Category Archive

El Houceine ima dve ženi. S prvo ima štiri hčere in dva sinova. Ko je vzel Lejlino mamo, se je odselil v hišo svoje nove tašče. S prvo ženo razen poroke na papirju in otrok nima nič več. Baje jih tudi vzdrževal ni. Prva žena je po tem, ko jo je zapustil, zato, da je preživela 6 majhnih otrok, šla delat na neko farmo. Lejla pravi, da se je njen oče z njeno mamo poročil le zaradi denarja. »Hiša je njena, kafič je njen, mama ima tudi parcele ob cesti, ki vodi v Agadir. Tam je zemlja draga. Moj oče nima nič. On le služi denar z maminim kafičem.«

H Jimi Hedrixu prihajajo raznorazni Zahodnjaki. Med drugimi se je tu dolga leta ustavljal tudi nek Laurance.  Tako je naneslo, da se mu je zaluštalo po takrat 17 letni Lejli in je El Holucineja zaprosil za njeno roko. Lejla ga ni marala, a oče ji je »svetoval«, da poroko sprejme. »Dobila boš evropsko vizo, v Evropi ti bo dobro, tukaj nimaš ničesar.« Lejla je rekla »ja«, mislila pa »ne«. Zaupala se je mami, kateri se je leta 61 rojeni Laurance zdel za leta 89 rojeno Lejlo malce prestar. Še bolj kot razlika v letih pa jo je motila Lejlina žalost ob napovedanem srečnem dogodku. Tako je bil pakt sklenjen: Lejla se je do konca pretvarjala, da se bo poročila, Laurance je sprejel islam, naredil vse papirje za Lejlino pot v Evropo in poroka na matičnem uradu v Essaouiri je bila naposled sklenjena. A na poročno noč je Lejla Lauranceu povedala, da v resnici ne bo njegova žena, spakirala kufre in odšla k teti. Oče je znorel, mama jo je branila, Laurance pa je čez tri dni v Francijo letel sam. Od takrat ga ni bilo več na spregled. Ko Lejlo vprašam, zakaj bi njen oče hotel, da se poroči z nekom, ki ga ne mara pravi, da zaradi denarja. »Prej smo imeli le eno sobo, po poroki pa so nastale še ostale tri. Mislim, da mu je Laurance plačal.«

Fatima, ki ima za sabo podobno štorijo, le da je na poroko z nekim Nicolasom iz Marseilla pristala, pravi, da je bil Laurance zelo prijazen in da je Lejli kupoval lepe obleke in veliko drugih lepih stvari. Sama je v poroko z Nicolasom privolila, ker je hotela v Evropo. Rekla si je: »Če bo prijazen z mano,ostanem z njim, drugače se bom pa ločila.« No potem je Fatimin stric za njenim hrbtom Nicolasu svetoval, da izroči denar za takšito, lepo poročno obleko kot iz Tisoč in ene noči, pa seveda za poročna prstana. Da bo v njegovi odsotnosti poskrbel za vse. Ko je Nicolas poklical Fatimo in jo pobaral, glede obleke in prstanov, je začudena odvrnila, da njegovega denarja nikoli ni videla. V naslednjih dneh se je stričev sin Omar na plažo začel voziti na novem quadu, Nicolas pa je sporočil, da poroko umika z dnevnega reda. Še dobro, ker je Nicolas baje junkie.

Lejli je uspelo iz nesrečnega zakona pobegniti nedotaknjena, kot pravi »Laurance se me ni nikoli niti  dotaknil«. Zato pa se je njenega srca dotaknil in ga naposled tudi preluknjal, Youssef.  Ta jo neznansko ljubi, ona pa njega. Ko je delal v sosednjem hotelu, ji je mama Mina krila hrbet, zato da je noči lahko preživljala z njim. Kadar je oče spraševal, kje je, se mu je zlagala, da spi ali da je pri teti. Hotela sta se tudi poročiti, pa je bil oče proti. Prišel je nov ponudnik in oče je Lejlo, ponovno brez njenega privoljenja,  obljubil drugemu. Tokrat nekemu mladeniču iz Taroudanta. Spet je bilo že vse pripravljeno za slavje, fentanih ne vem koliko kur in spečenih ne vem koliko slaščic, a tudi tokrat je Lejla rekla »ne«. »Ne morem te vzeti, ljubim drugega.« Oče je spet znorel, mama jo je spet branila in Lejla je spet spakirala kufre ter odšla k teti. Romanca z Youssefom je trajala tri leta, nakar je Lejla ugotovila, da ima njena ljubezen rada tudi fante. Kar niti ne bi bil tak problem, če se Youssef v hotelu nebi prodajal francoskim gostom. In odkar je pred tremi meseci spoznala resnico, je Lejla z njim prekinila vse stike. On jo še vedno vztrajno kliče, ona pa trpi in čaka da čas zaceli rane. Pravi, da fant noče delat in da sedaj živi kar z lastnico hotela, ostarelo Francozinjo, ki očitno nastopa v vlogi zvodnice.

