You are currently browsing the category archive for the 'Špela' category.
Maj, 2009
Pot v Afrko vodi čez Španijo. Lahko tudi. Čudna so pota Gospodova…
Branka je iskala šoferja, ki bi medtem ko bi ona romala po skoraj 800 kilometrov dolgi poti med Pireneji in Atlantikom, prestavljal njeno kombihišo in se vsaj pretvarjal, da mu ni dolgčas. Jaz pa sem hitro pristavila lonček: čez dan naredim 20 do 30 kilometrčkov panoramske vožnje med točkama A in B, pri tem neznasko uživam, medtem ko Branka in druščina radirajo podplate svojih high-tech pohodnih čevljev pa s pogledom na lepote španske narave in družbe opravljam svoje ljubljanske službene dolžnosti kar na daljavo. Če vsemu skupaj dodamo še reportažo o caminu, imam mesto v raju zagotovljeno.
Na pot smo odrinile v okrnjeni in nepričakovani zasedbi. Moj preljubi štirinožni svetovni popotnik in prijatelj Paco je ostal doma. Ker sem se z namenom, da ulovim trajekt Genova – Tangier in se takoj po caminu odpeljem naprej ter direkt pobeglemu fijonseju v objem, s camina vračala namesto s kombijem, z avionom. In ker jer bilo za povrh v Barceloni treba še prestopati in ker bi bilo Pacota zaradi njegove velikosti potrebno tretirati kot konkreten kufer in ne ročno prtljago, sem si rekla »ne, to bi bilo zanj preveč«.
Branka je, kljub temu, da se je na camino namenila hodit, prišla s samo devetimi uporabnimi prsti na nogah. Ker se je tik pred odhodom uspela butnit ob hišni prag. Poškodbo je modro zamolčala. Najprej domačim, potem še meni in Jadranki. Da se pohoda udejstvuje hendikepirana, nama je herojka razkrila šele tam nekje na pol poti, ko so višinski spusti pričeli na njen desni nožni kazalec izvrševati prehude pritiske. Da ne bo pomote, na pot je šla da se malo umakne pred stresi modernega življenja, da se preprosto rečeno odklopi. Ne iz kakih vzvišenih religioznih razlogov in v upanju, da bolj ko bo krvavela, več grehov ji bo odpuščeno…
Majda je proti svoji volji camino opravila kar doma. Gospod je hotel, da se je njenemu sinu nepričakovano ponovila zagonetna in zoprna bolezen, zaradi česar je skupaj z njim cel mesec preživela v bolnici. Elhamdulila, Bog mu je prizanesel. Ampak sploh ni bil hec in ko se mu je stanje izboljšalo, smo si tudi vsi drugi oddahnili.
Jadranka, ki naj bi šla z nami, pa sploh ni bila ta prava. Mislim, v spominu sem imela eno s črnimi lasmi, v Kopru, kjer sva jo z Branko pobrali, pa se je namalala ena bjonda s stotimi vrečami hrane in enim roza frotirastim pujsom. Pa saj to ni Jadranka, to je njena kolegica! Sto ljudi, sto čudi. Mislim, svašta majka rodi. Ne no, hočem rečt, da takole se Gospod igra z mojim Alzhaimerjem. Kar se tiče pujsa: šele kasneje sem izvedela, da kruljače Branka zbira in se prepričala, da z Jadrankinim podstrešjem ni nič narobe…
In smo šle. Romat od mesteca St. Jean Pied du Port v francoskih Pirenejih do Santiaga de Comopostela v španski Galiciji. Pešpot je dolga 780 kilometrov in stara več kot tisoč let. Obstaja odkar so v 9. stoletju (l. 813) v mestu Padrón našli posmrtne ostanke Jezusovega učenca, apostola Jakoba. O tem, kako in zakaj so se ti znašli v Španiji, med ljudmi krožijo različne govorice, med katerimi je najverjetnajša tista, po kateri naj bi bili po tem, ko je Sveti Jakob v Jeruzalemu umrl mučeniške smrti, bili prenešeni v Španijo, kjer naj bi nekoč širil evangelij. Kakorkoli že, odkar so bile v Padrónu najdene Jakobove kosti, ljudje romajo na njegov grob v Santiagu de Compostela, kamor so ga naknadno prestavili in kjer se je razvilo pomembno krščansko romarsko središče. Pot je pravzaprav tretja najpomembnejša krščanska romarska pot poleg poti v Jeruzalem in Rim, od srednjega veka naprej pa naj bi jo vsako leto prepotovalo na tisoče romarjev.
