Se pardoniram za dolg molk – malo je bila hromeča praznina, nastala z evikcijo dragega v loge domaće, malo je bil hromeč skok v njegove izpraznjene šolne. Čeprav moram priznati, da mi odkar je moj delta samec z napako vzel slovo, dogaja resno in nonstop:

Najprej sem besna kot ris neusmiljeno zbila Kamelo Anderson v prah in pepel. Niti njena Obalna straža ji ni mogla pomagati. Še vsa krvava in temu primerno našpičena sem mimo Alkatraza s trajektom odplula na Angel island, v pomirjujoči objem gigantskih kalifornijskih Redwood dreves.

Balzam za dušo in uganka za možgančke: baje, da so Redwood drevesa negorljiva. Je lepo pisalo na informacijski tabli, poleg podatka, da so to najvišja drevesa na svetu. Mimo je pritekel hermafrodit v fluorescentnih pajkicah, s čelado (sic!) na glavi in mi z astro nasmehom strašno prijazno voščil:

“Hi, fantastic weather, how are you doing on this beautiful day?”

Zajela sem sapo, da mu orišem bistvene točke moje strašno komplicirane, a vendar lepe usode, a hermafrodit je že izginil kot kafra. Nekako me vsi zapuščajo zadnje čase in lomijo moje veliko afriško srce. Da bol malo omilim, sem se zatekla v nedrja starodavne krčme z lepim ameriškim imenom Wladimir’s. Wladimir je bil Čeh, imel rad gosto češko pivo in konje. In čeprav je že pokojni, ljudje še vedno radi zahajajo k njemu. Zelo komunikativni in zgovorni ljudje. Tako sem prišla v stik z Donom Fischerjem, lastnikom tvrdk Banana republic, GAP in Old navy, poleg ostalega. In velikim ljubiteljem umetnosti. Stik je bil indirekten, saj je tudi Don Fischer že pokojni, a njegovo prekrasno posestvo še stoji.

In množica na milijone dolarjev vrednih kipov na njem.

In francoski vrtnar še vedno manikira gredice in zelenice in dirigira četici ilegalnih mehiških migrantov, ki s specialnimi orodji in vozili izpihavajo, sesajo, grabijo in odvažajo odpadlo listje. Sin papeles, sin dinero.

Bobnaj, bobnaj, levoroki zeko.

