Špela Kalčić

Objektiv, marec 2008

Beseda ḥammām v mnogih arabskih dialektih označuje bodisi kopalnico ali umivalnico, bodisi termalne vrelce ali vročino. Turki ji pravijo hamam, Evropejci, ki so jo spoznali preko Osmanov, pa turška ali islamska kopel. Čeprav je hamam prisoten povsod po islamskem svetu, ga dandanes povezujemo predvsem s turško kopalniško kulturo. V Evropi je bil izredno popularen v viktorijanski Angliji, od koder se je razširil še v Ameriko, Kanado, Avstralijo in na Novo Zelandijo.

Prvi hamami v islamskem svetu so se pojavili v srednjem veku, na področju današnje Jordanije, kjer so se Arabci srečali z običaji Sirijcev. Z osvojitvijo Aleksandrije so spoznali grško-rimsko metodo sproščanja in očiščevanja ter jo priredili za svoje potrebe. Podobno se je zgodilo s Turki, ko so ti prišli v Anatolijo. Tradicije so se prepletle z muslimanskim poudarjanjem snažnosti in poveličevanjem vode. Z običajem kopanja v pari hamam nadaljuje tradicijo svojih anatolskih, rimskih in bizantinskih prednikov. Načeloma je, na zelo podoben način kot njegov rimski sorodnik, zgrajen iz treh med seboj povezanih sob: vroča je namenjena segrevanju telesa z vodno paro, potenju in pilingu odmrlih celic, v topli potekata umivanje in masaža, v hladni pa se človek ohladi z mrzlo vodo.

Hamam se je razvil iz prizidka mošeji, ki je bil namenjen ritualnemu kopanju pred molitvijo in kmalu postal samostojna inštitucija. Velja za stilno in funkcionalno najbolj dovršeno obliko parne kopeli in pogosto dosega monumentalne razsežnosti. Mnogi osmanski hamami so bili razkošno okrašeni z dekorativnimi mozaiki, fontanami in bazeni, se bohotili v marmorju, zlatu in dragih kamnih. Poleg treh kupolastih sob, v katerih se je odvijalo kopanje in masiranje, so bile v bogatejših hamamih tudi razkošne oblačilnice in počivalnice, v katerih so stregli z osvežilnimi napitki in krepčilnimi prigrizki. Verjetno najbolj sijajne primerke predstavljajo hamami Çemberlitaş (1584) in Haseki Hürrem (1556) v Istanbulu, Alhambra v Granadi (1358) ali Citadel v Aleppu (1367).

Hamam, podobno kot njegov rimski prednik, nikoli ni bil namenjen le moškim, je pa za razliko svojega sorodnika vedno skrbno ločeval med ženskimi in moškimi prostori. Z izjemo turističnih centrov, kjer se ponudba prilagaja povpraševanju, je v hamamih, ki nucajo za vsakdanjo rabo, tako še danes. Ženski prostori so namenjeni ženskam in otrokom, moški moškim. Ženske in otroke masirajo izključno ženske, moške pa izključno moški. Turizem je pošteno zamajal tradicionalne delitve in v mnogih turističnih centrih po Turčiji se danes najdejo hamami, kjer sta dovoljena tako mešano kopanje kot mešana masaža in kjer so poleg tradicionalne milne masaže v ponudbi še tajska, čokoladna, mlečna, jogurtna, medena, medicinska, športna in še katera.

Hamam je v času Osmanov predstavljal kraj čiščenja, ritualnega kopanja, poleg trga in mošeje pa tudi pomemben center druženja. Tu so se srečevali ljudje vseh družbenih slojev in položajev, mladi in stari, bogati in revni, meščani in vaščani. V Adamovem in Evinem kostumu so bili v hamamu vsi enaki. Ob odsotnosti drugih javnih zbirališč so bili hamami številni in igrali pomembno vlogo v vsakdanjem življenju. Nahajali so se v skoraj vsakem osmanskem mestu. V šetnajstem stoletju so v Istanbulu tako našteli štiri tisoč petsto zasebnih in tristo javnih hamamov. Hamam je imel pomembno mesto skozi vse človekovo življenje. Tu so se praznovala rojstva otrok in tu se je žalovalo za umrlimi. Tu se je sunetilo moške potomce in tu so se odvijale predporočne zabave. V hamam se je hodilo lepotičiti, sklepati zveze in poznanstva, na oddih ali samo za zabavo. Če si gostu hotel izkazati gostoljubje, si ga odpeljal v hamam. Pred odhodom v vojsko so fantje v njem prirejali zabave. V hamamu se je praznovalo novorojenčev štirideseti dan in vpričo drugih zaprisegalo na pomembne stvari. Znane so zgodbe, o telakih, mladih fantih, ki so svojim klientom pomagali militi in ribati telo, s svojimi postranskimi dejavnostmi pa marsikateremu uspeli popolnoma zmešali glavo. Iz tekstov nekaterih osmanskih avtorjev (npr. Ismail Agha Dervish, 18. st.) so danes znane podrobnosti, ki obsegajo od njihovih imen, cen, seksualnih praks, do tega, kolikokrat so svoje stranke uspeli pripeljati do orgazma. Med njimi so bili največkrat posamezniki nemuslimanske provenience. Po razpadu Osmanskega imperija in hitri vesternizaciji Turške republike, so telaki izgubili seksualni aspekt, njihovo mesto pa so nadomestili odrasli moški, ki so se masaže in ribanja moških hrbtov lotevali na bolj prozaičen način.

V segregirani družbi je hamam ženskam pogosto predstavljal edino družbeno areno socializacije in imel podobno vlogo, kot so jih imele kavarne v življenju moških. Od tu naprej so se razširjale vse mestne novice in tu so se pripravljali škandali. Ženske so v hamame odhajale vsaj enkrat tedensko in v njih ostajale po več ur. Govorilo se je celo, da so tiste, ki jim možje ne omogočijo dvakrat tedenskega obiska hamama, upravičene do ločitve.

Mnogi hamamski običaji, ki so se v svojih lokalnih različicah po islamskem svetu ohranili vse do danes in tudi po tem, ko so bile v domove napeljane vodovodne cevi, vgrajeni tuši in kopalne kadi. Na Zahodu ponovno odkrivajo hamamske blagodejne učinke in jih vključujejo v drago zdraviliško ponudbo, v Maroku pa jih tisti, ki doma nimajo kopalnice, lahko obiščejo za bornih 8 dirhamov (cca 0,5 eur). Ponekod po Turčiji dekleta še vedno s svečo v roki spremljajo nevestin sprevod okoli hamamskega bazena, v katerega v želji, da bi tudi same našle moža kot si ga želijo, mečejo kovance. V islamskem svetu je petek še vedno gospodov dan in tako dan, ko se gre v hamam. V rabi je še vedno enak hamamski pribor, le da je ta iz bolj cenenih umetnih materialov. Srebrne, bakrene, medeninaste in lesene škatljice, posodice in sklede so zamenjale plastične; sintetične masažne rokavice niso več iz palminih listov ali kamelje dlake; umetelno izvezene žametne in svilene torbe so nadomestili plastični cekarji in vedra; bakrene posode z ročajem in naluknjanim dnom za shranjevanje mila in masažnih rokavic so zamenjale najlonske neseserke; in namesto ljubkih lesenih cokel, okrašenih z biserovino, svilo ali žametom, se nosijo japonke ali plastični natikači. A ženske si še vedno kanirajo lase in uporabljajo vrtnično olje, še vedno hodijo na masažo, ribajo svoje otroke, čvekajo in opravljajo, tako kot nekoč.