Srednjeveške romarje v Compostelo so zaradi značilnih pelerin, ki so jih nosili, da bi se zaščitili pred vremenskimi neprilikami, klicali pelegrinos. Tako smo tudi me za slabe tri tedne postale pelegrinke. Sicer malo nekonvencionalne, pa vendarle. Sama sem romala le občasno, izključno v lepem vremenu in ponavadi v nasprotno smer kot ostali romarji, saj sem morala z Mrgo, našo avtohišo, najprej po cesti do zadanega dnevnega cilja in obenem prenočišča, nakar sem se lahko šele peš odpravila naproti svojima soromarkama. Po zaslugi te nenavadne romarske tehnike sem se tako vsak dan srečevala in pozdravljala z istimi ljudmi, ki so romali v nasprotno, to je pravo smer. Kljub različnim smerem hoje, smo na koncu vsi pristali na istem cilju, a saj veste, čudna so pota Gospodova.
Branka in Jadranka sta romali v vseh vremenskih pogojih, bili v smislu nošenja pelerin povsem košer, a sta romali le na odsekih poti, ki jih je Branka pred dvema letoma, ko je to isto pot prekolesarila z železno opornico za koleno(!), označila kot lepo. Izogibali sta se predvsem mest in ko so se začela oglašati Jadrankina kolena in Brankin fardirban prst, tudi večjih spustov. Po le izbranih odsekih smo hodile predvsem zaradi tega, ker smo za pot, ki jo povprečen romar prehodi v enem mesecu, imele na razpolago le šestnajst dni.
Kot pelegrinke nas sicer kvalificira tudi dejstvo, da smo bolj ali manj redno uživale pelegrinove menije, ki so jih za 8 – 10 eur nudile različne, verjetno od ministrstva za turizem subvencionirane vaške gostilne in betule, mimo katerih nas je vodila pot, ki jo je leta 1993 Unesco razglasil za svetovno kulturno dediščino. Kot taka je seveda dobro opremljena z vso turistično infrastrukturo: dobro označene pešpoti, številni cestni smerokazi, brezplačni hospici, plačljiva prenočišča in restavracije v skoraj vsaki vasi, restavrirane cerkvice z mašami za romarje v vseh jezikih in trgovinice s suvenirji ter nujno opremo za romarje modernega časa.
Romarska pot se je v nekomercialnih časih pričenjala mnogo dlje, tam, od koder so jo pač pričenjali ljudje, ki so se nanjo odpravljali. Francoska pot, po kateri smo hodile tudi me, se je pričenjala v Franciji, v Toursu, Vezelayu, Puyu ali Arlesu. Danes nanjo od tako daleč odrine le malo romarjev. Edini tega kova, ki sem ga spoznala na caminu je bil gospod, ki je že tri mesece na konju potoval iz Normandije. Poti, ki vodijo iz različnih francoskih krajev, se združijo v mestecu s kraljevskim imenom Puente la Reina (Kraljičin most).
V današnjih časih si večina, ki se odloči za t.i. Francosko pot za svojo izhodiščno točko romanja izbere eno izmed mestec v francoskih Pirenejih, bodisi St. Jean Pied du Port bodisi Somport. Poti v Santiago de Compostela sicer vodijo tudi z juga in severa Španije ter Portugalske. Dnevno, odvisno od fizične kondicije in težavnosti poti, romarji prehodijo med 20 in 30 kilometri, za kar s postanki za počitek in malico vred potrebujejo približno 8 ur. Obstajajo tudi ekstremisti, ki prehodijo po 50 kilometrov na dan, a ne vedno brez posledic. Letos sta samo v času našega camina zaradi odpovedi srca na oni svet odromala dva taka šprinterja. Menda je bil eden izmed niju celo srčni bolnik. Kaj ga je gnalo v prezgodnjo smrt, ve samo Gospod.