Filed under: Chekira ]]> http://e-migrator.com/2010/04/16/chekira-story/feed/ 6 E-migrator IMG_2754 IMG_2612 IMG_2720 IMG_2618 IMG_2622 IMG_2637 IMG_2707 IMG_2728 http://e-migrator.com/2010/04/04/razsuti-tovor/ http://e-migrator.com/2010/04/04/razsuti-tovor/#comments Sun, 04 Apr 2010 05:05:43 +0000 E-migrator http://e-migrator.com/?p=2533 ]]> Don’t count your chickens before they are hatched, je pregovor, izjemno ljub nasim bratom amerikanerjem (prvi ga je izrekel slavni Grk Ezop, ko je n-ta zalozba zavrnila objavo njegovih basni).  Jaz sem ga izkusil na lastni goli kozi, ko sem se se ves nor od triumfa nad imigracijsko masinerijo v kraju Burlingame na glavo vrgel v Pacifik in zacel kravlati proti San Leandru na drugi strani San Franciscanskega zaliva.  Nisem se naredil sto zamahov, ko me je najprej skoraj potopila, potem pa potegnila na suho proslula Obalna straza s kapitanko Kamelo Anderson za krmilom. Chekira je z obale huronsko kricala “pusti ga, on je moj, bitch”, a ni nic pomagalo. Ogromni izvenkrmni motorji so popadljivo zarohneli in kaj kmalu sem se spet znasel na Frisco Int’l Airportu, tokrat v sektorju za ilegalce in fake kranjske klobase. Kamela me je nic kaj prijazno pahnila v objem z rokavicami iz latexa opremljenih megatoncev in odvihrala novim dogodivscinam naproti, ne da bi rekla “good bye”, “have a nice day” ali vsaj “god help you”, kakor se bahajo na njeni spletni strani, da naj bi bila njena navada. Namesto welcome drinka sem dobil dezinfekcijsko kopel v kokakoli, nato pa se mali waterboarding v original Rocky mountains sparkling vodi. Mater sem debelo gledal. Potem so me zaceli pehati proti inox kletki, s katere se niso sneli reklamne nalepke forged by ArcelorMittal. Najvecja jeklarna na svetu sem pomislil, ko me je premagal rezonantni krohot z mimiko tipa Andres Valdes. Uniformirani megatonci so se samo strokovnjasko spogledali in me namesto v kletko zbasali v nakupovalno sredisce Tor-tura shopping center. Sadisti, res. Priletel sem direktno v department store Ross (dress for less). Tam sem kupil Leviske Signature za 15 dolarjev. Super, malo prevelike, za slucaj, ce se se bolj poredim. Na izhodu iz kabine za preoblacenje sem bil kregan, ker nisem “take my number”. Dvignil sem glas, da kje pa pise, da je to obvezno, pa je gospa usluzbenka spravljivo zasepetala “dobro, dobro, kar pejte, lahko bi zasli v hude tezave”. OK, se postavim v vrsto, da placam. Gledam pod strop, da mi ni treba gledati neskoncne vrste, ki se je Sovjetska zveza Leonida Breznjeva ne bi nikakor sramovala. Za mano se dere in mece potleh mala tiranka, njena mama pa sika “nic ti ne bom kupila” (je to groznja?), izmenicno v amerikanscini in meksikanscini. Pod stropom je reci in pisi trideset varnostnih kamer. So tudi trije oborozeni varnostniki, pa masine, ki neprestano piskajo, da alarmi vsem ze popolnoma dol visijo. Blagajnicarki sta dve, a klienti so oveseni z artikli kot novoletne jelke. Vsi buljijo vame, ker imam samo en artikel, pa se ta ni propisno v kosari, temvec malomarno vrzen cez roko, kot da mi ze pripada, pa se sploh placal nisem. Pred mano tri mlade dominikanske