prvi poskusi kajtanja po vodi segajo v sedemdeseta leta. Leta 1977 je bila na podlagi surferske deske izdelana deska za kajtanje, ki jo je promoviral Gijsbertus Panhuise. V osemdesetih se je na televizijskih ekranih pojavil avstrijec Andreas Kuhn, ki se je vetra lotil z wake boardom in petindvajsetmetrskim jadralnim krilom. S svojimi skoki je marsikoga pustil odprtih ust. Američan Corry Russel pa je s kajtom tekmoval na surferskih tekmah. Svoj kajt, ki še ni znal plavati, je spuščal s pomočjo vitla, po vodni gladini pa je drsel kar z vodnimi smučmi. V surferski konkurenci je kot edini kajtar redno izvenkonkurenčno zmagoval, zaradi česar ni bil deležen posebne publicitete. Časniki so ga tu in tam omenjali kot zanimivost na tekmovanjih.

Ko sta brata Dominique in Bruno Legaignoux patentirala prvi napihljivi kite, ki preprečuje, da bi ta potonil in tako omogoča tudi vodni štart, se je prava revolucija kajtanja po vodi šele začela. Danes znani osebki, kot naprimer Laurent Ness, Raphael Salles in Antoine Carretero, so pričeli kajtati na obalah južne Francije, Don Montague, Manu Bertin in Mike Waltze pa so svoje vodno-zračne vragolije razkazovali na Havajih. Reklamo za kajt so delali še zvezdniki po imenu Laird Hamilton, Manu Bertin in Flash Austin. Ko je slednji leta 1998 zmagal na prvem kitesurferskem tekmovanju v Maui-ju na Havajih, je zbudil pozornost drugih surferjev, željnih adrenalinskih presežkov. Ti so se za uspešne skoke s surfi morali truditi leta in leta, preden so prišli do željenih rezultatov. Poleg tega so bili odvisni od ugodnih vremenskih razmer. Recept za dober skok s surfom je dovolj močan veter plus dovolj velik val, od katerega se odrineš in seveda, veliko izkušenj. Kajt je kar naenkrat omogočil velike skoke na popolnoma ravnem morju in ob ne pretirano močnem vetru.

V zadnjih letih je šport doživel pravi razcvet. Mnoge navdušence prepričajo dolgi, visoki in atraktivni skoki, ki se jih lahko s kajtom izvaja ob močnejšem vetru. Za kajtanje so se pričeli zanimati tudi tisti brez surferskega predznanja. Enkrat, ko se posameznik nauči osnovnega upravljanja s kajtom, je napredek namreč izredno hiter. Odkar je bil izumljen bow kite, ki je nadomestil bolj gobasto oblikovani C kajt in ki pri upravljanju zahteva manjšo moč v rokah, se je starostna meja kajtarjev pomaknila navzdol. Če so se med profesionalnimi surferji tekem udeleževali tisti med dvajsetim in tridesetim letom, danes kajtarsko profesionalno elito sestavljajo posamezniki, ki zasedajo starostno lestvico med štirinajst in dvajset let. Mlajši kajterji so tudi manjši, lažji, gibčnejši in bolj energični, zaradi česar so zelo dobri pri izvajanju različnih trikov. Med skokom se za kajt držijo le z eno roko, snamejo z nog desko, delajo salte, rotirajo in še in še. No, pri novodobnem vodnem zmajarstvu sta se uveljavili dve tehniki, ki zadovoljujeta tako mlado, kot tudi tisto malo manj gibčno. Kajtanje s kajt desko, ki omogoča vodno-zračne akrobacije in predvsem skoke, je ponavadi všeč tistim malo bolj elastičnim, kajtanje z desko za surfanje, ki je seveda prvenstveno namenjena kajtanju po valovih, se zdi nobel tistim, ki so se vijuganja po vodi naučili ob deskanju ali surfanju. Kakorkoli že, je šport ekološko neoporečen, ne povzroča nikakršnega hrupa, poleg tega pa opazovalcu nudi tudi estetski užitek ob opazovanju plesa zmajev nad vodno gladino.