Pot je sicer povsem nenevarna. Zelo dobro in prikupno je označena s stiliziranimi školjkami in rumenimi puščicami, znakoma, ki sta skozi stoletja postala simbola camina. V preteklosti so si romarji ob prihodu na svoj cilj, to je rt Finisterre (Konec sveta) na atlantski obali, v znak izpolnitve svojega romanja na klobuk pritrdili školjko, ki so jo pobrali na obali in z njo na glavi prehodili še pot nazaj domov. Danes si jo romarji obesijo na rukzak že na začetku poti, ki poteka le v eno smer, saj se domov vračajo z avioni, vlaki, avtobusi ali avtomobili. Prejmejo jo na začetni romarski postojanki, v našem primeru v St. Jean Pied du Portu, kjer dobijo tudi kartonček, v katerem v krajih, skozi katere romajo, zbirajo štemplje, ki dokazujejo, da so pot resnično prehodili. Štemplji, zbrani na poslednjih stotih kilometrih poti, romarju podelijo pravico do diplome, ki jo prejme na zadnji postojanki v Komposteli. V santiaški katedrali za romarje vsakodnevno priredijo tudi mašo, na kateri sporočijo koliko romarjev je tega dne prispelo na cilj in iz katerih držav sveta prihajajo. Vse skupaj je pravzaprav zelo podobno dobro urejeni trim stezi in zbiranju štempljev osvojenih vršacev z izkaznico kakega planinskega društva.
Rumene puščice, simbol camina, s katero je markirana pot, ki ji romarji sledijo, nedvomno predstavljajo znak modernosti, ki sodobnemu človeku, ki je že skoraj popolnoma zgubil stik z naravo in s tem tudi smisel za orientacijo po nebesnih telesih, preprečujejo, da bi se na kar zajetni poti izgubil. Rumena puščica je bila, tako kot tudi školjka, uspešno izkoriščena v komercialne namene in krasi marsikateri klobuk, obesek, rukzak, pulover, t-shirt ipd., ki se ga lahko kupi ob poti. Vendar pa »pravi romarji«, dokler ne dosežejo svojega cilja v Santiagu de Compostela, praviloma ne šopingirajo, saj si ne morejo privoščiti težkega rukzaka, ki iz dneva v dan zaradi utrujenosti in od kilometrov obžuljenih nog že tako postaja vse težji.
Kupovanje spominkov na poti je dostopnejše tistim, ki se na pot podajo z motornim prevoznim sredstvom, tako kot smo se me. A takšni med tistimi, ki so pot prehodili od začetka do konca, pogosto ne štejejo za prave romarje, temveč bolj za nekakšne športne pohodnike. Asistenca v obliki prevoza opreme in hitre intervencije v primeru lakote ali utrujenosti, ki jo nudi spremljevalno vozilo, po njihovem ne omogoča trpljenja, ki odpira vrata v duhovne dimenzije.
V Santiagu te sicer za romarja priznajo če pot opraviš peš, na kolesu ali s konjem in neglede na to, ali si bil deležen avtomobilske asistence ali ne. Tega, zadnjega, niti ne preverjajo. Vendar pa se kot pravi romar v Compostelo lahko »kvalificiraš« le, če si zadnjih 100 kilometrov prehodil neprekinjeno. Če kolesariš ali jahaš, morajo biti muke Gospodove malo večje, oziroma daljše. Branka in Jadranka sta tako kljub 318 prehojenim kilometrom namesto diplome, s katero bi bili tudi uradno sprejeti med pelegrinke, prejeli le potrdilo o »udeležbi«. Fant na šalterju zadnje romarske postojanke je malo debelo gledal njuna kartončka, saj mu ni bilo jasno, kako sta v pičlih 16 dneh lahko prehodili tako dolgo pot in kje so na zadnjih stotih kilometrih manjkajoči štemplji. Sama sem se približala stotki, predočila skoraj prazen kartonček in si proti njegovim pričakovanjem namesto diplome zaželela le štempelj. Kolobocije z diplomo si seveda nismo gnale k srcu, saj ta ni bila namen našega camina.