megatonke hkrati poslusajo muziko z mp3ja in se pogovarjajo. Mine pol ure, vrsta pa se ni pol krajsa. Placal bom te leviske, pa makar crko. Koncno zunaj, napol nezavesten opazim logo GNC, identicen kot GMC. Za tiste, ki ne veste, GMC je General Motors Corporation, GNC pa General Nutrition Center. To mi je uspelo nekako zaobiti, ko sem bil ze pahnjen v The North Face store. Juj, tu popolnoma druga storija: ze na vratih me je v civilko zamaskiran varnostnik osladno pobaral  po pocutju in kako da se danes imajo moji hemoroidi. Blagajniski zbor je zapel welcome to the north face in komaj sem zakorakal med bunde in windstopperje sta me napadla dva mulca z “how are you doing today?”. Zajel sem sapo, da jima opisem neizmerno krivico, ki mi je bila storjena today, onadva pa “how can we help you!” s tistim ljudozerskim kalifornijskim nasmehom na frisu. Od silne groze sem pograbil 4 pare nekih hlac in pobegnil v kabino za preoblacenje. Ja, valjda, malo morgen. Priskocil je specialni uradnik, mi slekel suknjic, zaplenil rucak, dal famozno stevilko, odklenil vrata, pogledal, ce ni slucajno kdo notri (recimo Kamela Anderson), zabevskal “clear” in me spustil notri. Jaz sem notri hiperventiliral, potem sem se onesvestil, potem sem malo jokal in mislil na mamo in case, ko sem se plaval v njej (joj, to so bili casi in tudi njim sledeca tranzicija in – trara – socializem niso bili od muh). Potem sem se malo hiperventiliral, nakar sem cisto skulirano stopil ven in s sonornim glasom oznanil “I’m done!”. Oh, to se je personal raznezil, dobil sem nazaj rekelc in rucak (ki so ga tacas – pametno – testirali na plasticne in druge  eksplozive), blagajnicar je zapel “all to go?”, jaz pa ne-ne, “one to go, three to stay”. To ni bilo tako strasno popularno, ker amerikanerji kupujejo en gros, ni pa bilo ilegalno, jebi ga. Placal sem kar v kesu, z velikim bankovcem, jebi ga in ko je civi-maskara na vratih mojim hemoroidom zazelela lep dan, se mi je posvetilo, zakaj imajo VSI bratje in sestre amerikanerji tako sonoren glas: ce ti najvecja supersila na svetu z napetim gunom pod brado iz neposredne blizine sika “sprosti se – sprosti se”, je to najmanj, kar lahko naredis zase. Se nekaj malega sem posanjal, ko sem ze stal v trgovini z rabljenimi uniformami in drugo vojasko parafernalijo. Inferno? Prodajalec me je blazno spominjal na tipa in videospota Plump Fiction. In fak, na Fejstbuku je chetal s prijatelejm, ki mu je bilo ime Zed! Who’s Zed? Zed’s dead, baby. To je zdaj konec moje bedne ne-eksistence, sem zastekal in se usral, da je zadisalo po royal with cheese. Nisem pa tega pokazal, ceprav je Zed zvedavo stegoval vrat s fejstbuka. “Fuck you Zed”, sem zakrical in zasprintal na plano. Za mano je odmevalo “well fuck you, you fuck”, jaz pa sem ovesen s shopping vreckami in apgrejdan s plasticnimi lisicami dirjal in dirjal, domovini edini v objem, dezeli prijaznih, prisrcnih in optimisticnih in sila konstruktivnih ljudi. In tudi dejstvo, da so mojo inox kletko med vmesnim postankom neskoncno dolgo prekladali po silosih in h-alah letalisca JFK v New Yorku, ni moglo omajati mojega entuziazma.