Lejla je utrujena od pogleda na Essaouirčane, ki so ljubezen zamenjali za denar. V času mojega obiska, mi je pokazala vsaj tri, ki se preživljajo s prostitucijo. A tako to je, tudi Maroko je ena izmed prizorišč seks turizma. Kot priljubljena gay destinacija je zaslovel že v dvajsetih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi homoerotičnih orientalističnih imaginacij, ki so jih producirali viktorijanski raziskovalci in pisatelji kakršen je bil Sir Richard Francis Burton v devetnajstem stoletju. Tudi sam gay, a obenem Anglež, je severnoafriške dežele od Maroka, Alžirije, Tunizije do Egipta in Arabskega polotoka označil kot endemična področja homoseksualnosti, ki naj bi jo povzročala klima na južnejših zemljepisnih širinah. Predstava o perverznosti Orienta se je po zaslugi takšnih in podobnih projekcij zasidrala v zahodnih imaginarijih in prav gotovo botrovala obisku »Sotadične Zone«, kakor jo je Sir Burton poimenoval, s strani posameznikov, ki jih je gnala sla po užitkih, ki so bili doma označeni za nenaravne in perverzne.

Tangier naj bi v 50ih veljal za prvi in »najnaprednejši« gay hot spot na svetu, ki so ga obiskali ali si v  njem ustvarili dom številni slavni ali bogati Evropejci in Američani kot so William Burroughs, Paul Bowles, Truman Capote, Allen Ginsburg in drugi.  Do srede osemdesetih je privlačil številne gay obiskovalce, ki so v Maroko prihajali na počitnice iščoč lahko dostopnih seksualnih avantur, a z naraščajočim konzervatizmom, ki ga delno poganja odnos islamistov do zahodnih turistov nasploh in do homoseksualnosti ter prostitucije posebej, je Maroko zadnje čase za take vrste aktivnosti postal prej kraj rizika in nevarnosti kot brezbrižnosti in užitka.

Brezposelnost in težke ekonomske razmere delajo svoje, pomanjkanje seksa, ljubezni in naklonjenosti na drugi strani pa tudi. Tako v Maroku še posebej cveti ženski seks turizem. Kot pravi Marlene, Francozinja, ki se je nastanila v Essaouiri, so poroke Essaouirčanov z Zahodnjakinjami na dnevnem redu. Ženska se v kafiču usede na pijači, kmalu za tem ji prisede nadvse šarmanten in pozoren lokalec, ki ji začne dvoriti, naslednji dan pa že delata načrte za poroko. Ženska svojega »izbranca« ponavadi zalaga z oblekami, darili, denarjem, kosili, pijačo in seveda seksom, on ji vrača s seksom, pozornostjo in bolj pogosto kot ne le navidezno ljubeznijo. Medtem ko čaka, da ona na Zahodu uredi vse potrebne papirje za njegov prihod, doma veselo zapravlja njen denar in čaka, da se mu prikažejo Zahodna Nebesa. Ko se vrata v obljubljeno deželo naposled odprejo, sledi streznitev: on še naprej pričakuje, da ga bo ona vzdrževala, ona pa naposled spozna, da ne ljubi nje, temveč njen denar. Tako je pogosto, seveda pa ne vedno.

V Maroku vedno večji problem predstavlja tudi pedofilija. 4. julija so v Marakešu organizirali Beli marš, na katerem je skupina zaskrbljenih Maročanov in ljubiteljev Maroka opozarjala na problem zlorabe otrok v namene seks turizma. Medtem ko je vsa pozornost glede problematike usmerjena na Tajsko in druge jugovzhodne azijske države, Maroko čedajle bolj postaja priljubljena destinacija za tovrstne ekscese.