Tudi danes se velika večina na camino odpravlja iz verskih razlogov. Nekateri svojo vero doživljajo navznoter, drugi so glede nje bolj eksplicitni. Namesto navadnih pohodniških palic ali »ustrezno« velike lesene palice, ki jo najdejo ob poti in uporabijo za oporo med hojo, s seboj prenašajo hlodu podobno ogromnjačo, ki naj bi, če kaj razumem, simbolizirala njihovo pokoro. Ker je velika, težka in nerodna, jim ob hoji namreč ne more biti v pretirano pomoč, v križ izrezljan ročaj pa očitno želi tudi nekaj sporočiti. Morda da so na križarskem pohodu?
Mit antemurale christianitatis, mit o trajni misiji krščanskih dežel v obrambi krščanske meje, v katerem častno vlogo zavzemata samopripisovanje premoči in degradacija islamskega nasprotnika, živi naprej. Mavri, ki so na Iberskem polotoku preživeli skoraj tisoč let, so še vedno aktualni. Vendar proti spominu na njihovo nekdanjo prisotnost govorijo številne cerkvice in drugi krščanski arhitekturni opomniki, ki opozarjajo, da je dežela krščanska. Paradoksalno so nekateri še iz mavrskih časov (711 – 1610), kar nedvomno vsaj nekaj malega pove tudi o mavrski toleranci do pripadnikov religij knjige, torej Judov in kristjanov.
Nekateri gredo na camino zaradi sebe, nekateri zaradi drugih. Nekateri se na romanje, odpravijo v organizaciji kakšne lokalne cerkvene podružnice, nakar med skupinsko potjo k samemu sebi družno prepevajo psalme, kleče pod kakšnim drevesom zganjajo teater in s tem drugim romarjem ponovno nekaj sporočajo. Glejte nas, smo na pravi poti? Iztrebite vse krivoverce, novodobna inkvizicija prihaja?
Nisem pripadnica nobene religije, še manj verske institucije, a kolikor razumem, se pot k Bogu, spoznanju, oziroma tistemu, česar ne znamo pojasniti, vemo pa, da obstaja, ne odvija na odru, temveč v tišini in samoti, ki ju vsak posameznik izkusi posebej. Hoja je pri tem odlično meditativno in očiščevalno sredstvo, zaradi česar ni čudno, da predstavlja meditativno tehniko marsikatere religije. In kot taka prav gotovo ni nujno, da se vrši ravno na poti v Santiago de Compostela.
Kljub temu, da smo se na camino podale iz povsem profanih razlogov, so meditativni učinki hoje sčasoma pričeli delovati tudi na nas. Pot čez hribovito Navaro in Baskijo je potekala med neprekinjenim pogovorom o vsem, kar je zapolnjevalo naše misli, v vinorodni Rijohi so se pričele oglašati vsakodnevne hoje nevajene mišice, v vroči in suhi Kastiliji so se pojavili prvi žulji in pogovore, ki jim nikoli ni zmanjkalo štrene, so začela prekinjati krajša obdobja molka. V Kastiliji so nastopile tudi prve krizice. Zaradi utrujenosti, vročine, žuljev in starih poškodb, ki so se vedno bolj glasno oglašale. Vedno pogosteje smo hodile vsaka zase in ob šepetu suhe trave ob poti premlevale teme, ki smo jih enkrat vsaj delno premlele že skupaj.
Dnevi so minevali ob hoji mimo žitnih polj, prijetnih vasic in osamljenih kmetij. Ob skupnih kosilih in večerjah smo ponovno debatirale o vsem, kar nam je prišlo na misel. Nekatere stvari v glavi so se zjasnile, povsem spontano in zasebno je padla tudi kakšna odločitev. Meditativni tok, ki ga je sprožila hoja, je šel svojo pot, četudi so se vmes dogajale tako posvetne stvari kot je pokušanje lokalnih specialitet in kupovanje spominkov. Tok je šel naprej, z njim pa tudi pot, ki je vodila skozi vedno bolj zeleno in hribovito pokrajino. Prispele smo v Galicijo, kjer smo pri Cruz de Ferr (železni križ), najvišji točki camina (1505m), odvrgle svoje težave, to je kamenje. Kup kamenja, ki ga romarji odložijo na svoji poti tako silovito raste, da ga morajo od časa do časa znižati s pomočjo bagra. Pri kamenju pa je tako kot pri popotnih palicah: nekateri menijo, da je velikost pomembnejša od samega namena…
V Galiciji sonce ni več tako neusmiljeno žgalo, kastilijska prepihana žitna polja pa je zamenjalo rumeno vijolično in modro cvetoče nizko grmičevje, ki nas je spremljalo kar nekaj časa, dokler ga niso izpodrinili neskončni vinogradi, v katerih so se bohotile mogočne stare vinske trte.