Stresic ni, ker sem odo dezeli obmejnih moznosti spisal na iMacu, ki mi ga je prijazno posodila La migra (US imigracija).

Filed under: Moro Tagged: Bogatajeve poeme, Ezopove basni, Kameline dude ]]> http://e-migrator.com/2010/04/04/razsuti-tovor/feed/ 3 E-migrator IMG_2737 http://e-migrator.com/2010/04/02/food-stamps/ http://e-migrator.com/2010/04/02/food-stamps/#comments Fri, 02 Apr 2010 20:18:03 +0000 E-migrator http://e-migrator.com/?p=2538 ]]> V ZDA biva 40 milijonov prejemnikov bonov za hrano. Njihove vrste vsak dan narastejo za dodatnih 20.000 ljudi. Slogan Food Stamp Program-a, oziroma Supplemental Nutrition Asistance Program-a (SNAP) je: Pet na dan. Five a day. Zveni znano? Merkator?

Kakorkoli, osebno se ne kvalificiram kot recipient  SNAP mane z nebes. Sem prebogat. Zato zbiram svoje Food Stamps. Pet na dan.

Vsak dan. Jaz delam na sebi.

Tokrat je naša brhka junakinja udarila v samo srce pasje procesije, ki se ji reče kapitalizem: Amerika, zemljo obećana. Pravzaprav bi moral iti jaz osebno, a mi je kot dolgoletnemu klientu našega zdravstvenega sistema gibanje dovoljeno zgolj v občini, v kateri imam prijavljeno stalno bivališče (nosim tudi rumeni trak na levi roki). No, Chekira se je širokogrudno odločila za Lufthanzija, mene pa meni nič tebi nič stlačila na dno kufra, z nalogo, da glumim kranjsko klobaso, če bo amerikanerski CBP (Customs and Border Protection) kaj zatežil. Po 12 urah leta se dejansko JE zataknilo zaradi bele gline, ki sem jo v terapevtske svrhe tihotapil v levem devžeju. CBP je mislila, da gre za četrt kilce prepovedane substance, med poznavalci znane kot  “hors”. CBP je cepnila v delirij, še posebej, ko sem kljub statusu kranjske klobase nekaj duhovičil z izreki in pregovori v klasični arabščini. Chekira pa je ostala hladna kot izključena mikrovalovka. Tudi ko ji je gumijasto orokavičen stot in cent sala s povišanim glasom ukazal, naj spusti hlače, se prikloni naprej, razširi žemljo in glasno kihne. Chekira je flegma izpeljala vse to in za nadgradnjo potom zadnje plati izstrelila projektil zelene sluzi sadističnemu pigu naravnost med oči Ta je dropnil kvazi dead na tla, cvilil kot pujs in mevžasto klical okrepitve. Njegovi kameradi so družno grizljali freedoms fries in glumili Francoze, itak.  Še takrat ko je pujsu raz nosni koren začel mezeti cvet deče krvi in je njegov pogled postajal iz trenutka v trenutek bolj “filozofski”. Da izgleda kot prešvicana poročena hindujka,  so ga kameradi brez pardona vlekli za nos. Chekira pa je z mano pod pazduho tiho kot pink panter  hit the streets obljubljene dežele. Eeeh moj batjuška, dežele silnih produktov in neomejenih storitev. Pa vsi šljakajo kot kreteni, ker si ne morejo privoščiti prostega časa, ker time is money, to je: more time is less money. No time je a lot of money in zero time is … A v zraku povsod opojni vonj seksualno razvnetih japonskih češenj in češpelj.  Vsaj tu v San Franciscu, konec meseca marca 2010.

Chekira se veseli, da nisem več prtljaga, oziroma kranjska klobasa. Eh, nekatere je tako preprosto razveseliti. Slava jim.

Približno včeraj po srednjeevropskem času, če se ne motim, je orel neslišno spodvil krila in pristal na popku obljubljene dežele: Chekira. In z njo jaz, ki sem tiho kot miška iz potovalke skeniral atribute združenih držav premnogih produktov.

“Jej, pljuvaj, be hepi”, me že ima, da bi zaprosil za azil.

Šerif Đoni bo gotovo vedel kompetentno svetovati.

Kot kaže je s pilotom pod roko odšpanciral na lepše. Kar glede na to, da vremenska napoved ni baš ne vem kaj, niti ne čudi.

Filed under: Moro Tagged: acqua passata, lanski sneg, yesterdays weather ]]> http://e-migrator.com/2010/03/12/kaj-pa-krmar/feed/ 0 E-migrator odyssee.jpg 084 http://e-migrator.com/2010/03/07/ubi-bene-ibi-patria/ http://e-migrator.com/2010/03/07/ubi-bene-ibi-patria/#comments Sun, 07 Mar 2010 19:19:43 +0000 E-migrator http://e-migrator.com/?p=2487 ]]> Odkar sem mobilnik odvrgel v koš za smeti, mi je tisti del možgančkov, za katerega se je zdelo, da je že odmrl, čudežno spet začel funkcionirat. Kot bi vmes ne minilo pol stoletja in eno tisočletje. Alehlujah. Siva cona živi in brca, siva materija obstaja, svet ni samo črno-bel. Ves vzhičen sem potem šel na večurni sprehod po prestolnici ljube mi dvomovine. Bil je hlad, bril je veter. Serijsko zlorabljeno Barje je sredi dneva komatozno spalo. Pot ob žici okupirane Ljubljane je bila na večih mestih presekana. Hiš je vedno več in niso vse lepe. Dasiravno ima povprečen Slovenec izjemen občutek za lepo in uporabno. Poleg tega je tudi prav dober po po duši in srcu. Po vrnitvi med lastne štiri stene (metafora) se mi je v možgane naslikala samoobramba v tej obliki:

Nato sem poštefnal po še vedno neizpraznjeni popotniški malhi in izvlekel, trara …

S Chekiro sva pretentala carinsko-graničarske organe Združene Ojrope, nategnila sva jih kot mačke, suhe in žejne sva jih prepeljala preko velike vode. Na sporedu sta žurka in party, YO YO YO!