Do dvajsetih let dvajsetega stoletja so bili  deški plesalci v starosti med 8 in 16 let dostopni po celem Maroku, z naraščajočo revščino in povpraševanjem strank z Zahoda in tudi Zalivskih držav pa se je dejavnost ponovno okrepila. Problematika je resna, saj otroški seks turizem, tako kot drugod po svetu, predstavlja tabu, ki ga je še posebej v konzervativnih družbah, kjer ni odprtega govora o seksu in kjer čast in sramota regulirata socialne odnose, potrebno karseda dobro prikriti. Zaradi tega je storilce težko izslediti. Po podatkih maroškega Centra za nadzorovanje pravic otrok v Rabatu, je med leti 1999 in 2003 kar 43 % otrok, ki so klicali v sili, prijavilo spolno zlorabo s strani tujca.

Za maroškega kralja Mohameda VI. pravijo, da je gay. Njegova homoseksualnost naj bi bila v maroških intelektualnih krogih dobro znana, belgijski novinar De Gay Krant pa zatrjuje, da je Mohamed v času svojega študija v Bruslju redno posedal v gay barih. Kakorkoli, o tem se ne govori, saj je homoseksualnost v Maroku prepovedana, sankcionirana pa le v primerih, ko kak Zahodnjak poskuša navezati stik s trgovino z otroci. Neglede na kraljevo »bolezen« pa mu ta ne preprečuje, da se ne bi aktivno lotil reform, s katerimi namerava izkoreniniti različne bolezni maroške družbe, še posebej tiste, ki se neposredno dotikajo pravic otrok in žensk. Tako je bil leta 2004 sprejet zakon, ki ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega privoljenja, možu pa preprečuje, da bi ženo kar tako zavrgel. Če se loči od nje, jo mora po novem zakonu preskrbeti s sredstvi za življenje, v primeru, da ima z njo otroke, pa tudi plačevati mesečno preživnino.

Ena izmed prioritet Mohameda VI. je bila leta 1999, ko je prišel na oblast, tudi odprava mnogoženstva.  Reforma, ki bi ustregla željam mnogih maroških borcev za pravice žensk. Predlog reforme, ki jo je podal, a še ni bila uzakonjena, poligamijo dovoljuje le v izrednih okoliščinah, o upravičenosti katerih odloča sodnik. Ena izmed takšnih predvidenih okoliščin zadeva nezmožnost ženske imeti otroke. V primeru ponovne poroke reforma predvideva tudi pravico prve žene do ločitve. Reformi zakonske zveze nasploh in še posebej ukinitvi poligamije, se po robu postavljajo maroški islamisti, ki imajo zadnje čase vse več privržencev in nekoč zmerna islamistična Stranka za pravičnost in napredek, ki je postala najmočnejša opozicijska stranka v Maroku. Medtem ko se islamisti sklicujejo na Koran, ki muslimanom dovoljuje poroko z do štirimi ženskami, se na Koran in islamsko pravo sklicuje tudi Mohamed VI. Po nekaterih interpretacijah Korana in hadisov, to je prerokove sune, naj bi Koran poligamijo celo prepovedoval, saj ta obenem ko moškemu daje možnost poroke s štirimi ženskami, zapoveduje tudi popolno enakopravnost do vseh, česar pa je, kot pravi maroški kralj, komaj kak smrtnik sposoben.

Medtem ko se poligamija upira, je kralju uspelo dvigniti starostno mejo ženina in neveste na 18 let, to je na starost, ko po maroškem zakonu nastopi polnoletnost, s tem pa tudi svoboda odločanja glede življenjskega partnerja. No, z zakoni je tako, da se v praksi udejanjajo ali pa ne. El Houceine ne more iz svojih tradicionalnih okvirjev. Ko ob vrnitvi iz mesta prestopi prag domačega dvorišča, je prva stvar, ki jo izusti, da je bila Lejla videna pri mostu s tremi fanti. Kar, prvič ni res, ker je bila cel dan z mano, drugač pa, kot pravi Lejla sama, »kaj ga briga.  Sem polnoletna in lahko počnem kar hočem.« In tako se tradicionalni in reformirani pogledi na našem dvorišču srečujejo, pa tudi spopadajo iz dneva v dan.