V Santiago de Compostela smo prispele sedemnajsti dan. Tako, kot smo našo pot pričele, smo jo tudi končale. V dežju. A občutki kljub temu niso bili nič manjši. Naš cilj prehoditi kolikor bo pač šlo, pri tem malo razmigati kosti, odklopiti možgane in kontemplirati lepote narave je bil že zdavnaj presežen.
In sicer za nazaj:
Ne več tam in še ne tukaj
Liminalnost na dveh nogah. To sem jaz. Nisem več tam in nisem še tukaj. V tem stilu ga sviram že od lanskega septembra. Ko sem le na kratko prišla v Slovenijo. Tole o tam pišem tukaj. V Argoubu. Ki se nahaja nasproti Dakhle. Ki je v Zahodni Sahari. Ki na večini zemljevidov spada pod Maroko. Ki se nahaja v severozahodni Afriki… O tem tukaj sem začela pisati že februarja in končujem šele zdaj. Ker ni bilo časa? Energije? Inspiracije? Ne, ker sem delala na tem, da odidem, zaradi česar sem določene senzorje izklopila in vklopila nekatere druge. Tako a) nisem opazovala stvari, ki bi bile lahko zanimive; in b) tudi če sem kaj takega opazila, nisem uspela reflektirati; torej c) nisem ničesar zapisala. Ali pa vsej ne dokončala. Tako kot ne prvega od spodnjih treh postov.
V Slovenijo sem se vrnila na kratko, se vedla kot da sem u prolazu in v takem stanju vztrajala osem mesecev. Kako je to mogoče? Do novega leta sem kolobarila med Ljubljano in Saharo. Razumljivo: ko sem bila v Ljubljani, sem se pripravljala na odhod v Saharo. Ko sem se vrnila iz Sahare, sem se privajala na Ljubljano. In ko sem se ravno navadila nanjo, se je bilo ponovno potrebno pripraviti na Saharo. Saj pravim, the master of liminality.
Po novem letu sem se na odhod pripravljala še bolj resno. Bolj resno zato, ker je šlo za D odhod. Odhod z velikim O. Tako nisem imela časa zapisati, da imam poleg avtomehanika še avtomehaničarko. Ki je njegova žena. In verjetno edina tega kova v Sloveniji. In da imata zakonca Avtomehanik tri otroke. Ki so že pri šestih znali voziti, četudi premajhni, da bi sedeli na sedežu in tiščali gas. So pač vozili stoječke. In se že pri dvanajstih naveličali vozakanja, nakar so si poiskali druge, bolj zanimive konjičke. Medtem ko so njihovi sovrstniki sanjali o tem, kako bodo nekega dne šli v avtošolo in naredili vozniški izpit… Ksenjin in Slavetov vnuk Viktor pozna ključe vseh avtomobilov v njuni delavnici in na dvorišču. Najraje pa ima kombi. Kadar babica in dedek prideta na obisk, je najbolj vesel, če prideta s kombijem. Kadar je na obisku on, se usede v kombi in pretvarja, da vozi. Če kombija ni, spleza v bager. Ki je malo velik. In razsut. A za igrat čisto dober…
Takšnih zanimivih ljudi in zgodb je v Ljubljani veliko. Ponje ni treba v oddaljene kraje. Le ozreti se je potrebno okoli sebe, se malo ustaviti in razmisliti, kaj pravzaprav gledamo. S kom in o čem se dejansko pogovarjamo. A ne, za take stvari ponavadi ni časa. Treba je noreti naokoli, služiti denar, delati kariere, ustvarjati družine, zidati hiše, kupovati in kupovati in kupovati. Zato, da česa nebi zamudili, da bi izpolnili vse družbeno pričakovane norme in se… Realizirali? Kakor kdo. Enim sledenje zapovedanim življenjskim smernicam predstavlja samouresničitev, drugim ne. Nekateri bi morda (še) kaj drugega. Jaz bi zaenkrat le zgodbe.