Optimist takoj prikima DA, je, na zadnjem sedežu drnjoha nacukan kot klada, čeprav niti ni pilot, temveč furman kočije brez vprege. Realist skomigne, da letalo sploh ne obstaja in če že kdo, je pilot on sam, a žal ne pozna niti cilja, niti namena, niti trajanja potovanja. Pesimista zaenkrat pustimo pri miru, to znajo biti zelo depresivne osebe. Mene te dni z depresijo navdajata dve stvari. Prva je hitro se bližajoči mulud, profetov rođendan, ki lokalno armado mutirajočih mladcev hujska v vedno daljše kantate – nekje med navijanjem v zadnjih minutah podaljška in hokejskim kruležem pod Mežaklo. Včeraj so ga denimo žgali do krepko čez polnoč, vse dokler se iz unforgiving pustinje ni prerano vrnilo prase dr. Ražd, se pravi druga stvar, ki mi fura depro. Celo mutanti so kot bi odrezal nehali krakati. Prase je šlo direkt kozlat, jaz pa na sprehod. Klin se s klinom izbija. Ražd je celo noč sanjal in izmenoma tulil in cvilil in tulil, medtem koje mene pigalo od krohota. Zarana sem nato absolviral marš skozi razpotegnjeno djanetsko oazo, vse do izvira sladke vode pod starodavno trdnjavo na zahodnem bregu suhe reke. Tam so peli ptički, godli murnčki in so kvakale regice. Voda je bila res sladka, a še vedno pitna. Dokler ne potegne na korodiran akumulator, je vse še okej. Zrak je bil brej s protobibličnim mirom, prostata je bila hepi, spolni aparatus se je docela sprostil in se temu primerno odebelil. Chekira je bila tik na tem, da se požrtvovalno fukne iz grmovja, ko mi je pot zaprečila postavna kraljica puščave in predme malomarno zadegala obdelan pleh, kot češ, a je to tvoje, jebotepas?

Brez težav sem se spomnil, da imam v mestu nujen sestanek. In res, čez kako uro sem s prazno čutarico omahnil na teraso osrednje djanetske kavarne, ki ima glede na državo gostiteljico in njen režim izredno prikladno ime: Scanner. Tu možaki od ranih jutranjih ur srebajo vodeno kavo, zobljajo slaščice zanimivega okusa in skenirajo konkurenco, t.j. pazijo, da ja ne bi kdo spohal kaj novega in si posledično umišljal, da je nekaj posebnega. Slovenija na kvadrat. Oči je veliko in pogledi so strogi. Civilisti skenirajo policaje, policaji vojake, vojaki špiclje in ti spet civiliste. Vsi skupaj skenirajo turiste in VSE to, se pravi lajf v svoji totaliteti, oziroma njeno keš particijo, skenira lokalna, pa tudi nadregionalna la mafja. Za red je poskrbljeno, psom vstop v mesto ni dovoljen. Dovoljene aktivnosti so shopping, prokreacija, lenarjenje, bolniška, delo le izjemoma (če ne povzroča večje škode). Najbolj zanimiva aktivnost – šoping ima to hibo, da artiklov ni veliko, pa še ti so zvečine subvencionirani. Kruh, mleko, moka, olje, cuker, riž in podobne bazičnosti so praktično zastonj. In potem se z njimi seveda dela kot svinja z mehom. Da o nafti ne govorim, tako je poceni, da jo še v slaščice malo našpricajo. Da grejo lažje po grlu. Skratka, sedim kako uro v centru Djaneta (djanet pomeni raj, djehenem pa pekel), potem pa ni druge, kot nazaj v … tisto drugo. Tu je vse pod kontrolo. Ražd je zlomil lupilec za krompir, ko je skušal z njim odpreti konzervo kondenziranega mleka. Zdaj spi, je upehan. Mutirajoči mladci nažigajop svoje kantate. Jaz čakam, da bo noč, pa da grem lahko na aerodrom. V eni roki imam prtljago, v drugi pa dve roli najmočnejšega aero selotejpa, če bodo spet težave z zapiranjem vrat aviona. Kdor visoko leti, nizko pade.

Filed under: Moro Tagged: eterična olja, mineralna olja ]]> http://e-migrator.com/2010/02/27/je-pilot-spljoh-v-letalu/feed/ 5 E-migrator Djn 3 012 zizike kantate