In zakaj na pot, če so zanimive zgodbe tudi za vogalom domače hiše? Morda zato, ker se na poti lažje posvečam samo njim? Ker mi ni treba delati stvari, ki me bolj ali manj zanimajo samo zato, da bi plačala račune in hrano, odplačala dolgove, preostanek pa stisnila v štunf, bodisi za hude čase bodisi za kakšno kri poživljajoče potovanje. O katerem bi potem zapisala zgodbo. In ker mi tako ni treba opravljati dela, po katerem ponavadi nimam več energije za pisanje…
Tukaj porabim bistveno manj. Bistveno manj tudi zaslužim. V prihodnost ne vlagam, ker nimam s čim. Ko bom stara in grda, morda ne bom imela penzije niti rezerve, s katero bi si plačala dom za ostarele. Morda ne bom imela otrok in vnukov, ki bi me tja spravili in me ob vikendih iz čiste milosti obiskovali. Morda za mano ne bo ostalo prav nič materialnega. Prihodnost je en velik MORDA (po rusko »gobec«, je to naključje?). A eno je jasno. Ko bom brez zob, vsa posušena in skrivenčena, ne mislim stokati zaradi zamujenih priložnosti. Raje bom pripovedovala zgodbe. Pa magari o tem, kako sem počela vse drugo samo zato, da bi bila lahko enkrat končno v vsakem trenutku »tukaj in zdaj«. Ne pa »ne več tam in še ne tukaj«. Spet ta liminalnost…
O.k., zdaj pa poglejmo resnici v oči. Zgodbe gor ali dol. Moro me je enkrat vprašal: »Kaj bi ti v življenju najraje počela?« Moj odgovor se je glasil: »Potovala.« In če smo čisto pošteni, je to edini pravi razlog zakaj moram po frdamane zgodbe še kam drugam kot le za vogal domače hiše. Potovanje je lahko mentalno. A še več mentalnega se zgodi, ko odpotujemo tudi fizično. Stara sufijska metoda. Fizični premiki pospešujejo duševne. In potovanje te prisili v to, da si kolikor se le da samo »tukaj in zdaj«. Ali, če parafriziram še Morota: »Kontrasti delujejo poživljajoče.«
O vi, ki vstopate, pustite vse upe zunaj…
Sedanjost je posledica preteklosti. Ali: no, pa skočimo malo v preteklost.
Februar, 2009
Medtem ko se mr. Moro driča po Sahari, se dr. Špila ukvarja s povsem drugimi banalnostmi. In je še kar naprej liminalna. Morda tudi zaradi tega, ker se en del E-migratorjeve odprave nahaja v pustinji, drug pa na Antarktiki slovenski. Že samo to eno dejstvo pooseblja liminalnost. In to v najčistejši obliki. Tukaj, na tem mrazu, fizičnem in psihičnem, nekaj mrdam. To pa zato, da bi bila nekje drugje. Kjer bi lahko mrdala kako drugače.
Čeprav prihaja pomlad, me kar naprej zebe. Sahara mi je zlezla pod kožo in zato se mi že ob najmanjšem mrazu zanohta. Posteljo in dušo mi greje Paco s kratko dlako. Navadil se je na zimsko spanje in ponočevanje, zaradi česar se sploh ne meni na nenadno spremembo mojega bioritma: »Kaj se to pravi, poštenega psa metati iz postelje prej kot se spodobi?!« Enkrat do takrat, ko popijem svojo galono kave, se skobaca iz postelje, nakar se na vse kriplje preteguje in zeha, da mi ja dokaže, da kar je preveč je pa preveč. Kaj pa jaz, ki moram ven, na ta ušivi mraz?!
Aja, mimogrede: dr. Špila je začela hoditi v službo. Zato da odplača avto, s katerim se bo potem odpeljala nazaj na toplo in ki ji bo omogočil, da bo denar služila na način, ki se najbolj približa bistvu njene srčike: z opazovanjem z udeležbo. Dr. Špila je namreč antropologinja. To ni isto kot arheologinja. Namreč, medtem ko arheologi iščejo mrtve stvari, se antropologi ukvarjamo z živimi. Ponavadi z ljudmi in neumnostmi, ki so jih ti ustvarili. Predvsem z njihovimi neumnostmi. Ker antropologi naj bi bili kritični. Ker antropologi naj bi postavljali družbene diagnoze. Za katere pa nihče noče slišati. In ravno zaradi tega se dr. Špila klati po svetu. Da bi to isto povedala na bolj poljuden način in razbobnala svoje liminalne misli vsem nepristojnim členom pristojnih organov. Skratka, vsem konzumentom javnih trobil in blogoture. In s tem, glej ga vraga, morda celo nekaj malega zaslužila. Za dizel, pa za futr. Recimo. Saj nismo pohlepni…
Paco me zadnje čase tudi sicer dobesedno »vozi scat«. Če se mu zdi, da je bil sprehod prekratek, se iz bližnjega parka (po tem, ko je golobom pojedel vse šnite skrbno narezanega in zaradi nepremišljenosti storilca tudi globoko zamrznjenega kruha – kot da ga že cel mesec nisem nafutrala!), neglede na moje moledovanje, da greva gor, na toplo, odpravi po svoje.
»Paco! Pacooo!! Pa kaam greeeš?!!!« Mali se vzvišeno ozre čez ramo, izzivalno pogleda, češ, kaj te briga, nakar prečka Streliško ter marš na grad. Jaz pa za njim. A kdo bi vedel, v katero smer jo je mahnil, katero potko je izbral in ali se medtem, ko se jaz po zaledeneli stezi vzpenjam na ljubljanski Nanga Parbat morda ni že vrnil pred blok?! Spoznanje, ki sledi rafalu vprašanj, me vrne ob vznožje hriba, kjer ga seveda ni. V upanju, da se me bo le usmilil, vseeno čakam in čakam in čakam, da se vrne. In tik preden se mi do konca ne zanohta in mi ne odpadejo zmrznjeni uhlji, se iz varnostnih razlogov, vsa besna in seveda sama, odpravim nazaj v četrto nadstropje. Popit tisto prvo jutranjo kavo, ki se je že shladila. In pregledat mejle. Vmes skozi okno oprezam, če se je ščene že vrnilo. Njente.
Ker moram avto odpeljati do Sarah in ker džukca še vedno ni, se v jezi odločim, da ga bom tokrat pa res zignorirala in pustila čakati, dokler končno ne spozna strahu. Pravijo, da se moraš psu, ki bezlja po svoje, skrivati. Zato da se ustraši, da bi ostal sam in ti prične bolj zvesto slediti. Pri mojem take nedolžne igrice ne palijo. Morda ga bo pa to izučilo: dolgo čakanje pred blokom na ledeni Strossmayerjevi. It sounds like a plan… Vžgem avto, zavijem proti Poljanski, nakar mi nekaj reče, naj še enkrat zapeljem na Streliško. Materinski čut se oglaša: »Samo še enkrat poglej, mogoče je pa že nazaj. In kaj, če ga zbije kak avto, samo zato, ker nisi dovolj dolgo vztrajala in se ga nisi potrudila uloviti?« Ojoj, nikoli si ne bi odpustila! Zavijem, izza vogla pa: »Ta-da-da-daaaam!« Kot da bi bila zmenjena, se ravno v tistem trenutku po zelenici spušča proti cesti. Ustavim, odprem okno in ga razdraženo pobaram: »Kaj, a greš z mano, al’ me misliš še naprej zaj….at?« Čisto freh odkoraka okoli avta in počaka, da odprem vrata. Skoči na sovoznikov sedež, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu, nakar se naveličano zazre skozi okno: »No, kam greva?«
Nadut je. Tako zelo, da se je še gospod miličnik, ki me je zadnjič ustavil zaradi kontrole dokumentov, od srca nasmejal in mi oprostil, ker pes ni bil pripet s pasjim varnostnim pasom. Čista resnica. Kazen baje znaša 80 eur. Varnostni pas stane 20.
Poleg tega se gospod že veselo pripravljajo na odhod na rodno celino. Zadnjič me je opozoril, da mu še vedno nisem naredila slovenskega potnega lista. In to demonstrativno: »Če jaz nimam licence, je tudi ti ne boš imela!« se je glasilo sporočilo. Požrl mi je doktorsko diplomo, tisto, ki mi je bila na ljubljanski univerzi častno podeljena. Uštogljeno in zapeto kar se le da. Z vsemi floskulami in črnimi rombi na glavah univerzitetnih dostojanstvenikov. Edini, ki je poleg mene prišel v kavbojkah, je bil Tomaž Toporišič. Za moje pojme edini normalen… Sovražim procedure. Sovražim predpisane forme. Sovražim hierarhije. A diplomo vseeno potrebujem. Pa čeprav sem jo zagovarjala v obleki z divjim afriškim vzorcem, ki jo je natanko v taisti namen Moro dal zašiti samemu nigrskemu Yamamotu osebno. In čeprav bo po vsej verjetnosti večino svojega časa preživela kot praholovka.
Skratka, pes mi je požrl diplomo. Morda ga pa zaradi tega Tatjana in Denis kličeta »Pa-co« in ne »Pa-ko«. Ker je nor. »Paco« je po italijansko nor… Ampak ne, pes je pameten. Ker sem se toliko obirala, odhod v Afrko pa se bliža, mi je hotel le namigniti, da še vedno nima EU pasaporta, brez katerega mu grozi večno izgnanstvo v Tretji svet. In ja, o tem, da je pameten, pričajo še nasledja dejstva: sam od sebe se je naučil nekaterih trikov. Recimo, kadar mu dam prevročo hrano, skledo prevrne in hrano jé neposredno s tal, kjer se lepo razmazana na veliiiiki površini, hitreje hladi. In še to: po novem ščije ležečke. Ampak samo v znamenje protesta. Ker je dobil preveč za pit in bil premalo zunaj. Uleže se mi pred noge, zazre globoko v oči in sporoči »Na, zdej pa maš«. Nakar se uščije. Jebiga. Pes pametnejši od mene…
No, in sem šla. Preklicat nesrečno a svetlo prihodnost obljubljajočo doktorsko diplomo na Uradni list. 5 jevrčkov in še par deset centimov. In njene ostanke odnesla na referat Filozofske fakultete. In napisala prošnjo za izdajo duplikata. Paco je tačas pridno čakal v avtu, kot da bi se zavedal, da greva zatem še do veterinarske klinike po Evropski potni list za male živali. Kjer je veterinar malo zajamral, ko sem mu razložila, da je pes že čipiran. In to v Maroku:
»Težava je v tem, da želite slovenski potni list, on pa ima maroško številko. Kako naj to protislovje zdaj razložim našemu abakus programu?«
A ni bilo potrebno razlagati. Program je brez kakršnegakoli usajanja in ljudem lastnega moraliziranja sprejel maroško kodo. Paco pa je postal slovenski državljan in polnokrvni član EU za samo 1,25 jevrčka. Izdaja duplikata moje diplome je stala 25 eur. Skupaj s preklicom na Uradnem listu torej 30!
Kje je tu pravica? Ko smo ga uvažali v Evropo, ga nihče, kljub zanj vestno pripravljenim in drago plačanim papirjem, niti povohal ni. Raje so trkali po gumah in rezervoarju, da bi ugotovili, koliko kil kifa prevažava z Riffa. Ko smo zaprosili za državljanstvo, ga je še isti trenutek in brez kakršnegakoli pomisleka pristojnih organov dobil za pičel jevrček in pol. Dragi Afričani, ki si želite v Evropo: pustite vse upe zunaj, v Evropi imajo psi več pravic kot ljudje. Ostanite v Afrki, kjer imajo ljudje več pravic kot psi. Tudi sama se vam, inšala, kmalu pridružim. Če ne drugega, bo vsaj bolj toplo.
P.s.: Po zadnjih informacijah iz sosednjega vozila nekateri Afričani, ki so se s trebuhom za kruhom odpravili v Španijo, trenutno živijo kar v tamkajšnjih gozdovih. Zaradi resecije so se na plantažah sadja in zelenjave ponovno začeli zaposlovati domorodci, ki so do nedavnega nad take vrste dela vihali nosove. Delodajalci, ki imajo raje rojake, pa so Afričanom, ki so se zadnjih pet mesecev primorani znajti po svoje, dali nogo.
To be continued za nazaj in naprej…
Recent Comments